Michel Eyquem de Montaigne
Rojstvo	28. februar 1533 [1] Saint-Michel-de-Montaigne [d] , Guyenne [d] , Kraljestvo Francija
Smrt	13. september 1592 ( {{padleft:1592|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:13|2|0}} ) [2] [3] […] (59 let) Saint-Michel-de-Montaigne [d] , Guyenne [d] , Kraljestvo Francija
Dr?avljanstvo	Kraljestvo Francija
Poklic	filozof , prevajalec , pravoznanec , esejist , avtobiograf , politik , pesnik pravnik , moralist , pisatelj
Obdobje	Renesan?ni humanizem
Regija	Zahodna filozofija
?ola/tradicija	skepticizem [5]
Pomembne ideje	esej
Vplivi Sokrat , Piron , Timon in Diogen Laert , Sekst Empirik , Seneka , Plutarh , Kuzanski , George Buchanan , Etienne de La Boetie , Ramon Sibiuda
Vplival na ?ir?i vpliv na moderno esejistiko; Pierre Charron , Huet , Descartes , Bayle , Nietzsche , Ralph Waldo Emerson , Lyotard
Podpis

Michel Eyquem de Montaigne , skraj?ano imenovan Montaigne , francoski renesan?ni humanist , pisatelj in filozof , * 28. februar 1533 , grad Montaigne , okraj Perigord ^[6] , regija Akvitanija , Francija , † 13. september 1592 , grad Montaigne, Akvitanija.

Michel de Montagine velja za za?etnika eseja , polliterarne zvrsti, za katero je zna?ilen kriti?en, odprt, kreativen in avtorsko subjektiven pristop pisca k analizi stvarnosti, ki bralcu omogo?i svojo lastno sodbo. Podobno kot skeptik Piron v helenisti?nem ?asu , je bil Montaigne pri?a razhajanjem med ?tevilnimi intelektualnimi tradicijami, od zamirajo?e sholastike , preko poganskih novoplatonisti?nih eksperimentov ^[7] in nastajajo?e nove eksperimentalne ter matematizirane znanosti. Zato je skepti?en in kriti?en do vseh tradicij, med drugim tudi do Kopernikovega heliocentrizma . Montaigne s subjektivno skepso (dvomom) predhaja Descartesov metodi?ni dvom , saj se namesto na avtoritete zana?a zgolj na sposobnosti lastnega uma. Montaigne z esejem, ki je odprt do razli?nih pogledov, nezaklju?en v aksiomatiki ter pripravljen na dialog z druga?e misle?imi, bralca ne zavezuje k strinjanju, ampak h kriti?nemu premisleku.

?ivljenje [ uredi | uredi kodo ]

Montaigne je bil sin o?eta trgovca, ki pa je opustil ta poklic in si s premo?enjem kupil funkcijo okrajnega kraljevega uradnika ^[8] ter s tem pripadajo?i plemi?ki naziv. Priimek ≫Montaigne≪ je prevzel po lokalnem gradu, ki ga je prenovil. Sinu je priskrbel zelo strogo vzgojo in kvalitetno izobrazbo. Med drugim je zaposlil izobra?eno slu?ni?ad in od nje zahteval, da se s sinom pogovarja samo v latin??ini . V skladu s te?njo, da bi uradni?ko funkcijo, ga je usmeril v ?tudij prava . Po ?tudiju se je poro?il z o?etovo finan?no pomo?jo zaposlil kot svetovalec vrhovnega sodi??a v okrajnem najpomembnej?em mestu Bordeauxu . Leta 1565 se je poro?il. Od ?estih h?era je otro?tvo pre?ivela zgolj ena. Po smrti o?eta ^[9] je osvobojen vseh obvez in prepri?an o zagotovljenih sredstvih pre?ivljanja leta 1570 prodal uradni?ko slu?bo in se umaknil v doma?i grad, kjer je naslednjih deset let pre?ivel v samoti svoje knji?nice ^[10] , vendar je ?e naprej opravljal usluge za sodi??e v Bordeauxu ^[11] . V tem desetletnem obdobju je napisal ≫ Eseje ≪, ki jih je objavil leta 1580.

Otro?tvo [ uredi | uredi kodo ]

Michel Eyquem de Montaigne, ali kraj?e le Michel de Montaigne, je bil francoski filozof ter pisatelj, predstavnik francoskega renesan?nega humanizma. Rojen je bil med enajsto uro in poldnevom zadnjega februarskega dne leta 1533. Njegov o?e Pierre Eyquem je bil prvi ?lan rodbine nekdanjih bordeauxskih trgovcev rojen na gradu Montaingne. Michel je ime gradu kasneje v ?ivljenju prevzel kot priimek. Njegova vzgoja in ?olanje sta potekala pod budnim o?esom njegovega o?eta, ki je skrbel, da je Michel ?ivel v udobju, kakr?no si je dru?ina le lahko privo??ila.

?olanje [ uredi | uredi kodo ]

Po rojstvu so malega Montaigna oddali v nego v vasico Papessus, od koder so ga kmalu spet vzeli nazaj domov. Kmalu po tem, ko se je nau?il materinega jezika, mu je o?e najel zasebnega u?itelja, nem?kega porekla. Z Montaignom se je sporazumeval le v latin??ini, de?ek pa je tako ?e v otro?tvu osvojil ta jezik, ki mu je v ?ivljenju slu?il bolje kot materin??ina. Ko mu je bilo ?est let, ga je o?e poslal v guyenneski kolegij, kjer se je odvadil latin??ine, v kolegiju u?ena gr??ina pa mu ni bila najljub?a. Tako mu je ?tudij v gimnaziji, kot navaja sam, prinesel ve? ?kode kot koristi. Pri trinajstih letih je tako zapustil gimnazijo in se leta 1549 domnevno posvetil ?tudiju prava v Toulousu.

Mladostno obdobje [ uredi | uredi kodo ]

Pri dvajsetih letih, leta 1554, je mladi Montaigne nasledil svojega o?eta na mestu svetovalca na dav?nem sodi??u v Perigueuxu, saj je bil isto leto njegov o?e izvoljen za ?upana. isto leto je s privolitvijo svojega fevdnega gospoda, tamkaj?njega nad?kofa, utrdil in prenovil rojstni dvorec. Ko so kasneje dav?no sodi??e ukinili, se je Michel zaposlil kot svetovalec bordeauxskega parlamenta oz. vrhovnega sodi??a. Tam je delal vse do leta 1570, nato pa je svoje delovno mesto prodal, ter se za?el zadr?evati v prostorih svojega gradu.

V mladostnem obdobju je spoznal Etienna de la Boetieja, ki je bil izredno nadarjen u?enjak. Njuno prijateljstvo je pustilo velik pe?at mlademu Michelu. vendar pa jima prijateljstvo na ?alost ni bilo usojeno, kajti La Boetie je umrl mlad, leta 1563. Montaigne pa mu je posvetil esej O prijateljstvu. Prav tako je v tem obdobju ve?krat odpotoval v Pariz kot svetovalec parlamenta ter je med letoma 1561 in 1562 tam pre?ivel celih 7 mesecev. V tem ?asu se je zaprisegel katoli?ki veri, kraj?i ?as je pre?ivel tudi v Rimu.

Leta 1565 se je poro?il s Francoise de la Chassaigne, nekaj let kasneje pa mu je umrl ljubljeni in spo?tovani o?e. Tako je Montaigne kot prvorojenec podedoval o?etovo posest, grad Montaigne. Na o?etovo pobudo je prevedel Theologie naturelle, delo Raymonda Senbonda, ki jo je nato objavil leta 1569. Nato je ?e dvakrat obiskal Pariz; prvi?, da je odjavil dela pokojnega prijatelja La Boetija, ter drugi?, da je na pobudo kralja Karla IX. prejel odlikovanje redu sv. Mihaela.

Kasnej?e obdobje [ uredi | uredi kodo ]

Montaigne se je nato kljub ble??e?i karieri zaprl za zidove svojega novo pridobljenega posestva, kjer se je intenzivno posvetil ?tudiju in predvsem premi?ljevanju. Temu pri?a tudi napis v njegovi privatni knji?nici, ki ga je dal napisati 28. februarja leta 1571, na svoj osemintrideseti rojstni dan, ki govori o tem, kako se je naveli?al izkori??anja v javnih slu?bah ter da upa, da mu je ostalo ?e dovolj ?ivljenja, da bi dokon?no prenovil grad ter se odpo?il in prepustil premi?ljevanju. Prebirati je za?el knji?nico, ki se je nahajala v grajskem stolpu, knji?ico po knji?ico, in sicer bolj za zabavo kot za namene ?tudiranja. Prebiral je zgodovinske kronike ter posebno rad posegal po pesnikih, kot so Vergil, Horac, Katul, Properc, in mnogo drugih. Zapisoval si je misli, ki so se mu porodile ob prebiranju, in tako so po?asi nastajala prva poglavja njegovega najve?jega dela, Esejev .

Montaigne na za?etku sicer ni imel namena pisati filozofskih del, vendar pa je nanj mo?no vplival izid Oeuvres morales de Plutarque (Plutarhova moralna dela), ki jih je iz latin??ine v franco??ino prevedel Jacques Amyot. To je navdihnilo Montaigna, ki si je ?elel posnemati Plutarha. Veliko besedo pri navdihu za pisanje pa je imela tudi bolezen, za katero je trpel Montaigne, in sicer ?ol?ni kamni, saj se je tako ?e bolj poglabljal vase. Pisanje je postajalo vse bolj pomembno v Montaignevem ?ivljenju, vi?ek pa je doseglo leta 1578, ko se je dokon?no odlo?il izdati zbirko esejev, ki je nato dokon?no iz?la leta 1580.

Leto 1572 ozna?ujemo kot leto prvih Montaignovih del, nato pa je sledil osemletni premor, v katerega ?asu je Montaigne vpijal znanje, misli in ideje knjig ter samega sebe. Vseeno pa obdobje ni potekalo nemoteno, saj je mora filozof ve?krat pose?i v javne zadeve takratnega ?asa. Tako je bil leta 1574 prisiljen podati navodila za obrambo Bordeauxa pred protestanti vojvodi Montpensieru. Med leti 1574 ter 1575 se je nato spet zadr?eval v Parizu, leta 1580 je bil pri?a tudi obleganju mesteca La Fere. Prav tako se je leta 1580 skupaj z bratom Bertrandom ter nekaj bli?njimi prijatelji odpravil na popotovanje do italije preko Nem?ije in ?vice. Medtem je pial Dnevnik , ki je poleg Esejev edino besedilo, ki je plod zgolj Montaignovega dela. V ?asu poti proti domu so ga v doma?em Bordeauxu izvolili za ?upana, to dol?nost pa so mu za ?e nadaljnja ?tiri leta naklonili leta 1583.

Julija 1585 je v mestecu izbruhnila kuga, zato se je Montaigne z dru?ino umikal iz kraja v kraj, na koncu pa je pristal na doma?em grajskem posestvu, kjer se je ponovno lahko posvetil delu. Dve leti kasneje se je Montaigne ponovno zna?el v Parizu, kjer je prisko?il na pomo? pri begu kralja Henrika III., za kar so ga po vrnitvi v mesto zaprli v politi?ni zapor Bastilla, iz katerega so ga po zaslugi uradnikov tudi kmalu izpustili. Zadnja ?tiri leta svojega ?ivljenja je pre?ivel spokojno, zatopljen v svoje delo. Pripravljal je ponovno izdajo Esejev , ki je na ?alost ni do?akal, saj je umrl 13. septembra leta 1592, v ?estdesetem letu starosti.

Vpliv in pomen [ uredi | uredi kodo ]

Montaigne je bil pionir esejisti?nega izra?anja mislecev in eseja samega. To je subjektivna pol literarna zvrst, ki omogo?a pozitivno ali negativno kritiko dolo?ene teme, analizo stvarnosti z osebno noto, ki da bralcu razmi?ljati ter spodbudi njegovo razmi?ljanje in ustvarjanje lastnega mnenja. Je odprt za dialoge, druga?na mnenja, ter bralca ne zavezuje k strinjanju. S subjektivnim dvomom (skepso) je bil predhodnik Descartesovega metodi?nega dvoma, saj se zana?a na sposobnosti ?love?kega lastnega uma in intelekta in ne na avtoriteto.

Na njegovo delo je vplivalo kar nekaj predhodnih filozofov, kot so na primer Sokrat ali Erazem Rotterdamski s svojim delom Adagia. Najbolj pa je nanj slogovno in snovno vplival Plutarh, katerega Montaigne v Esejih citira ve? kot petstokrat.

Delo [ uredi | uredi kodo ]

Eseji [ uredi | uredi kodo ]

Renesan?ni miselni tokovi se zrcalijo v Montaignovih esejih, knji?evni vrsti, ki ima svoj izvor prav pri njem.

Esej je prvotno pomenil razpravo ne glede na njeno vsebino ali obseg, za katero je bilo zna?ilno, da je bila pisana v nevezani besedi in v razumljivem stilu. Danes je pojem eseja o?ji in pomeni knji?evno prozo, sorodno znanstveni razpravi ali ?lanku, po tematiki pa je lahko razli?nih vsebin (biografija, zgodovina, filozofija, politika, kjni?evnost ...).

Eseji, ki jih je Montaigne pisal od leta 1572 do smrti leta 1592, zrcalijo vse faze njegovega filozofskega mi?ljenja, zlasti, ker jih ni nikdar popravljal, temve? vedno znova dodajal nove misli in spoznanja. Tako se zasledijo tri faze Montaignovih tekstov, to so stoicizem, skepticizem ter njegova lastna filozofija, ki temelji na neposredni ?ivljenjski izku?nji.

Od za?etnega stoicizma preko vmesnega skepticizma je Montaigna pot vodila do lastne, povsem osebne filozofije, ki je temeljila na neposredni ?ivljenjski izku?nji. Montaigne je med vsemi filozofi tistega ?asa renesan?no miselnost in na?in ?ivljenja v svojih delih najbolj ?iroko in mnogostrano zajel, saj se je v svojih razmi?ljanjih dotaknil skoraj vsake ?love?ke lastnosti in dejavnosti. ?e bi strnili njegove misli v glavna na?ela, ki jih je imel Montaigne pred o?mi, bi bila: prou?evanje samega sebe, prilagoditev dolo?ene morale lastni naravi, svoboda vesti in svoboda volje. Avtoritativno moralo srednjega veka je sku?al nadomestiti z moralo, ki naj bi jo ?lovek sam sprejel po svobodni presoji, torej z moralo ?ivljenjske radosti, ki je izraz resni?ne ?love?ke modrosti. Montaigne je menil, da je smisel ?ivljenja sre?a, v imenu katere je zavrgel vse brezkoristne, toge filozofske sisteme in teorije, ki ?ivljenja ne laj?ajo. Sre?o si mora ?lovek najti v samemu sebi, tako da samega sebe spozna ter uredi svoje ?ivljenje razumno in v skladu s svojo naravo, pri ?emer pa se mora podrediti zgolj lastni vesti, hkrati pa ukrotiti svojo voljo in strasti.

Stoicizem [ uredi | uredi kodo ]

Sprva se je Montaigne pod vplivom branja Senekovih "Pisem Luciliju" in Lukanovih "Pharsalia" priznaval za stoika; navdu?eval se je ob velikih anti?nih zgledih poguma in velikodu?ja, ob?udoval je juna?ko smrt Katona Uli?ana ter priporo?al ravnodu?nost spri?o trpljenja in smrti. Vendar stroga stoi?na doktrina, ki je zahtevala od ?loveka skrajni napon volje, Montaignu ni bila po du?i. ?e v prvi dobi njegovega pisanja se najdejo misli, ki nam pisca predstavijo kot vedrega brezskrbne?a in nasladne?a, skratka kot ?loveka, ki je zelo blizu renesan?ni ideji. V tej fazi Montaigne ?e ni prodrl v bistvo svoje narave, ko je iskal samega sebe in svoji naravi ustrezno filozofsko doktrino.

Skepticizem [ uredi | uredi kodo ]

V drugi fazi svojega ustvarjanja se je Montaigne, ?e vedno pod vplivom ?tiva, oprijel pironizma, nauka, ki odreka ?loveku sposobnost, da bi se dokopal do kakr?nekoli trdne resnice, in je trdil, da je vse samo videz in da ?loveku ne preostane ni? drugega, kot da o vseh stvareh dvomi. Pisec je poudarjal slabosti ?lovekove narave in zmotnost njegovih ?utnih in razumskih zaznav ter spoznanj. Verjel je tudi, da se ?lovek ne more in se ne bo mogel povzpeti do absolutne resnice.

V tej dobi je nastal Montaignov najdalj?i tekst z naslovom "Apologijo Raymonda Sebonda", v katerem je pri?la njegova skepti?na miselnost najbolj do izraza. Montaigne si je vseskozi postavljal vpra?anje: "Que sais-je?", v slovenskem prevodu: "Kaj pa sploh vem?"

Montaignova lastna filozofija [ uredi | uredi kodo ]

Kjub skepticizmu Montaigne ni zabredel v brezizhodnost, nasprotno, kriza, ki jo je pre?ivel, mu je vlila zaupanje v sposobnost lastne razumske presoje. Razumu so bile postavljene meje in ?e je ?love?ki razum nesposoben, da bi se dokopal do absolutne resnice, se pa lahko dokoplje do delnih resnic o samemu sebi in svetu. Montaigne je kasneje te delne resnice iskal v sebi. To je njegova filozofska metoda, s katero je dosegel vi?je spoznanje o ?love?ki naravi.

S ?tudijem samega sebe in s primerjanjem lastnih ?ivljenjskih izku?enj z dognanji iz knjig se je Montaigne povzpel do ?ivljenjske modrosti, ki je bila skladno z njegovo naravo pod mo?nim vplivom epikurejstva, vendar na sebi ni imela ni? sistemati?no togega in doktriniranega.

Literatura [ uredi | uredi kodo ]

• Montaigne, Michel de, ≫ Eseji: izbor ≪, Mladinska knjiga, Ljubljana 1960 ( COBISS )
• Poni?, Denis , ≫ ?olski esej: zgodovina eseja, kako napi?emo esej, esej in ?olski esej, literatura o eseju ≪, Znanstveno in publicisti?no sredi??e, Ljubljana 1994 ( COBISS )
• De Montaigne, M. Eseji . Ljubljana, Mladinska knijga, 1960.
• Michel Eyguem de Montaigne. [ internet ]. [ citirano : 31. 1. 2016 ]. Dostopno na naslovu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Michel_Eyquem_de_Montaigne

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Michel de Montaigne