Franc Gmeiner
,
avstrijski
razsvetljenski
filozof
in
teolog
slovenskega
rodu, *
6. januar
1752
,
Studenice pri Polj?anah
,
?tajerska
,
Habsbur?ka monarhija
(danes
Slovenija
), †
27. februar
1824
,
Gradec
, ?tajerska,
Avstrijsko cesarstvo
(danes
Avstrija
).
Rojen je bil 6. januarja 1752 v Studenicah pri Polj?anah (nem. Studenitz bei Windischfeistritz), ?olal se je na Gimaziji v Mariboru in kasneje na
Akademski gimnaziji
v
Gradcu
. Filozofijo in teologijo je ?tudiral na
Univerzi v Gradcu
, kjer je promoviral v doktorja filozofije (Dr.phil.) in bil posve?en v duhovni?ko slu?bo leta 1774. Leto kasneje je promoviral ?e v doktorja teologije (Dr. theol.) Ve?ino svojih del je napisal v
nem??ini
. Leta 1777 je na univerzi za?el predavati
cerkveno pravo
, leta 1784 pa je napredoval najprej v izrednega profesorja cerkvene zgodovine, kasneje pa ?e v rednega profesorja. V akademskem letu 1791/92 je bil rektor univerze. Med letoma 1802 in 1816 je vodil oddelek za filozofijo, 6. decembra 1816 je bil povi?an v cesarskega svetnika. Upokojil se je leta 1822. Umrl je 27. februarja leta 1824 v Gradcu, nekdanje Avstrijsko cesarstvo.
Bil je zagovornik
jo?efizma
in v skladu z reformami
Jo?efa II.
se je zavzemal za uveljavitev poenotenega, narodnega jezika na podro?ju literature in znanosti. Kljub slovenskim koreninam, pa je za skupni narodni jezik sprejel nem??ino, saj je menil, da je bolje razvita in ima ve?jo zalogo izrazoslovja, s katerim se je potrebno izra?ati v umetnosti in filozofiji.
Zanimivo je, da se Gmeiner ni nikoli zanimal
Kantovo
filozofijo, ki je bila v tistem ?asu mo?no raz?irjena povsod po Evropi. Bila je temelj razmi?ljanja ?tevilnih mlaj?ih filozofov, ki so svojo mi?ljenje naravnali z deli takrat ?e znanega Kanta. Kljub raz?irjenosti Kantove filozofije se jo je Gmeiner izogibal in se dr?al svojega lastnega razmi?ljanja.
Filozofijo je raziskoval na nove na?ine, ki so se razlikovali od metod, ki so jih uporabljati filozofi v 18. stoletju. Najbolj znana in zanimiva metoda s katero je Gmeiner analiziral filozofijo je bil zgodovinski pregled, s katerim je iskal temelje filozofskega razmi?ljanja in opazoval v kak?nih okoli??inah so se pojavili. Nekajkrat je filozofska vpra?anja raziskoval v obliki biografij, saj jim je dal "rojstvo", razvoj in nekaterim tudi "smrt" oz. nadomestitev ideje z bolj aktualno. V vseh njegovih delih lahko opazimo razsvetljenske ideje, ki so prepojile evropski literarni svet in sistemati?en, skoraj znanstven pristop k iskanju resnice. Vsaki trditvi je sku?al poiskati trdne dokaze, ki jo potrjujejo ali izklju?ujejo, saj lahko samo s takimi trditvami opisujemo svet okoli nas.
V obse?nem delu
Literarna zgodovina nastanka in razvoja filozofije
(Literargeschichte des Ursprungs und Fortganges der Philosophie, 1788, 1789) Gmeiner raziskuje zgodovino filozofije od samega za?etka, se pravi od pojava ?loveka, do filozofije, ki je bila aktualna v 18. stoletju.
S pojavom ?loveka se pojavijo osnovne potrebe, ki pa so po Gmeinerju izvor vseh umetnosti. Prvotne potrebe so bile najbolj osnovne in primitivne in sicer potrebe po vodi, hrani, za??iti pred naravo, zaveti??e... Zadovoljevanje teh osnovnih potreb (beseda potreba v najo?jem smislu) pa je izvor mehani?nih umetnosti, ki bi jih danes poimenovali ve??ine oziroma proizvodni na?ini. Takoj za zadovoljevanjem osnovnih potreb pa je zadovoljevanje udobja, ki pa je potreba v nekem ?ir?em smislu. Predmet prijetnega je po Gmeinerju zadovoljstvo in to je izvor lepih ali bogatih umetnosti. ?e iz tega Gmeiner sklepa, da je izvir vseh iznajdb potreba v o?jem kakor tudi v ?ir?em pomenu.
Gmeiner svojo pozornost preusmeri na ?lovekov odnos z dru?bo. Meni, da lahko le z nemotenim sodelovanjem zagotovi vse svoje materialne in duhovne potrebe. To sodelovanje pa omogo?i klju?na ?lovekova pridobitev, ki ustvari znanost in filozofijo, in to je
govor
. Le ta nam omogo?i prenos informacij in idej. Omogo?i pa nam prenos umetnosti (tj. ve??in) iz ene generacije v drugo, kar pa eksponentno pospe?i u?enje ter pove?a napredek v znanosti znotraj vsake generacije. Gmeiner trdi, da je ?lovek sam izna?el govor, kar po njegovem mnenju potrjujejo dejstva, da so pojmi v naravi vedno med seboj povezani (slu?ni vtisi so povezani z vidnimi). Posnemanje naravnih zvokov in njihovo povezovanje z drugimi ?utnimi vtisi pa je osnova vseh jezikov, to pa je opazno skoraj pri vseh evropskih jezikih.
Jezik je omogo?il razvoj izkustva, znanosti in vse u?enosti. Pogosto ponavljajo?e pojave so lahko izra?ali in iz njih potegniti splo?na na?ela. Znanost je torej primerjanje ve?jih predmetov med seboj, kar pa poka?e nekatere skupne zna?ilnosti in druge po katerih se razlikujejo. Iz teh spremenljivk pa je bil ?lovek sposoben tvoriti abstraktne pojme ter celotno logi?no pojmovno mehaniko.
Za Gmeinerja je filozofsko spoznanje vpogled v temeljne vzroke re?i ter sistemati?na povezanost vsega spoznanja. Opi?e jo tudi sistem vrednosti o temeljnih vzrokih vseh re?i torej o svetu.
Implikacija Gmeinerjeve utemeljitve zgodovine filozofije
[
uredi
|
uredi kodo
]
Z modelom razvoja ?love?kega mi?ljenja, razumevanja, filozofije in znanosti je Gmeiner pregledal in opredelil posamezna obdobja ?love?ke zgodovine. Pri tem se je osredoto?il na iskanje filozofskih misli, ki sistemati?no in objektivno opisujejo svet. Nerad se je zatikal za pripovedi in anekdote, ki v realnem in materialnem svetu nimajo korenitih utemeljitev. Osredoto?il se je na filozofije, ki so opazovale ponavljajo?e se kompleksne pojave v naravi in jih sku?ale poenotiti in opisati tako, da postanejo predvidljivi in nadzorljivi.
Anti?no Gr?ijo
je opredelil, kot rojstvo prave pojmovne filozofije, ki se je spopadla z razlaganjem sveta. Zametke znanosti je na?el ?e v
pitagorejskem
razumevanju ?tevil,
atomisti?ni
zasnovi zgradbe sveta in tudi v klasi?ni gr?ki filozofiji, kjer so znani misleci kot so
Sokrat
,
Aristotel
in
Platon
razvili osnove logike in objektivne resnice ter ustalili metode, s katerimi so tudi v kasnej?ih obdobjih raziskovali ?tevilna podro?ja znanosti.
?eprav pa je bil sam teolog, je trdil, da po Kristusovem rojstvu filozofija popolnoma spremeni smer proti utemeljevanju ?tevilnih verskih idej in dogem ter se neha ukvarjati z razvijanjem kulture in znanosti. Sledilo je namre? ?est stoletij skoraj popolne teme, brez filozofije in znanosti. Kritiziral je
mistiko
in
sholastiko
. ?tevilna dela so se mu po vsebini in na?inu razvijanja teme zdela "sme?na". Vsakdo, ki je bil dovolj zgovoren, je lahko zastavljal vpra?anja, odgovarjanje katerih pa je mo?no zavirala Cerkev in njena etika. Logika je bila povsem zatrta, vsiljene pa so bile preproste ideje, ki so Cerkvi omogo?ale usmerjanje dru?be in tudi dr?ave. Znanosti, ki so preu?evale naravo so skoraj da povsem izginile.
?ele v humanizmu in renesansi pa se zopet pojavi razum. Osredje preu?evanja postane ?lovek, ne pa Bog. Pojavijo se nove znanosti ter izumi kot so tiskarstvo, ki so omogo?ili razvoj in ?iritev novih filozofskih mi?ljenj. ?lovek se poda tudi v nova odkrivanja, npr. odkritje novega sveta - Amerike. Pojavijo se ?tevilne osebe med katerimi so
Kopernik
,
Luter
,
Descartes
,..., ki stopijo direktno nasproti sholasti?ni filozofiji. U?enjaki za?nejo slediti ?love?kemu razumu ter naravne pojave za?nejo razlagati z izkustvenimi dokazi, kasneje pa tudi s to?nimi izmerjenimi podatki. Filozofija, ki se je v tem in v nadaljnjih obdobjih razvijala poleg znanosti, se je na njo mo?no opirala, dolo?ala raziskovalne metode, ter pred pojavom sociologije raziskovala ?love?ko dru?bo. Gmeiner se v svojem ?ivljenju ni seznanil s filozofijo svojega ?asa ? usmerjenost v preu?evanje zgodovine filozofije.
V tem delu
Literarna zgodovina nastanka in razvoja filozofije
so najbolj razviden na?in filozofskega mi?ljenja, ki ga je razvil Franc Gmeiner. Njegova dela so izjemno sistemati?na in podrobna. Osredoto?ijo se na iskanje vzrokov ter utemeljitev na vse tudi ?e se to zdi samoumevno. Dela so zelo analiti?na in po navadi je razmi?ljanje prikazano linearno, tako da si dogodki, ideje in utemeljitve logi?no sledijo ena za drugo in se smiselno povezujejo.
Za slovenski prostor je Gmeiner izredno pomemben, saj je slovenske Filozofe seznanil s podrobno zgodovino filozofije. Postavil je visok standard iskanja resnice z utemeljevanjem vzrokov vseh stvari. Slovenski in tudi ?ir?i evropski prostor je seznanil z opisovanjem zgodovine z ?ivljenjepisom (sistemati?no, vsak dogodek ima svoj ?as in mu sladi naslednji dogodek). Bil je tudi vnet privr?enec vpeljevanja narodnega jezika v filozofijo, kar pa je zanj bila nem??ina. Svojo filozofijo je postavil na razsvetljenska, racionalisti?na na?ela, ki jih je prenesel tudi na slovenski prostor.
Pisal je veliko teolo?kih spisov, nekatere tudi v latinskem jeziku. Z znanimi deli, kot so:
- Beweis, daß die Ordensgelubde jener Orden, die der Landesfurst in seinen Staaten nicht mehr dulden will, ohne vorhergehende Dispens ihre Verbindlichkeit verlieren
(1782),
- Epitome historiae ecclesiasticae
(1787) ? povzetek zgodovine cerkve,
- Institutiones iuris ecclesiastici
(1792) ? institucije cerkvenega prava,
- Specimen theologiae dogmaticae in systema redactae
(1784),
- Schema encyclopediae theologicae
(1786) ? shema teolo?ke enciklopedije
- Literargeschichte des Ursprungs und Fortganges der Philosophie
(1788, 1789)
- Annalen der osterreichischen Literatur
(1802)
Nobeno od njegovih del ni prevedeno v sloven??ino. Njegovo filozofijo sta Slovencem predstavila
Frane Jerman
in
Ivo Urban?i?
.
- Jerman, F. 1994.
Filozofija
. Ljubljana: DZS.
- Urban?i?, I. 1980.
Poglavitne ideje slovenskih filozofov med sholastiko in neosholastiko
. Ljubljana: In?titut za sociologijo in filozofijo.
- Jerman, F: 1987.
Slovenska modroslovna pamet
. Ljubljana: Pre?ernova dru?ba.
- Zgodovinsko dru?tvo dr. Franca Kova?i?a v Mariboru. Studia Historica Slovenia. ?asopis za humanisti?ne in dru?boslovne ?tudije.
|
|---|
| Splo?no
| |
|---|
| Narodne knji?nice
| |
|---|
| Biografski slovarji
| |
|---|
- ↑
1,0
1,1
Dr. Constant v. Wurzbach
Gmeiner, Franz Xaver
//
Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich
:
enthaltend die Lebensskizzen der denkwurdigen Personen, welche seit 1750 in den osterreichischen Kronlandern geboren wurden oder darin gelebt und gewirkt haben
?
Wien
: 1856. ? Vol. 5. ? S. 233.