Italijan??ina
italiano, lingua italiana
Izgovarjava	ita?ljaːno
Materni jezik	Italija , San Marino , Malta , ?vica , Vatikan , Slovenija ( Slovenska Istra ), Hrva?ka ( Istrska ?upanija ), Argentina , Kanada , Brazilija , Avstralija
Podro?je	(?iroko poznana med starej?imi in poslovnimi obmo?ji v Somaliji, Eritreji, Etiopiji in Libiji; uporablja se v Zvezni vladi Somalije )
?t. maternih govorcev	60 milijonov (2007) [1] 85 milijonov v vseh variacijah [2]
Jezikovna dru?ina	indoevropski italski romanski italo-dalmatski Italijan??ina
Pisava	latinica ( italijanska abeceda ) italijanska Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik	Evropska unija   Italija   ?vica   San Marino   Vatikan   Hrva?ka ( Istrska ?upanija )   Slovenija ( Slovenska Istra )
Priznani manj?inski jezik	Albanija [3]   Argentina [3]   Avstralija   Avstrija [3]   Belgija [3] [4]   Brazilija [3] Kanada [3]   Chile [3]   Eritreja [3]   Etiopija [3]   Francija [3]   Nem?ija [3]   Gr?ija [3] Libija [3]   Malta [3]   Mehika [3]   Monako [3]   ?rna gora [3]   Somalija [3]   Romunija [3]   Tunizija [3]   Urugvaj [3] ZDA [3] Venezuela [3]
Regulator	Accademia della Crusca ( de facto )
Jezikovne oznake
ISO 639-1	it
ISO 639-2	ita
ISO 639-3	ita
Glottolog	ital1282
Linguasphere	51-AAA-q
Ta ?lanek vsebuje zapis glasov v ?rkovni obliki po IPA . Brez ustrezne podpore za interpretacijo , lahko vidite vpra?aje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Italijan??ina (italijansko italiano ali lingua italiana ) je romanski jezik , ki ga govori okoli 62 milijonov ljudi, med katerimi jih ve?ina ?ivi v Italiji . Standardna italijan??ina temelji na florentinski govorici. Ima tudi dvojne (ali dolge) soglasnike kot latin??ina (za razliko od ve?ine sodobnih romanskih jezikov). Kot pri drugih romanskih jezikih, razen francoskega, je naglasno mesto v besedi lahko razli?no, obi?ajno je na predzadnjem zlogu, ?e zadnji zlog nima akcenta.

Italijan??ina je uradni jezik v Italiji in San Marinu , ter v ?vicarskih kantonih Ticino in Graubunden (it. Grigioni). Italijan??ina je poleg latin??ine drugi uradni jezik v Vatikanu , poleg sloven??ine pa na slovenskih obalnem podro?ju ob?in Koper , Izola in Piran , ter na Hrva?kem v Istri , kjer prav tako ?ivi italijanska manj?ina . Na Korziki govorijo nare?je, ki je sorodno z italijanskimi nare?ji v bli?nji Toskani . Kot pogovorni jezik je zelo raz?irjena med potomci izseljencev v Luksemburgu , ZDA , Argentini in Avstraliji , govorijo pa jo tudi na Italiji bli?nji Malti in v Albaniji . Mnogo manj jo govorijo v biv?ih afri?kih kolonijah Italije, kot so Somalija , Libija in Eritreja .

Razvoj italijanskega jezika [ uredi | uredi kodo ]

Italijan??ina je romanski jezik in spada med indoevropske jezike .

Njena prednica je latin??ina , razvila pa se je neposredno iz firen?kega knji?nega jezika , ki so ga uporabljali Dante Alighieri , Francesco Petrarca in Giovanni Boccaccio v 14. stoletju . Na rabo tega jezika je vplivala tudi sicilijanska ?ola, ?e posebej pa knji?evna dela Jacopa da Lentinija . Firen?ki jezik se je razvil iz ljudske latin??ine ( latino volgare ), kar ka?e na to, da knji?na latin??ina ni neposreden prednik dana?njega italijanskega jezika.

Prvi dokument, ki vsebuje ljudsko italijan??ino, je Indovinello veronese (veronska uganka). To je stranski napis na enem izmed pergamentov ?panskega izvora, ki ga je na?el Luigi Schiapparelli v veronski knji?nici leta 1924 .

Knji?ni jezik je zaradi obse?ne produkcije knji?evnih del ostajal bolj ali manj enak, govorjena razli?ica jezika pa se je skozi ?as vztrajno spreminjala. Nastali so ?tevilni dialekti, ki so ?e danes ?ivi. Regije imajo med seboj zelo razli?ne govore.

Italijanski jezik govori pribli?no 60 milijonov prebivalcev Italije , pa tudi 10 milijonov izseljencev po vsem svetu. 125 milijonov ljudi govori italijan??ino kot tuji jezik. Je peta na lestvici najbolj pou?evanih jezikov: za angle??ino , ?pan??ino , franco??ino in nem??ino .

Abeceda in glasovi [ uredi | uredi kodo ]

Italijanska abeceda ima 21 ?rk. V primerjavi s slovensko, odpadejo j, k, ?, ?, ? , dodati pa moramo q . Kot v sloven??ini, so samoglasniki a, e (e/e), i, o (o/o), u , ostali so soglasniki.

Trije slovenski fonemi v italijan??ini ne obstajajo, in sicer tisti, ki ga zapisujemo s ?rkama h in ? ter polglasnik ? (zapisan kot e v besedi pes ). Sta pa v rabi druga dva glasova, in sicer palatalna l (zapisan kot gl , podobno slovenskemu lj ) in n (zapisan kot gn , podobno slovenskemu nj ). Italijanska zvene?a soglasnika ? (v italijan??ini se pi?e kot gi ( d?i ) oz. ge ( d?e ), v sloven??ini pa kot d? ) in ? (pi?e se kot z oz. zz ) sta v sloven??ini zelo redka (pojavljata se samo v besedah tujega izvora in kot alofona fonemov ? (pi?emo ga kot ? ) in ? ( c ) pred zvene?imi soglasniki). Razen tega v sloven??ini ne obstajajo dvojni soglasniki. Nekateri italijanski glasovi se zapisujejo druga?e kot na Slovenskem.

Italijanska ?rka c se bere kot slovenska k ali ? . ?e ji sledijo a o u ali soglasnik, je vedno k . ?e ji sledita i ali e , se bere kot ? . Kadar ho?emo brati k tudi pred i in e , moramo zapisati chi in che . To je edina raba ?rke h , ki torej velja samo kot nekak?en razlo?itveni znak. Obratno, kadar ho?emo brati ?a ?o ?u , moramo zapisati cia cio ciu . Popolnoma enako se vede g , ki se pred i in e omeh?a v d? (izgovor kot v besedi Mad?ar ).

Italijanska ?rka z se lahko bere kot slovenski c (v besedi raca ) ali kot dz (izgovor kot c v priimku Kocbek ). Sicer se o tem precej razpravlja, ker je izgovor dokaj razli?en v raznih predelih Italije, a kon?noveljavnega pravila za izgovor ni. V po?tev pridejo nekatere splo?ne ugotovitve, od katerih pa nobena ni absolutne vrednosti, na primer: z se izgovarja kot dz , ?e stoji po glasu n ( romanzo [romandzo]) ali med dvema samoglasnikoma ( Lazzaro [Ladzaro], vendar mazza [maca]) in na za?etku privzetih ( zingaro [dzingaro]) ali tehni?nih besed ( zero [dzero]). Bere se kot slovenski c v nekaterih obrazilih izpeljank npr. ?anza, -ezza ( speranza, bellezza [speranca, beleca]), za glasoma l in r ( balza, forza [balca, forca]), pri glagolih na ?izzare ( attizzare [aticare]). ^[7]

Italijanska ?rka s se bere s v vseh zvezah, razen med dvema samoglasnikoma in pred zvene?imi soglasniki, kjer se bere z ( rosa beri kot roza ; Slovenia beri kot Zlovenia ).

Slovenski glas ? se v italijan??ini pi?e sci , s podobnim pravilom, ki velja za k/? :

?rka q stoji vedno pred u in samoglasnikom. Edine mo?ne oblike so torej qua que qui quo , kar beremo kua kue kui kuo (nikoli kva kve kvi kvo !). Edina beseda, ki ima dvojni q je so qq uadro ( sokkuadro ).

Italijanska skupina ?rk gl se pred samoglasnikom i bere lj , pred ostalimi samoglasniki normalno gl . Redke izjeme beremo gl in ne lj (npr. anglicismo [angli?izmo]; glicine [gli?ine]; geroglifico [d?eroglifiko]; negligente [neglid?ente]).

Italijanska skupina ?rk gn se vedno bere nj (npr. Spagna [spanja]; gnomo [njomo]; bagno [banjo]).

Naglas in opu??aj [ uredi | uredi kodo ]

Kadar v italijan??ini pade naglas ( accento ) na zadnji zlog , to je na krajni samoglasnik , je treba naglas tudi zapisati, navadno s krativcem (a, e, i, o, u). Drugje, razen v posameznih izjemah, naglasa ne pi?emo. Navadno ostrivca uporabljamo samo s ?rko e v besedah kot so perche (zakaj/ker), poiche (ker), trentatre (triintrideset), vicere (podkralj), ne (niti), se (osebni zaimek), pote (iz glagola potere : mo?i, smeti), batte (iz glagola battere : tol?i, premagovati).

Va?no mesto zavzema v italijanskem jeziku opu??aj  ≫'≪ ( apostrofo ), ki nadome??a izpu??ene samoglasnike na koncu besed. Tako na primer ne smemo pisati quella amica (= tista prijateljica), temve? quell'amica ; raba opu??aja je obvezna. Drugi primeri so: un po' (namesto un poco ), va' via ( vai via ), fa' cosi ( fai cosi ).

Spolnik ali ?len [ uredi | uredi kodo ]

?len ( articolo ) je najpogostej?a beseda v italijanskem jeziku in tudi najte?je razumljiva za nas, ki ga v svojem jeziku ne poznamo. Lahko trdimo, da ima ve?krat te?ave z njim tudi dober poznavalec in reden uporabnik italijan??ine.

?len je lahko dolo?ni ali nedolo?ni . Dolo?nega ( il, lo, la ) prevajamo s pribli?nim ta-to , nedolo?nega ( un, una ) pa z neki-neka . Primer: il cavallo pomeni ta konj ali konj, o katerem govorimo ; un cavallo je neki konj ali konj, o katerem nimamo podatkov . ?len, ki je praviloma vedno navzo?, postane ?e te?je razumljiv, ko je odsoten oziroma izpu??en. ?eprav ima slovnica pravila za vse te primere, je raba ?lena tudi stvar osebnega sloga .

?leni:

• Dolo?ni :
  • Mo?ki:
    • Ednina: il, lo
    • Mno?ina: i, gli
  • ?enski:
    • Ednina: la
    • Mno?ina: le
• Nedolo?ni :
  • Mo?ki:
    • Ednina: uno, un
    • Mno?ina: dei, degli
  • ?enski:
    • Ednina: una, un' (pred besedo, ki se za?ne z vokalom)
    • Mno?ina: delle

Glej tudi [ uredi | uredi kodo ]

• Italijanistika

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Literatura [ uredi | uredi kodo ]

• Fabrizio Berloco (2018). The Big Book of Italian Verbs: 900 Fully Conjugated Verbs in All Tenses. With IPA Transcription, 2nd Edition . Lengu. str. 1142. ISBN   978-8894034813 . ^{[ mrtva povezava ]}
• Luciano Canepari (1992). Il MªPi ? Manuale di pronuncia italiana (v italijan??ini). Bologna: Zanichelli. ISBN   978-8808246240 .

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Poglejte si besedo italijan??ina  ali Italijan??ina v Wikislovarju, prostem slovarju.

Wikipedija - italijan??ina

Ta ?lanek o jeziku je ?krbina . Pomagajte Wikipediji in ga raz?irite .

• p
• p
• u