Aleksander III. Ruski
Rojstvo	Александр Александрович 26. februar ( 10. marec ) 1845 [1] [2] Ani?kova pala?a , Sankt Peterburg , Ruski imperij [3] [4] [5]
Smrt	20. oktober ( 1. november ) 1894 [1] [2] (49 let) pala?a Livadia [d] , Livadija [d] , Jaltski ujezd [d] , Tavridska gubernija [d] , Ruski imperij [6] [7] [8]
Dr?avljanstvo	Ruski imperij
Poklic	vladar , zbiralec umetni?kih del
Podpis

Aleksander III. Ruski oziroma Aleksander Aleksandrovi? (rusko Александр Александрович), ruski car , * 10. marec (26. februar, ruski koledar ) 1845 , Sankt Peterburg , † 1. november (20. oktober) 1894 , Levadija na Krimu .

Aleksander III. je bil ruski car od leta 1881. Pri svojem vladanju se je opiral na neomejeno carsko mo?, rusko pravoslavno cerkev in vero ruskega naroda v carja in Boga. Ustavil je vse napredne reforme svojega o?eta in z represijo iztrebil terorizem. Rusijo bi ?elel spremeniti v dr?avo enega naroda, ene vere in enega jezika. Vodil je umirjeno zunanjo politiko. Kljub izrazito konservativni in policijsko nadzorovani dr?avi sta v Rusijo prodrla zahodnoevropska tehnologija , industrija in kapitalizem .

Mladost in ?as do prevzema oblasti [ uredi | uredi kodo ]

Aleksander III. kot drugi sin carja Aleksandra II. in njegove soproge Marije (po rojstvu princese von Hessen -Darmstadt) ni bil predviden za prestolonaslednika in je bil zato dele?en le popre?ne vzgoje carskih otrok, ki je vsebovala osnovno in nadaljevalno ?olo, jezike in pri fantih ?e voja?ko vzgojo. ?ele po smrti starej?ega brata Nikolaja (1865) ga je o na?elih prava in dr?avne uprave za?el pou?evati Konstantin Petrovi? Pobedonoscev , zelo izobra?en jurist in politi?ni filozof, ki pa je bil poln sovra?tva do evropske vzgoje in parlamentarizma in je svoja prepri?anja prenesel tudi na u?enca. Aleksander III. je tako svojo nalogo vladanja razumel kot ohranjanje od Boga dane mu oblasti, pravoslavja in ruskih narodnostnih vrednot. Tega vodila se je dr?al ves ?as svojega vladanja, iskreno, po?teno in dosledno. Po bratovi smrti se je (tudi na njegovo ?eljo) poro?il z njegovo zaro?enko, dansko princeso Dagmar (h?erko danskega kralja Kristijana IX. ), in imel z njo sre?en zakon.

Z nezaupanjem je gledal na o?etovo naklonjenost do Nemcev . Sprva je bil naklonjen slovanofilstvu , po izku?njah v rusko-tur?ki vojni , ko je edinokrat poveljeval delu ruske vojske, in po razo?aranju ob berlinskem miru (1878) pa se je prepri?al, da je za Rusijo najbolje, da se zana?a na krepitev svoje vojske in mornarice.

Obra?un s teroristi [ uredi | uredi kodo ]

Teden dni po uboju o?eta je Aleksander III. dobil od izvr?nega odbora Ljudske volje (tajne organizacije, ki je izvedla atentat na Aleksandra II.) pisno ponudbo, v kateri mu ponujajo mir v zameno za amnestijo za vse politi?ne zapornike in za svobodne volitve v predstavni?ko dr?avno ureditev. V pismu so mu jasno predo?ili dva mo?na scenarija nadaljnjega razvoja dogodkov: pot dru?benih reform in pot revolucije, ki je doslej v silovitosti nara??ala in bo tako ?e naprej. ?eprav so carju Lev Nikolajevi? Tolstoj , Vladimir Sergejevi? Solovjov in drugi razumniki predlagali, naj sprejme pot sprave, je bil Aleksander III. prepri?an, da se s parlamentarizmom in liberalizmom zahodne Evrope ni mogo?e boriti proti terorizmu. Odlo?il se je za represijo. Njegovi ljudje so najprej polovili o?etove morilce, potem prista?e izvr?nega odbora Ljudske volje , tako da je na svobodi ostala le ?e Vera Nikolajevna Figner (Filippova) , potomka najstarej?ega ruskega plemstva. Javnost je bila na strani teroristov.

Teroristi so ?e nekaj ?asa nadaljevali z atentati. Car je v strahu stalno spreminjal bivali??e. Takoj po nastopu je imenoval brata Vladimirja za regenta svojemu sinu Nikolaju. Ko pa je leta 1882 pri?el na polo?aj notranjega ministra oster in sposoben grof Dimitrij Andrejevi? Tolstoj , je v kratkem ?asu razbil tajne organizacije. Leta 1883 so ujeli tudi Vero Figner in 1886 je bilo konec Ljudske volje (Vera Figner, lepa, inteligentna, izobra?ena, je v zaporu do?akala padec carizma). Teroristi so bili razo?arani nad ljudstvom, po uboju Aleksandra II. so pri?akovali ljudsko vstajo.

Notranja politika [ uredi | uredi kodo ]

Aleksander III. je sprva nameraval nadaljevati o?etove reforme, ki jih je sprejel kot njegov testament. Tako je mislila tudi ve?ina ministrov. Vendar je s svojim vplivom na carja prevladal Konstantin Pobjedonoscev, ki je zahteval ravno nasprotno. Nobena reforma se ni nadaljevala, odpu??eni so bili ministri, ki so pri njih sodelovali. Ni bilo prostora za svobodo izra?anja. Tuje ideje so veljale za ?kodljive, dostopne le intelektualni eliti. Okrepljena je bila centralna oblast in vpliv uradne Cerkve .

Pravosodje je pri?lo pod politi?ni nadzor, porotno sodstvo je bilo omejeno. ?olski programi so bili spremenjeni, usmerjeni v vzgajanje k pokor??ini carju, uradni cerkvi in ruski tradiciji. Univerze so izgubile avtonomijo, mnogi profesorji so bili odpu??eni ali pa prisiljeni k odpovedi. ?tudentje so pri?li pod nadzor politi?ne policije, okrepljena je bila cenzura . Pravoslavna cerkev je imela vse ve?ji vpliv na kulturno ?ivljenje, ustanovljene so bile cerkvene ?ole, v katerih je program ?olanja dolo?ala pravoslavna cerkev.

Lokalna samouprava je bila postavljena pod nadzor zemskih na?elnikov, ki jih je iz plemi?kih krogov imenovala oblast; mnogi so v tem videli povratek h kme?ki odvisnosti. Okrepljen je bil stanovski princip, vse ve?ja vloga plemstva v dr?avnih slu?bah.

V de?elah neruskih narodov (Poljaki, Finci, ?vedi, Nemci) je bila odpravljena uporaba doma?ih jezikov v uradih in ?olah, v ?olah se je pou?evalo samo v ru??ini, odpravljene so bile doma?e institucije. Ukinjena je bila avtonomija Finske .

Rusija je bila v letih 1881?1882 na robu splo?ne vstaje. Napetosti so se spro??ale v pogromih na jude (morda celo na vzpodbudo policije). Judje so imeli v Rusiji omejene pravice, smeli bi se naseljevati le na dolo?enih obmo?jih, a tega niso spo?tovali, s podkupovanjem so se lahko naselili kjerkoli. Ustvaril se je vtis, da judje izkori??ajo kmete in reve?e in da je temu treba narediti konec. Rezultat je bil pove?an antisemitizem .

Ne glede na politi?ne razmere pa je v Rusijo prodirala evropska tehnologija in kapitalizem. Rusija se je industrijsko hitro razvijala. Za?eli so graditi transsibirsko ?eleznico , katere pokrovitelj je bil carjevi? Nikolaj . Z industrijo se je ?iril delavski razred, ki je ?ivel v zelo slabih razmerah. Poskusi dr?ave, da bi z nekaj delavskimi zakoni zbolj?ala polo?aj delavcev, niso bili zadostni.

Zunanja politika [ uredi | uredi kodo ]

Aleksandru III. je treba priznati, da je bila njegova zunanja politika izredno umirjena. Prav gotovo je dojel zelo omejene materialne in duhovne mo?nosti svoje dr?ave in se zavedal, da bi vsak pretres lahko peljal v katastrofo.

V Srednji Aziji je sledil tradicionalni politiki postopne ?iritve ruskega vpliva, pri tem pa je moral skrbno paziti, da ni pri?el v konflikt z interesi Velike Britanije .

Posebna pozornost je posve?al Bolgariji , kjer je bil ruski kapital zelo prisoten. Na Balkanu se je ?e nakazoval spopad rusko-avstrijskih interesov. Dokler je v Bolgariji vladal knez Aleksander I. Bolgarski , ne?ak Aleksandra II. , je bilo stanje na Balkanu uravnote?eno. Ko pa se je ta leta 1886 odpovedal polo?aju in je na prestol bolgarskega kneza pri?el Ferdinand I. Bolgarski , odkrit avstrofil, in se je tudi Srbija vse bolj obra?ala k Avstro-Ogrski , je Rusiji ostala na Balkanu zvesta le ?e ?rna gora .

?eprav Aleskander III. ni bil naklonjen Nemcem , se je izogibal odkritemu sporu z njimi. Leta 1887, potem ko zveza treh cesarjev iz leta 1772 zaradi napetosti med Avstro-Ogrsko in Rusijo na Balkanu ni bila obnovljena, sta z nem?kim kanclerjem Bismarckom sklenila tajni sporazum o nevtralnosti. Ko pa je mladi nem?ki cesar Viljem II. (ki ga je Aleksander III. odkrito mrzil) Bismarcka odstavil in leta 1890 z Rusijo ni obnovil sporazuma o nevtralnosti, je Rusom kot zaveznica ostala na razpolago edino Francija , ki pa je Aleksander III. tudi ni maral, ker je menil, da je goji??e revolucij. Francija je dala Rusiji nekaj velikih posojil, ki jih je Rusija uporabila za razvoj industrije in krepitev vojske. Leta 1892 je Aleksander III. sklenil s Francozi tudi voja?ko zvezo.

V teh zapletenih razmerah, ko je bila Rusija mednarodno precej osamljena, je Aleksander III. umrl. Nasledil ga je sin Nikolaj II.

Dru?ina [ uredi | uredi kodo ]

Aleksander III. in njegova ?ena, danska princesa Dagmar (1847?1928), pravoslavno Marija Fjodorovna, sta imela 6 otrok:

• Nikolaj II. (1868?1918), ruski car ∞ Alix von Hessen und bei Rhein, rusko Aleksandra Fjodorovna
• Aleksander (1869?1870)
• Jurij (1871?1899), veliki knez
• Ksenja (1875?1960), velika kneginja ∞ veliki knez Aleksander Mihajlovi? Romanov
• Mihael (1878?1918), veliki knez ∞ Natalija Sergejevna Wulffert
• Olga (1882?1960) velika kneginja ∞ (prvi?) Peter Friedrich Georg, vojvoda Oldenbur?ki, (drugi?) Nikolaj Aleksandrovi? Kulikovski.

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Viri [ uredi | uredi kodo ]

• Fajfri?, ?eljko (2012). Ruski carevi . Sremska Mitrovica: Tabernakel. COBISS   7137395 .
• The new encyclopaedia Britannica . Chicago [etc.]: Encyclopaedia Britannica. 1992. COBISS   13736197 .