Za administrativno de?elo Italije glej Sardinija (de?ela)

Sardinija

Doma?e ime: Sardegna ( italijansko , ligursko ) Sardigna ( sardinsko , sasarsko ) Saldigna   ( galure?ko ) Sardenja   ( katalonsko )
Nurag Losa
Sardinija na zemljevidu Italije
Geografija
Lega	Sredozemsko morje
Koordinati	40°2′N 9°4′E  /  40.033°N 9.067°E  / 40.033; 9.067
Povr?ina	24.090 km 2
Dol?ina	270 km
?irina	145 km
Najvi?ji vrh	Punta La Marmora (1.834 m)
Uprava
Italija
Italijanska de?ela	Sardinija
Glavno in najve?je	Cagliari
Demografija
Prebivalstvo	1.639.591 (leta 31. december 2018) [1]
Gostota	68,1 preb./km 2
Etni?ne skupine	Sardinci ( Italijani )

Sardinija ( italijansko Sardegna [sar?de??a], sardinsko Sardigna [sa??di??a] ali Sardinnia [sa??dinja], sasarsko Sardhigna , galursko Saldigna , algare?ko Sardenya , tabarkin Sardegna ) je s povr?ino pribli?no 24.000 km ² za Sicilijo drugi najve?ji otok na Sredozemskem morju in na ozemlju Italije . Le?i zahodno od Apeninskega polotoka in malo ju?no od francoske Korzike . Od Ligurije na severu je oddaljena pribli?no 350 km, od Afrike na jugu pa pribli?no 250 km.

Politi?no je Sardinija ena od petih avtonomnih de?el Italije z uradnim imenom Regione Autonoma della Sardegna/Regione Autonoma de Sardigna . ^[2] Kot taka ima nekaj notranje avtonomije. ^[3] Razdeljana je na ?tiri province in glavno mesto Cagliari , ki je hkrati najve?je na otoku. Sardinci govorijo domorodno sardin??ino in manj?inske jezike: sasar??ino , korzi?ko galur??ino , algare?ko katalon??ino in ligurski tabarkino . Jeziki so priznani z regionalno zakonodajo in imajo enak polo?aj kot italijan??ina. ^[4]

Zaradi raznolikosti ekosistemov, v katere spadajo gore, ^[5] gozdovi, ravnine, velika nenaseljena podro?ja, reke, kamnite obale in dolge pe??ene pla?e, je Sardinija nekak?en mikro kontinent ^[6] z izredno dolgo zgodovino. ^[7]

Geolo?ki nastanek [ uredi | uredi kodo ]

Geolo?ko sta Sardinija in Korzika ostanek kopnega, ki se je v paleozoiku dvignil iz morja vsled premikanja evrazijskih , afri?kih in severnoatlantskih tektonskih plo?? . Najstarej?e kamnine so naplavine , dolomiti in sljudasti sedimenti (Iglesiente, Sulcis), ki jih ponekod pre?kajo granitne in rudne ?ile. Pozneje so nastali graniti, ki so zna?ilni za vzhodno obalo od Gallure do Sarrabusa. Iz eocena je ogromno podro?je, ki obkro?a bogata najdi??a lignita v Sulcisu. Vulkanska dejavnost naslednje dobe je povzro?ila ve? prelomov in usadov , ki so podro?je mo?no prizadeli. V miocenu , ko se je vulkanska dejavnost prekinila, sta se Sardinija in Korzika prekrili z apnen?astimi usedlinami, ki so ustvarile ob?irna rodovitna ozemlja. Ko so se ob koncu miocena spet zbudili vulkani, so se v osrednji in ju?ni Sardiniji pojavile bazaltne kamnine, ki so zna?ilne za giare , velike skalnate visoke planote z visokimi neprestopnimi robovi. Od pliocena dalje so se skozi tiso?letja skalnati vrhovi kru?ili in zapolnjevali ni?ine ter ustvarjali dana?nji ravninski svet.

Povr?inska oblika [ uredi | uredi kodo ]

Gorovje otoka je sorazmerno nizko in sestoji iz ve? skupin ali osamljenih gora , ki jih lo?ijo re?ne doline ali visoke planote. Glavna gorstva so

• Sarrabus na jugovzhodu,
• Gennargentu od notranjosti proti vzhodnim delom otoka.
• Limbara na severu,
• Marghine, ki pre?ka diagonalno severni del otoka,
• Iglesiente - Sulcis na jugozahodu.

Najvi?ji vrhovi so v Gennargentu, in sicer Punta La Marmora (1834 m), Bruncu Spina (1829 m), Punta Paulinu (1792 m) in drugi; ostali tiso?aki so Monte Corrasi v Supramonte (1463 m), Limbara (1362 m), Monte Linas (1236 m), Monte Albo (1127 m).

Najobse?nej?a ravnina je Campidano (2350 km²) na jugovzhodu otoka. Ostale ravnine so planota Piana del Sulcis, dolina ob spodnjem toku reke Flumendosa in nekaj obalnih podro?ij, ki so bila do nedavnega ?e mo?virnata in so bila bonificirana.

Razporeditev in sestav gorstev ter sezonska koli?ina padavin seveda vplivajo na padec in dero?nost rek. V vzhodnih predelih otoka so reke kratki hudourniki z velikim padcem. Samo Flumendosa in Cedrino sta dalj?i reki. Na zahodni strani otoka. ki je delno ravninska in z manj strmimi vzpetinami, so reke dalj?e in manj dero?e. Va?nej?e so Tirso , Flumendosa , Coghinas , Temo in Cedrino . Sardinija nima naravnih jezer , pa? pa ve? umetnih, ki so nastala z zajezitvijo glavnih rek. Tirso , najva?nej?a sardinska reka, je pred prvimi zajezitvami ( 1924 ) skoraj vsako pomlad poplavljala in hudo po?kodovala okolico. Prvi jezovi so bili pozneje zaliti z novimi umetnimi jezeri, ki jih je ustvaril modernej?i jez Sa Cantonera . Na Flumendosi sta bili ustvarjeni dve veliki jezeri s skupno prostornino okoli 380 milijonov m³, ki ju podvodni kanali povezujejo z manj?imi jezeri in hidroelektrarnami

Podnebje [ uredi | uredi kodo ]

Temperature so zelo ugodne, saj nikoli ne padejo pod 10 °C. Srednja letna temperatura je med 15 in 17 °C ob obali, v vi?inah nekaj stopinj manj. Januarske temperature so na primer okoli 9-10 °C ob obali in 3,5 °C na vi?ini 1000 metrov, julijske pa 24 °C oziroma 19 °C. De?uje predvsem v dveh obdobjih, v novembru/decembru in v februarju/marcu. seveda obilneje v vi?jih predelih. Nasprotno trpita su?o ju?ni Campidano in planota Sulcis.

Zna?ilnost Sardinije je skoraj nepretrgano podro?je nizkega zra?nega tlaka , ki povzro?a stalne vetrove . Predvsem piha maestral , ve?krat z mo?jo preko 100 km/h . Zato je bilo v zadnjih desetletjih zgrajenih ve? elektrarn za pridobivanje vetrne energije .

Naravne posebnosti [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Naravne vrednote Sardinije .

Sardinija se odlikuje po velikem ?tevilu endemizmov, to je po naravoslovnih posebnostih, zaradi katerih se po navadi opisuje kot geotop in biotop . Zemljepisna in zgodovinska osamljenost otoka sta pripomogli k ohranitvi mnogih ?ivalskih in rastlinskih vrst, ki so na kontinentu izumrle. Tudi sama geologija otoka, povsem razli?na od ostale Evrope , nudi veliko gradiva za nadaljnje ?tudije, saj so se ohranile ?e nedotaknjene mnoge karakteristi?ne oblike ozemlja, na primer kra?ki pojavi , granitni masivi in predvsem podmorski habitat . De?elna uprava je ?e leta 1989 za??itila slede?a ozemlja:

• 3 narodne parke
• 8 krajinskih parkov
• 60 naravnih rezervatov
• 24 naravnih spomenikov
• 16 naravoslovno zanimivih podro?ij
• 5 podro?ij, ki jih je Svetovni sklad za naravo WWF ozna?il za oaze .

Sklici in viri [ uredi | uredi kodo ]

• Lessico Universale Italiano Treccani 1968-1986
• Tassi F, Pratesi F., Guida alla natura della Sardegna, Rim, 1985