Libanonska kriza je uveljavljeno ime za manj?o dr?avljansko vojno v Libanonu , do katere je pri?lo leta 1958 .

V drugi polovici 50. let 20. stoletja , v ?asu predsedovanja Camilla Chamouna , je v Libanonu pri?lo do resnih nasprotij med prozahodnimi maroniti in muslimani . Za?elo se je leta 1956 ob izbruhu sue?ke krize , ko je Chamoun v nasprotju z ostalimi arabskimi dr?avami podprl poseg Izraela , Francije in Zdru?enega kraljestva proti Egiptu . Leta 1958 sta se Egipt in Sirija zdru?ila v Zdru?eno arabsko republiko in ko je marca tega leta postalo jasno, da se Libanon ne bo pridru?il niti tej zvezi niti Arabski federaciji med Jordanijo in Irakom , je pri?lo do mno?i?nega upora muslimanskega prebivalstva, ve?inoma naklonjenega Naserjevemu panarabizmu , zbranega okoli nekdanjega premiera Ra?ida Karamija . Pri?lo je do spopadov v Bejrutu , Sidonu , Tiru in drugod po jugu dr?ave. Julija je Chamoun, ki je ?e leto poprej podprl Eisenhowerjevo doktrino , zaprosil za pomo? ZDA in ameri?ki predsednik Dwight Eisenhower je 15. julija , le dan po strmoglavljenju prozahodne vlade v Iraku, odobril operacijo Modri netopir , ki naj bi za??itila Chamouna in dr?avo obvarovala pred gro?njami Zdru?ene arabske republike. Nekaj manj kot 15.000 marincev se je izkrcalo v Bejrutu , zasedlo mestno letali??e , pristani??e in mestne vpadnice. V prisotnosti ameri?ke vojske so se spopadi umirili, le v Tripoliju je Karami s privr?enci v labirintu ulic starega dela mesta ve? tednov kljuboval vladni vojski, ki ga ni mogla zajeti. Ameri?ki vojaki so se do 25. oktobra umaknili iz dr?ave. Eisenhowerjev odposlanec Robert Daniel Murphy je v tem ?asu uspel prepri?ati Chamouna, da odstopi. Nasledil ga zmernej?i Fouad Chehab . Ta je, da bi dosegel spravo z muslimani, sestavo vlade ponudil Karamiju.

Glej tudi [ uredi | uredi kodo ]

• seznam dr?avljanskih vojn