Ta ?lanek potrebuje ?i??enje. Pri urejanju upo?tevaj pravila slogovnega priro?nika . Razlog za to je: zapis imen, notranje povezave,... . Prosimo, da nam pomaga? izbolj?ati ta ?lanek .

Ta ?lanek naj bi bil pristranski . Oglejte si razpravo na pogovorni strani . Prosimo, da ne odstranite tega sporo?ila, dokler ni spor razre?en.

?lanek ne navaja nobenega vira . Prosimo, pomagajte ga izbolj?ati z dodatnimi zanesljivimi viri . Vsa sporna vsebina, ki ni preverljiva , se sme kadar koli odstraniti. (mesec ni naveden)

Ernesto ≫Che≪ Guevara
Rojstvo	Ernesto Guevara 14. junij 1928 ( {{padleft:1928|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:14|2|0}} ) [1] [2] […] Rosario [d] [4]
Smrt	9. oktober 1967 ( {{padleft:1967|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:9|2|0}} ) [2] [1] […] (39 let) La Higuera [d] [4]
Dr?avljanstvo	Kuba Argentina [5]
Poklic	revolucionar , partizan
Podpis

Ernesto ≫Che≪ Guevara , revolucionar argentinskega rodu, * 14. junij 1928 , Rosario , Argentina , † 9. oktober 1967 , La Higuera (Igueras), Santa Cruz , Bolivija .

Velja za pomembno osebnost kubanske revolucije, njegova stilizirana podoba je postala vseprisoten protikulturni simbol upora in globalne oznake v popularni kulturi. ^[6]

Kot mlad ?tudent medicine je Che Guevara potoval po vsej Ju?ni Ameriki in je postal radikaliziran zaradi rev??ine , lakote in bolezni , ki jim je bil pri?a. ^{[7] [8]} Njegova rasto?a ?elja, da bi pomagal razveljaviti tisto, kar je videl kot kapitalisti?no izkori??anje Latinske Amerike s strani Zdru?enih dr?av, je spodbudila njegovo vpletenost v dru?bene reforme Gvatemale pod predsednikom Jacobom Arbenzom, ?igar kon?ni padec s podporo Cie po naro?ilu United Fruit Company je utrdilo Che Guevarino politi?no komunisti?no ideologijo. Kasneje v Mexico Cityju je Che Guevara spoznal Raula in Fidela Castra ter se 26. julija pridru?il njihovemu Gibanju in odplul na Kubo z jahto Granma z namenom izvesti dr?avni udar in s tem odstraniti kubanskega predsednika, ki so ga podpirale ZDA. Che Guevara je kmalu postal pomemben med uporniki, bil preme??en v drugega poveljnika in igral klju?no vlogo v dveletni gverilski kampanji, ki je odstranila Batistov re?im. ^[9]     

Po kubanski revoluciji in uveljavitvi komunizma je Che Guevara opravljal ?tevilne klju?ne vloge v novi vladi. Ti so vklju?evali pregled prito?b in mno?i?ne usmrtitve za tiste, ki so bili obsojeni kot vojni zlo?inci med revolucionarnimi sodi??i, uvedbo agrarne zemlji?ke reforme kot ministra za industrijo, pomo? pri vodenju uspe?ne kampanje za opismenjevanje po vsej dr?avi, ki je bil predsednik nacionalne banke in direktor in?trukcije za kubansko oboro?enih sil in prepotuje svet kot diplomat v imenu kubanskega socializma. ^[10] Tak?ni polo?aji so mu omogo?ili tudi osrednjo vlogo pri usposabljanju milic, ki so odvrnile invazijo na Zaliv pra?i?ev, ^[11] in pripeljali sovjetske balisti?ne rakete z jedrskim oro?jem na Kubo, kar je bilo pred kubansko krizo leta 1962. ^[12] Poleg tega je bil Che Guevara veliki pisatelj dnevnika, ki je sestavil pomemben priro?nik za gverilsko vojskovanje, skupaj z najbolje prodajanimi spomini o svojem mladostnem kontinentalnem potovanju z motorjem. Njegove izku?nje in preu?evanje marksisti?no-leninisti?ne ideologije so ga pripeljale do tega, da je trdil, da sta bila nerazvitost in odvisnost tretjega sveta bistvena posledica imperializma, neokolonializma in monopolnega kapitalizma, pri ?emer sta edino zdravilo proletarski internacionalizem in svetovna revolucija. ^{[13] [14]} Che Guevara je leta 1965 zapustil Kubo, da bi spodbudil celinske revolucije v Afriki in Ju?ni Ameriki , ^[15] najprej neuspe?no v Kongu-Kin?asi in kasneje v Boliviji , kjer so ga oktobra 1967 ujele bolivijske sile, ki jim je pomagala CIA, in ga po hitrem postopku sojenja usmrtile. ^[16]

Che Guevara ostaja tako spo?tovana kot tudi obsojena in kritizirana zgodovinska osebnost, polarizirana v kolektivni domi?ljiji v ?tevilnih biografijah, spominih, esejih, dokumentarnih filmih, pesmih in filmih. Kot rezultat njegovega zaznanega mu?eni?tva, pesni?kih pozivov k razrednemu boju in ?elje po ustvarjanju zavesti "novega ?loveka", ki ga poganjajo moralne in ne materialne spodbude, ^[17] se je Che Guevara razvil v bistveno ikono razli?nih levi?arskih gibanj. Kljub nesoglasjem glede njegove zapu??ine ga je revija Time imenovala za enega od 100 najvplivnej?ih ljudi 20. stoletja. ^{[18] [19]}

?ivljenjepis [ uredi | uredi kodo ]

Otro?tvo [ uredi | uredi kodo ]

Ernesto Guevara je bil rojen 14. junija 1928 v argentinskem mestu Rosario v dru?ini arhitekta Ernesta Guevare Lyncha. Z izjemo krhkega zdravja je mladost malega Ernesta potekala brez tegob. Kot stalna senca pa ga je vse ?ivljenje spremljala in du?ila astma . Prvi napad je dobil pri nekaj manj kot dveh letih, ko ga je mati peljala na kopanje v bli?nji bazen. Mali Guevara se je boril proti bolezni: da bi organizem oboro?il z zadostno mero energije za boj proti njej, se je ukvarjal s ?portom .

Ko je imel dve leti, so se star?i preselili v Buenos Aires . Tamkaj?nje neprijetno, vla?no in hladno podnebje je ?e bolj du?ilo malega Ernesta. Astma ga je napadala vsak dan. Po nasvetu zdravnikov se je dru?ina preselila v Cordobo , veliko sredi??e v notranjosti Argentine - v upanju, da bo njihov prvorojenec v tem podnebju la?e prena?al bolezen, ki ga je du?ila.

V tem ?asu se je tudi za?elo njegovo prijateljstvo z Albertom Granadom . Seznanila sta se preko Tomasa Granadosa, mlaj?ega Albertovega brata, ki je bil Ernestov so?olec. Naglo sta se spoprijateljila in postala nerazdru?ljiva prijatelja. Alberto je ?e hodil na univerzo v Cordobi, Ernesto Guevara pa je bil ?e srednje?olec. Po neki ?tudentski stavki, protestu proti peronisti?nim metodam pritiska na akademsko svobodo, so zaprli Alberta Granadosa. Mlaj?i brat Tomas mu je vsak dan nosil hrano v zapor . Nekega dne je peljal s seboj tudi prijatelja Guevaro. Alberto ju je nagovarjal, da bi tudi oni nekaj storili, da bi tudi dijaki ?li na ulice Cordobe protestirat proti zapiranju ?tudentov in tako pomagali svojim starej?im tovari?em.

Dru?ina pa ni spodbujala njegovih revolucionarnih idej. Mati je bila ne?na in hkrati stroga. Bdela je nad njegovim zdravjem , bala se je, da ga astma ne bi strla, obenem pa se je nagibala k partiarhalni, tradicionalni vzgoji. Dedje po o?etovi strani so bili uporniki in pustolovci. Po tej strani je Ernesto dobil tudi nekaj irske krvi.

V puberteti sta se v Ernestovem zna?aju prepletali dve ?rti: bil je srame?ljiv in vase zaprt, hkrati pa je bil drzen in pogumen, predvsem takrat, ko je bil s prijatelji in kadar se je bilo treba postaviti. Sramoval se je, ko bi se moral seznaniti s kak?nim dekletom. Njihovi dru?bi se je izogibal. Ne?no in srame?ljivo je ljubil Chichino Fereire, svojo prvo ljubezen . Med uro knji?evnosti je polemiziral s profesorjem. Sam je pe? ali na kolesu obredel pol Argentine, ker je ?elel spoznati ljudi in jezera svoje domovine, okusiti duh pamp in videti neobrzdani galop gauchov . Iskal je sebe, smisel ?ivljenja, cilj gneva in pripravljenosti na boj, ki se je nabiral v njem.

Argentina mu je postala tesna. ?elel je spoznati Latinsko Ameriko, svojo ?ir?o domovino. Malo pred tem se je Ernestova dru?ina preselila v Buenos Aires, kjer se je Guevara na splo?no presene?enje dru?ine vpisal na medicinsko fakulteto . Vsi so pri?akovali, da bo zaplul v tehni?ne vode, ker so vedeli za njegovo ljubezen do naravoslovja , matematike in ?aha . Alberto Granados je ostal v Cordobi, pravzaprav v nekem kraju ?e bolj proti jugu, kot diplomiran biokemik . Dobil je slu?bo v neki bolni?nici za gobavce . ?elel se je namre? posvetiti boju proti gobavosti, zato je ?ivel in delal v tem osamljenem kraju, 200 km oddaljenem od Cordobe. Kadarkoli je imel nekaj prostih dni, je Ernesto prihajal k njemu na obisk. Tukaj sta skovala na?rt o velikem popotovanju proti severu . Guevara je prekinil ?tudij, ker je hotel z Granadosom prepotovati ?im ve? Latinske Amerike, da bi prou?il raz?irjenost gobavosti, metode zdravljenja in socialne razmere, iz katerih nastaja.

To pa ni bil njun edini cilj. Ernesto se je kot dijak in ?tudent ?e udejstvoval v boju proti Peronu. ?edalje bolj se je seznanjal s knjigami o socialisti?nih idejah, spoznal je Marxa in Lenina , bral je perujskega publicista Mariateguija, verjetno najpomembnej?ega avtohtonega latinskoameri?kega marksista v ?asu med dvema vojnama. Ernesto je sodil, da boja proti peronizmu ne bi smeli omejiti na Argentino, ampak da je treba v obsegu cele Latinske Amerike za?eti bojni pohod proti bedi, zaostalosti, odvisnosti in diktaturam . Bil je prepri?an, da je to pot, ki zanesljivo dr?i tudi do strmoglavljenja peronisti?nega re?ima v Argentini. Zato je Guevara ?elel, da bi z Albertom Granadosom prepotoval ?im ve? latinskoameri?kih dr?av, da bi se seznanil z razmerami v teh dr?avah in si raz?iril obzorje.

Vrnitev domov [ uredi | uredi kodo ]

Guevara je zapustil Granadosa v Caracasu. Dogovorila sta se, da se bo Ernesto po diplomi vrnil in se zaposlil v istem laboratoriju, v katerem je ?e delal Granados. Posre?ilo se mu je sesti na letalo , ki je preva?alo dirkalne konje v Miami , od tam pa se je vrnil v Buenos Aires. Po nekaj dneh v Miamiju, je Guevara sre?no pri?el domov. Enajst zaostalih izpitov je opravil sorazmerno hitro - v manj kot letu dni. Marca 1953 je bil Ernesto Guevara ?e doktor medicine z diplomo medicinske fakultete v Buenos Airesu in z voja?kim pozivom v ?epu. Ko je odslu?il vojsko, je zopet pripravil kov?ke, ker ga je vlekla obljuba, da se vrne h Granadosu v Caracas. ?e vedno je jemal resno medicino v prepri?anju, da je prav boj proti gobavosti to, kar si ?eli delati v ?ivljenju. Sedel je na vlak za Bolivijo in po ?tirih dneh prispel v La Paz . Tam je ostal nekaj dni in se seznanil s te?avami, s katerimi se je po zmagi borila nacionalna revolucija.

Spogledovanje z revolucijo [ uredi | uredi kodo ]

Zaradi nacionalizacije rudnikov in agrarne reforme se je ve?al zunanji pritisk. Guevara je odpotoval iz Bolivije prepri?an, da mora biti revolucija korenitej?a, ?e ?eli zares zmagati. ?im prej je hotel priti v Venezuelo, kjer ga je ?akal prijatelj. ?ez jezero Titikaka in Peru je Ernesto prispel v Ekvadorsko pristani??e Guayaquil , ker je hotel vsaj nekaj dni pre?iveti tudi v tej mali in revni dr?avi. Tukaj je sre?al argentinskega advokata Ricarda Roco , antiperonisti?nega politi?nega begunca, ki ga je na hitro prepri?al, da bo prijatelj v Venezueli ?e zmogel sam in da naj se raj?i poda z njim v Gvatemalo , kjer se odvija prava revolucija in bi Arbenzu prav pri?la pomo?. Ernestu se je kon?no uresni?ila ?elja, da bi sodeloval pri revoluciji, zato take ponudbe seveda ni mogel izpustiti iz rok.

Ernesto je pri?el v Gvatemalo pe?. Prispel je iz Paname , kjer se je pre?ivljal kot nosa?. Prehodil je celo Srednjo Ameriko . Najprej je hotel delati kot zdravnik v odro?nih krajih Gvatemale in zdraviti gobavost. Toda to se mu ni posre?ilo, ker mu niso priznali neoverjene diplome iz Buenos Airesa. Nekaj ?asa je Guevara pomagal v eni izmed bolni?nic v glavnem mestu Ciudad de Guatemala . Tam se je spoprijateljil s skupino Kubancev , ki so tako kot on pri?li pomagat Arbenzu. Od njih je prvi? sli?al o Fidelu Castru in njegovih na?rtih.

Sredi vsega tega revolucionarnega vrenja je spoznal tudi prikupno Perujko Hildo Galea , ki je kot prepri?ana levi?arka prav tako pri?la v Gvatemalo pomagat revoluciji, ter se z njo spoprijateljil in poro?il.

Toda Arbenzov konec je pri?el hitreje kot so pri?akovali oziroma je bil strt preden je lahko Guevara aktivno sodeloval v revoluciji. Hotel je namre? s pu?ko na fronto v skupini tovari?ev pa jim to ni uspelo. Trditve da je aktivneje sodeloval pri gvatemalski revoluciji in pri njeni obrambi ter da je izvajal agrarno reformo v Gvatemali, niso to?ne in jih je tudi sam zanikal. Po zlomu Arbenzovega re?ima je Guevara ?e nekaj ?asa ostal v Gvatemali, toda kmalu je bil prisiljen, da pobegne.

Fidel Castro in Kubanska revolucija [ uredi | uredi kodo ]

Privla?ila ga je Mehika , prav tako pa Fidel Castro o katerem je sli?al govoriti. Podal se je torej tja, zopet pe?, in se takoj po prihodu povezal s prijatelji Kubanci iz Gvatemale. Seznanili so ga z Raulom Castrom , Fidelovim mlaj?im bratom, s katerim se je takoj spoprijateljil. Na za?etku bivanja v Mehiki je uredil vtise do?ivljanja revolucije v Gvatemali, ki je, kot je kasneje sam govoril, nanj odlo?ilno vplivala. Prav ta izkustva so namre? postala most za politi?no zdru?evanje s skupino Kubancev, ki so v Mehiki pripravljali invazijo na Kubo in organizirali za?etek oboro?enega boja proti Batisti . In tako se je decembra 1953 zgodilo za Ernesta odlo?ilno sre?anje: Raul ga je zve?er peljal na sestanek, da bi ga seznanil z bratom Fidelom Castrom, s katerim sta se nato pogovarjala osem ur brez prekinitve. Castro mu je pripovedoval o stanju na Kubi in o njegovem na?rtu za izkrcanje osemdesetih gverilcev, ki bi tvorili revolucionarno jedro na Sierra Maestri . Guevaro je povabil zraven kot zdravnika ekspedicije. Ernesto je seveda pristal.

Tukaj je Ernesto Guevara dobil svoj vzdevek, po katerem je postal poznan. V argentinskem nare?ju ?panskega jezika je ≫che≪ zelo pogosta beseda, ki pribli?no pomeni ≫ej, ti≪ ali pa se uporablja kar kot ma?ilo. Guevara jo je pogosto uporabljal tudi, ko je bil ?e v Mehiki, kjer pa se sploh ne uporablja, razen za ozna?evanje Argentincev. Nekdo iz skupine kubanskih revolucionarjev mu je tako nekega dne preprosto nadel vzdevek ≫El Che≪, katerega je obdr?al in se od takrat naprej podpisoval z njim celo na vseh uradnih listinah.

Priprave na ekspedicijo so trajale ve? kot leto dni in Che se je takoj zelo resno vklju?il vanje. Morali so zbrati denar, preskrbeti ladjico za prevoz na Kubo, nabaviti oro?je in se nau?iti voja?ke ve??ine gverilskega vojskovanja. Slednjega so se nau?ili pri generalu Albertu Bayu , ?panskemu borcu in revolucionarju. Chejev vtis po prvih urah je bil, da imajo precej upanja v zmago, ?eprav je bil ob vstopu v Castrovo skupino ?e dokaj skepti?en. K sodelovanju so ga pritegnili simpatija do Castra, ?elja po nadaljevanju revolucionarnega boja iz Gvatemale in idealisti?na ideja revolucije, za katero bi bilo po njegovem mnenju vredno tudi umreti.

Prva ve?ja te?ava za Castrovo skupino je nastala, ko je Batista izvedel za voja?ke priprave na mehi?kem ran?u. Od mehi?kih oblasti je izposloval aretacijo Castra in ve?ine njegovih prista?ev. Glede na malodu?nost, ki so jo porojevale dane razmere je Guevara celo predlagal Castru, da bi zapustil ekspedicijo, da Kubancem ne bi delal nepotrebnih te?av. Predlagal je, da bi prispeval k revoluciji v okviru kak?ne druge de?ele, ampak Fidel je to odlo?no zavrgel. To Fidelovo stali??e, njegova stroga zvestoba tovari?em in prijateljstvu, se je kasneje izkazalo za enega vodilnih razlogov za ≫fanati?no vdanost≪ voditelju. Od prvega dne poznanstva je bilo med Castrom in Guevaro sklenjeno trdno prijateljstvo dveh neodvisnih, mo?nih osebnosti. Predvsem ju je povezoval svet njunih idej, so?itje misli in prizadevanj, trdna odlo?nost, iti v boj, v oboro?en pohod latinskoameri?ke revolucije. In prva etapa bi morala biti Kuba. Che je torej takoj sprejel in priznal Fidela kot prvega med enakimi. Do svoje smrti je Castra priznaval kot nespornega voditelja. Tudi v trenutkih, ko je pri?lo do morebitnih nesoglasij med njima, jih je znal Guevara zgladiti tako, da Castru nikoli ni odrekal primata voditelja.

Ko so zvedeli, da se je mednje vrinil vohun in da jim Batista nastavlja past, so pospe?ili priprave za odhod. Kaj kmalu se je skupina preselila v mehi?ko pristani??e Tuxpan , kjer je bila ob nekem opu??enem pomolu privezana majhna jahta Granma . Njeni motorji so bili poja?ani, da bi lahko hitreje plula. Paluba jahte je bila nagnetena z oro?jem, strelivom, zdravili in hrano. Ob dveh pono?i, 25. novembra 1956, je Granma izplula iz Tuxpana proti jugovzhodni obali Kube.

?e od malih nog je imel Ernesto Guevara navado pisati dnevnik . Vestno in natan?no si je zapisoval vse dogodke in razmi?ljanja. Tej navadi se ni nikoli izneveril, ?eprav so se mnogi njegovi dnevniki izgubili. Po zaslugi teh izpisanih stvari, je Che postal eden izmed najverodostojnej?ih kronistov kubanske revolucije, posebej ?e, ker je v njej odigral glavno vlogo. V svoj dnevnik je pisal vse, kar je videl, vse kar se je dogajalo in vse, kar je o dogajanju razmi?ljal. To mu je po zmagi nad Batisto omogo?ilo, da je v celi vrsti spominov, ?lankov in intervjujev , predvsem pa v svojih knjigah natanko opisal razvoj kubanske revolucije, njene poraze in zmage, zmote in resnice o Castrovi borbi, da je bil ne samo zgodovinsko natan?en zapisnikar, ampak da je tudi posplo?il nekatere glavne izku?nje s Sierra Maestre.

Batistov ?tab je imel zelo dobro mre?o informatorjev, tako da so Castra in njegove prijatelje ?e takoj ob izkrcanju, zjutraj 2. decembra 1956, napadli s strojnicami iz letal. Batista je vsem svojim enotam po?iljal ukaze, da naj Castra in njegovo oboro?eno skupino pri pri?i uni?ijo. Guerilleri so se podali na mar? proti Sierri Maestri. Ena izmed prvih revolucionarnih nalog Che Guevare kot zdravnika ekspedicije je bila, da je zdravil ranjene in o?uljene noge tovari?ev. Deset dni po odhodu iz Mehike je skupina dosegla kraj Allegria de Pio , kjer so se zaradi izmu?enosti odlo?ili za kratek predah, kar se je ?e v nekaj urah izkazalo za napako: krajevni vodnik, agent, jih je pripeljal v past. V tem spopadu je bil Che hudo ranjen v prsi in vrat. Oble?al je, prepri?an da se poslavlja od ?ivljenja, toda pribli?al se mu je Juan Almeida, eden izmed voditeljev ekspedicije, ter mu pomagal da se je iz ognjenega obro?a prebil do bli?njega gozdi?ka, kjer je Fidel zbiral pre?ivele tovari?e. Kubanska revolucija se je za?ela s porazom. Nekaj dni po tem spopadu so revolucionarji kon?no pri?li v osr?je Sierra Maestre. Zbirali so mo?i in se pripravljali na dolgo in te?ko borbo, ki jih je ?akala. Castrova ekspedicija je bila zdesetkana in je sedaj ?tela samo ?e dvaindvajset mo?. ?ele ?ez mesec in pol so se odlo?ili za prvo ofenzivno akcijo, za napad na malo garnizijo La Plata. 17. januarja 1957 se je za?el preobrat. Pri?lo je sicer res le do spopada med patruljami, ampak ta akcija je imela mo?en simbolen pomen, ki je vlival pogum za naprej. Castrova zmaga je odmevala po vsej okolici in celi Kubi: za?ela je pritekati pomo? od organizacije ≫26. julija≪. Za?el se je dolg in vztrajen boj za zmago kubanske revolucije, ki je trajala polni dve leti. Sredi marca 1957 je prispela prva skupina novih borcev in do poletja se je zbralo ?e sto guerillerov , tako da so bili organizirani v dveh enotah, katerim sta poveljevala Fidel Castro in Che Guevara. Kmalu zatem je Castro v sredi??u Sierra Maestre ustanovil majhno svobodno ozemlje, Guevara pa je montiral radijsko postajo ≫ Radio Rebelde ≪, ki so jo poslali simpatizerji iz Havane . Za?eli so tudi tiskati svoj ?asopis El cubano libre . Po mno?ici ostrih bojev in z vedno ve?jo podporo Kubancev, se je poleti 1958 revolucija bli?ala kon?nemu uspehu.

31. avgusta je Che s svojim oddelkom od?el s Sierre Maestre v osrednji del Kube. S sto dvajsetimi borci je krenil v veliko ofenzivo. Po?asi, pe? je napredoval skozi ju?ni obalni pas, se prebijal skozi pokrajino Camaguey in pri?el do gora Escambraya. Med stalnimi borbami in uni?evanjem sovra?nih prometnih zvez je Che konec novembra prispel v pokrajino Las Villas . Glavni boji so se bili ob ≫carreteri central≪, asfaltirani cesti, ki je osrednja prometna arterija otoka. Gverilski udarci in politi?na izolacija so povzro?ili dokon?no krizo re?ima, ?e posebej, ker so v teh zadnjih mesecih Batisti odrekli pomo? tudi Ameri?ani . Decembra je bil Batistov re?im v popolnem razsulu. Che Guevara je uspeh zaokro?il ?e z zadnjim udarcem, 29. decembra 1958, ko je napadel Santa Claro , sede? pokrajine Las Villas. Ta bitka je zapisana v zgodovini Kube kot najva?nej?a voja?ka zmaga Che Guevare in vsekakor kot eden izmed najpomembnej?ih voja?kih uspehov celotne kubanske revolucije. Trajala je dva dni in dve no?i. Njen zmagoviti konec, prenehanje slehernega upora sil diktature, je bil tudi neposreden uvod v dokon?ni padec Batiste. 1. januarja 1959, je osovra?eni diktator z letalom zbe?al z otoka, naslednjega dne pa je Che Guevara s Camiliom Cienfuegosom in vsemi vojaki vkorakal v Havano .

Vzpostavljanje novega sistema [ uredi | uredi kodo ]

To so bili dnevi praznovanja, a tudi skrbi. V senci se je za?ela nova ve?mese?na bitka za oblast. Kubanci so slavili Fidela Castra in bradate gverilce, medtem ko so politiki starega kova, ki so sicer podpirali spremembe, ne pa tudi revolucije, ter Ameri?ani razmi?ljali kako bi ≫barbude≪ revolucionarje izigrali. Castro je tako storil vse, da bi obdr?al nadzor in mo? nad glavnima vzvodoma vodenja, nad voja?ko oblastjo in nad politi?no podporo mno?ic. Z zmagovalne tribune je Guevara neposredno prevzel poveljstvo nad trdnjavo ≫Cabana≪ v srcu Havane. In tako je dolgolas, z brki in brado, v zeleno ? olivnati uniformi in s pi?tolo okrog pasu (pri?el je takoreko? direktno iz voja?kega poligona v mesto) tihi in energi?ni Che organiziral voja?ko oblast na Kubi. Najzvestej?i Castrovi sobojevniki pa so pomagali pri nadzoru drugih voja?kih to?k po celotnem kubanskem ozemlju. Od prvega dne prevzema trdnjave je Guevara nekaj mesecev vlagal vso svojo energijo v izgradnjo okostja in hrbtenice nove armade. Prav tako kot Castro se je zavedal, da je od okrepitve te sile odvisna zmaga ali poraz revolucije. V znak priznanja za vse kar je naredil in dosegel, so Guevaro 9. februarja 1959 razglasili za ≫kubanskega dr?avljana od rojstva≪. Vse do poletja, oziroma do prvih ameri?kih pritiskov, je Che bival v ≫Cabani≪ in zrasel v eno najvplivnej?ih osebnosti v Castrovem politi?nem vrhu.

Br? ko je Castro dobil bitko s starimi politiki in kolikor toliko utrdil oblast, je poslal Guevaro na najbolj vro?o to?ko tistega trenutka v politiki. Zaupal mu je izvajanje agrarne reforme in organiziranje kubanskega gospodarstva. Zavedal se je namre?, da mora ohraniti popolno podporo mno?ic, to pa je bilo mogo?e dose?i samo z dokazi o izvajanju revolucionarnega programa. Fidel je vodil ustanovo, ki je delila latifundije, delila zemljo campesinom (majhnim kmetom) ter ustanavljala kubanske zadruge, Ernesto pa je bil njegova desna roka. Jeseni leta 1959 je Castro zaupal Cheju oddelek za industrijo v okvirih in?tituta za agrarno reformo, ki je bil dejansko ekonomski ?tab Castrovega re?ima.

Che je sam pripovedoval, kako se je popolnoma po naklju?ju zna?el v ekonomskih vodah. Na neki seji vlade je Castro glasno vpra?al svoje najo?je sodelavce, kdo je ekonomist. Che je dvignil roko, ker je razumel vpra?anje kot ≫kdo je komunist≪. Ko je Castro videl, da je dvignil roko, je nekoliko za?udeno poslal Guevaro za direktorja narodne banke, da bi od tam krepil kubansko gospodarstvo, ki je ?e mo?no ob?utilo ameri?ki pritisk, za?etek blokade.

V teh mesecih je Che vodil delegacijo v tujino, da bi raz?iril gospodarske stike Kube, ki so bili nujno potrebni, da bi se uprla ameri?kemu pritisku in da bi kupil oro?je . Ob tej prilo?nosti je obiskal tudi Jugoslavijo in takrat je imel tovari? Djuka Julius tudi prilo?nost, da se pogovori z Guevaro in ga intervjuva za ≫ Politiko ≪, enega takratnih vodilnih ?asopisov v dr?avi. Med drugim je kubanski reformist takrat izjavil: ≫Kuba bo vodila do ZDA tako politiko, kakr?no bodo ZDA vodile do Kube.≪ Po njegovem mnenju je bila osnova za normalizacijo odnosov ameri?ko sprejemanje kubanske revolucije kot zgodovinskega dejstva in njene pravice, da na Kubi izvaja tiste spremembe v dru?beni strukturi, ki lahko koristijo delovnim mno?icam. Za Kubo je bilo pomembno imeti dobre odnose z ZDA, a ?e bolj od tega je bila pomembna njena neodvisnost . Obto?eval je ameri?ki tisk, ki naj bi metal ?rno lu? na Kubo in sodil, da bo Kuba velik vzor ≫zelenemu kontinentu≪, in to predvsem zaradi svoje odlo?nosti pri obrambi neodvisnosti in zaradi svoje notranje usmeritve, ki je te?ila k revolucionarnim spremembam. Med temi je Guevara poudarjal predvsem agrarno reformo v duhu slogana ≫boj za pravice tistih, ki sami obdelujejo zemljo≪. Vlada naj bi izvedla nacionalizacijo dolo?enih panog, da bi Kuba s prodajo sladkorja zaslu?ila devize za lastno industrializacijo, ki bi morala postati temelj za dviganje ?ivljenjske ravni Kubancev. Po tem prvem diplomatskem odposlanstvu, je Guevara ve?krat zastopal Castra. Veliko je potoval in postal takoreko? ≫zunanjepoliti?ni topni?ar≪ nove Kube. V tem ?asu je Sovjetska zveza izrazila pripravljenost, da bo pomagala Kubi, predvsem v ekonomskem pogledu, tem bolj, ker so Ameri?ani ?e za?eli z vsemi sredstvi pritiskati na Castra. In planiranje lastne industrializacije se mu je tako zdel uresni?ljiv cilj.

Ko je Kuba v odgovor na ameri?ko politiko gospodarske du?itve leta 1960 v ve? korakih nacionalizirala ameri?ko imetje in s tem prevzela klju?ne gospodarske panoge, je ustvarila temelje za socialisti?no usmeritev. Castro se je torej odlo?il, da bo ustanovil ministrstvo za industrijo. To se je zgodilo februarja 1960, ko je Guevaro imenoval za ?efa novega ministrstva. Guerillero je tako postal minister. Tako je bil skozi razli?ne funkcije Ernesto Guevara skoraj pet let vodilni mo? kubanskega gospodarstva in je oblikoval gospodarsko miselnost otoka. Ameri?ka blokada po revolucionarni zmagi je konkretno pomenila, da so ZDA prenehale kupovati in uva?ati sladkor in da Venezuela ni ve? po?iljala petroleja. Eisenhower je sku?al Castra spraviti na kolena, Hru??ov pa mu je nudil pomo?. ?e vedno pa je ostajalo odprto vpra?anje, kako naj Kuba orientira svoje gospodarstvo v teh novih pogojih. Prej je bila namre? ves ?as monokulturno usmerjena v sladkor. Otok je bil skorajda nekak?na ogromna ameri?ka planta?a sladkornega trsa . Guevara je tu storil usodno napako: pri?el je na idejo, da se je te monokulturne usmerjenosti treba znebiti, ker naj bi prina?ala odvisnost in je za?el razbijati velike obdelovalne povr?ine na manj?e enote, na katerih se je namesto trsa za?elo gojiti krompir in ri? . Ta zabloda je bila prava ≫romanti?na faza≪ revolucije in Kuba je za njo drago pla?ala. Sladkorni trs je rastlina, ki je v danih geografskih pogojih dejansko najbolje uspevala, in ni bil tam brez razloga, na kar Che ni pomislil. Cene sladkorja na svetovnem trgu so tako skokovito posko?ile in Kuba ga ni imela dovolj za izvoz. Leta 1963 je Castro uvidel da je bila dotedanja usmeritev napa?na. Hotel se je vrniti k sladkorju, ?e posebej, ko so mu v Moskvi obljubili fiksni odkup po vnaprej dolo?eni ceni. Che se je moral strinjati, ker je videl da bo druga?e Kuba do?ivela popoln propad, a je ?e naprej sanjal o svojih tovarnah, medtem ko se je Castro postavil na trdna tla. Che Guevara se je vztrajno in po?rtvovalno boril za novo politiko in je bil zmeraj eden tistih politikov, ki so vsako leto ve? tednov pre?iveli med trsjem in je s svojo ma?eto dajal osebni zgled. Osebni zgled je bilo namre? njegovo na?elo pri vseh stvareh. Njegovo glavno vodilo, ki ga je zahteval na ve? svojih nastopih pa: ve? dela, manj zabave. Hotel je da bi delo temeljilo na moralnem in manj na materialnem vzgibu. Guevara je bil ve?ni idealist in utopist. Znova in znova je v svojih govorih ponavljal, da je to ≫generacija ?rtev in ?rtvovanja≪. Med drugim Guevara ni nikoli sku?al prikriti svoje argentinske narave. Za Kubance je bil nekam hladen, popolnoma razumski, odmerjen v besedah in v kretnjah. Delal je vtis mirnega in blagega ?loveka in je redko dvigal glas, toda zato so bile njegove besede strastne in ostre. Njegove temno zelene o?i v pravilnem obrazu, uokvirjenem z redko in nekoliko rde?kasto brado, pa so iz?arevale vztrajnost in granitno trdnost prepri?anja. Pri besednem izra?anju je Che nasploh rad uporabljal slikovite stavke, nabite s ?ustvi.

Poleg tega je vodil strog centralizem pri planiranju in vodenju gospodarstva, tako da je imelo vsako ministrstvo svoje organe vse do pokrajine in mesta, in so neposredno iz Havane vodili tovarne in upravljali z gospodarstvom.

Mnoge ideje za katere se je Che Guevara z vsemi silami boril, kljub temu da je do?ivel tudi mnogo razo?aranj, so vse do danes ostale temelj kubanske ekonomske misli in prakse ? ?e posebej vstrajanje pri moralnem faktorju mobilizacije mno?ic in proizvodnje ter dolo?eni gospodarski centralizem.

Guevarova ?ivljenjska tema, izven delavnika v gospodarstvu, pa je bila vedno Latinska Amerika. Kuba kot simbolni in dejanski zgled za Latinsko Ameriko, da bi se latinskoameri?ki narodi z bojem osvobodili imperialisti?ne nadvlade. Andi naj bi po njegovem postali Sierra Maestra vse Latinske Amerike.

Toda na dalj?i rok je kakor v za?aranem krogu, iz katerega ni izhoda, prav ta kubanska politika ≫izvoza revolucije≪ bila isto?asno, ko se je borila proti ZDA, glavni argument ameri?ke diplomacije za politi?ni pritisk in osamitev Kube. Posebno, ker je v tistih krogih latinskoameri?kih dr?av, ki oblikujejo javno mnenje, splahnela podpora Castru, ker se med drugim njegove gospodarske reforme niso izkazale za preve? rentabilne. V tem ?asu je bila tudi ustanovljena komunisti?na partija Kube in Guevara je bil postavljen za enega izmed njenih prvih voditeljev.

Odhod s Kube [ uredi | uredi kodo ]

Ernesto se za vse to ni kaj prida menil in se je kmalu odpravil iz Kube na druga boji??a, kjer je hotel preizkusiti ideje, ki so v njem dozorele na Sierra Maestri. Kubo je njegov odhod pretresel, ker je takrat predstavljal ≫tretjega ?loveka≪, takoj za bratoma Castro. Che je leta 1965 izginil iz politi?ne scene kar za nekaj mesecev in vsi so se spra?evali, kaj se dogaja. Vedelo se je samo, da je pri?lo do nekaj nesoglasij med Castrom in njim. Oktobra istega leta je pri?lo do te?ko pri?akovanega razpleta, ko je Guevara poslal Fidelu dramati?no pismo, katerega je le ta javno prebral na zborovanju v navzo?nosti najvi?jih kubanskih voditeljev, Guevarovih tovari?ev. V njem je Che razglasil svoj odhod iz Kube, se poslovil ter napovedal mo?nost smrti v bli?njih bojih.

Njegova dru?ina je bila trdna in sre?na. Che je bil o?enjen s Kubanko, ki jo je ljubil. Ko se je njegova ≫kolona osem≪ prebijala skozi pokrajino Escambray proti Santa Clari in zmagi revolucije, je Guevara sre?al Aleido March , ki je bila veselo, nasmejano, po?rtvovalno in privla?no dekle. Doma?inka s tropsko feminilnostjo in gverilskim duhom. Takoj po kon?ani vojni za Kubo se je leta 1959 lo?il od Hilde in se junija o?enil z Aleido. Z njo je imel dva sina in h?er. Najstarej?emu sinu sta dala ime Camilo, po Guevarovem prijatelju iz gverile, s katerim sta skupaj zmagoslavno vkorakala v Havano. Za dru?ino je imel malo ?asa, skrival je ne?nost in ni utegnil opraviti vsega. Otroci so se hranili kakor vsi drugi na Kubi, imeli so samo nujno obleko. Vsa dru?ina je ?ivela skromno, ker ni ?elel, da bi jih obremenjevanje z materialnimi dobrinami odvra?alo od dela. Aleida se je v?asih po?alila, da je Chejeva edina ?ena revolucija. Ko je bil doma se je vra?al k starim konji?kom in se tako ukvarjal s ?ahom in matematiko . Che je sam opisal osebno ?ivljenje z naslednjimi besedami: ≫Voditelji revolucije imajo otroke, ki pri momljanju prvih besed ne omenjajo o?etovega imena, ker ga ne vidijo, imajo ?ene, ki morajo biti del njihove ?rtve za uspeh revolucije, a okvir prijateljev je strogo usklajen z okvirom tovari?ev v revoluciji.≪ Bil je torej asket , za katerega ni bilo ?ivljenja izven revolucije.

Ob razglasitvi svojega odhoda, je brez omahovanja zapustil tudi dru?ino in tudi to je zapisal v znamenitem poslovilnem pismu, ob branju katerega je Aleida March ?e to?ila tihe solze v ?rnini, ker se je zavedala da to pomeni za?etek njene vdovelosti. Trpela je, vendar je vedela da je sklep dokon?en in da je Che gotovo imel mo?ne razloge, da je tako ravnal. Najmo?nej?i razlog je bil vsekakor prepri?anje, da bo osebno ?iril latinskoameri?ko revolucijo.

Prav gotovo pa je bil prav tako usoden za njegov odhod razkol v pogledih med njim in Fidelom. V politi?nih zadevah si nista bila namre? tako blizu kot na boji??u. Guevara je s svojo idealisti?no zaletavostjo prakti?no uni?il temelje kubanskega gospodarstva, ?esar se je kasneje tudi o?itno zavedel, ker je med vrsticami omenjal, da v dolo?enih trenutkih ni dovolj veroval v Castra in ni dovolj razumel njegovih sposobnosti voditelja, ki je stal na trdnih tleh. Poleg razli?nih pogledov v gospodarstvu je bila ?e ena globoka prelomnica: nesoglasje glede odgovora na povabilo KP Sovjetske zveze , pomladi 1965. Isto?asno je namre? prispelo tudi ostro pismo iz KP Kitajske, ki je hotela Kubo odvrniti od udele?be na tem svetovnem kongresu nekaterih komunisti?nih partij. Castrova politika je vztrajala pri tem, da se Kuba ne bi smela opredeliti glede spora med Moskvo in Pekingom , vsaj ne javno, ker bi tak razkol socialistov revolucionarnemu boju v Latinski Ameriki samo ?kodil in ?e olaj?al delo ZDA. Castro in Che sta vztrajala pri avtonomnosti in neodvisnosti poosameznih komunisti?nih enot, ter ?e vedno zagovarjala idejo o gverilskem boju kot edinem pravem in primernem za zagotovljen uspeh. Mnogi predstavniki ostalih KP latinskoameri?kih dr?av niso bili takega mnenja. Na?li so kompromis v sklepu, da so vse metode revolucionarnega boja enako koristne, da je v nekaterih de?elah primeren tudi oboro?en, gverilski tip boja in pa tudi, da mora vsaka partija, brez vme?avanja od zunaj, sama dolo?iti svojo politiko, taktiko ter vrsto akcij v skladu z razmerami v svoji de?eli. Takoj za tem je Castro dobil povabilo iz Moskve na svetovno posvetovanje, ki ga je tokrat sprejel in za?elo se je obdobje kubansko-kitajskega zaostrovanja. Kitajska je odrekla pomo? Kubi v primeru napada in Castro je, da mi malo pomiril duhove, poslal v Peking Guevaro, ki pa ga Mao Ce Tung ni hotel niti sprejeti. Ljudska republika Kitajska je potem tudi zmanj?ala odkup sladkorja, kar je Kubo naknadno o?ibilo. Che je vedel, da so bile politi?ne karte odigrane. V tistih mesecih je bil Guevara v Afriki , kjer je hotel utrditi kubansko navezo z dr?avami tega kontinenta. Medtem ko je bil Raul Castro z delegacijo na posvetu v Moskvi, je Ernesto na seminarju za afroazijsko solidarnost v Al?iru kritiziral socialisti?ne dr?ave zaradi njihovega odnosa do de?el v razvoju. Poudaril je da bi morale vse socialisti?ne dr?ave hipoma in radikalno pretrgati kakr?nekoli stike z ZDA. Izrekel je prenekatero te?ko besedo prav v trenutku, ko je ZSSR obilno pomagala Kubi, ko so se odnosi med kitajsko in Havano zaostrovali. Uvidel je, da lahko idejno ostane blizu Castru, le ?e se odmakne dale? na Ande in spet postane guerillero . ?el je v negotovost, trdno odlo?en da uspe ali umre.

Smrt [ uredi | uredi kodo ]

Celi dve leti je nato trajal lov na Cheja. Agenti CIE so sku?ali ugotoviti kam se je zatekel in ga onemogo?iti. Bali so se ga namre? zaradi njegovih idej in akcije, ki jo je razgla?al in opravljal. CIA je bila mnenja, da bi bila njegova likvidacija za radikalne revolucionarne tokove v Latinski Ameriki kot hladen tu?, ki bi jih za nekaj ?asa umiril. Voja?ko-obve??evalno omre?je na ≫zelenem kontinentu≪ je po u?ni uri na Sierra Maestri postalo zelo gosto in trdno. Kljub razli?nim ameri?kim ukrepom se je izku?enemu Guevari uspelo ogniti vsem pastem in priti v Bolivijo , kjer je organiziral gverilsko skupino. Toda krog ameri?kega obve??evalnega aparata se je vendarle vedno bolj o?al.

Bolivija naj bi nudila najve? mo?nosti za akcije, ker je bila levica v tej de?eli razbita in neenotna in Che je mislil, da bi se lahko za?el proces novega zbiranja najtrdnej?ih revolucionarnih sil okrog gverile, ki bi bila njihovo jedro in opora. Menil je, da je Bolivija tako razo?arana, da je ne bo te?ko dvigniti na noge in k oro?ju. Poleg tega pa le?i prav v srcu kontinenta in bi bila idealna pozicija za nadaljnje ?irjenje revolucionarnega ognja. Ni popolnoma jasno kdaj in kako je Guevara pri?el v Bolivijo. Vse ostale priprave so bile podobne tistim, ki jih je izkusil kot ?lan Castrove ekspedicije na Kubo. Zbral je skupino ljudi in jih uril za gverilski boj na nekem odmaknjenem posestvu na jugu dr?ave. Od?li so na dolg pohod, da bi si na najbolj neprehodnem obmo?ju uredili postojanko in navezali stike z lokalnimi zavezniki.

Sovra?nik mu je bil vedno bolj za petami. Njegova zadnja postaja je bila majhna, skrita in pozabljena vas Igueras , kjer so ga Ameri?ani 9. oktobra 1967 izsledili in ubili. Vse do svoje smrti je nosil v sebi globoko ukoreninjeno in neomajno revolucionarno vero. Tudi, ko se je dobro zavedal, da je obkoljen iz vseh strani s stokrat mo?nej?o vojsko, je dan pred smrtjo v svoj dnevnik zapisal: ≫Danes, 7. oktobra, je minilo enajst mesecev na?e gverilske organizacije brez zapletov≪. Vse do zadnjega je trdno verjel v zmago, ne glede na okoli??ine. In ta njegova trmoglavost, zaletavost in idealisti?na revolucionarna vera, ki so ga doslej vedno gnale naprej, so ga tokrat ustavile in pahnile v smrt. Usodnega dne se je v tem odro?nem kraju spro?ila bitka, v kateri je bil Che ranjen, kasneje pa ubit po ukazu bolivijske soldateske. Voja?ka ?efa Barrientos in Ovando sta namre? sklenila, da je treba Guevaro tajno ustreliti, svetu sporo?iti, da je podlegel ranam, njegovo truplo se?gati in pokopati v najve?ji tajnosti nekje na robu mesteca Valle Grande, da ne bi nih?e vedel, kje le?i pokopan veliki revolucionar in guerillero, da ne bi njegov grob postal sveti kraj za latinskoameri?ke upornike.

Zakaj je Che na svoji kapi vedno nosil belo zvezdo ni ?isto jasno. Razlog pa je morda v njegovem argentinskem izvoru. Tako sonce kot bela barva sta prisotna na argentinski zastavi in grbu. Kot vemo, svojega argentinskega porekla ni zanikal nikoli v ?ivljenju. Tako se je lo?il od drugih tovari?ev po tem, da se ?e v principu ni boril za lastno domovino, ampak mu je bilo bolj pomembno boriti se za lastno idejo, pa ?eprav kot tujec v tuji dr?avi. Poleg tega je v veliko kulturah bela barva tudi barva ?istosti, popolnosti, razsvetljenja, kakr?ne so prav gotovo lastnosti njegovih idej. Indijansko pleme Majev, o katerem je Che prav gotovo kaj vedel, glede na to da se je celo ?ivljenje potikal tam naokoli in da je veliko bral, pa je imelo belo za barvo zdravja. In je simbolizirala torej tudi njegovo prvotno ljubezen: medicino.

Kritike [ uredi | uredi kodo ]

Levi?arski skrajne?i danes predvsem ?astijo Che Guevaro, kar je ohranila tudi Kuba. ^{[ navedi vir ]} Kasnej?i kriti?ni analitiki so osvetlili tudi vidike krutosti v Che Guevarinih metodah. ?tudije, ki obravnavajo problemati?ne zna?ilnosti njegovega ?ivljenja, so navedle njegovo zlo?insko neso?utno ravnanje s soborci med razli?nimi gverilskimi kampanjami in njegovo pogosto poni?anje tistih, ki so ga ozna?evali za manjvrednega. ?eprav je veliko nasprotovanja Che Guevarinim metodam, negativne kritike prihajajo ne samo s politi?ne desnice, ampak tudi od skupin, kot so anarhisti, trockisti, kritiki, u?enjaki, strokovnjaki in civilni libertarci, ki menijo, da je bil Che Guevara protidelavski stalinist, katerega zapu??ina je bila ustvarjanje najbolj brutalnega totalitarnega re?ima. ^[20] Veliko ljudi ga ozna?uje tudi za zlo?inca in terorista, pripisana pa mu je tudi velika odgovornost za mu?enje in smrt od ve? tiso? do ve? milijonov ljudi. Krivijo ga tudi za propad kubanskega gospodarstva. ^[21] Zagovorniki so tudi teoretizirali, da so imele v ve?jem delu Latinske Amerike revolucije, ki jih je spro?il Che Guevara, prakti?en rezultat krepitve brutalnega militarizma za ve? let. ^{[22] [23]}   

Viri [ uredi | uredi kodo ]

• Che Guevara, Ernesto: Bolivijski dnevnik , Ljubljana 2009, ( COBISS )

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Glej tudi [ uredi | uredi kodo ]

• seznam argentinskih revolucionarjev
• film Motoristov dnevnik

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Che Guevara .

v ?pan??ini:

• Che, Guia y Ejemplo - Doma?a stran Che Guevare Arhivirano 2011-09-10 na Wayback Machine . Neveljaven
• Fotografije Arhivirano 2006-05-20 na Wayback Machine . Neveljaven
• Pesmi, ki opevajo Che Guevaro (mp3 format) Arhivirano 2006-04-27 na Wayback Machine . Neveljaven
• Video-klipi Arhivirano 2006-04-26 na Wayback Machine . Neveljaven