Evropa (luna)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Evropa
Evropa po podatkih sonde Galileo
Odkritje
Odkritelj Galileo Galilei
Datum odkritja 7. januar 1610
Zna?ilnosti tira
Periapsida 664.700 km
Apoapsida 677.300 km
671.034 km
Obseg tira
4.216.100
Izsrednost 0,0094
3,551181041 d
13,741 km/s
13,871 km/s
13,613 km/s
Naklon tira 25,04° (glede na ekliptiko )
0,47° (glede na Jupitrov ekvator)
Obkro?a Jupiter
Fizikalne zna?ilnosti
Circumference 3121,6 km
3,1 · 10 7 km 2
Prostornina 1,6 · 10 10 km 3
Masa 4,8 · 10 22 kg
Srednja gostota
3,014 g/cm 3
1,31 m/s 2 (0,134 g )
2,0 km/h
Albedo 0,67
Povr?inska temp. min srednja max
Kelvinov 85 103 125
Atmosfera
Povr?inski tlak
1 μPa
Sestava O 2 100 %

Evropa ( gr?ko Ευρ?πη: Europa) je Jupitrov ?esti in najmanj?i znani Galilejev naravni satelit . Njegov premer je malo ve?ji od planeta Merkurja , masa pa pribli?no polovi?na. Luno je leta 1610 odkril Galilei .

Ime [ uredi | uredi kodo ]

Evropa se imenuje po Evropi , h?erki Agenorja , kralja feni?anskega mesta Tir , ki je danes v Libanonu , sestri Kadmusa , ustanovitelja Teb v Gr?iji , ter Zevsovi ljubici .

?eprav je ime Evropa predlagal Simon Marij , kmalu po svojem neodvisnem odkritju istega leta, njegovo ime in tudi imena drugih treh Galilejevih satelitov dolgo ?asa niso upo?tevali vse do polovice 20. stoletja. [1] V zgodnej?ih astronomskih virih so ga ozna?evali preprosto z njegovo rimsko ?tevilko kot Jupiter II , oziroma kot ≫drugi Jupitrov satelit≪. Odkritje Amalteje v letu 1892, ki je bli?je Jupitru kot katerakoli od takrat poznanih lun, je postavilo Evropo na tretje mesto. Plovili Voyager sta leta 1979 odkrila ?e tri nove lune, zato se sedaj Evropa ?teje kot ?esti satelit, marsikdaj pa se ?e vedno imenuje kot Jupiter II. [1]

Zna?ilnosti tira [ uredi | uredi kodo ]

Povpre?na odaljenost Evrope od Jupitra je 670.900 km , obkro?i pa ga v samo treh dneh in pol. Njena tirnica je skoraj kro?na z izsrednostjo 0,009. [2]

Tako kot vsi Galilejevi sateliti je tudi Evropa plimno priklenjena na Jupiter, saj ena stran lune neprestano gleda proti planetu. Evropo in druge satelite Jupiter gravitacijsko vle?e v razli?ne smeri s plimnimi silami . S tem dobi telo vir toplote in energije, kar omogo?a, da ostaja podpovr?inski ocean v teko?em stanju in poganja podpovr?inske geolo?ke procese. [3]

Fizikalne zna?ilnosti [ uredi | uredi kodo ]

Notranjost Evrope

Notranja zgradba [ uredi | uredi kodo ]

Evropa je v osnovi sestavi nekoliko podobna zemeljskim planetom , saj je sestavljena v glavnem iz silikatnih kamenin . Ima zunanjo plast vode , ki naj bi bila debela okoli 100 km (nekaj kot zamrznjen led v skorji, nekaj kot ocean teko?ine pod ledom), podatki o magnetnih poljih vesoljskega plovila Galileo , ki je obkro?ala Jupiter in preu?evala Evropo med letoma 1995 in 2003, pa ka?ejo, da Evropa inducira magnetno polje z interakcijo z Jupitrovim poljem. To naj bi kazalo na prisotnost podpovr?inske prevodne plasti, ki naj bi bila ocean slane teko?e vode. Evropa verjetno vsebuje tudi kovinsko ?elezno jedro. [4]

Povr?inske zna?ilnosti [ uredi | uredi kodo ]

Evropino povr?je je dokaj gladko, saj je bilo najdenih le malo zna?ilnostih, vi?jih od nekaj 100 metrov, le ponekod se relief pribli?a vi?inskim razlikam okoli 1000 metrov. Zato je Evropa najbolj gladek objekt v Oson?ju. Znamenja, ki prepredajo luno, so ve?inoma le zna?ilnosti albeda , ki poudarjajo nizko topografijo. Na Evropi je zelo malo kraterjev , njena odbojnost pa je ena najvi?jih od vseh lun. To najverjetneje pomeni, da ima zelo mlado in aktivno povr?je. Glede na ocene frekvence udarcev kometov in drugih teles, ki jih prejme Evropa, je povr?je staro med 20 in 180 milijoni let [5] (geolo?ke zna?ilnosti povr?ja jasno ka?ejo raznolike starosti).

Povr?inske podrobnosti na Evropi vidne s sonde Galileo

Najbolj vidne povr?inske zna?ilnosti Evrope so temne proge, ki prepredajo celotno luno. Bli?nji posnetki ka?ejo, da se robovi Evropine skorje na vsaki strani teh razpok premikajo drug na druge. ?ir?i pasovi so ?iroki okoli 20 km, obi?ajno pa imajo razpr?ene temne zunanje robove, pravilno urejene brazde in sredi??ni pas svetlej?ega materiala. Ti naj bi nastali s serijo izbruhov vulkanske vode ali gejzirjev ob razpiranju Evropine skorje in izpostavljanju toplej?ih spodnjih plasti. U?inek je podoben tistim pri Zemljinih oceanskih hrbtih . Te raznolike razpoke naj bi nastale v ve?jem delu zaradi plimnih vplivov, ki jih ima Jupiter. Ker je Evropa plimno priklenjena k Jupitru in je zato vedno obrnjena z eno stranjo proti planetu, naj bi bil vzorec razpok zna?ilen in predvidljiv. Vendar pa samo najmlaj?e razpoke na Evropi ustrezajo predvidenemu vzorcu, druge razpoke pa so toliko bolj razli?no orientirane kot so starej?e. To lahko razlo?imo, le se Evropino povr?je vrti nekoliko hitreje kot njena notranjost, kar je mo?no zaradi podpovr?inskega oceana, ki mehansko lo?uje povr?je lune in kamniti pla?? , in zaradi vplivov Jupitrove privla?nosti, ki napenja lunino zunanjo ledeno skorjo. Primerjava s posnetimi fotografijami Voyagerjev in Galilea ka?e, da se Evropina skorja zavrti v najmanj 10.000 letih glede na notranjost lune.

Skalnata gorovja in planote pome?ane na podro?ju Conamara Chaos . Slika Nase

?e ena vrsta zna?ilnosti na Evropi so kro?ne in elipti?ne lenticulae ( latinsko za pege ). Ve?inoma so to izbo?ene zna?ilnosti, nekatere vbo?ene in nekatere so izravnane temne pege. Druge imajo raznolike in grobe strukture. Vrhovi izbo?enih peg izgledajo kot deli starej?ih ravnin okoli njih, kar pomeni, da so te kupole nastale z narivanjem ravnin od spodaj. Pege naj bi nastale z dviganjem diapirjev toplega ledu skozi hladnej?i led zunanje skorje, podobno kot pri magmatskih celicah v Zemljini skorji. Gladke temne pege bi lahko nastale iz staljene vode, ki bi pridrla na povr?je skupaj s toplim ledom, grobe pege (ki se imenujejo podro?ja ≫kaosa≪, npr. Conamara Chaos ) pa naj bi nastale iz ve?jega ?tevila manj?ih delov skorje, vklju?enega v izboklinast temen material, podobno kot so vklju?ene ledene gore v zamrznjenem morju.

Mo?nost ?ivljenja [ uredi | uredi kodo ]

V vodi pod ledom obstaja mo?nost ?ivljenja .

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

  1. 1,0 1,1 Marazzini C. (2005) The names of the satellites of Jupiter: from Galileo to Simon Marius (Imena Jupitrovih satelitov: Od Galileja do Simona Marija) Lettere Italiana 57 (3): 391-407
  2. Pregled dejstev o Evropi , spletna stran NASE . URL dostopan 15. aprila 2006
  3. Plimno segrevanje
  4. Kivelson, M. G. et al, Galilejeve meritve z magnetometrom: Mo?an dokaz za podpovr?inski ocean na Evropi Science 25. avgust 2000: Vol. 289. no. 5483, pp. 1340 - 1343. URL dostopan dne 15. april 2006.
  5. Schenk, P. M., Chapman, C. R., Zahnle, K., Moore, J. M. ≫Chapter 18: Ages and Interiors: the Cratering Record of the Galilean Satellites≪ (Zapisi kraterjev Galilejevih satelitov); In Jupiter: The Planet, Satellites and Magnetosphere. Cambridge University Press, 2004

Glej tudi [ uredi | uredi kodo ]