Balisti?ni izstrelek je vsak voja?ki izstrelek , ki ve?ji del svoje poti preleti brez mo?nosti ve?jih popravkov smeri, torej po zakonih balistike . Pojem najve?krat uporabljamo za raketne izstrelke dolgega dosega. Balisti?ni izstrelek najve?jega dosega je medkontinentalni ( medcelinski ) balisti?ni izstrelek, ki ga nosilna raketa ponese izven ozra?ja v pod-orbitalno trajektorijo ali tirnico , pri ?emer dose?ejo najve?jo vi?ino okoli 1.200 km. Po prenehanju delovanja nosilne rakete se izstrelek pribli?uje kon?ni to?ki v prostem padu .

Po klasifikaciji, ki jo uporabljajo v ZDA, se balisti?ni izstrelki lo?ijo v naslednje skupine glede na doseg:

• balisti?ni izstrelki kratkega dosega: domet do 1.000 km,
• balisti?ni izstrelki srednjega dosega: domet med 1.000 in 2.500 km,
• balisti?ni izstrelki vmesnega dosega: domet med 2.500 in 3.500 km,
• medcelinski balisti?ni izstrelki (ICBM: intercontinental ballistic missile): domet nad 3.500 km, ki jih nadalje delijo na balisti?ne izstrelke omejenega dometa, z dometom do 8.000 km in balisti?ne izstrelke polnega dometa, z dometom med 8.000 in 12.000 km.

Razvoj balisti?nih izstrelkov [ uredi | uredi kodo ]

Prvi balisti?ni izstrelek v zgodovini je bila raketa V-2 , ki so jo razvili v nacisti?ni Nem?iji . Prvi? je bila uspe?no preizku?ena 3. oktobra 1942 , in prvi? uporabljena v napadih 8. septembra 1944 . Za razliko od manevrirnega izstrelka V-1, ki je zaradi sorazmerno nizke hitrosti postal lahka tar?a britanske protiletalske obrambe in lovskih letal , je raketa V-2 proti tlem padla s ?tirikratno nadzvo?no hitrostjo, kar je onemogo?ilo vsako obliko obrambe. Na?rtovani sta bili tudi izpeljanki A-9 in A-10, ki bi lahko dosegli ZDA, vendar projekt ni bil izveden.

Po 2. svetovni vojni sta ZDA in Sovjetska zveza pridobili sestavne dele nem?kih raket V-2 in zajeli strokovnjake, ki so delali na projektu rakete V-2.

V Sovjetski zvezi je projekt izdelave balisti?nih izstrelkov prevzela ekipa, ki jo je vodil Sergej Pavlovi? Koroljov . Ta ekipa je poleg balisti?nih izstrelkov za voja?ke potrebe na?rtovala tudi nosilne rakete za vesoljske polete (njegova raketa R-7 je bila uporabljena tako za izstrelitev Sputnika , kot Jurija Gagarina v orbito).

Podoben razvoj balisti?nih izstrelkov je potekal tudi v ZDA, kjer je pojekt vodil Wernher von Braun . Zaradi neenotnosti v ameri?kih oboro?enih silah projekt sprva ni potekal tako hitro kot v Sovjetski zvezi, kasneje pa so Ameri?ani dohiteli Sovjetsko zvezo. Tako so do leta 1959 v oboro?itvi oboji imeli tudi balisti?ne izstrelke.

Prvi balisti?ni izstrelki so kot pogonsko sredstvo uporabljali teko?a goriva, kar je zahtevalo veliko prostora za izstrelitveno plo??ad ter zamudno polnjenje z gorivom pred vzletom. Zato so v ZDA (kasneje pa tudi v Sovjetski zvezi) za?eli z izdelavo balisti?nih izstrelkov s pogonom na trdo raketno gorivo, ki omogo?a hitro izstrelitev. Take izstrelke je mo?no shranjevati tudi v za??itenih podzemnih silosih.

Z razvojem sistemov obrambe pred balisti?nimi izstrelki (predvsem v Sovjetski zvezi) so balisti?ni izstrelki za?eli nositi ve? jedrskih konic ( MIRV ), kar omogo?a napad na ve? razli?nih tar? z enim samim balisti?nim izstrelkom in obenem zmanj?a mo?nosti za uspe?no nasprotnikovo obrambo.

Do sedemdesetih let sta ZDA in Sovjetska zveza imela dovolj jedrskega oro?ja, da bi lahko ve?krat popolnoma uni?ili druga drugo, zato sta se obe strani za?eli dogovarjati o prenehanju izdelave balisti?nih izstrelkov ter o postopnem zmanj?evanju zalog.

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Balisti?ni izstrelek .

• Ballistic Missiles and Ballistic Missile Defence (angle?ko)