Georges Pompidou
19. predsednik Francije 2. predsednik pete republike soprinc Andore
Na polo?aju 15. junij 1969 ? 2. april 1974
Ministrski predsednik	Jacques Chaban-Delmas , Pierre Messmer
Predhodnik	Charles de Gaulle sledil Alain Poher (v medvladju)
Naslednik	Valery Giscard d'Estaing nasledil Alaina Pohera (v medvladju)
151. ministrski predsednik Francije
Na polo?aju 14. april 1962 ? 10. julij 1968
Predhodnik	Michel Debre
Naslednik	Maurice Couve de Murville
Osebni podatki
Rojstvo	Georges Jean Raymond Pompidou [1] 5. julij 1911 ( {{padleft:1911|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:5|2|0}} ) [2] [3] […] Montboudif [d] [5] [1]
Smrt	2. april 1974 ( {{padleft:1974|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:2|2|0}} ) [5] [2] […] (62 let) 4. pari?ko okro?je [d] [5] [1]
Politi?na stranka	UDR
Zakonci	Claude Pompidou
Poklic	politik , bankir
Verska opredelitev	Rimokatoli?ka cerkev
Podpis

Georges Jean Raymond Pompidou , francoski politik in dr?avnik , * 5. julij 1911 , Montboudif , Cantal , † 2. april 1974 , Pariz .

Georges Pompidou je bil ministrski predsednik Francije od leta 1962 do 1968, s ?imer si lasti najdalj?i sta? na tem polo?aju. Leto kasneje je prevzel funkcijo predsednika dr?ave, ki jo je ohranil vse do svoje smrti v letu 1974.

?ivljenjepis [ uredi | uredi kodo ]

Po diplomi iz knji?evnosti na Ecole Normale Superieure je sprva pou?eval na liceju, leta 1953 pa se je na povabilo francoskega bankirja barona Rothschilda zaposlil v njegovi banki. Leta 1956 je bil imenovan za generalnega direktorja banke, kjer je ostal do leta 1962, ko je na pro?njo Charlesa de Gaulla postal upravnik Aninega sklada za Downov sindrom (de Gaullova h?erka Anne je imela Downov sindrom).

Pod de Gaullom je 14. aprila ?e istega leta prevzel polo?aj ministrskega predsednika potem, ko je odstopil njegov predhodnik Michel Debre . Ker ni bil ?lan Dr?avnega zbora, je bilo njegovo imenovanje sporno. Tako mu je bila oktobra v Dr?avnem zboru izglasovana nezaupnica, posledi?no pa je de Gaulle razpustil Dr?avni zbor. Na novih volitvah so Gaullisti zmagali, Pompidou pa je bil ponovno izbran za predsednika vlade. Leta 1964 se je moral soo?iti s stavko rudarjev. Na volitvah 1967 je kot vodja kampanje za Gaulliste (Zveza demokratov za Republiko) dosegel relativno zmago. Leto kasneje je sledila ?tudentska vstaja, ki se je z njegovim posredovanjem med ?tudenti in delavskimi sindikati na eni ter delodajalci na drugi strani re?ila po mirni poti. Kljub temu je med njim in de Gaullom pri?lo do nesoglasij. Na ponovnih volitvah 1968 je Pompidou ponovno zmagal, vendar je kasneje podal svoj odstop. V januarju 1969 je kot uspe?ni posrednik v ?tudentski krizi in tako mogo?i naslednik de Gaulla napovedal kandidaturo za polo?aj predsednika dr?ave. Nekaj tednov kasneje se mu je zgodila afera Markovic , v kateri se je v negativnem smislu pojavilo ime njegove ?ene.

Predsednik Francije [ uredi | uredi kodo ]

Po neuspehu francoskega ustavodajnega referenduma 1969 , ki bi vodil k decentralizaciji vlade in reformi Senata, ter odstopu de Gaulla s polo?aja predsednika so sledile volitve, na katerih je Pompidou v drugem krogu z veliko razliko porazil tekmeca, predsednika Senata in posledi?no predsednika dr?ave v medvladju Alaina Pohera .

Kot pragmatik je Pompidou za razliko od njegovega predhodnika dovolil Zdru?enemu kraljestvu, da se pridru?i Evropski skupnosti v letu 1973. Sodeloval je pri na?rtu industrializacije in vzpostavil vesoljski program Arianespace . Do ministrskega predsednika Chaban-Delmasa in njegovega programa ≫Nove dru?be≪ je bil skepti?en, leta 1972 ga je zamenjal bolj konzervativni Pierre Messmer . V ?asu opozicijskega poenotenja s Skupnim programom pred volitvami 1973 si je Pompidou z vklju?itvijo centristi?nih proevropskih strank raz?iril svojo predsedni?ko ve?ino. Umrl je nepri?akovano za limfnim rakom , ko je bil ?e vedno na polo?aju predsednika Francije.

Zapu??ina [ uredi | uredi kodo ]

Njegov ?as predsedovanja Franciji je bil zaznamovan s prizadevanjem za posodobitev francoskega glavnega mesta, kar se vidi z izgradnjo muzeja sodobne umetnosti - Centra Beaubourg (po njegovi smrti preimenovanega v Center Pompidou ) na robu pari?kega okro?ja Le Marais . Med ostale projekte modernizacije mesta sodijo med drugim ru?itev odprtih trgov pri Les Halles in nadomestitev z metrojem in stolpnico Tour Montparnasse ter izgradnja hitre ceste na desnem bregu reke Sene .

Sklici [ uredi | uredi kodo ]