Prva svetovna vojna
Prizori iz prve svetovne vojne. Z vrha levo v smeri urinega kazalca: ruski uporniki na ulicah Sankt Peterburga; potop avstro-ogrske bojne ladje SMS Szent Istvan; britanski vojaki v jarkih na Somi; avstro-ogrski mitraljezci na Tirolskem; Ameri?ani na tankih Renault FT-17; nem?ki bombnik Gotha G.IV namenjen proti Londonu.
Datum 28. julij 1914 ? 11. november 1918 ( 7000400000000000000 4 leta, 7002106000000000000 106 dni) Prizori??e Evropa , Afrika in Bli?nji vzhod (kratek ?as tudi na Kitajskem in tihomorskih otokih ) Izid Zavezniki zmagajo. Konec Nem?kega cesarstva , Ruskega imperija , Otomanskega imperija in Avstro-Ogrske . Nastalo je veliko novih dr?av v Vzhodni in Srednji Evropi .
Udele?enci
Antanta : Rusija Francija Zdru?eno kraljestvo Italija Zdru?ene dr?ave Amerike Srbija Romunija Gr?ija ?rna Gora Japonsko cesarstvo Belgija Portugalska Avstralija Nova Zelandija Kanada JAR Indija	Centralne sile : Avstro-Ogrska Nem?ko cesarstvo Osmansko cesarstvo Bolgarija
Poveljniki in vodje
Nikolaj II. Ruski Aleksej Aleksejevi? Brusilov Georges Clemenceau Joseph Joffre Ferdinand Foch Robert Nivelle Herbert H. Asquith D. Lloyd George Douglas Haig John Jellicoe Viktor Emanuel III. Luigi Cadorna Armando Diaz Woodrow Wilson John J. Pershing	Franc Jo?ef I. Franz Conrad von Hotzendorf Viljem II. Erich von Falkenhayn Paul von Hindenburg Reinhard Scheer Erich Ludendorff Mehmed V. ?smail Enver Mustafa Kemal Ataturk Ferdinand I.
?rtve in izgube
Mrtvi vojaki: 5,525,000 Ranjeni vojaki: 12,831,500 Pogre?ani vojaki: 4,121,000 [1]	Mrtvi vojaki: 4,386,000 Ranjeni vojaki: 8,388,000 Pogre?ani vojaki: 3,629,000 [1]

Prva svetovna vojna , znana tudi kot velika vojna , ^{[2] [3]} je bila prva globalna vojna, ki se je za?ela 28. julija 1914 in je trajala do 11. novembra 1918. Vanjo so bili vpleteni vsi ve?ji imperiji tistega ?asa ter njihovi zavezniki, zaradi ?esar je sprva majhen evropski konflikt na Balkanu prerasel v vojno svetovnih razse?nosti. ?e leta pred vojno sta se v Evropi oblikovali dve glavni nasprotujo?i se strani, antanta in centralne sile , ki sta tekmovali za gospodarsko, politi?no, voja?ko in kolonialno prevlado v Evropi in po svetu. Antanto je sestavljalo zavezni?tvo med Francijo , Ruskim cesarstvom in Zdru?enim kraljestvom , centralne sile pa zavezni?tvo med Nem?kim cesarstvom , Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo . Kasneje v vojni sta se obema stranema pridru?ile ?e ostale dr?ave v Evropi in po svetu. Antanti so se kasneje pridru?ili ?e Romunija , Japonska , Italija in ZDA , centralnim silam pa Osmansko cesarstvo in Bolgarija .

Razdelitev Evrope na dva pola ter sistem zavezni?tev med dr?avami je Srednji Evropi desetletja zagotavljal relativni mir. To pa ni veljalo za Balkan, ki so ga konec 19. in za?etek 20. stoletja pretresale vojne, nemiri, politi?na nestabilnost in tuja okupacija. Vzpon Srbije kot nove balkanske velesile ter vzpon srbskega nacionalizma je povzro?ilo mo?na trenja med Srbijo in Avstro-Ogrsko, ki je imela Balkan za svoje interesno obmo?je. To je 28. junija 1914 pripeljalo do atentata na Avstro-Ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ?eno Sofijo. Atentat je pretresel Avstro-Ogrsko, Evropo in svet ter povzro?il politi?no in diplomatsko krizo. Avstro-Ogrska je zoper Srbijo, domnevno organizatorko napada, zahtevala povra?ilne ukrepe, pri tem pa jo je brezpogojno podprla Nem?ija. Sledil je avstro-ogrski ultimat Srbiji; ker ta v 48 urah ni izpolnila vseh zahtev, je Avstro-Ogrska 28. julija 1914 napovedala vojno Srbiji, s ?imer je v veljavo stopil evropski sistem zavezni?tev, ki je povzro?il domino efekt. Rusija kot tradicionalna podpornica in zaveznica Srbije je konec julija pri?ela mobilizirati svojo vojsko proti Avstro-Ogrski. Nem?ija kot zaveznica Avstro-Ogrske je na to reagirala z vojno napovedjo Rusiji in njeni zaveznici Franciji ter napadom na nevtralno Belgijo in Luksemburg . Ker pa je za nevtralnost Belgije jam?ila Velika Britanija, je ta napovedala vojno Nem?iji. V enem samem poletnem tednu, leta 1914, se je Evropa zna?la v totalni vojni.

V naslednjih dneh, tednih in mesecih so se v Evropi in po svetu oblikovale naslednje fronte in boji??a : vzhodna fronta , zahodna fronta , balkansko boji??e , italijanska fronta, bli?njevzhodno boji??e , vojna v kolonijah , vojna na morju ter popolnoma novo boji??e v zraku . Napovedi generalov, da se bo vojna kon?ala do bo?i?a 1914, se niso uresni?ile. Voja?ka taktika iz 19. stoletja ter oro?je iz 20. stoletja sta na fronti v prvih mesecih bojev pustila ve? sto tiso? mrtvih in ranjenih, kar je povzro?ilo, da je na frontah pri?lo do zastoja, ki je trajal vse do konca vojne leta 1918. Edina re?itev za pre?ivetje vojakov so bili jarki in kaverne . Med letoma 1914 in 1918 se je tako razvil popolnoma nov sistem bojevanja v jarkih, kar je bila velika zna?ilnost prve svetovne vojne. Ta na?in bojevanja je zaznamoval predvsem zahodno fronto, kjer je Rokavski preliv na severu in ?vicarsko mejo na jugu povezoval nepretrgan sitem jarkov, utrdb in ovir. Zaradi na?ina bojevanja je prevladovala edino ena strategija in to je bila strategija iz?rpavanja. Zmagovalec v vojni bo tisti, ki bo ?im v kraj?em ?asu izdelal ve? oro?ja, granat in ostalega voja?kega materiala ter v bitki ?rtvoval ve? ?ivljenj kot nasprotnik. Razvoj novih oro?ij: tankov , letal , zra?nih ladij , podmornic , bojnih ladij , mitraljezov , topov , bojnih strupov …, je dalo neslutene mo?nosti ubijanja, pohabljanja, uni?evanje in zastra?evanja. Prva svetovna vojna naj bi bila tudi zadnja vite?ka vojna; ?eprav je v njej umrlo ve? vojakov kot civilistov, je med vojno v velikem ?tevilu umiralo in trpelo tudi civilno prebivalstvo. Vpliv vojne na civilno prebivalstvo je bil v primerjavi s predhodnimi vojnami ogromen: okupacija, splo?no pomanjkanje, lakota, zaplembe, zastra?evanje, na?rtno uni?evanje civilnih objektov, streljanje talcev, internacija, tabori??a in genocid . Vsi te dogodki so zaznamovali tudi preostanek 20. in za?etek 21. stoletja.

?tiri krvava leta vojne so za seboj pustila 37 milijonov mrtvih, ranjenih in pogre?anih vojakov in civilistov. Zaradi vsesplo?nega pomanjkanja ter grozot vojne se je v letih 1917 in 1918 na obeh straneh fronte za?elo ?iriti nezadovoljstvo, ki je oznanjalo korenite dru?bene in politi?ne spremembe. Novembra 1917 je v Rusiji izbruhnila oktobrska revolucija , zaradi katere je Rusija izstopila iz vojne. Naslednje leto so ji sledile od vojne iz?rpane centralne sile. Osmansko cesarstvo je podpisalo premirje konec oktobra, Avstro-Ogrska 4. novembra, Nem?ija 11. novembra 1918, s ?imer se je vojna kon?ala. Vojna je za seboj pustila popolno uni?enje, ve? deset milijonov mrtvih, ranjenih in pogre?anih ter ogromno gospodarsko ?kodo. Odnesla je ?tiri velika cesarstva, rusko, nem?ko, avstro-ogrsko in osmansko, ter za vedno spremenila obliko Evrope. Vplivala je tudi na svet, oznanila je zaton mogo?nega Britanskega imperija ter vzpon ZDA kot nove svetovne velesile. Z razpadom Ruskega cesarstva so leta 1917 na oblast pri?li komunisti , ki so naslednjih sedemdeset let krojili usodo Evrope in sveta. Versajska mirovna konferenca , ki je 28. julija 1919 formalno kon?alo veliko vojno, naj bi Evropi in svetu zagotovila ve?ni mir, namesto tega je povzro?ila le nov razdor. Poni?anje Nem?ije z enormnimi vojnimi reparacijami in odvzemi ozemelj ter delitev sveta po ozkih interesih dr?av zmagovalk velike vojne je povzro?ilo nacionalna in politi?na trenja, ki so v naslednjih letih in desetletjih predstavljala uvod v drugo svetovno vojno , hladno vojno ter vojne na Balkanu in Bli?njem vzhodu . Prva svetovna vojna je bila vojna, ki je na novo oblikovala svet in 20. stoletje ter ?e vedno ka?e svoje posledice v 21. stoletju.

Vzroki in za?etki prve svetovne vojne [ uredi | uredi kodo ]

Po ve? kot stotih letih od njenega za?etka si zgodovinarji ?e vedno niso enotni, kaj je povzro?ilo, da so se evropski imperiji podali v tako uni?evalno vojno ter s tem na pot lastnega uni?enja. Imperializem , kolonializem , nacionalizem, militarizem, boj za gospodarsko prevlado, sistem zavezni?tev, tajna diplomacija, napa?ne politi?ne odlo?itve, propaganda , nezaupanje med narodi, zgodovinske zamere in nepremi?ljene odlo?itve cesarskih dvorov v kriti?nih trenutkih so samo eni od ?tevilnih vzrokov za nastanek velike vojne. Vzroke za vojno lahko i??emo v krvavi zgodovini Evrope, ki so jo stoletja pretresale vojne , revolucije , boji za oblast, nemiri, politi?ne spletke in vsesplo?na dru?bena ter politi?na nestabilnost. Vendar pa so dogodki iz poletja 1914 neposredno povezani z dogajanjem v Evropi v drugi polovici 19. stoletja, ko je pod vodstvom Otta von Bismarcka nastajala nova nem?ka dr?ava. Bismarck, takrat pruski politik in diplomat, je ?elel nem?ke dr?avice zdru?iti v mo?no Nem?ko cesarstvo ter tako Nemcem zagotoviti ≫prostor pod soncem≪ . S spretnimi politi?nimi odlo?itvami ter z vojno proti Avstriji in Franciji ( avstrijsko-pruska vojna in francosko-pruska vojna ) je januarja 1871 v zasedenem Versaillesu dosegel zdru?itev vseh nem?kih dr?av v enotno Nem?ko cesarstvo pod vodstvom nem?kega cesarja Viljema I. , sam pa je zasedel mesto prvega kanclerja Nem?kega cesarstva. Vendar pa s tem njegovo delo ni bilo kon?ano. Nem?iji in Evropi je bilo treba zagotoviti mir in stabilnost, zato si je umislil zapleten sistem zavezni?tev, ki bi prepre?eval vojne. Najbolj se je bal vojne na dveh frontah proti Franciji in Rusiji, zato je leta 1873 sklenil trojno zavezni?tvo med Nem?ijo, Rusijo in Avstro-Ogrsko (liga treh cesarstev). Vendar pa trojno zavezni?tvo ni zdr?alo dolgo ? leta 1878 je Rusija iz njega izstopila, ohranilo se je le dualno zavezni?tvo med Nem?ijo in Avstro-Ogrsko, ki je trajalo do konca vojne 1918. Prav to zavezni?tvo je bilo klju?no za za?etek prve svetovne vojne, saj je bilo v sporazumu dolo?eno, da dr?avi ena drugo brezpogojno voja?ko podpreta, ?e bo katera od njiju napadena, v najslab?em primeru pa naj bi eden izmed zaveznikov ostal nevtralen. Leta 1881 se je zavezni?tvu priklju?ila ?e Italija, s ?imer je nastalo trojno zavezni?tvo. To naj bi prepre?evalo spopad Francije z Italijo, v primeru vojn med Nem?ijo in Francijo pa bi Italija voja?ko podprla Nem?ijo. Zavezni?tvo naj bi tudi prepre?evalo vojno med Italijo in Avstro-Ogrsko, saj je imela Italija do Avstro-Ogrske ozemeljske zahteve. To trojno zavezni?tvo je sestavljalo centralne sile.

Francija med tem ni stala kri?em rok, zaradi strahu pred Nem?ijo je sklenila zavezni?tvo z Rusijo, to zavezni?tvo je potrdila leta 1892 s t. i. francosko-rusko voja?ko konvencijo. ^[4] Zavezni?tvo je zagotavljalo brezpogojno voja?ko podporo, ?e bi bila katera od njiju napadena s strani centralnih sil. Leta 1904 sta Velika Britanija in Francija podpisali Entente cordiale (Sr?na zveza) ? sporazum, s katerim sta re?ili kolonialne spore ter vzpostavili tesnej?e diplomatske in politi?ne stike. ^[5] ?eprav sporazum ni bil voja?ke narave, saj ni jam?il voja?ke pomo?i v primeru vojne, je Franciji in Veliki Britaniji kljub temu predstavljal neko varnost pred vedno ve?jo gospodarsko in politi?no mo?jo Nem?ije ter njenimi pomorskimi in kolonialnimi ambicijami, ki so ?e za?ele ogro?ati britanske prekomorske interese. Leta 1907 se je zavezni?tvu pridru?ila ?e Rusija, s ?imer je nastala trojna antanta. ^[6] Pet let kasneje se je zavezni?tvo med Francijo in Veliko Britanijo dopolnilo s t. i. Anglo-francosko pomorsko konvencijo, ki je predvidevala voja?ko posredovanje britanske mornarice pri obrambi francoske obale v primeru nem?kega napada ter francosko pomo? pri obrambi Sue?kega prekopa . ^[7] Poleg antante in centralnih sil so obstajala ?e druga zavezni?tva; taki sta bili zavezni?tvo med Srbijo in Rusijo ter zavezni?tvo med Belgijo in Veliko Britanijo, kjer je Velika Britanija jam?ila za belgijsko nevtralnost. Obe zavezni?tvi sta bili klju?ni za za?etek velike vojne.

Pomembno vlogo pri razvoju dogodkov, ki so pripeljali Evropo leta 1914 na rob vojne, so bile vojne na za?etku 20. stoletja. Rusko-japonska vojna 1904? 1905 je s porazom Rusije ?okirala svet, s tem pa je bil tudi razbit mit o ruski nepremagljivosti, kar je Nemce deset let kasneje opogumilo, da so dosti la?je stopili v vojno proti Rusiji, kot bi sicer. Zaradi vojne in poraza je v Rusiji pri?lo do upora, ki pa je bil krvavo zatrt, vendar je nezadovoljstvo ostalo; leta 1917 je zaradi vojne krize izbruhnil nov upor, ki je pomenil konec Ruskega cesarstva. Agadirska kriza ter incident z nem?ko topnja?o SMS Panther je leta 1911 Francijo, Veliko Britanijo in Nem?ijo pripeljal skoraj na rob vojne, kriza je bila nato zadnji trenutek re?ena po diplomatski poti, pokazala je kako dale? so imperiji pripravljeni iti za dosego svojega cilja. Zaradi spora se je ?e tako globoko nezaupanje med Francijo, Veliko Britanijo in Nem?ijo ?e poglobilo. ^[8] Leta 1912 je izbruhnila italijansko-tur?ka vojna in posledi?no spro?ila prvo balkansko vojno ta pa drugo balkansko vojno . Prvi dve sta bili usmerjeni proti umirajo?emu Otomanskemu cesarstvu (t. i. bolniku iz Bosporja) in sta ru?ili vse dogovore med velesilami o izogibanju spopadov in zasedbi ozemelj. To je kazalo, da se v Evropi in na Bli?njem vzhodu v bli?nji prihodnosti obeta nova prerazporeditev ozemelj in interesnih obmo?ij. Izguba ozemelj in poni?anje sta Otomansko cesarstvo spodbudila, da je leta 1914 stopilo na stran centralnih sil. Iz obeh balkanskih vojn je Srbija izstopila kot zmagovalka in nova balkanska velesila, s tem pa je pri?la v spor z Avstro-Ogrsko.

Julijska kriza [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Julijska kriza .

Sarajevski atentat [ uredi | uredi kodo ]

Medtem ko je v Srednji Evropi mir zagotavljal zapleten sistem zavezni?tev, to ni veljalo za nestabilni Balkan, ki so ga desetletja pretresale vojne, nemiri, politi?na nestabilnost in tuja okupacija. Po umiku Otomanskega cesarstva z Balkana ter dveh balkanskih vojnah je Srbija postala nova balkanska velesila (v samo enem letu je podvojila povr?ino svojega ozemlja). Zaradi rasto?ega srbskega in slovanskega nacionalizma, katerega cilj je bil uni?iti Avstro-Ogrsko in zdru?itev vseh balkanskih narodov v enotno ju?noslovansko dr?avo, je Srbija pri?la v resen spor z Avstro-Ogrsko, ki je imela Balkan za svoje interesno obmo?je (Slovenija, Hrva?ka, Bosna ter Hercegovina in deli Srbije so bili takrat del Avstro-Ogrske). V resen spor z Avstro-Ogrsko je pri?la tudi Rusija, ki je vedno bolj odkrito kazala svoj vpliv na Balkanu.

Ker je bila Avstro-Ogrska sestavljena iz ve? kot enajstih narodov, med katerimi so bili tudi Slovani, se je nacionalizma in odcepitvenih te?enj najbolj bala. Da bi se zoperstavila Srbiji ter pokazala svojo mo? in enotnost, je v okolici Sarajeva organizirala voja?ke manevre, ki se jih je udele?il prestolonaslednik Franc Ferdinand s svojo ?eno Sofijo. Po kon?anih manevrih se je par 28. junija 1914 odpravil v Sarajevo na prijateljski obisk. Tam ga je ?akalo sedem atentatorjev srbske nacionalisti?ne organizacije Mlada Bosna . Prvi napad na par se je zgodil ob 10:10, ko je eden izmed atentatorjev v kolono avtomobilov vrgel ro?no bombo . V eksploziji je bilo ranjenih dvajset ljudi, med njimi ni bilo prestolonaslednika in njegove ?ene. Kolona je kljub temu nadaljevala pot proti mestni hi?i, kjer je par ?e ?akal sprejem. Po kon?anem sprejemu se je par odlo?il, da bo v bolni?nici obiskal ranjene v bombnem napadu. Vodja protokolarne skupine se je odlo?il, da bo zaradi varnosti spremenil na?rtovano pot avtomobilov, o tem pa ni obvestil voznika avtomobila, v katerem se je vozil prestolonaslednik z ?eno. Avtomobil je zato na enem izmed kri?i?? zavil v napa?no smer. Voznik je to ugotovil, se ustavil in z vzvratno vo?njo posku?al popraviti smer. Kratek postanek avtomobila je izkoristil Gavrilo Princip , ki je ravno v tistem trenutku stal na kri?i??u. Stopil je proti avtomobilu in ve?krat ustrelil. Ena izmed krogel je zadela Sofio v trebuh, druga pa prestolonaslednika v zgornji del trupa. Principa so ujeli nekaj sekund po atentatu . Prestolonaslednik in njegova ?ena sta umrla na poti k zdravniku. Atentat je pretresel Avstro-Ogrsko, Evropo in svet ter v naslednjih dneh povzro?il politi?no in diplomatsko krizo. Dogodek je kasneje postal povod za prvo svetovno vojno.

Dogodki po atentatu [ uredi | uredi kodo ]

Preiskava je pokazala, da je za umorom stala organizacija ?rna roka, ki naj bi bila povezana s srbsko vojsko in z obve??evalno slu?bo. Avstro-Ogrska je zato Srbiji za?ela groziti z vojno ter zoper njo zahtevala povra?ilne ukrepe. Vendar pa pri tem ni mogla ukrepati sama, za vojno proti Srbiji je potrebovala podporo Nem?ije, svoje glavne zaveznice. Nem?ija se o namerah Avstro-Ogrske zoper Srbijo ni posebej spra?evala in je Avstro-Ogrski obljubila brezpogojno podporo. Ta dogodek je v zgodovini postal znan kot bianco ?ek . Sredi julija 1914 je tako kazalo, da bo na Balkanu pri?lo do manj?e krize, morda celo vojne, ki pa ne bi smela imeti nobenih posledic na preostalo Evropo, zato se je nem?ki cesar odpravil na kri?arjenje. Podobno je bilo tudi v Franciji in Veliki Britaniji, kjer sta bili vladi na poletnem dopustu. Medtem pa so dogodki ?li svojo smer. Avstro-Ogrska, opogumljena od brezpogojne nem?ke podpore, je za?ela snovati na?rt za vojno proti Srbiji. Sestavila je seznam desetih zahtev , ki jih mora Srbija izpolniti do 25. julija, sicer tvega vojno. Zahteve so bile napisane tako, da jih svobodna in suverena dr?ava nikakor ne bi mogla izpolniti. Srbski odgovor na zahteve je pri?el pet minut pred iztekom roka. Na presene?enje vseh je bila Srbija pripravljena sprejeti vse zahteve, izjema je bila le zahteva ?t. 6, s katero naj bi se Srbija odrekla svoji suverenosti. To je bilo za Avstro-Ogrsko dovolj, da je tri dni kasneje, 28. julija 1914, napovedala vojno Srbiji. Vojna napoved pa ni presenetila samo Srbije in Rusije (obe sta bili prepri?ani, da se bosta z izpolnitvijo zahtev izognili vojni), ampak tudi Avstro-Ogrsko zaveznico Nem?ijo, ki ni pri?akovala takega razpleta dogodkov. Neodlo?ni nem?ki cesar Viljem II. , ki je sprva razpihoval vojno je v zadnjem trenutku poizku?al umiriti zadeve, vendar je bilo ?e prepozno, nadzor na dogodki so prevzeli nacionalisti, ekstremisti?ni politiki, diplomati in vojska, poti nazaj ni bilo ve?. V naslednjih nekaj dneh se je med Rusijo, Nem?ijo, Avstro-Ogrsko, Francijo in Veliko Britanijo vnela prava diplomatska vojna. Z vsako tajno korespondenco je postajalo vedno bolj jasno, da so stvari za?ele uhajati izpod nadzora, pomagale niso ve? niti tesne sorodstvene vezi med nem?kim, ruskim in britanskim kraljem, ki so bili bratranci. Miselnost kraljevih in cesarskih dvorov iz 19. stoletja o ?asti, dol?nosti in pogumu se niso ve? skladali s politi?no krizo 20. stoletja. Tridesetega julija je ruski car Nikolaj II. naredil klju?no napako, s katero se je vojna iz Balkana raz?irila na preostalo Evropo. Da bi pridobil prednost pred centralnimi silami, je dal mobilizirati svojo ogromno vojsko (mobilizacija naj bi trajala dva meseca, pri Nemcih mnogo manj), ter s tem nehote izzval Nemce. Za Ruse je bila mobilizacija tehni?ne narave in ?e ni pomenila vojne, Nemci niso bili takega mnenja - za njih je ruska mobilizacija predstavljala gro?njo in je pomenila le eno stvar, in sicer vojno. Dan pozneje, 1. avgusta, so Nemci v skladu s Schlieffnovim na?rtom mobilizirali svojo vojsko, nekaj ur zatem pa uradno napovedali vojno Rusiji, s ?imer je v veljavo stopil evropski sistem zavezni?tev. Evropa se je zna?la v vojni. Ob tem dogodku je britanski zunanji minister Edward Grey , ki se si je skozi celoten julij prizadeval pomiriti sprte strani, izrekel znamenite besede:

Lu?i po vsej Evropi uga?ajo. Za ?asa na?ega ?ivljenja ne bomo ve? videli, kako se bodo pri?gale.

Poseben igralec v dneh pred vojno je bila Velika Britanija. Bila je edina prava evropska in svetovna velesila, imperij v katerem sonce nikoli ne zaide. Zaradi svoje izolacijske politike se dolga desetletja ni vme?avale v evropske celinske probleme, tako je bilo tudi konec junija in v za?etku julija 1914. Atentat v Sarajevu ter kriza, ki mu je sledila, se Britancev in britanske vlade (izjema je bila zunanja politika) dolgo ?asa nista dotaknila. Skozi julij, ko so se stvari na celini za?ele zapletati, se je to nenadoma spremenilo. Velika Britanija ni bila v voja?kem zavezni?tvu s Francijo niti z Rusijo, zato ni bila dol?na posredovati v primeru vojne, se pa je bala vedno ve?je nem?ke politi?ne, gospodarske in voja?ke mo?i, ki bi lahko ogrozila njeno svetovno prevlado v primeru zmage. Da bi za??itila svoje interese, se je konec julija 1914, ko je julijska kriza dosegla vrhunec, postavila na stran Francije in Rusije ter jima zagotovila voja?ko pomo?. Za voja?ko ukrepanje proti Nem?iji ji je zelo prav pri?el londonski sporazum iz leta 1839, v katerem je pisalo, da Velika Britanija jam?i za samostojnost in nevtralnost Belgije ( Belgija je bila s svojim nastankom v 30 letih 19. stoletja nekak?en porok miru v Evropi, za njeno nevtralnost je ironi?no jam?ila tudi Nem?ija). Kr?enje tega sporazuma, za katerega so Nemci pravili, da je navaden 75 let star ≫kos papirja≪, ^[9] bi Britancem dal pravno podlago za vojno napoved Nem?iji.

Za?etek vojne [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Kronologija prve svetovne vojne .

28. julija 1914 je Avstro-Ogrska spro?ila vojno, ko je napovedala vojno Srbiji. Kot rezultat tega se je Rusija kot najve?ji zaveznik Srbije postavila na njeno stran ter 31. julija napovedala vojno Avstro-Ogrski. Avstrijci so bili presene?eni nad tem, ker tega niso pri?akovali in so Nemce prosili za pomo?. Celotna nem?ka vojna strategija je temeljila na Schlieffnovem na?rtu, ki je predvideval vojno na zahodu proti Franciji, ne pa tudi isto?asne vojne na vzhodu proti Rusiji. ?e so ?eleli Nemci napasti in poraziti Ruse, ki so bili njihov glavni sovra?nik, so morali najprej poraziti njihove zaveznike Francoze. Po Schlieffnov na?rtu naj bi napad v obliki srpa s katerim bi obkolil Pariz ter tako Francoze izlo?ili iz vojne, potekal preko nevtralnega Luksemburga in Belgije. 1. avgusta, ko je Italija razglasila nevtralnost, se je Nem?ija kot najve?ji zaveznik Avstro-Ogrske postavila na njeno stran in Rusiji napovedala vojno. Istega dne so Nemci z Osmanskim cesarstvom sklenili tajni sporazum o zavezni?tvu. 2. avgusta so Nemci brez boja zasedli Luksemburg, Belgijo pa zaprosili za neoviran prehod vojske. Od Francije zahtevajo strogo nevtralnost, vendar je ne dobijo, kot odgovor na nem?ke gro?nje je Francija mobilizirala svojo vojsko. 3. avgusta Nem?ija napove vojno Franciji, dan pozneje, 4. avgusta, napade Belgijo, potem ko je ta zavrnila neoviran prehod nem?ke vojske. S tem Nem?ija pride navzkri? z Veliko Britanijo, ki s sporazumom iz leta 1839 jam?i za belgijsko nevtralnost. Velika Britanija 4. avgusta 1914 napove vojno Nem?iji. 5. avgusta ?rna gora napove vojno Avstro-Ogrski, Osmansko cesarstvo pa zapre Dardanele za ves ladijski promet. 6. avgusta Avstro-Ogrska napove vojno Rusiji, Srbija pa napove vojno Nem?iji. 7. avgusta v Francijo pridejo prvi britanski vojaki, na zahodni fronti pride do prvih bitk, ki se ve?inoma kon?ajo z zavezni?kim umikom. 9. avgusta ?rna gora napove vojno Nem?iji. 11. avgusta Francija napove vojno Avstro-Ogrski. 12. avgusta Velika Britanija napove vojno Avstro-Ogrski. V naslednjih dneh tednih in mesecih se po Evropi in svetu oblikujejo naslednja boji??a in fronte: zahodna fronta, vzhodna fronta, balkansko boji??e, italijanska fronta, pomorsko boji??e, vojna v kolonijah ter popolnoma novo boji??e v zraku.

Boji??a prve svetovne vojne [ uredi | uredi kodo ]

Zahodna fronta [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Zahodna fronta (prva svetovna vojna) .

Zahodna fronta je bila ena izmed treh glavnih evropskih boji?? prve svetovne vojne. Potekala je od Ostendeja na belgijski obali, preko skrajnega zahoda Belgije, severnega dela Francije vse do francosko nem?ke meje ob reki Ren ter nato proti jugu do tromeje med Francijo, Nem?ijo in ?vico v maksimalni dol?ini 740 km. Do odprtja fronte je pri?lo 4. avgusta 1914 z nem?kim napadom na nevtralno Belgijo in Luksemburg. Temu je nato kmalu sledil ?e napad na Francijo, ki je bila tudi glavna tar?a nem?kega napada na zahodu. Nem?ki napad je potekal na podlagi schliffnovega na?rta, ki je predvideval, s hitrim manevrom v obliki srpa, obkolitev Pariza ter tako izlo?itev Francije iz vojne. Sprva je nem?ki ofenzivi dobro kazalo, nem?ka vojska je pred sabo razbila ve?ino francoskih in britanskih enot, tako da so bili Nemci v za?etku septembra ?e 70 km pred Parizom . Med 6. in 12. septembrom je sledila odlo?ilna bitka na Marni (znana tudi kot ?ude? na Marni) v kateri je francoskim in britanskim vojakom v zadnjem trenutku uspelo odbiti nem?ki napad. Po tej bitki je zahodna fronta, zaradi iz?rpanosti na obeh straneh, bolj ali manj obstala. Voja?ka taktika iz 19. stoletja ter oro?je iz 20. stoletja sta terjala svoj krvavi davek. Napovedi generalov, da se bo vojna kon?ala do bo?i?a 1914 se niso uresni?ile. Da bi obe strani zavarovali svoje polo?aje ter prepre?ili nove izgube sta se za?eli okopavati. Tako se je razvil popolnoma nov na?in bojevanja v jarkih. V nekaj mesecih je na fronti nastal nepretrgan sistem jarkov, utrdb in ovir, ki je potekal od Rokavskega preliva na severu do ?vicarske meje na jugu.

Med letoma 1915 in 1917 so se na zahodni fronti zvrstile ?tevilni bitke s katerimi sta obe strani poizku?ali prebiti fronto. Te bitke so vklju?evale ve?urno ali dnevno bombardiranje ter masovni napad pehote . Ve?ina napadov se je zaradi uporabe strojnic, topov, bode?e ?ice in ostalih ovir kon?ala z ve? tiso? mrtvimi in ranjenimi ter osvojitvijo nekaj sto metrov nasprotnikovega ozemlja, ki pa je bilo ?e po nekaj urah izgubljeno v nasprotnikovem protinapadu. Ker preboj ni bil mo?en je za?ela na fronti prevladovati strategija iz?rpavanja, zmagovalec v vojni pa naj bi bil tisti, ki bi na boji??u ?rtvoval ?im ve? ?ivljenj in voja?kega materiala. Obdobje med letoma 1915 in 1917 so tako zaznamovale izredno krvave bitke: bitke za Ypres , bitka za Verdun in bitka na Somi . Vse so dobile oznako kot klavnice brez kraja in konca. V vsaki bitki sta obe strani izgubili ve? kot pol milijona vojakov. Najbolj krvava je bila bitka na Somi kjer so samo Britanci prvi dan bitke izgubili 57.000 vojakov.

Nov na?in bojevanja ter ?elja po preboju stati?ne fronte sta vplivali na razvoj novih voja?kih tehnologij kot so tanki, letala, bojni strupi, minometi, ro?ne bombe itd. Na za?etku leta 1917 se je na obeh straneh fronte ?e za?ela kazati vojna utrujenost. Ta se je najbolj kazala pri Nemcih, ki so z umikom na Hindenburgovo linijo pre?li v obrambo. Izstop Rusije iz velike vojne ter priprave na vstop ZDA v vojno je Nemcem dal nov zalet. Sredi marca so izvedli t. i. spomladansko ofenzivo, zadnjo ofenzivo s katero so ?eleli poraziti zaveznike ?e pred prihodom ameri?kih ?et na zahodno fronto. Ofenzivi je sprva dobro kazalo saj so zavzeli ve? ozemlja kot v vseh letih poprej. Nato pa se je konec aprila 1918 njihova ofenziva zaradi pomanjkanja vojakov in materiala nenadoma ustavila. Sledila je zavezni?ka stodnevna protiofenziva s katero so Nemce potisnili nazaj za Hindenburgovo linijo. Ta je bila ob pomo?i ameri?kih ?et prebita v za?etku avgusta, do konca oktobra so bile nem?ke ?ete prakti?no pora?ene zato so 11. novembra ob 5:00 v Compiegnu sklenile premirje . Velike vojne je bilo konec 11. novembra 1918 to?no ob 11:00, ?est ur po uradnem podpisu premirja.

Vzhodna fronta [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Vzhodna fronta (prva svetovna vojna) .

Vzhodna fronta je bila eno izmed glavnih boji?? prve svetovne vojne. Raztezala se je od Baltskega morja na severu vse do ?rnega morja na jugu s ?imer je bila to najdalj?a fronta prve svetovne vojne. V boje na vzhodni fronti so bile vpletene naslednje dr?ave: Nem?ija, Avstro-Ogrska, Rusija, Bolgarija in Romunija. Fronta se je odprla 17. avgusta 1914 z napadom 1. ruske armade na nem?ko Vzhodno Prusijo, temu je dva dni kasneje sledil ?e bo?ni napad 2. ruske armade. Ker je nem?ki vojski sprva kazalo, da ne bo kos dvema ruskima armadama sta poveljevanje nad nem?ko vojsko prevzela Paul von Hindenburg ter Erich Ludendorff . V naslednjih dneh sta izvedla obse?no protiofenzivo s katero sta v krvavi bitki pri Tannenbergu porazila drugo rusko armado. Nekaj tednov kasneje pa je bila v bitki pri Mazurskih jezerih pora?ena ?e prva ruska armada. Rusi so v obeh bitkah izgubili preko 200.000 mo?. Preobremenjenost ruske vojske v vzhodni Prusiji ter njene te?ave z mobilizacijo in oskrbo je poizku?ala izkoristiti Avstro-Ogrska. Ta je Ruse napadla 23. avgusta 1914 v Galiciji . Njihov napad ni bil tako uspe?en kot nem?ki, pravzaprav se je njihov napad spremenil v katastrofo. Rusom se je zadnji trenutek uspelo reorganizirati tako, da so konec avgusta pre?li v protiofenzivo v kateri so porazili celotno avstro-ogrsko armado. Ta se je bila prisiljena umakniti iz Galicije za karpatske prelaze, za seboj pa je pustila obkoljeno trdnjavo Przemy?l . Medtem ko je fronta v vzhodni Prusiji v zimi 1914/1915 bolj ali manj mirovala, Avstro-Ogrski na jugu fronte ni dobro kazalo. Da bi prepre?ila ruski prodor preko Karpatov na Mad?arsko ter notranjost monarhije je za pomo? prosila Nemce. Ti so nato na severu fronte izvedli ve? manj?ih ofenziv s katerimi so malenkostno razbremenili avstrijski ju?ni del fronte. Vendar to Avstrijcem ni kaj dosti pomagalo ker so izgubili strate?ko pomemben prelaz Dukal v Karpatih. Samo slabo vreme in ruske te?ave z oskrbo so Avstro-Ogrsko re?ile pred popolnim porazom. Pomlad 1915 je na vzhodni fronti prinesla nove krvave boje. Poveljstvo nad celotno fronto so prevzeli Nemci. Ti so prvega maja na ju?nem delu fronte spro?ili obse?no ofenzivo v kateri so ruske ?ete prisili k umiku, avgusta 1915 so zasedli Var?avo . Uspe?ni ofenzivi na jugu je sledila ?e ofenziva na severu v kateri je Nemcem uspelo prodreti do Rige . Do takrat je ruska fronta ?e popolnoma razpadla. ?ele septembra so se ruske ?ete zadosti okrepile, da so lahko postavile novo obrambno linijo. Zaradi ruskega poraza je nadzor nad rusko vojsko prevzel car Nikolaj , kar je imelo v nadaljevanju vojne katastrofalne posledice. Izgube na obeh straneh so bile velike Rusi so izgubili 2 milijona vojakov, centralne sile 1 milijon. Poleti 1916 je vzhodno fronto zaznamovala velika ruska ofenziva pod vodstvom generala Brusilova . Za razliko od predhodnih ofenziv je ta vsebovala novo bojno taktiko ter ustrezne priprave na napad. Ofenziva je potekala na ju?nem delu fronte v Galiciji in je bila usmerjena predvsem proti avstrijskim ?etam. Za?ela se je kot slepilni manever vendar se je potem, ko je Brusilov videl njen potencial, razvila v obse?no ofenzivo. ?e prvi dan bojev so Rusi zajeli 13.000 vojakov v naslednjih dneh pa je fronta centralnih sil popolnoma razpadla. Rusi so Avstro-Ogrske in nem?ke enote pregnali vse do Karpatov kjer je fronta jeseni 1916 ponovno obstala. Ponovno rusko zavzetje Galicije in Bukovine je imelo svoje posledice. izgubili so preko milijon vojakov ter ogromno voja?kega materiala, ki ga ni bilo mogo?e nadomestiti. Zaradi visokih izgub ter pomanjkanja se je v voja?kih vrstah in v zaledju za?elo ?iriti nezadovoljstvo.Popu??ati je za?ela tudi disciplina.

17. avgusta 1916 je v vojno na strani antante vstopila Romunija . Na vojno je bila zelo slabo pripravljena, sprva je zasedla nekaj avstro-ogrskega ozemlja v Karpatih vendar je nato kmalu sledila nem?ka, avstrijska in bolgarska protiofenziva v kateri je bila romunska vojska premagana. Decembra 1916 je padla Bukare?ta s ?imer je bila Romunija prakti?no izlo?ena iz vojne, njen popolni kolaps pa je morala re?evati Rusija in zahodni zavezniki. Za razliko od zahodne fronte, kjer je prevladoval pozicijski na?in bojevanja, je na vzhodni fronti prevladoval odprt na?in bojevanja v katerem sta obe strani izvajali obse?ne manevre. Po vsaki ve?ji bitki se je frontna ?rta lahko tako premaknila tudi za ve? sto kilometrov medtem ko se je na zahodni fronti premaknila le za nekaj sto metrov.

V za?etku leta 1917 so se razmere v ruski vojski poslab?ale do skrajnosti. ?iriti so se za?eli upori, vojaki in ?astniki so za?eli zavra?ati ukaze. Upor se je raz?iril tudi med civilno prebivalstvo, iz ilegale so se pojavili bolj?eviki pod vodstvom Lenina , ki so upore ?e dodatno pod?igali. Marca so se razmere v Rusiji tako poslab?ala, da je moral car Nikolaj odstopiti z oblasti. Vodenje Rusije je prevzela za?asna vlada, ki pa se je na veliko razo?aranje Rusov odlo?ila nadaljevati vojno proti Nem?iji. Poleti 1917 je general Brusilov proti centralnim silam spro?il novo ofenzivo v Galiciji. Ofenzivi je sprva kazalo dobro, avstrijske ?ete so bile hitro pora?ene, ko pa so Rusi pri?li do nem?kih ?et se je njihova ofenziva nenadoma ustavila. Kmalu zatem je sledila nem?ka protiofenziva, v kateri je ruska vojska dobesedno razpadla. Ruski vojaki, siti vojne, so za?eli mno?i?no zapu??ati fronto. Po Rusiji se je za?ela ?iriti dr?avljansko vojna med vladnimi enotami in bolj?eviki , ki so ?eleli prevzeti oblast v dr?avi. Medtem so Nemci neovirano prodirali v osr?je Rusije. Sedmega oktobra je v Peterburgu izbruhnila oktobrska revolucija v kateri so bolj?eviki zasedli Zimski dvorec in pod vodstvom Lenina prevzeli oblast v dr?avi, s ?imer je bila Rusija kot zaveznica izlo?ena iz velike vojne. Dr?avljanska vojna med bolj?eviki in belo gardo so izkoristili Nemci, ki so medtem bolj ali manj brez odpora zasedli Ukrajino , Krim in Zakavkazje . Ker se bolj?eviki zaradi dr?avljanske vojne in vojne iz?rpanosti niso bili sposobni upreti centralnim silam so 3. marca 1918 v Brest-Litovsku podpisali mirovno pogodbo s katero je Rusija dokon?no in uradno izstopila iz velike vojne.

Balkansko boji??e [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Balkansko boji??e .

Balkansko boji??e je bilo prvo boji??e, ki se je odprlo v prvi svetovni vojni. Ozna?uje vse voja?ke operacije na balkanskem polotoku med Avstro-Ogrsko, Nem?ijo, Bolgarijo in Osmanskim cesarstvom na eni strani ter Srbijo , ?rno goro , Romunijo in njenimi zavezniki na drugi strani. Kljub temu, da je bilo to stransko boji??e, je igralo v celotni vojni klju?no vlogo, saj je nase vezalo velik del enot centralnih sil, tako da jih te niso mogle uporabiti na drugih bolj pomembnih boji??ih kot sta bili npr. zahodna in vzhodna fronta. Tako je to boji??e ?e najbolj bremenilo Avstro-Ogrsko, ki se je morala z vstopom Italije v vojno, leta 1915, boriti kar na treh frontah. Poleg tega je bil Balkan za obe strani pomemben zaradi svoje strate?ke lege, saj je predstavljal najkraj?o pot med zahodnimi zavezniki in Rusijo ter edino neposredno ?elezni?ko povezavo med Nem?ijo in Osmanskim cesarstvom.

Boji??e se je odprlo 28. julija 1914 z bombardiranjem Beograda ter avstro-ogrskim napadom na Srbijo ter njeno zaveznico ?rno goro. Avstrijski napad na Srbijo, ki je bil sprva mi?ljen kot hitra kazenska ekspedicija in ma??evalni pohod za smrt avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, se je po prvih spopadih za Avstrijce kon?al katastrofalno. Bitke na Ceru, Kolubari in Drini so pokazale nemo? in nesposobnost nekdaj mogo?ne avstrijske armade proti majhni in slabo opremljeni srbski vojski. Razmerje sil na balkanskem boji??u se je korenito spremenilo ?ele poleti 1915, ko je v vojno na strani centralnih sil vstopila Bolgarija, ter ko je Avstro-Ogrski na pomo? prisko?ila Nem?ija. Zaveznice so nato, oktobra 1915, skupaj napadle Srbijo in jo porazile. Srbska vojska se je bila prisiljena preko Kosova in Albanije umakniti na jadransko obalo , od tam pa so iz?rpane srbske vojake zavezni?ke ladje pripeljale na otok Krf .

Do avgusta 1916 si je srbska vojska zadosti opomogla, da so zavezniki v Gr?iji , okoli mesta Solun , odprli novo boji??e t. i. solunsko fronto . Tam je srbska vojska ob pomo?i francoskih in britanskih vojakov v krvavi bitki zasedla Kajmak?alan in Bitolo nato pa se je fronta za nekaj ?asa umirila. Vstop Romunije v vojno na strani antante razmerja sil na Balkanu ni bistveno spremenilo, saj se je izkazalo, da slabo vodena in opremljena romunska vojska ni kos zdru?enim vojskam Avstrije, Nem?ije in Bolgarije. Po padcu Bukare?te, decembra 1916, je bila Romunija bolj ali manj izlo?ena iz boja. Junija 1917 je na stran antantnih sil po dolgem prepri?evanju in gro?njah prestopila Gr?ija , ki je bila do tedaj nevtralna. Medtem so se na fronti, vzdol? gr?ke meje, odvijale ?tevilne ofenzive zavezni?kih enot, ki pa niso prinesle bistvenega uspeha. Leta 1918 so se odnosi med centralnimi silami na Balkanu poslab?ali. Zaradi pomanjkanja in velikih izgub se je njihova obramba za?ela vidno krhati. Razmere so izkoristili zavezniki ter septembra 1918 pripravili novo ofenzivo, ki je porazila centralne sile na Balkanu. Te so se po porazu za?ele umikati proti severu, oktobra je kapitulirala Bolgarija , novembra je bil osvobojen Ni? , kmalu nato pa ?e Beograd , Cetinje , Skadar in ostala mesta pod nadzorom centralnih sil.

Italijanska fronta [ uredi | uredi kodo ]

Glavna ?lanka: So?ka fronta in Tirolska fronta .

Tako kot Avstro-Ogrska je tudi Italija ?e dalj ?asa uveljavljala svoje ekspanzijske te?nje na Balkanu in v vzhodnem Sredozemlju , pri tem ji je na poti stala Avstro-Ogrska, s katero je imela sklenjeno zavezni?tvo. Ob izbruhu velike vojne je Italija nemudoma razglasila nevtralnost, vendar le za?asno in navidezno, saj so v ozadju potekala intenzivna diplomatska pogajanja tako s silami osi kot tudi z zahodnimi zavezniki. Na katero stran v vojni bo Italija prestopila, je bilo mo?no odvisno od ozemlja, ki ga bo ta v zameno prejela. Ker je antanta obljubila ve? ozemlja (ponudila je ozemlje, ki ni bilo njeno) in veliko finan?no pomo?, je Italija prestopila na njeno stran. Celotni dogovor je bil potrjen s tajnim londonskim sporazumom , ki je bil podpisan 26. aprila 1915.

Triindvajsetega maja 1915 se je tako med Italijo in Avstro-Ogrsko odprla nova 600 km dolga t. i. Italijanska fronta, ki je potekala od tromeje med ?vico , Italijo in Avstro-Ogrsko prek Tirolskih Dolomitov , Karnijskih Alp , Julijskih Alp , ob reki So?i do njenega izliva v Jadransko morje . Visokogorski del fronte zna?a okoli 450 km, boji na tem odseku so potekali na vi?inah ve?jih od 3.000 m, na ledenikih , ozkih soteskah in grebenih. Zaradi zahtevnih gorskih razmer se je kmalu izkazalo, da je najve?ji sovra?nik vojakov kar narava sama. Ta del fronte postane znan kot t irolska fronta . Od Julijskih Alp naprej ob reki So?i pa se za?ne so?ka fronta . Boji na tej fronti sicer niso potekali na tako visoko kot na tirolski, je pa imelo to boji??e nekaj svojih specifi?nih zna?ilnosti, ki so onemogo?ale klasi?ni na?in bojevanja.

Italijanska vojska si je na za?etku vojne zadala visoke cilje, osvojitev Ju?ne Tirolske , Gorice , Trsta ter hitri preboj v ljubljansko kotlino . Vendar pa se je ?e v prvih dneh spopadov proti malo?tevilni in slabo oboro?eni Avstro-Ogrski armadi izkazalo, da so ti cilji popolnoma nedosegljivi, zato se je kmalu razvila pozicijska vojna. Na so?ki fronti je v dveh letih in pol ena za drugo sledilo enajst italijanskih ofenziv, ki niso bistveno spremenila polo?aja. Izjema je bila le ?esta so?ka bitka, v kateri se Italijanom posre?i zavzeti Gorico. Zaradi preobremenjenosti avstro-ogrske armade, ki se je borila na vzhodni fronti in solunski fronti , je ta izvajala le obrambne operacije. Izjema je bila majska ofenziva leta 1916 na Ju?nem Tirolskem, kjer se je Avstrijcem skoraj posre?ilo prebiti italijansko fronto. Zaradi te?av na vzhodni fronti pa so bili Avstrijci ofenzivo julija prisiljeni prekiniti. Medtem pa so se razmere v Avstro-Ogrski tako materialno kot tudi politi?no vidno poslab?ale. V drugi polovici leta 1917 je kazalo, da se bo fronta vsak ?as sesula, zato so Nemci in Avstrijci pripravili ofenzivo, ki bi Italijane pregnala do reke Tilment ter jih tako izlo?ila iz velike vojne. 24. oktobra 1917 so Nemci in Avstrijci spro?ili 12. so?ko bitko , znano tudi kot ≫?ude? pri Kobaridu≪, s katero so prebili italijanski pozicijski sistem med Bovcem in Kobaridom . Po treh dneh bojev se je pora?ena italijanska vojska v paniki in neredu umaknila za reko Piavo , kjer si je ob pomo?i zahodnih zveznikov opomogla ter postavila novo obrambno ?rto. Fronta se je nato kljub ?tevilnim avstrijskim napadom ustalila na reki Piavi vse do bitke pri Vittorio Venetu, oktobra 1918, v kateri je bila avstro-ogrska vojska pora?ena. Premirje je bilo podpisano 3. novembra 1918 v Villi Gusti v bli?ini Padove.

Vojna v kolonijah [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Vojna v kolonijah .

Vojna v kolonijah v celotnem svetovnem spopadu ni odigrala pomembne vloge. Nem?ija je imela pred vojno sedem kolonij: Nem?ko vzhodno Afriko , Nem?ko jugozahodno Afriko , Nem?ki Kamerun, Nem?ki Togo, Nem?ki Tsingtao, Nem?ko Novo Gvinejo in Nem?ko Samoo . Kolonije so bile raztresene po celotnem svetu ter obdane s sovra?nimi kolonijami antante, med seboj in z mati?no Nem?ijo so bile slabo povezane. Obramba nem?kih kolonij je temeljila na malo ?tevilnih in slabo opremljenih za??itnih enotah Schutztruppe ter policiji, katerih naloga je bila uveljavljanje nem?kih interesov ter boj proti upornim lokalnim plemenom. Kolonije so tako veliko vojno pri?akale popolnoma nepripravljene, izjema je bila nem?ka kolonija Tsingtao na Kitajskem, ki jo je branilo prek 3.000 dobro opremljenih nem?kih vojakov s topovi in bojnimi ladjami.

Ob za?etku sovra?nosti so nem?ke kolonije postale blokirane ter s tem odrezane od mati?ne Nem?ije. Za obrambo so morale poskrbeti same saj pomo?i od zunaj ni bilo mo? pri?akovati. Najbolj ogro?ene so bile manj?e kolonije na Tihem oceanu , ki so vojno do?akale brez obrambe. Japonske, avstralske in novozelandske enote so te kolonije zasedle brez boja. Nemci so se nekoliko upirali le na Novi Gvineji kjer so potekali manj?i spopadi za strate?ko pomembno radijsko postajo Bita Paka na otoku Rabaul . V Aziji je do ve?jih spopadov pri?lo le v nem?ki koloniji Tsingtao , kjer je bilo poveljstvo nem?kega azijskega ladjevja. Ta kolonija je bila na vojno dobro pripravljena. Nem?ke mornari?ke in kolonialne ?ete so se upirale japonskim napadom vse do sredine novembra 1914. Pri tem so Japoncem potopile ve? bojnih ladij ter povzro?ile velike izgube.

V Afriki je bila ve?ina nem?kih kolonij ukle??enih med francoske, britanske, belgijske in portugalske kolonije. Na vojno je bila najmanj pripravljena kolonija Togo , ki je bila s svojim dobro razvejanim ?elezni?kim, cestnim in telegrafskim sistemom ter novo radijsko postajo v Kamini najbolj razvita nem?ka kolonija. Kolonija je kapitulirala ?e konec avgusta 1914 po kratkem boju. Boji za nem?ki Kamerun so trajali dalj ?asa. Beg nem?kih enot v nevtralno ?pansko Gvinejo ter divja in neraziskana notranjost Kameruna so zavezni?kim enotam onemogo?ala hitro zasedbo kolonije. Boji za kolonijo so trajali vse do za?etka leta 1916, ko je po ve? kot letu dni obleganja padla utrdba Mora. Pu??avska kolonija Nem?ka jugozahodna Afrika se je upirala do avgusta 1915 potem ko so jo na pol presekale britanske in ju?noafri?ke ?ete. Nemcem ni pomagal niti burski upor s katerim so ?eleli odvrniti pozornost Ju?ne Afrike. Najdlje se je upirala Nem?ka vzhodna Afrika. V tej koloniji je bila nem?ka vojska relativno velika, doma?ini pa so bili Nemcem naklonjeni, kar za ostale nem?ke kolonije ni veljalo. V bojih za to kolonijo je Nemcem v razli?nih bojnih akcijah uspelo zajeti ve?je koli?ine raznovrstnega zavezni?kega voja?kega materiala, kar jim je omogo?alo dalj?e upiranje francoskim, britanskim, belgijskim in portugalskim enotam. Zadnje nem?ke enote so se v koloniji predale ?ele konec novembra 1918, s ?imer so bile to zadnje nem?ke enota ki so se predale v prvi svetovni vojni.

Po vojni je Nem?ija izgubila vse kolonije, te so pri?le pod upravo dru?tva narodov, z njimi pa so upravljale zmagovalke velike vojne Velika Britanija, Francija, Belgija, Portugalska , Japonska, Avstralija in Nova Zelandija .

Vojna na Bli?njem vzhodu [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Vojna na Bli?njem vzhodu .

Na za?etku dvajsetega stoletja je bilo Otomansko cesarstvo zaradi politi?nih spletk, nacionalnih trenj in ?tevilnih izgubljenih vojn na Balkanu in Severni Afriki tik pred razpadom. Zahodni politiki in mediji so takrat ve? kot 400 let stari imperij, slab?alno imenovali kar bolnik iz Bosporja . Da bi se cesarstvo re?ilo propada in moderniziralo je v Evropi za?elo iskati strate?kega zaveznika. Najprej je poizku?alo pri antanti vendar je ta cesarstvo zavrnila, zato se je obrnilo na centralne sile. Te so Osmansko cesarstvo zaradi njegovega strate?kega polo?aja na bli?njem vzhodu sprejele z odprtimi rokami. Drugega avgusta 1914 sta Nem?ija in Otomansko cesarstvo podpisala tajni sporazum s katerim je Otomansko cesarstvo prestopilo na stran centralnih sil ter posledi?no v prvo svetovno vojno ?eprav ta stari imperij iz bli?njega vzhoda ni imel ni? skupnega z evropskim konfliktom.

Otomansko cesarstvo je bilo na vojno zelo slabo pripravljeno zato je z vstopom vanjo zavla?evalo kolikor se je le dalo. Sultanova vojska je bila vzdr?ljiva vendar zelo slabo oboro?ena in vodena, Nemci so to stanje v kratkem ?asu poizku?ala izbolj?ati z uvedbo sodobne nem?ke oboro?itve ter nem?kim ?astni?kim kadrom in in?truktorji. Otomanski mornarici pa so predali celo dve sodobni kri?arki, SMS Goeben in Breslau. Do prvih bojev na bli?njem vzhodu je pri?lo konec oktobra 1914 ko sta otomansko-nem?ki kri?arki napadli ruska pristani??a ob ?rnem morju. Kmalu zatem so se odprla boji??a na Sinaju in Palestini , Kavkazu , Mezopotamiji , Arabskem polotoku , Gallipoliju in Perziji . Namen teh operacij, ki so bile ve?inoma delo nem?kih voja?kih strategov, je bilo ogroziti voja?ke in trgovske komunikacije antante med Evropo in Azijo ter preusmeritev pozornosti iz evropskih boji??.

Kljub njeni velikosti se zavezniki vstopa Tur?ije (kakor se he preimenovala po vojni) niso posebno bali. Sultanov poziv na sveto vojno, prebivalci cesarstva niso jemali resno. Ob izbruhu vojne se je dr?ava ?e na samem za?etku morala boriti na kar ?tirih frontah, kar je njeno vojsko obremenilo do skrajnosti. Na Kavkazu se je fronta odprla v za?etku novembra 1914 s spodletelo rusko ofenzivo, ki ji je nato sledil napol samomorilski tur?ki protinapad proti ruskemu mestu Kars. Napad tur?ke kavka?ke armade, ki je potekal v zimi 1914 v globokem snegu na preko 3.000 metrov visokih vrhovih Kavkaza, je bil ?e na samem za?etku obsojen na neuspeh. Uni?enju kavka?ke armade se je uspelo izogniti le okoli 10 % vojakov. Poraz ter katastrofalne razmere v Otomanski vojski so poizku?ali izkoristiti Armenci, ki so v mestu Van spro?ili upor. Ta je bil krvavo zatrt v izogib novim uporom pa so Turki preselili vse Armence v oddaljene dele Otomanskega cesarstva. Na poti je zaradi pomanjkanja hrane, bolezni in krutosti stra?arjev umrlo preko 1,5 milijona Armencev. V naslednjih letih je fronta bolj ali manj mirovala, zaznamovali so jo le manj?i spopadi, ki pa niso bistveno spremenili polo?aja. Vojna sre?a se je prevesila na otomansko stran ?ele po oktobrski revoluciji leta 1917, ko je Rusija izstopila iz velike vojne.

Ob Suezu je 4. tur?ka armada pod poveljstvom D?emal-pa?e in pomo?i nem?kih ?astnikov februarja 1915 napadla Egipt in Sue?ki prekop. Napad je spodletel in ?ete ANZAC so tur?ko vojsko pregnale proti Jeruzalemu , ki je padel decembra 1917. Fronta pa se je nato ustalila v okolici ?ivljenjsko pomembne ozkotirne proge Damask - Medina . Do dokon?nega preboja fronte je pri?lo septembra 1918 v bitki pri Mogiddu, od tam so nato zavezni?ke ?ete napredovale v Bejrut , Damask in Aleppo . Tretja fronta je bila v Mezopotamiji ,Cilj odprtja te fronte je bil Britancem onemogo?iti dostop do nafte . Na tej fronti so Britanci po izkrcanju v ustju reke Shatt-al-Arab do?iveli nekaj uspehov zato so se odlo?ili, da bodo napredovali proti Bagdadu in se nato severno od mesta zdru?ili z rusko kavka?ko armado. Med napredovanjem so Turki britansko armado obkolili v Kut-el-Amari , kjer se je ta vdala aprila 1916 po 143 dneh obleganja. Britancem je uspelo Bagdad zavzeti ?ele leta 1917.

?etrta fronta je bila izredno pomembna pomorska o?ina Dardanele ju?no od Carigrada . Na?rt za zavzetje te o?ine je skoval takratni prvi lord admiralitete Winston Churchill . Operacija je bila sprva zasnovana kot britansko-francoski pomorski napad na tur?ke utrdbe, ki so varovale o?ino med Sredozemskim morjem in ?rnim morjem. Ker operacija ni uspela, so se Britanci odlo?ili za izkrcanje ?et pri Galipoliju , operacija se je za?ela 25. aprila 1915 in se po hudih in krvavih bojih zaklju?ila 6. januarja 1916, ko je bilo z obale Galipolija evakuiranih ve? tiso? britanskih, francoskih in ostalih zavezni?kih vojakov. Posledice tega umika je bil odstop Winstona Churchilla in dvig morale tur?ke vojske, ki je proti antanti dosegla neponovljivo zmago.

V boju proti Otomanskemu cesarstvu so pomembno vlogo odigrali tudi Arabci, ki so ob pomo?i britanskih sil neprestano izvajali gverilske operacije v tur?kem zaledju. Njihova najpomembnej?a tar?a je bila ozkotirna proga Damask-Medina. Ob izdatni britanski pomo?i jim je leta 1916 uspelo zavzeti Damask.

Boji na bli?njem vzhodu so se kon?ali 30. oktobra 1918, dokon?ni mirovni sporazum pa je bil podpisan desetega avgusta 1920.

Vojna na morju [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Vojna na morju .

Vojna na morju je skozi prvo svetovno vojno igrala izredno pomembno vlogo, saj so preko svetovnih morij, ?e posebej Atlantskega oceana, potekale ?ivljenjsko pomembne oskrbovalne poti tako za Antanto kot za centralne sile. Tega sta se zavedali obe strani, zato sta ?e pred vojno za?eli razvijati mogo?ne bojne ladje, s katerimi bi pridobili prevlado nad svetovnimi morji. Zmaga ene ali druge strani na morju bi namre? lahko korenito vplivala na potek bojev na kopnem. V nasprotju z Veliko Britanijo, ki je otok, je bila Nem?ija zaradi svojega geografskega polo?aja v bistveno slab?em polo?aju. Britanska mornarica je ob napovedi vojne Nem?iji nemudoma blokirala vse izhode iz Severnega morja , tako da je nem?ka mornarica do konca vojne ostala ujeta v Severnem morju in svojih opori??ih. Podobno se je zgodilo z avstro-ogrsko mornarico, ki je zaradi zavezni?ke blokade pri Otrantskih vratih ostala ujeta v Jadranskem morju . Osmanska mornarica pa je operacije izvajala le v ?rnem morju in okolici Dardanel, v varnem zavetju svojih pristani?? in obale.

Ker sta bili britanska in nem?ka vojna mornarica skoraj enako mo?ni, nobena ni tvegala ve?jega spopada, saj bi se znalo zgoditi, da bi ena ali druga stran v boju izgubila ve?je ?tevilo nenadomestljivih bojnih ladij, s tem pa bi bila vojna izgubljena. Tako da v letu 1914 ni pri?lo do ve?jih spopadov. Izjema je bila le nem?ka daljnovzhodna eskadra pod poveljstvom admirala von Speeja , ki se je iz Vzhodne Azije preko Tihega ocena in nato Ju?ne Amerike poizku?ala prebiti v domovino. Nem?ko ladjevje je ob ?ilski obali naletelo na britansko ladjevje in vnel se je boj v katerem so zmagali Nemci. Ti so nato pot nadaljevali proti Ju?nemu Atlantskemu oceanu kjer so jih ponovno prestregle britanske ladje. V bitki pri Falklandskih otokih , decembra 1914, so bili Nemci pora?eni. Izgubili so skoraj vse ladje razen kri?arke SMS Dresden , ki je bila potopljena 15. marca 1915 v bitki pri otoku Masa a Fuera. Pomembno vlogo sta odigrali tudi t. i. nem?ki gusarski ladji SMS Emdem in SMS Karlsuhe , ki sta v relativno kratkem ?asu potopili ve? kot 150.000 ton trgovskih ladij ter povzro?ali zmedo na svetovnih morjih. Zavezniki so morali vlo?iti ogromno truda in ?asa do so ju ujeli in potopili.

Ker ni pri?lo do ve?jih bitk, so se za?ele vedno bolj uveljavljati podmornice , saj so se te lahko neopazno izmuznile britanski blokadi in nato v okolici britanskega oto?ja prosto napadale britanske trgovske ladje. To pa je Nem?ijo pripeljalo v spor z ZDA in drugimi nevtralnimi dr?avami. ?e posebej je odmevala potopitev Lusitanie maja 1915, v kateri je umrlo 1.998 ljudi, med njimi 128 Ameri?anov. To je bil eden glavnih povodov za vstop ZDA v vojno proti Nem?iji. Leto 1916 je zaznamovala velika pomorska bitka pri Jutlandiji , ki se je za?ela 31. maja in trajala do 1. junija. ?eprav so Nemci v bitki potopili veliko britanskih ladij, je bil izid bitke neodlo?en, saj se razmere za nem?ko mornarico po tej bitki niso bistveno spremenile. Ta je namre? do konca vojne ostala v svojih opori??ih iz katerih je le ob?asno izvajala manj?e voja?ke operacije. Novembra 1916 je bila v Egejskem morju ob otoku Kea potopljena najve?ja ladja med vojno, HMHS Britannic (sestrska ladja Titanica ), potem, ko je zadela morsko mino in je v nesre?i umrlo 30 ljudi.

Prvega februarja 1917 je nem?ki cesar Viljem II. ukazal neomejeno podmorni?ko vojno v okolici britanskega oto?ja. Uvedba neomejene podmorni?ke vojne je za zahodne zaveznike pomenila pravo katastrofo, saj so se nato njihove izgube trgovskih ladij skokovito pove?ale. Sredi leta 1917 je tako kazalo, da bo v Veliki Britaniji nastala lakota. Re?itev je bila uvedba konvojev in novih tehnologij, kot so bile naprave za sledenje podmornicam, globinske bombe , letala, oboro?ene trgovske ladje, itd. Po uvedbi teh sprememb so se izgube trgovskih ladij zmanj?ale. Najbolj u?inkovito oro?je proti podmornicam pa so bile ladjedelnice , kjer so izdelali ve? ladij kot pa so jih lahko nem?ke podmornice potopile. Nem?ki upi, da bi izstradali Veliko Britanijo so se tako razblinili. Do konca vojne so zgradili 343 podmornic, izgubili pa so jih 178. Poleg podmornic so je pojavilo ?e eno novo oro?je, ki je v drugi svetovni vojni odigralo izredno pomembno vlogo. To so bile letalonosilke . Prvo uporabno letalonosilko so zgradili Britanci in z njo julija 1918 napadli hangar cepelinov v Tondernu.

Pomorska blokada Nem?ije je dr?avo v ?tirih letih mo?no iz?rpala. Zaradi poraza na zahodni fronti, velikega ?tevila mrtvih in ranjenih ter vsesplo?nega pomanjkanja je konec oktobra 1918 pri?lo do upora mornarjev v pristani??u Kiel. Upor se je hitro raz?iril po dr?avi in je pomenil konec Nem?kega cesarstva. S podpisom versajske mirovne pogodbe se je Nem?ija morala odre?i vsem ve?jim bojnim ladjam, te je 21. junija 1919 v skladu z mirovnim sporazumom pripeljala pred britansko pomorsko opori??e Scapa Flow in jih v znak protesta vse potopila.

Vojna v zraku [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Zra?no bojevanje med prvo svetovno vojno .

V prvi svetovni vojni se je uveljavilo popolnoma novo boji??e, ki je za vedno spremenilo na?in bojevanja. To je bilo bojevanje v zraku. Od prvega poleta bratov Wright , leta 1903, do za?etka vojne je minilo dobrih deset let. V teh letih se je letalstvo za?elo izredno hitro razvijati. Sprva je bila to le draga igra?a za bogate in tehni?ne navdu?ence, leta 1909 pa so v voja?kih krogih pri?li do ideje, da bi se letalstvo dalo uporabiti tudi za voja?ke namene, kar se je tudi zgodilo leta 1911 v Italijansko-tur?ki vojni .

Na za?etku prve svetovne vojne so bili mnogi skepti?ni o vlogi letala in ostalih zra?nih ladij v vojni. Te so sprva uporabljali le za izvidni?ke naloge. Ko pa je vojna na tleh postala vedno bolj krvava je krvavo postajalo tudi nebo. Med nasprotnimi izvidni?kimi letali je pri?lo do izmenjave prvih strelov. Ti so najprej pri?li iz osebnega oro?ja pilotov nekoliko pozneje pa iz strojnic, ki so jih namestili na zadnji konec letala. Zaradi nenehnega tresenja letala je bilo zadeti nasprotno letalo vse prej kot lahko. Re?itev je bila namestitev strojnice v nos letala. Pri tem pa se je pojavil problem pri streljanju skozi propeler saj je krogla lahko uni?ila propeler. Ena izmed francoskih re?itev je bila namestitev oklepa na propeler, ki je odbijal krogle. Re?itev ni bila ravno idealna zato so Nemci pri?li do bolj?e ideje oz. je do ideje pri?el Nizozemec Anthony Fokker . Re?itev problema je bila sinhronizacija strojnice in propelerja. Ta inovacija je zra?ne boje prinesla na vi?jo raven. V letu 1915 so se v zraku za?eli srditi zra?ni boji, kar je pripeljalo do nastanka letalskih asov nekak?nih vitezov neba. Najbolj slavni so bili Manfred von Richthofen (Rde?i baron), Rene Fonck in Edward Mannock . Zaradi vse ve?jih zahtev in potreb vojske so se letala za?ela bliskovito razvijati. V samo nekaj letih vojne so se iz krhkih dvokrilnikov iz lesa in papirja razvili pravi ubijalski stroji, ki so bili z vsako naslednjo generacijo hitrej?i, leteli so vi?je in nosili ve? oro?ja. S tem pa so postali tudi strah in trepet vojakov na tleh.

Ker so letala prakti?no brez te?av preletela sovra?nikov obrambni sistem na tleh, so lahko tako v njegovem zaledju opravljala razli?ne voja?ke operacije. Ena izmed teh so bila tudi strate?ka bombardiranja. Ker so imela letala takrat omejeno nosilnost in doseg, so to nalogo opravljale zra?ne ladje oz. Cepelini . Tako je Velika Britanija 19. januarja 1915 do?ivela prvi bombni napad. Ti so se vlekli do konca vojne, ko je bilo na Veliko Britanijo odvr?enih 5.806 bomb, ki so povzro?ile 557 smrtnih ?rtev 1.358 ljudi pa je bilo ranjenih. Leta 1917 so zra?ne ladje deloma nadomestili prvi dvo ali ve?motorni strate?ki bombniki . Prvi? v zgodovini se je zgodilo, da so letala poletela z ladje ter napadla cilje na tleh in, da je letalo potopilo podmornico in bojno ladjo.

Oro?je in tehnologija [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Oro?je in tehnologija prve svetovne vojne .

Lahko bi rekli, da je v prvi svetovni vojni pri?lo do tr?enja tehnologije 20. stoletja in voja?ke taktike iz 19. stoletja . Posledice, ki so pri tem nastale so bile katastrofalne. Industrijska revolucija je postregla z novimi oro?ji, pomena katerih voja?ki strategi niso pravilno razumeli. Tako so napadi na sovra?nikove polo?aje leta 1914 ?e vedno potekali po vzorcu iz 19. stoletja, v zgo??enih vrstah. S to taktiko ne bi bilo ni? narobe, ?e na boji??u ne bi bilo novega oro?ja kot je mitraljez , ki je v samo nekaj sekundah izstrelil toliko krogel kot cel bataljon vojakov. Pri takem na?inu napada so v nekaj minutah izginili celi bataljoni. V pomo? jim niso bile niti ?ivobarvne uniforme, kakr?ne so na za?etku vojne uporabljali Francozi. Nekoliko bolje so bili na vojno pripravljeni Nemci.

Izredno velik dejavnik v vojni je odigralo topni?tvo zato prvi svetovni vojni pravijo tudi bitka topov. Najbolj?e topove so imeli Nemci. Njihovi izredno gibljivo topni?tvo v katerem so prevladovale havbice 150-210mm so sejale strah in trepet med zavezni?kimi vojskami, ki so premogle le havbice med 75 mm in 105 mm. Poleg tega so imeli Nemci ?e te?ke oblegovalne mo?narje s katerimi so brez problemov razbijali Belgijske in Francoske trdnjave . Zaradi novega na?ina bojevanja so se za?eli razvijati minometi . Ti so lahko mino izstrelili pod bolj strmim kotom, tako da je ta v sovra?nikov rov padla skoraj navpi?no in tam povzro?ila ve?jo ?kodo. Razvijali so se tudi novi topni?ki izstrelki.

Zaradi vseh teh novih oro?ij so se vojaki na boji??u morali zavarovati. Edina u?inkovita re?itev je bila kopanje rovov. Tako je do leta 1914 fronta obti?ala v jarkih, od koder se prakti?no ni ve? premaknila. Vojaki so bili v jarkih relativno varni pred sovra?nimi izstrelki. Kljub temu so na obeh straneh fronte opazili, da nara??a ?tevilo po?kodb glave zaradi ?rapnelov . Re?itev je bila uvedba kovinske ?elade . Leta 1915 so Francozi svoje enote prvi? opremili s ?eladami tipa Adrian , tem so sledili Britanci in njeni zavezniki s ?eladami v obliki ponve poimenovane Brodie . Leta 1916 so ?elade ( Stahlhelm ) za?eli uporabljati tudi Nemci. Kako u?inkovito za??itno sredstvo je bilo to je mo? opaziti ?e danes, saj ?elado uporabljajo skoraj vse svetovne vojske.

Ker se fronta, kljub temu da je padlo ogromno ?tevilo mo?, ni premaknila za ve? kot nekaj sto metrov, so Nemci za?eli iskati nove na?ine bojevanja. Eden izmed teh je bilo kemi?no bojevanje , ki je doseglo le delne uspehe, saj je imelo bolj psiholo?ki u?inek. Posledice pa so bile tako strahotno, da ga niso uporabili ve? v nobeni vojni. Plini, kot so klor , fosgen , razli?ni kihavci in dra?ljivi so povzro?ili ogromno ?rtev, ki pa so se z uvedbo plinske maske zelo zmanj?ale. Medtem ko so Nemci posku?ali fronto premakniti s plinskim napadom, so Britanci izdelali oklepno vozilo, ki bi lahko brez te?av pre?kalo sovra?nikove jarke in ?i?ne ovire. Vozilo so poimenovali tank . To sprva zelo nerodno in nezanesljivo vozilo je v naslednjih desetletjih popolnoma spremenilo na?in bojevanja.

Za voja?ke potrebe se je za?elo razvijati tudi letalstvo . Sprva je to izvajalo le izvidni?ke akcije, kmalu po za?etku vojne pa je pri?lo tudi do prvih zra?nih bojev in nastanka letalskih asov. Letala so v sovra?nikovem zaledju izvajala tudi razli?ne bombne napade, ki pa po ve?ini niso bile uspe?ni, saj so lahko nosila le omejeno koli?ino bomb, ki so bile odvr?ene po ob?utku pilota. Nekoliko bolj u?inkoviti so bili Cepelini, ki so nosili ve?je tovore in so lahko ogro?ali tudi London.

Na morju, kjer so do za?etka prve svetovne vojne kraljevale velike bojne ladje , so se pojavile podmornice , ki so se izkazale kot zelo u?inkovit bojni stroj, pred katerim sovra?nik nima nobenega protioro?ja. ?ele neomejena podmorni?ka vojna je zaveznike prisilila, da so za?eli razvijati protipodmorni?ka oro?ja, kot so bile globinske bombe , prislu?kovalne naprave, sonarji , lovci na podmornice in konvoji .

Novo oro?je je pri?lo tudi v pehoto. Proti koncu vojne so v enote za?eli prihajati la?ji pu?komitraljezi in brzostrelke, s katerimi je lahko rokoval en sam vojak. Pojavile so se tudi ro?ne bombe in plamenometalci . Modernej?e oro?je so uporabljale predvsem nasko?ne ali juri?ne enote , kot so nem?ki in avstro-ogrski Stormtruppen in italijanski Arditi .

11. ura, 11. dan, 11. mesec [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Premirje 11. novembra 1918 .

?tiri krvava leta vojne so za seboj pustila ve? milijonov mrtvih ranjenih in pogre?anih ter povzro?ila ogromno gospodarsko ?kodo. Zaradi vedno ve?jega ?tevila mrtvih in splo?nega pomanjkanja na vseh ravneh se je za?elo na fronti in v zaledju ?iriti nezadovoljstvo, ki je v letih 1917 in 1918 pripeljalo do dru?benih in politi?nih sprememb. Te so spomladi 1918 ?e kazale prve obrise konca krvave vojna. Za?elo se je v Rusiji z oktobrsko revolucijo ter strmoglavljenjem ruskega carja Nikolaja II. Oblast so prevzeli bolj?eviki pod vodstvom Vladimirja Ilji?a Lenina . Rusija je iz velike vojne izstopila s podpisom sporazuma iz Brest-Litovska, 3. marca 1918. Zahodni zavezniki so s tem izgubili svojo glavno zaveznico v boju proti centralnim silam. Rusiji so kmalu zatem sledile centralne sile, 29. septembra 1918 je v Solunu premirja podpisala Bolgarija. Tridesetega oktobra 1918 ji je sledilo Otomansko cesarstvo. Avstro-Ogrska je premirje podpisala 4. novembra 1918 v Villi Giusti blizu Padove, potem ko je izgubila bitko pri Vittoriu Venetu na reki Piavi ter so Mad?arska , ?e?koslova?ka , Slovenija in Hrva?ka razglasili samostojnost s ?imer je Avstro-Ogrska kot enotna dr?ava razpadla in tako nehala obstajati.

Nem?ija je vztrajala do zadnjega. ?tiri leta vojne in britanska pomorska blokada so dr?avo popolnoma iz?rpali tako, da je bila ta na za?etku leta 1918 tik pred zlomom. Za?elo je primanjkovati hrane, voja?kega materiala in za boj sposobnih ljudi. Zato je Nem?ija 21. marca 1918 na zahodni fronti spro?ila ?e zadnjo t. i. spomladansko ofenzivo, s katero je ?elela dokon?no poraziti britanske in francoske sile ter prepre?iti prihod ameri?kih ?et na zahodno fronto. Sprva je ofenzivi dobro kazalo, konec aprila pa se je vojna sre?a obrnila. Nemcem je zmanjkalo materiala in vojakov, zaradi ?esar se je ofenziva ustavila. Avgusta 1918 so zavezniki spro?ili protiofenzivo, t. i. stodnevno ofenzivo, v kateri so Nemce prisilili, da so se umaknili iz zasedenih ozemelj, konec septembra in v za?etku avgusta je padla Hindenburgova obrambna linija zadnja obramba pred Nem?ijo. V samo enem dnevu je bilo zajetih preko 100.000 nem?kih vojakov ker je bil najbolj ?rn dan za nem?ko vojsko. Novica o porazu se je hitro raz?irila med nem?kimi oboro?enimi silami, vojaki siti nesmiselne vojne so se za?eli upirati. Najprej so se uprli mornarji v pristani??u Kiel , zaradi upora je moral odstopiti poveljnik nem?ke vojske Ludendorff. Upor se je nato raz?iril ?e na civilno prebivalstvo, oblast v posameznih regijah in mestih so za?eli prevzemati revolucionarji in oboro?ene skupine. Posredovati je morala vojska potem ko reda in miru ni bilo mogo?e ve? nadzorovati. Nem?ka vlada je po zaostritvi razmer na fronti in doma uvidela, da so edina mo?nost za nadaljnji obstoj Nem?ije mirovna pogajanja z zavezniki. Obrnila se je na ameri?kega predsednika Woodrowa Wilsona ter na njegovih ?tirinajst zahtev za kon?anje sovra?nosti, ki so bile predstavljene januarja 1918. Sprejetje teh zahtev je bila za Nemce edina mo?nost, da kon?ajo vojno in pre?ivijo. Devetega novembra je moral Viljem II. abdicirati, isto?asno je nastala Weimarska republika .

Sedmega novembra so bili francoski vojaki v bli?ini vasi La Capelle pri?a nenavadnemu dogodku. Pred njihovo obrambno ?rto se je pojavil konvoj avtomobilov z belimi zastavami. V avtomobilih je bila nem?ka mirovna delegacija pod vodstvom nem?kega politika Matthiasa Erzbergerja z namenom, da se z zavezniki pogaja o kon?anju vojne. Po pre?kanju frontne ?rte se je delegacija vkrcala na poseben vlak, ki jo je odpeljal do gozda pri Compiegne kjer je imel mar?al Ferdinand Foch , vrhovni poveljnik zavezni?ki sil na zahodni fronti, svojo poveljstvo. Foch, ki je v vojni pred kratkim izgubil sina in zeta na isti dan, je nem?ko delegacijo sprejel hladno in ji ?e takoj na za?etku dal vedeti, da ne bo nobenih pogajanj. Nemcem je posredoval 34 zahtev, ki jih morajo sprejeti v roku 72 ur, sicer se vojna nadaljuje z nezmanj?ano mo?jo. Ker je bilo zahtev preve? ter so nekatera presegala pooblastila mirovne delegacije, se je ta morala posvetovati z Berlinom . Ta je delegaciji, zaradi kriti?nih razmer v Nem?iji, dal dovoljenje da sprejme vse zavezni?ke zahteve. Premirje je bilo dokon?no podpisano v poveljni?kem vagonu generala Focha 11. novembra 1918 ob 5:10 (uradno je bila zabele?ena ura 5:00) s pri?etkom veljavnosti ob 11:00. V roku pol ure je novica o podpisu premirju obkro?ila svet, ljudje v Parizu , Londonu , New Yorku in drugih krajih po svetu so se pognali na ulice in za?eli proslavljati konec vojne. Njihovo veselje je bilo prehitro, do konca vojne je bilo ?e ?est krvavih ur. Novica o podpisu premirja je do vojakov v jarkih za?ela prihajati po?asi, vendar tudi ?e je pri?la zanje to ni pomenilo konca vojne. Nekateri zavezni?ki generali kot je bil npr. ameri?ki John J. Pershing so zahtevali, da se zavezni?ki napad nadaljuje do zadnje sekunde pritem pa so bili pripravljeni ?rtvovati ve? tiso? ?ivljenj svojih vojakov tudi ?e so vedeli, da bodo lahko po enajsti uri nasprotnikovo ozemlje zasedli brez odpora. Tako so Ameri?ani v zadnjih ?estih urah vojne pri pre?kanju reke Meuse utrpeli velike izgube. Velike izgube so utrpeli tudi Britanci na severu fronte pri zavzetju belgijskega mesta Mons . Zavezni?ki in nem?ki vojaki so tako po nepotrebnem umirali dobesedno do zadnje sekunde pred veljavnostjo premirja. Zadnji britanski vojak, ki je padel v vojni je bil George Edwin Ellson, padel je ob 9:30, zadnji francoski vojak Augustin Tebuchon je padel ob 10:45, zadnji ameri?ki vojak, Henry Gunther, je padel minuto pred za?etkom premirja. Zadnji kanadski vojak, ki je padel v prvi svetovni vojni je bil George Lawrence Price, v kraju Ville-sur Haine ga je ob 10:57 pred neko hi?o ustrelil nem?ki ostrostrelec, ob 10:58 je bil mrtev. Zadnjih ?est ur vojne so vse strani skupaj utrpele 10.944 mrtvih, ranjenih in pogre?anih od tega je bilo na zavetni?ki strani 2.738 mrtvih. To?no ob 11:00 so topovi, pu?ke in stojnice utihnile, po 1.568 krvavih dneh je bilo velike vojne konec. Njen konec je bil prav tako nenaden in nesmiseln kot njen za?etek, 1. avgusta 1914.

?rtve in ?koda [ uredi | uredi kodo ]

Prva svetovna vojna je bila prva globalna vojna, na?in bojevanja in nova oro?ja so povzro?ila, da so vojaki na fronti umirali na industrijski ravni, trpelo je tudi civilno prebivalstvo. Na konci vojne je bilo ocenjeno, da so voja?ke in civilne izgube na obeh straneh zna?ale preko 37 milijonov mrtvih, ranjenih in pogre?anih. Od tega je bilo 16 milijonov mrtvih in 20 milijonov ranjenih. Umrlo je 10 milijonov vojakov in 7 milijonov civilistov. Antanta je izgubila 6 milijonov vojakov, centralne sile 4 milijone. Dva milijona jih je umrlo zaradi bolezni 6 milijonov je bilo pogre?anih in so jih kasneje razglasili za mrtve. V vojni je umrla cela generacija Evropejcev, samo v Franciji so izgube v populaciji med 18 in 30 letom zna?ale 25 % mrtvih in ranjenih. Francija je med vojno izgubila 1.385.300 vojakov, po ?tevilu mrtvih je bila takoj za Rusijo, ki izgubila med 1,7 do 2 milijona vojakov. Britanski imperij je imel preko 900.000 mrtvih in preko 2 milijona ranjenih. Nem?ija je imela preko 2 milijona mrtvih, Avstro-Ogrska 1.4 milijona, Otomansko cesarstvo 700.000 in Bolgarija 87.500. Na vsakega mrtvega vojaka so pri?li ?e trije do ?tirje ranjeni. Ko te ?tevilke se?tejemo, dobimo rezultat od nekaj nekaj tiso? do nekaj milijonov ranjenih na posamezno dr?avo udele?enko. Pri tem niso ?teti tisti, ki so zaradi ran umirali ?e mesece in leta po vojni. Vojna se ni dotaknila samo vojakov na fronti ampak tudi njihovih dru?in in znancev; leta 1918 v Franciji, Veliki Britaniji, Nem?iji, Avstro-Ogrski ni bilo ?loveka, ki ne bi poznal nikogar, ki je umrl ali bil ranjen na fronti. Zaradi vojne je trpelo tudi civilno prebivalstvo splo?no pomanjkanje - lakota, aretacije, zaplembe, tabori??a, internacija in streljanje talcev so bila nekaj vsakdanjega na okupiranih ozemljih (Belgija, Rusija, Srbija, …). Vedno bolj je za?ela v ospredje prihajati zamisel ve?vrednost nekaterih ras nad ostalimi npr. ve?vrednost Nemcev nad Slovani. V Rusiji so bili pogromi nad ?idi nekaj vsakdanjega. V Otomanskemu cesarstvi je pri?lo do genocida nad Armenci , Asirci in Grki, prvega v zgodovini. V naslednjih stotih letih je to postalo praksa.

Zaradi na?ina bojevanja so bile uni?ene celotne pokrajine, mesta in vasi. Po vojni je bilo ocenjeno, da je v Franciji postalo neuporabnega 1.600 km² ozemlja. V Franciji je bilo uni?enih tudi 410.000 objektov, topovi niso prizanesli niti kulturnim in zgodovinskim spomenikom kot je bila na primer katedrala v Reimsu . Na pode?elju so bile zaradi topni?kega ognja dobesedno izbrisane celotne vasi, polja in gozdovi. Zaradi minskih vojn in nenehnega topni?kega obstreljevanja so bili nekateri hribi ni?ji tudi za 50 m. Vojna je bila tudi velik stro?ek, stro?ki so se merili v milijardah dana?njih dolarjev. Mnoge dr?ave so za vodenje vojne morale zadol?iti, svoj dolg pa so odpla?evale ?e dolga desetletja po koncu vojne. Najve? je za vojno porabila Nem?ija - preko 37,7 milijard dolarjev, sledili sta ji Velika Britanija s 35,3 in Francija s 24,2 milijardami. Samo ZDA so v enem letu vojne porabile 22,6 milijarde dolarjev.

Odpravljanje vojne ?kode je bilo dolgotrajno in drago. ?e danes, po ve? kot sto letih od za?etka vojne, je na nekdanjih boji??ih mogo?e videti posledice vojne. Kmetje pri oranju svojih polj mnogokrat naletijo na neeksplodirane bombe (?elezna ?etev) ter ostale ostanke vojne, med njimi so tudi posmrtni ostanki vojakov. Vojne ostaline so se najbolj ohranile visoko v gorah (italijanska fronta) kamor ljudje redkokdaj zaidejo. Jarki in kaverne visoko v gorah so ?e vedno taki kot so bili pred stotimi leti. Zaradi mrzlega podnebja so se v ve?nem ledu ledenikov ohranili tudi ostanki, ki pri?ajo o vsakdanjem ?ivljenju vojakov, uniforme, pisma ?asopisi in osebni predmeti. Ironi?no je, da po stotih letih prva svetovna vojna za sabo ?e vedno pu??a ranjene in mrtve. Vsako leto na nekdanjih boji??ih zaradi nepravilnega ravnanja z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi umre ali je te?ko ranjenih nekaj ljudi.

?rtve vojne

Stran	Voja?ke ?rtve	Civilne ?rtve	Ranjeni (vojaki)
3.386.200 do 4.390.544 | 3.611.720 do 3.951.720 | 8.419.533
4.866.317 do 6.349.352 | 3.282.057 | 11.599.706 do 12.800.706
| 2.680 |
8.252.517 do 10.739.896| 6.893.777 do 7.233.777 | 20.019.239 do 21.220.239

Stro?ki vojne ^[10]

Antanta	Stro?ki v ameri?kih dolarjih 1914 do 1918	Centralne sile	Stro?ki v ameri?kih dolarjih 1914 do 1918
| 22.625.253.000 | | 37.775.000.000
| 35.334.012.000 | | 20,622,960,000
| 24.265.583.000 | | 1.430.000.000
| 22.293.950.000 | | 815.200.000
| 12.413.998.000 |
| 1.154.468.000 |
| 1.600.000.000|
| 399.400.000 |
| 270.000.000 |
| 1.665.576.000 |
| 1.423.208.000 |
| 378.750.000 |
| 601.279.000 |
| 300.000.000 |
125.000.000 |
| 40.000.000 |
500.000.000 |
125.690.477.000 | Stro?ki skupaj | 60.643.160.000

Pari?ka mirovna konferenca [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Versajska mirovna pogodba .

Po podpisu premirja v Compiegnu, 11. novembra 1918, stare Evrope ni bilo ve?. Vojna je odnesla ?tiri velika cesarstva: Nem?ko, Avstro-Ogrsko, Rusko in Osmansko. Iz njihovih ozemelj so nastale ?tevilne nove dr?ave: Poljska , Mad?arska , ?e?koslova?ka , Avstrija , Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev , Litva , Latvija , Estonija , Finska , Tur?ija , Gruzija , Armenija , Irak , Libanon in Sirija . Nastanek novih dr?av je ustvaril probleme z nacionalnimi mejami. V nekaterih novih dr?avah je vladalo brezvladje, v drugih se je prve svetovna vojne spremenila v dr?avljanske vojne in revolucije. Do sporov je pri?lo tudi med nekdanjimi zavezniki. Da bi zmagoviti zavezniki uredili napete razmere v Evropi in svetu ter Nem?iji dolo?ili mirovne pogoje za kon?anje velike vojne, so v Parizu dva meseca po podpisu premirja organizirali mirovno konferenco. Ta je bila uradno odprta 18. januarja 1919 na francoskem zunanjem ministrstvu v Parizu. Udele?ilo so se jo delegati iz 32 dr?av in narodov ter ?tevilni opazovalci in novinarji (dr?ave pora?enke velike vojne na konferenco niso bile povabljene). Zaradi tako velike zastopanosti razli?nih narodov se je konference kmalu prijel vzdevek svetovna vlada, Pariz pa je takrat postal za?asna prestolnica sveta. Glavne osebnosti konference so bili ameri?ki predsednik Woodrow Wilson , francoski premier Georges Clemenceau , angle?ki predsednik vlade David Lloyd George in italijanski predsednik vlade Vittorio Orlando . ?etverici so pravili kar veliki ?tirje. Vsak izmed njih je bil predstavnik dr?ave zmagovalke velike vojne ter vsak izmed njih je imel na konferenci svoje interese, kar je bilo klju?no pri razvoju dogodkov med samo konferenco ter kasneje v zgodovini. Georges Clemenceau, ki je v svojem ?ivljenju pre?ivel ?e dve uni?ujo?i vojni z Nem?ijo, je Nem?ijo ?elel poni?ati ter popolnoma uni?iti ter tako Franciji, Evropi in svetu zagotoviti, da do nove vojne v Evropi nikoli ve? ne bo pri?lo. Podobnega mnenja je bil tudi David Lloyd George, sam je ?elel Nem?ijo uni?iti do te mere, da Veliki Britaniji v naslednjih desetletjih ne bi bilo potrebno ponovno posredovati na evropski celini. Vittorio Orlando je imel popolnoma druge na?rte. Italiji je ?elel zagotoviti nova ozemlja v vzhodnem Jadranskem morju (ve? kot je predvideval londonski sporazum ), vendar jih na koncu ni dobil, zato se je u?aljen umaknil iz konference. Glavna osebnost konference je bil ameri?ki predsednik Woodrow Wilson, ki je zaradi svojih liberalnih idej po?el tudi najve? navdu?enja med ljudmi, tako na strani zmagovalcev kot na strani pora?encev. S svojimi idejami o samoodlo?bi narodov ter neposredni demokraciji je predstavljal odmik od starega evropskega reda. Novinarji so ga na konferenci opisovali ≫kot ?loveka, ki je na obra?un pri?el z Biblijo≪.

Konferenca je bila zastavljena zelo optimisti?no, ljudje so od nje pri?akovali, da bo v Evropi vzpostavila nov odprt demokrati?en red, kon?ala veliko vojno ter prepre?ila morebitne prihodnje morije. Kot odgovor na ta pri?akovanja je Wilson predlagal ustanovitev posebne organizacije, ki bo po svetu prepre?evala nove vojne (ideja je bila predstavljena ?e januarja 1918). Organizacijo je poimenoval, Liga narodov . Z njegovo idejo pa se nista popolnoma strinjali Francija in Velika Britanija, ki sta imeli lastne interese zaradi ?esar je na konferenci pri?lo do prvih resnih trenj med zmagovalkami velike vojne. Trinajstega februarja 1919 je bil sprejet kompromis s katerim sta Velika Britanija in Francija podprli ustanovitev Lige narodov ?eprav sami on njeni u?inkovitost pri razre?evanju bodo?ih sporov nista zares verjeli. ZDA nikoli niso potrdile Lige narodov, niti niso bile njena ?lanica zato ker se njena ustanovna listina ni skladala z ustavo ZDA. Za Wilsona je bil to najve?ji uspeh ter hkrati najve?ji poraz.

Dogovor glede Lige narodov pa je bil ?ele za?etek. Medtem ko je v Parizu potekala konferenca so po Evropi divjali nemiri, revolucije in brezvladje. Nastale so tudi ?tevilne nove dr?ave, kar je pripeljalo do te?av z mejami. Da bi zavezniki re?ili te te?avi so ustanovili ?tevilne komisije, ki so se ve? mesecev ukvarjale s tem problemom ter ga po svojih najbolj?ih mo?eh poizku?ale re?iti. Te so se odlo?ale na podlagi ?elj novonastalih dr?av, na?elu samoodlo?be narodov ter liberalnih na?elih. Kljub temu pa je bilo njihovo delo te?avno. Evropo so sestavljali (?e vedno jo) ?tevilni narodi in kulture, ki so se skozi zgodovino me?ale zaradi ?esar je bilo mejo nemogo?e zarisati tako, da bi bili zadovoljni obe strani. Komisija si je zato na spornih ozemljih umislila pravice za manj?ine ter plebiscit oz. referendum s katerimi naj bi se prebivalci sami odlo?ili na kateri strani meje ?elijo ?iveti. Kot velik problem so se izkazali tajni dogovori nastali pred in med samo vojno, saj so sami po sebi kr?ili na?elo samoodlo?be. Dva izmed takih dogovor sta bila tajni londonski sporazum ter dogovor Sykes?Picot . Prav zaradi takih dogovorov ter me?etarjenja z ozemlji tretjih je pri?lo do resnih sporov med zavezniki, mirovna konferenca pa je za?ela izgubljati svojo legitimnost. Italija je na konferenci ?elela iztr?iti ve? kot je dolo?al londonski sporazum (?elela je celotno vzhodno jadransko obalo), Wilson je temu ostro nasprotoval in pri?lo je do ostrega spora, u?aljeni italijanski premije Olando je v znak protesta konferenco v naglici zapustil. Z dogovorom Sykes ? Picot (razdelitev bli?njega vzhoda med Veliko Britanijo in Francijo) so zavezniki izigrali princa Faisla, ki so mu med vojno obljubili lastno arabsko dr?avo. Na konferenci ga je zastopal T. E. Lawrence . Wilson je nasprotoval ideji, da bi Britanci in Francozi prevzeli arabske de?ele, zato si je umislil sitem mandatov v okviru lige narodov. Mandate pa je nato podelil t. i. naprednim kolonialnim silam za ?as dokler narodi v mandatih ne boji sami sposobni voditi dr?ave. Velika Britanija je tako dobila Palestino, Jordanijo in Irak, Francija pa Libanon in Sirijo. Zemlja so si razdelili seveda po lastnih ?eljah in interesih. Podoben sistem mandatov je bil uveden tudi v nekdanjih nem?kih afri?kih kolonijah, le da so tam nekaj ozemlja dobili ?e Belgijci in Portugalci. Sistem mandatov pa ni veljal za novonastale evropske dr?ave. Po sporu z Italijo je do resnega spora med zavezniki pri?lo ?e s peto zaveznico, Japonsko. Ta na konferenci ni zahtevala veliko, enakost ostalim zaveznikom, ozemlje nekdanje nem?ke kolonije Tsingtao z okolico, rasno enakost ter re?itev emigracijskih te?av s katerimi so se sre?ali japonski emigranti v tujini. Kot odgovor, od ostalih zaveznikov, je dobila ostro nasprotovanje, ignoranco in prezir. Ko so Japonci zagrozili, da bojo zapustili konferenco in je kazalo, da se bo ta spremenila v farso je v zadnjem trenutku posredoval Wilson in Japonski obljubil nekaj nekdanjih nem?kih kolonij na Pacifiku ter del kitajskega ozemlja. Kitajsko je temu ostro nasprotovala saj ji seveda ni bilo v?e?, da se trguje z njenim ozemljem, vendar s tem ni dosegla ni? ker na konferenci ni imela pogajalske mo?i. Ob dr?avi sta konferenco zapustili nezadovoljni ter s sovra?tvom do zahoda kar je imelo dolgoro?ne posledici v naslednjih dvajsetih letih. Kitajska se je za?ela usmerjati vedno bolj proti komunizmu Japonska pa proti skrajnemu militarizmu. Med ?tevilnimi delegati v Parizu se je kot kuhinjski pomo?nik zna?el tudi Ho ?i Minh , bodo?i vietnamski revolucionar. Mirovni komisiji je poslal peticijo v kateri je zahteval, da Vietnam postane samostojna dr?ava, nikoli ni dobil odgovora.

Glavno vpra?anje skozi celotno mirovno konferenco je bilo, kaj storiti z Nem?ijo. Ta je skozi vojno utrpela ogromne izgube in je bila leta 1918 na robu propada, nato pa se je po podpisu premirja zgodilo nekaj nepri?akovanega. Po dogovoru je Nem?ija iz fronte, brez enega samega strela umaknila vse vojake, s ?imer se je ustvaril mit o tem, da Nem?ija med vojno ni bila nikoli pora?ena, mit pa je bil ?e dodatno podkrepljen s tem, da na nem?ko ozemlje ni stopil noben zavezni?ki vojak. Tega so se zavezni?ki generali in politiki dobro zavedali zato so odlo?ili, da bodo Nem?ijo dokon?no porazili za diplomatsko mizo. Mnenja kak to storiti so se med zavezniki razlikovala. Francozi, ki so mejili na Nem?ijo in so se bali novih vojen, so ?eleli Nem?ijo voja?ko, gospodarsko in dru?beno popolnoma uni?iti. Britanci niso razmi?ljali tako ekstremno, ?eleli so uni?iti le njeno voja?ko industrijo saj so v prihodnosti ?eleli z njo trgovati. Najbolj so bili popustljivi Ameri?ani, Nem?ijo so sicer ?eleli kaznovati vendar so bili hkrati mnenja, da bi lahko prestrogi ukrepi v prihodnje pripeljali do nove vojne. Vsi zavezniki so se strinjali, da je za za?etek vojne kriva Nem?ija (kar ni popolnoma res), ta odlo?itev je bila povezana predvsem s stro?ki vojne. Francija in Velika Britanija sta bili ob koncu vojne zelo zadol?eni dr?avi svoj dolg pa sta ?eleli prevaliti na Nem?ijo, glavnega krivca za za?etek vojne. V komisiji kjer so dolo?ili vi?ino reparacij so se ve? mesecev kresale zahteve po skupni vi?ini ter dele?u ki pripada posameznemu zavezniku. ?tevilke so dosegle neverjetne vrednosti (165 do 661 milijard dolarjev iz leta 2014), tako visoki od?kodnini je nasprotoval britanski ekonomist John Maynard Keynes, ki je bil mnenja, da bodo zavezniki s tem nem?ko gospodarstvo popolnoma uni?ili. Na to je opozoril Wilsona, vendar se ta za to ni menil saj je vedel, da mora Francozom in Britancem vrniti uslugo za priznanje lige narodov. Poleg od?kodnine so zavezniki ?eleli tudi dele nem?kega ozemlje. Francozi so od Nem?ije zahtevali obmo?je Alzacije in Lorene , ki so ga izgubili med francosko-prusko vojno ter Posarje , ki je nato pri?lo pod petnajst letni zavezni?ki nadzor. Zaradi lastne varnosti so zahtevali ?e Porenje vendar sta temu mo?no nasprotovala Wilson in Lloyd, bila sta mnenja da bi okupacija tega dela Nem?ije v prihodnje povzro?ila novo vojno. Nem?ija je prav tako izgubila vse kolonije, pri?le so pod nadzor lige narodov. Odpovedati se je morala tudi voja?ki industriji vojska pa je lahko obdr?ala le lahko oboro?itev. Ko so se zavezniki dokon?no dogovorili o mirovnih pogojih za kon?anje vojne so konec aprila 1919 na mirovna pogajanja povabili nem?ko mirovno delegacijo pod vodstvom nem?kega diplomata Ulricha von Brockdorffa. Delegacijo so posadili na vlak ter jo na poti do Pariza namenoma peljali po, od vojne uni?eni francoski pokrajini. Vendar to Nemcem ni vzelo poguma na pogajanja so se dobro pripravili z namenom, da predstavijo svoje videnje dogodkov med vojno ter izpogajajo bolj?e mirovne pogoje. Sedmega maja, so jim zavezniki na konferenci polni generalov, politikov, diplomatov in novinarjev predstavili mirovne pogoje, pogajanja in ugovori na zahteve niso bili mo?ni. Nemci so na pogoje odgovorili le s kratkim in neprepri?ljivim govorom. Za primer, da bi Nemci zavrnili pogoje je general Foch pripravil ve? divizij, da vkorakajo v Nem?ijo. ?estnajstega junija je bil v Berlin poslan zadnji ultimat, nem?ka vlada ga je zavrnila in takoj zatem odstopila. Teden dni pozneje so francoske oblasti v Parizu dobile obvestilo, da bo nova nem?ka vlada sprejela vse mirovne pogoje. Novica se je kmalu raz?irila, ljudje so se pognali na ulice in za?eli proslavljati. Sledila je zaklju?na slovesnost polna simbolike, 28. junija 1919 v dvorani zrcal v dvorcu Versailles, kjer so Nemci in zavezniki dokon?no podpisali mirovno pogodbo s ?imer je bilo prve svetovne vojne formalno konec. Ob tem dogodku je francoski mar?al Ferdinand Foch izrekel prero?ke besede:

To ni mir. To je le dvajsetletno premirje.

Z ostalimi centralnimi dr?avami so zavezniki sklenili lo?ene sporazume. Desetega septembra 1919 so podpisali mirovni sporazum z Avstrijo, 27. novembra 1919 z Bolgarijo, 4. junija 1920 z Mad?arsko in 24. julija 1923 z novonastalo dr?avo Tur?ijo.

Povojno obdobje in pot v drugo svetovno vojno [ uredi | uredi kodo ]

Ferdinand Foch se pri svojih besedah, ki jih je izrekel ob koncu vojne ni dosti zmotil. Kakor koli je bil versajski mirovni sporazum krivi?en za Nem?ijo in koristen za preostalo Evropo zavezniki z njim niso morali dose?i miru kakr?nega so ?eleli, kve?jemu ?e ve?ji razdor. Glavna napaka zaveznikov je bila, da so Nem?ijo po vojni pustili nedotaknjeno. Ta je sicer res izgubila kakih 30 % ozemlja in 10 % predvojne populacije vendar je bila kot dr?avna in politi?na tvorba ?e vedno tam. Njena velika prednost je bila, da za razliko od prevojnega obdobja njene zunanje meje, predvsem na jugu in vzhodu niso nadzorovale ve? svetovne velesile (Avstro-Ogrske in Ruskega cesarstva ni bilo ve?). Tudi izpla?ilo reparacij ni potekalo po na?rtih. Nem?ija je bila po vojni gospodarsko uni?ena poleg tega jo je pestila hiperinflacija in zaveznikom ni bila sposobna odpla?evati od?kodnine, ki so jo ti dolo?ili na mirovni konferenci. Zato so ti skozi dvajseta leta znesek od?kodnine neprestano ni?ali, Francija pa je kot odgovor na nem?ko nepla?evanje v letih 1923 do 1925 celo okupirala Porurje . V dvajsetih letih dvajsetega stoletja se je tako znesek iz 132 milijard zlatih mark zni?al na 112 milijard. Leta 1929 je v New Yorku pri?lo do zloma borze in gospodarske krize , ki je s ?asovnim zamikom dosegla tudi Nem?ijo. Ta je leta 1931 zaradi gospodarske krize za eno leta nehala pla?evati od?kodnino leta 1932 pa je s pla?evanjem popolnoma prenehala kar je bilo povezano tudi z vzponom nacistov na oblast. Med letoma 1919 in 1932 je Nem?ija pla?ala le 21 milijard zlatih mark kar je bilo 15 % za?etnega zneska. Lahko bi rekli, da se je Nem?ija zaradi zavezni?kega popu??anja izognila ve?jemu delu kazni.

Veliko ve?ji problem je bilo povojno nezadovoljstvo ter politi?ne in dru?bene spremembe ki so se za?ele ?iriti po vojni. Leta 1922 so v Italiji, v vse splo?nem strahu pred komunisti, na oblast pri?li fa?isti pod vodstvom Benita Mussolinija . Ta je z idejo o velikem italijanskem imperiju pri?el v spor s sosednjimi dr?avami ter se zapletel v kolonialne vojne v Afriki. Leta 1923 se je v Rusiji kon?ala dr?avljanska vojna , ki je dr?avo v petih letih popolnoma uni?ila. Leto dni pozneje, 1924 , po smrti Lenina je na oblast v novi Sovjetski zvezi pri?el Josip Stalin , eden izmed treh velikih diktatorjev dvajsetega stoletja. Med svojim vladanjem je dal pobiti ve? milijonov Rusov hkrati pa je bil najve?ji nasprotnik fa?izma in nacizma . Leta 1929 je v ZDA izbruhnila velika gospodarska kriza, ki je s ?asovnim zamikom dosegla tudi Evropo. Najbolj je prizadela Nem?ijo, ki se je z gospodarskimi te?avami ukvarjala ?e pred veliko krizo. Zaradi rev??ine, pomanjkanja in vsesplo?nega nezadovoljstva ljudi so leta 1933 na oblast pri?li nacisti pod vodstvom Adolfa Hitlerja . Ti so v naslednjih sedmih letih s svojimi izkrivljenimi idejami o arijski rasi ter tiso?letnem Tretjem rajhu postali glavni krivci za zaostrovanje razmer v Evropi. Italijansko-abesinska vojna , okupacija Albanije, ?panska dr?avljanska vojna , priklju?itev Avstrije k Tretjemu rajhu , ?e?koslova?ka kriza ter neprestano kr?enje mednarodnih pravil in dogovorov so glavni dogodki, ki so v Evropi predstavljali uvod v drugo svetovno vojno. Podobno kot nacisti v Evropi so bili Japonci v Aziji. Japonci so po prvi svetovni vojni, ?eprav so bili na zmagoviti strani, ostali prezrti. Zavezni?ka ignoranca in mednarodno poni?anje male azijske vzhajajo?e velesile je v Japoncih vzbudila sovra?tvo, do zahodnega sveta. Namesto zmerne je v dvajsetih in tridesetih letih za?ela v japonski politiki prevladovati militaristi?na struja, ki je ?e bolj kot po navadi poudarjala na?elo, da Azija pripada Japonski. V ?elji po novih ozemlji in surovinah se je leta 1937 spustila v drugo kitajsko-japonsko vojno vedno bolj agresivna pa je postajala tudi do britanskih, nizozemskih, francoskih in ameri?kih posesti v Aziji in Pacifiku s ?imer je pri?la v spor z glavnimi svetovnimi velesilami (Velika Britanija, ZDA). Stopnjevanje napetosti v Evropi in Aziji je leta 1939 pripeljalo, do nem?kega napada na Poljsko in za?etka druge svetovne vojne v Evropi, decembra 1941 z napadom japonske na ameri?ko opori??e Pearl Harbor pa ?e do za?etka druge svetovne vojne v Aziji in na Pacifiku.

Ob za?etku druge svetovne vojne je prva svetovna vojna postala bolj ali manj pozabljena. Trditev, da so za za?etek druge svetovne vojne krive nere?ene zadeve iz prve svetovne vojne ne dr?i popolnoma. Lahko bi rekli, da so dogodki ob koncu prve vojne predstavljali le temelje za vso nadaljnjo dogajanje. Versajska mirovna pogodba, ki naj bi v Evropi zagotovila ve?ni mir res ni bila popolna in tega so politiki dobro zavedali. Je pa bila sestavljena na kar najbolj?i mo?ni na?in, ki je ustrezal liberalnim idejam tistega ?asa. Res je povzro?ila kar nekaj krivic pora?encem in manj?inam vendar te krivice same po sebi niso bile tako velike, da bi vplivale na globalno dogajanje v Evropi in po svetu. Celo nasprotno, zavezniki so z mirovno pogodbo ?eleli vzpostaviti red, ki je nastal v po vojnem uposto?enju, na ?alost jim ni uspelo. Dosti ve?ji vpliv na poti k drugi svetovni vojni so imeli dogodki, ki so se zvrstili skozi dvajseta in trideseta leta dvajsetega stoletja: hiperinflacija, rev??ina in pomanjkanje, gospodarska kriza ter vzpon fa?izma in nacizma. Med letoma 1919 in 1939 se je tako zvrstilo enostavno preve? zgodovine, da bi lahko rekli, da sta vojni neposredno povezani, morda pa tudi ne. Leta 1966 umrli poljski pesnik Stanisław Jerzy Lec je zapisal:

Sledovi mnogih zlo?inov vodijo v prihodnost.

Glej tudi [ uredi | uredi kodo ]

• Vojne napovedi v prvi svetovni vojni

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Viri [ uredi | uredi kodo ]

Spletni viri:

• http://www.firstworldwar.com/

Knji?ni viri:

• Stoletje svetovnih vojn , Cankarjeva zalo?ba, Ljubljana, 1981
• Prva svetovna vojna , DZS, Ljubljana, 1996
• The Great War , Peter Hart, 2013
• The Sleepwalkers: How Europe went to war in 1914 , Christopher Clark, 2012
• The Origins of the World War , Sidney Bradshaw Fay, 1928
• A Short History of the Great War , Albert Frederick Pollard, 1920

Dokumentarne oddaje:

• Seeds of War, Timewatch , BBC, 1994
• The Last Day of World War One , Timewatch, BBC, 2008
• The Last Day of World War One , History Channel
• The First World War , TV miniserija, BBC, 2003
• World War 1 in Colour , TV miniserija, 2003
• The Peacemakers , BBC

Glej tudi [ uredi | uredi kodo ]

• Svetovna vojna
• Druga svetovna vojna
• Balkanski vojni

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

V sloven??ini:

• Slovenci in prva svetovna vojna
• Spletna stran RTV Slovenije posve?ena prvi svetovni vojni
• Muzej novej?e zgodovine Slovenije, zbirka prva svetovna vojna ^{[ mrtva povezava ]}
• Europeana 1914-1918, zbirka gradiv iz obdobja prve svetovne vojne

V angle??ini:

• Obse?no angle?ko spleti??e s ?lanki in gradivom o prvi svetovni vojni
• Spletna stran BBC posve?ena prvi svetovni vojni
• Britanski nacionalni arhiv, zbirka gradiv iz prve svetovne vojne
• Barvne fotografije prve svetovne vojne Arhivirano 2015-02-13 na Wayback Machine .
• Fotografije velike vojne
• Velika vojna, vse kar je povezano s prvo svetovno vojno na zahodni fronti
• Mednarodna enciklopedija prve svetovne vojne (v izdelavi)