Sigismund I. Stari
Hans Suß von Kulmbach: Sigismund I.
Poljski kralj Litovski veliki knez
Vladanje	8. december 1506 ? 1. april 1548
Kronanje	24. januar 1507, Vavelska stolnica , Krakov
Predhodnik	Aleksander I.
Naslednik	Sigismund II. Avgust
Rojstvo	1. januar 1467 [1] Kozienice [d]
Smrt	1. april 1548 [1] (81 let) Krakov
Pokop	7. julij 1548 Vavelska stolnica , Krakov
Zakonec	Barbara Zapolja ​ ​ ( por.  1512; † 1515) ​ Bona Sforza ​ ​ ( por.  1517) ​
Potomci more...	? Ivan, veliki litovski knez, ?kof Vilne in Poznanja ? Hedvika, volilna kneginja Bradenburga ? Izabela, ogrska kraljica ? Sigismund II. Avgust ? Zofija, vojvodinja Brunswick-Luneburga ? Ana I. Poljska ? Katarina, ?vedska kraljica
Dinastija	Jagelonci
O?e	Kazimir IV.
Mati	Elizabeta Avstrijska
Religija	rimskokatoli?ka
Podpis

Sigismund I. Poljski ali Sigismund I. Stari ( poljsko Zygmunt I Stary, litovsko ?ygimantas II Senasis) je bil od leta 1506 do svoje smrti kralj Poljske in veliki knez Litve , * 1. januar 1467 , Kozienice, Poljska, † 1. april 1548 , Krakov, Poljska.

Bil je vladar iz Jagelonske dinastije , sin kralja Kazimirja IV. in mlaj?i brat kraljev Ivana I. Alberta in Aleksandra I. Jagela . Vzdevek "Stari" so mu dali kasnej?i zgodovinarji, da bi ga razlikovali od njegovega sina in naslednika Sigismunda II. Avgusta .

Sigismund Stari je bil rojen leta 1467 v mestu Kozienice kot peti sin Kazimirja IV. in njegove ?ene Elizabete Avstrijske. Kot peti najstarej?i sin ni mogel pri?akovati, da bo nasledil o?etov prestol. Sigismundov najstarej?i brat in upravi?eni o?etov naslednik je namesto o?eta nasledil ?e?kega kralja Jurija Podjebradskega in nato ?e ogrskega kralja Matijo Korvina . Po o?etovi smrti je bilo poljsko-litovsko kraljestvo razdeljeno med Sigismundova starej?a brata Ivana Alberta (Poljska) in Aleksandra (Litva). Po Albertovi nenadni smrti leta 1501 je Aleksander nasledil tudi Poljsko. Po Aleksandrovi smrti leta 1506 je oba polo?aja zasedel Sigismund, star 39 let.

Sigismund je kot sposoben monarh in pokrovitelj umetnosti vzpostavil poljsko oblast nad Vojvodsko Prusijo in k Poljski priklju?il vojvodino Mazovijo z Var?avo in hkrati ohranil njeno bogastvo in ugled. Poskrbel je, da so se njegov ne?ak Albert kot pruski vojvoda in Albertovi protestantski nasledniki priklanjali poljskim monarhom v znak politi?ne in diplomatske odvisnosti. To se je dogajalo do Bromber?kega sporazuma leta 1657, s katerim je Prusija pridobila suverenost. Sigismund in njegov poveljnik Jan Amor Tarnowski sta leta 1531 pri Obertynu premagala Kne?evino Moldavijo in leta 1535 Moskovijo in s tem okrepila vzhodne meje dr?ave.

Njegovo 42-letno vladavino so zaznamovali tudi odlo?ilni prispevki k poljski arhitekturi, kulinariki, jeziku in obi?ajem, zlasti pod vplivom njegove druge ?ene, v Italiji rojene Bone Sforza . Na vrhuncu poljske renesanse in poljske zlate dobe sta prevladovala italijanski slog in moda. Poljska se je razvila v izrazito rimskokatoli?ko dr?avo. Spomin na Sigismunda so na Poljskem obele?ili na na sodobnem bankovcu za 200 zlotov.

Sigismund je bil poro?en dvakrat, najprej z ogrsko plemkinjo Barbaro Zapolja in nato z Bono Sforza, h?erko milanskega vojvode Giana Galeazza Sforze. Njun edini sin in zadnji jagelonski kralj Sigismund II. Avgust je bil je bil leta 1529 kronan za sovladarja. Prestol je kot samostojen vladar prevzel po o?etovi smrti leta 1548.

Zgodnje ?ivljenje in kronanje [ uredi | uredi kodo ]

Sigismund i. je bil sin kralja Kazimirja IV. in Elizabete Habsbur?ke. Ime je dobil po pradedu Sigismundu , cesarju Svetega rimskega cesarstva . Najstarej?i brat Vladislav je postal kralj ?e?ke, Ogrske in Hrva?ke, brata Ivan Albert in Aleksander pa vladarja Poljske in Litve.

Ko je Kazimir IV. leta 1492 umrl, je bil Sigismund njegov edini sin brez naslova in zemlje. Od leta 1495 do 1496 je prosil brata Aleksandra, naj mu podeli nekaj zemlje, mati pa ga je posku?ala pripeljati na avstrijski prestol. Oba poskusa sta propadla. Leta 1497 je starej?i brat Ivan I. Albert posku?al osvojiti Moldavijo , da bi na njen prestol postavil Sigismunda, vendar se je Invazija izkazala za popoln polom. Vladislav II. mu je kon?no podelil vojvodini Głogow (1499) in Opava (1501), leta 1504 pa je Sigismund postal guverner ?lezije in Spodnje Lu?ice . ^[2]

Ivan I. Albert je leta 1501 nenadoma umrl. Nasledil ga je Aleksander I., ki je umrl kmalu za njim leta 1506. Po njegovi smrti je Sigismund od?el v Vilno, kjer ga je Zbor litovskih knezov 13. septembra 1506 izvolil za litovskega velikega kneza. Izvolitev je bila v nasprotju z Mielni?ko unijo iz leta 1501, ki je predvidela skupne poljske in litovske volitve novega kralja. 8. decembra 1506 je bil Sigismund na seji Poljskega senata v Piotrkowu izvoljen za poljskega kralja. 20. januarja 1507 je pri?el v Krakov in bil ?tiri dni kasneje kronan v Vavelski stolnici . ^{[3] [4]}

Notranja politika [ uredi | uredi kodo ]

Krona poljskega kraljestva [ uredi | uredi kodo ]

Za notranje razmere na Poljskem so bila zna?ilna ?iroka pooblastila poslanske zbornice, potrjena in raz?irjena v ustavi Nihil novi (nisi commune consensus) , kar pomeni Ni? novega brez soglasja skupnosti . Zakon Nihil novi je poljskim kraljem prepovedal sprejemanje zakonov brez soglasja sejma . Sigismund je zato imel malo nadzora nad odlo?itvami, za razliko od senatorjev, ki jih je osebno imenoval. Sigismund je s?asoma za?el koristiti nasvete lokalnega plemstva, pristojnih ministrov, odgovornih za kraljevi sodni sistem, in premo?nih vplivnih krakovskih me??anov. ?etudi je bil zadr?an do parlamentarnega sistema in politi?ne neodvisnosti plemstva, je priznaval avtoriteto pravnih norm, podpiral legalizem in skliceval letna zasedanja sejma , na katerih je obi?ajno pridobival sredstva za obrambo dr?ave. Stalnega sklada za obrambo, ki bi se napajal iz letnih davkov, mu ni uspelo ustvariti. Leta 1527 je kljub temu ustanovil naborni?ko vojsko in birokracijo, potrebno za njeno financiranje. Uvedel je zakonike, ki so formalizirali kmetstvo na Poljskem in kmete uvrstil v zasebna posestva plemi?ev.

Z dav?nimi zadevami je bil najverjetneje povezan neuspe?en atentat nanj, storjen 5. maja 1523. Identiteta storilca, ki je ustrelil vladarja na ve?ernem sprehodu v okolici gradu Vavel, in njegovih morebitnih pomaga?ev, ni bila nikoli ugotovljena. Motivi atentata so ostali nejasni. Motiv bi lahko bil odlok, izdan tri tedne pred dogodkom, ki je bil zelo neugoden in nekoliko sovra?en do visokih plemi?ev in njihovih interesov.

Sigismund I. je dosegel ve? gospodarskih uspehov, med drugim delno zmanj?anje dr?avnega dolga, lo?itev javnih ra?unov od kraljeve zakladnice, krepitev dejavnosti kovnice v Krakovu in poskus pridobivanja dohodka iz delujo?ih rudnikov soli. Poleg tega je leta 1519 izdal statut za Armence in nameraval vzpostaviti usklajen pravosodni sistem po vsej dr?avi.

Med letoma 1530 in 1538 je izdal dva statuta, ki sta opredelila pravila za izbor monarha in trajno vzpostavila volilni sistem. Zakoni so dolo?ali, da lahko vse dru?bene skupine, ne glede na njihovo premo?enje, spremljajo volilni proces ( unusquisque qui vellet ), volitve pa bi morale biti svobodne ( electio Regis libera ).

Sigismund I. je uspe?no organiziral kmetijstvo, skrbel za razvoj kraljevih mest in pridobil ?tevilne zastavljene dobrine iz kraljeve zakladnice. Za finan?ne dejavnosti je imel polno podporo svoje ?ene, kraljice Bone, ki je ?elela z nakupom raz?iriti kraljeva posestva in izbolj?ati njihovo gospodarsko u?inkovitost. Leta 1514 je ustanovil Svet ?tirih de?el in zanj zadol?il Abrahama ?e?kega.

Kurja vojna [ uredi | uredi kodo ]

Sigismund I. Stari je podedoval Poljsko kraljestvo s stoletno tradicijo plemi?kih svobo??in, potrjeno v ?tevilnih privilegijih. Upor v Lvovu, splo?no znan kot kurja vojna (poljsko Wojna kokosza), je bil protirojalisti?ni in protiabsolutisti?ni upor plemstva leta 1537. Posmehljivo ime so skovali magnati, ki so ve?inoma podpirali kralja, in trdili, da je bil edini u?inek "vojne" skoraj popolno izumrtje lokalnih koko?i in pi??ancev, ki so jih pojedli plemi?i, zbrani za upor v Lvovu v vzhodnem delu Malopoljske .

Da bi okrepil svojo mo?, je Sigismund spro?il niz reform. Leta 1527 je ustanovil stalno naborni?ko vojsko in raz?iril birokratski aparat, potreben za upravljanje dr?ave in financiranje vojske. Ob podpori svoje italijanske soproge Bone Sforze je za?el kupovati zemljo in izvajati kmetijske reforme, da bi pove?al kraljevo blagajno. Za?el je postopek vra?anja kraljevega premo?enja, ki je bilo zastavljeno ali dano v najem plemi?em.

Upor je organiziralo ve?inoma ni?je in srednje plemstvo, da bi prisililo kralja, da opusti svoje tvegane reforme. Plemi?i so mu postavili 36 zahtev. Med najpomembnej?e so spadale prekinitev nadaljnjega pridobivanja zemlje s strani kraljice Bone, oprostitev plemstva od desetine, potrditev in raz?iritev privilegijev za plemi?e ter sprejetje zakona o nezdru?ljivosti, s katerim posameznik ne bi mogel zasedati dveh ali ve? uradnih upravnih polo?ajev v dr?avi. Vloga nezdru?ljivosti je bila prepre?iti bogatim magnatom, da bi si prisvojili preveliko mo? na ra?un manj?ih plemi?ev.

Upor je kmalu zvodenel, ker so bili voditelji plemstva razdeljeni in je bilo poenotenje skoraj nemogo?e. Pre?ibki, da bi za?eli dr?avljansko vojno proti kralju, so se protestniki kon?no strinjali s kompromisom. Sigismund je ve?ino njihovih zahtev zavrnil, naslednje leto pa je sprejel na?elo nezdru?ljivosti in se strinjal, da ne bo silil v volitve bodo?ega kralja vivente rege , se pravi ko je vladajo?i kralj ?e ?iv. Plemstvo se je vrnilo na svoje domove, ?eprav je doseglo bolj malo.

Zunanja politika [ uredi | uredi kodo ]

Vojna z Moskvo [ uredi | uredi kodo ]

Sigismund I. je bil od leta 1507, ?e preden je bila poljska vojska v celoti pod njegovim poveljstvom, ob?asno v vojni z Vasilijem III. Moskovskim . Napetosti so se za?ele stopnjevati, ko je Vasilij odkril, da je Sigismund podkupil krimskega kana Menglija I. Geraja , da bi napadel Moskovsko veliko kne?evino . ^[5] Decembra 1512 je moskovska vojska vdrla v Veliko litovsko kne?evino , da bi osvojile Smolensk , glavno trgovsko sredi??e med Rusijo in Evropo. ^[6] Za?etni obleganji leta 1513, ki sta trajali ?est in ?tiri tedne, nista bili uspe?ni, ^[7] julija 1514 pa se je mesto vdalo. ^[5]

Sledil je niz katastrofalnih ruskih porazov. Leta 1512 je veliki hetman Litve Konstantin Ostrogski opusto?il pokrajino Severijo in premagal rusko vojsko okoli 6.000 mo?. 8. septembra 1514 je Moskva do?ivela velik poraz v bitki pri Or?i , ki je prepre?il, da bi Moskva zasedla vse ozemlje nekdanje Kijevske Rusije . ^[8] Poljska je bitko izkoristila v propagandne namene z mo?nim protiruskim sentimentom. V pismu, poslanem Rimu, je pisalo, da "Moskov?ani niso kristjani, so kruti in barbari, Azijci in ne Evropejci, povezani s Turki in Tatari, da bi uni?ili kr??anstvo" . ^[9] Poljsko-litovska vojska po zmagi ni bila sposobna za hitre premike, da bi ponovno zavzela Smolensk. ^[10]

Leta 1518 so bile ruske sile ponovno premagane med obleganjem Polocka , ^[11] ko je, po legendi, litovske sile navdihnil pogled na njihovega zavetnika, Sigismundovega starej?ega brata svetega Kazimirja. Leta 1522 je bilo med Litvo in Moskovijo sklenjeno premirje, ki je trajalo do leta 1534.

Ko so veliki hetman Jurij Radziwiłł in Tatari leta 1534 izropali zahodno Rusijo, so Moskov?ani iz ma??evanja ponovno napadli Litvo. Ustavili so jih poljski poveljnik Jan Amor Tarnowski in zavezniki pri Starodubu leta 1535. ^[12] Zmaga je utrdila vzhodni bok poljsko-litovske dr?ave do za?etka livonske vojne leta 1558. ^[12]

Evropa [ uredi | uredi kodo ]

Leta 1515 je Sigismund I. sklenil zavezni?tvo s cesarjem Svetega rimskega cesarstva Maksimilijanom I. V zameno za Maksimilijanovo podporo dolo?bam Drugega torunjskega miru iz leta 1466 je privolil v poroko otrok svojega brata Vladislava II. ?e?kega in Ogrskega z Maksimilijanovimi vnuki. S to dvojno poroko sta ?e?ka in Ogrska po smrti Sigismundovega ne?aka Ludvika II. v katastrofalni bitki pri Moha?u leta 1526 pre?li pod habsbur?ko oblast.

Zaskrbljen zaradi vse tesnej?ih vezi med Habsbur?ani in Rusijo je Sigismund I. leta 1524 sklenil zavezni?tvo s francoskim kraljem Francem I. , da bi se izognil morebitni vojni na dveh frontah. ^[13] Zaveznike v Srednji Evropi je iskal tudi sam Franc I., da bi omejil nara??ajo?o mo? habsbur?kega cesarja Karla V. , katerega kraljestva so opisovali kot "cesarstvo, na katerem sonce nikoli ne zaide" . ^[14] Pomemben ?len pri sklepanju zavezni?tva s Francijo je bila kraljica Bona Sforza. Uradna pogajanja leta 1524 je vodil Antonio Rincon, katerega je nasledil Jerome Laski. ^[14] Sporazum je dolo?al, da se Francev sin in vojvoda Orleansa Henrik poro?i z eno od Sigismundovih h?era, Sigismundov najstarej?i sin pa z eno od Francevih h?era. ^[14] Ko je Karel V. v bitki pri Paviji leta 1525 porazil francosko vojsko, so se pogajanja kon?ala in zavezni?tvo je razpadlo. ^[14] Vznemirjen zaradi poloma svojega pohoda v Italijo, se je Franc namesto na Poljsko obrnil na Ogrsko in leta 1528 sklenil francosko-ogrsko zavezni?tvo s kraljem Ivanom Zapoljo . ^[14]

Po smrti Ivana (Janu?a) III. Mazovskega leta 1526 je Sigismund nasledil Mazovijo z Var?avo in jo priklju?il Kraljevini Poljski. Po Ivanovi smrti se je ugibalo, ali sta bila on in njegov mlaj?i brat Stanislav zastrupljena na ukaz kraljice Bone. ^{[15] [16]} Obto?be so bile tako raz?irjene in divje, da je Sigismund ukazal preiskavo, zaradi katere je bil 9. februarja 1528 objavljen poseben odlok, ki je potrdil, da sta mazovska kneza umrla naravne smrti ali zaradi neke smrtne bolezni. Po besedah letopisca Jana Długosza bi lahko bil pravi vzrok smrti obeh knezov podedovana tuberkuloza . ^[17]

V drugih politi?nih zadevah si je Sigismund prizadeval za mirno sobivanje s Krimskim kanatom , vendar mu ni uspelo popolnoma prekiniti obmejnih spopadov. ^[18]

Tevtonski vite?ki red [ uredi | uredi kodo ]

Ve? kot dvesto let trajajo?e poljske vojne s Tevtonskim vite?kim redom so se kon?ale leta 1525 s Krakovskom sporazumom , s katerim se je kon?ala zadnja poljsko-tevtonska vojna (1519-1521). ^[19] Tevtonski red je z Drugim torunjskim mirom iz leta 1466 pri?el pod poljsko suverenost, kar se je kri?alo z nem?kimi interesi v Livoniji , Pomorjanskem , Varmiji in Mazuriji . Red se je posku?al izogniti pla?evanju davka poljskim monarhom, ki je bil dokaz ?ibkosti in odvisnosti.

Red se je v skladu s Krakovskim sporazumom nenadoma sekulariziral in de facto postal marionetna poljska dr?ava, kar je trajalo do Bromber?kega sporazuma leta 1655. Sigismundov ne?ak in pruski vojvoda Albert se je pod Lutrovim vplivom spreobrnil v luteranstvo in Sigismundu I. zkazal fevdalni poklon. ^[20] V zameno je kot prvi pruski vojvoda dobil v dedno last posesti Tevtonskega reda. Dogodek se v poljskem in litovskem zgodovinopisju omenja kot "Pruski poklon". Pruski De?elni svet in parlament sta se zbrala v Konigsbergu , kjer so odposlanci sprejeli novega vojvodo in protestantsko reformacijo. Tevtonski red je izgubil svoj pomen kot voja?ki red v Prusiji in se umaknil v Sveto rimsko cesarstvo , kjer se je osamil.

Renesansa in zapu??ina [ uredi | uredi kodo ]

Sigismund se je zelo zanimal za renesan?ni humanizem in o?ivitev klasi?ne antike . K razvoju poljske renesanse je veliko prispevala tudi njegova druga ?ena Bona Sforza , h?i milanskega vojvode Giana Galeazza Sforza. V kraljestvo je iz svoje domovine pripeljala priznane italijanske umetnike, arhitekte in kiparje. Med Sigismundovim vladanjem je na Poljskem in v Veliki litovski vojvodini za?ela cveteti renesansa . O?etovo delo je nadaljeval njegov sin Sigismund II. Avgust.

Med slavnimi osebnostmi, ki so takrat gostovale ali ?ivele na Poljskem, so bili Bartholommeo Berecci, Francesco Fiorentino, Santi in Mateo Gucci, Bernardo Morando, Giovanni Battista di Quadro in Hans Durer. Ve?ina dekoraterjev, ki so delali na dvoru, so bili tujci, zlasti Italijani in Nemci, ki so mo?no vplivali na celotno poljsko arhitekturo. ^[21] Njihovo osrednje delo je grad Vavel v Krakovu, ki je bil sede? poljskih monarhov in eden od najve?jih gradov v srednji Evropi. Grad, ki stoji na gri?u nad starim mestnim jedrom Krakova, je bil obse?no rekonstruiran v renesan?nem slogu in prilagojen zasebnim potrebam kraljeve dru?ine. Italijansko ?tirikotno notranje dvori??e, hodnike, oboke in portale je oblikoval Francesco Fiorentino s pomo?jo Benedikta iz Sandomierza. Podobno zasnovo ima tudi grad Niepołomice, lovski dvorec Jagelonov. ^[22]

Najvidnej?i primer Sigismundove arhitekturne zapu??ine je nagrobni spomenik v obliki kapele v Vavelski stolnici . Kapela je bila zgrajena med letoma 1519 in 1533 po na?rtih Bartolomea Berreccija iz Firenc in je slu?ila kot mavzolej zadnjega Jagelona. ^[23] Zunanja kupola kapele je pozla?ena, notranjost grobnice iz marmorja pa je zasnoval Santi Gucci. ^[23] Zgodovinarji, strokovnjaki in arhitekti so kapelo soglasno proglasili za "najlep?i primer toskanske renesanse severno od Alp" . ^{[24] [25]} Sigismund I. je naro?il tudi izdelavo zvona, te?kega 12,6 ton, ki je bil poimenovan v njegovo ?ast. Sigismundov zvon je bil name??en 13. julija 1521 na najsevernej?em stolpu Vavelske stolnice. Zvon je zvonil ob verskih in dr?avnih praznikih in v nekaterih najpomembnej?ih trenutkih poljske zgodovine in je eden od poljskih narodnih simbolov. ^[26]

Smrt in nasledstvo [ uredi | uredi kodo ]

Sigismund je trpel za ?tevilnimi boleznimi, zlasti proti koncu ?ivljenja. ?e od mladosti so ga mu?ile stalne vro?ice, kasneje tudi protin in od jeseni 1528 akutni revmatizem . ^{[27] [28]} Bolezen, ki je mo?no prizadela njegove sklepe in desno nogo, se je ponovila leta 1529 in 1534. Sigismund II. Avgust je bil leta 1529 vivente rege kronan za njegovega naslednika verjetno ravno zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja in strahu pred nenadno smrtjo. ^[29] K slabemu zdravju so pripomogle tudi slabe prehranjevalne navade in slaba prehrana, zlasti velike koli?ine piva in medice. ^[27] Zaradi nezmo?nost hoje so ga morali nosiiti, vseskozi pa je bil bistrega uma in v politiki aktiven do smrti. ^[28] Leta 1543 je prebolel gripo , ki je razsajala v Krakovu, in leta 1545 u?ival v zadnjem lovskem izletu v Niepołomice. ^[28]

Umrl je 1. aprila 1548, star 81 let. Pokopan je bil 7. julija v Vavelski stolnici v Krakovu. Nasledil ga je edini zakonski sin Sigismund II. Avgust, zadnji jagelonski kralj Poljske in Litve.

Leta 1587 je bil za poljskega kralja izvoljen njegov vnuk Sigismund III. iz dinastije Vasa , ki je bil sin Katarine Jagelo in njenega mo?a, ?vedskega kralja Ivana III. Vasa . Jagelonska krvna linija poljskih monarhov se je kon?ala s smrtjo Ivana II. Kazimirja , drugega sina Sigismunda III.Vasa.

Portreti [ uredi | uredi kodo ]

• 
  Marcello Bacciarelli (18. stoletje)
• 
  Joos van Cleve (okoli 1520): Sigismund v opravi maga ^[30]
• 
  Andreas Jungholz (1546)
• 
  Neznan avtor (1550)

• 
  Bartolommeo Berrecci: Sigismundova stara grobnica v Vavelski stolnici
• 
  Jan Matejko (okoli 1880): Sigismund I. Stari

Soproge in potomci [ uredi | uredi kodo ]

Leta 1512 se je poro?il z ogrsko plemkinko Barbaro Zapolja (umrla 1515), s katero je imel h?erki

• Hedviko Brandenbur?ko (15. marec 1513 ? 7. februar 1573), poro?eno v brandenbur?kim volilnim knezom Joahimom II. Hektorjem
• Ano (1. julij 1515 ? 8. maj 1520)

Leta 1517 se je poro?il z Bono Sforza , s kateto je imel dva sinova ?tiri h?erke:

• kraljico Izabelo Ogrsko (18. januar 1519 ? 15. september 1559), poro?eno z ogrskim kraljem Ivanom Zapoljo (umrl 1540)
• Sigismunda II. Avgusta (1. avgust 1520 ? 7. julij 1572)
• vojvodinjo Zofijo (13. julij 1522 ? 28. maj 1575), poro?eno s Henrikom V., vojvodom Brunswick-Luneberga (umrl 11. junija 1568)
• kraljico Ano Poljsko (18. oktober 1523 ? 9. september 1596), poro?eno s kraljem ?tefanom Bathoryjem (umrl 12. decembra 1586)
• kraljico Katarino ?vedsko (1. november 1526 ? 16. september 1583), poro?eno s finskim vojvodom, kasnej?im ?vedskim kraljem Ivanom III. (umrl 17. novembra 1592)

S Katarino Telniczanka (umrla 1528) je imel pred prvo poroko tri nezakonske otroke: ^[31]

• sina Jana (8. januar 1499 ? 18. februar 1538), ?kofa Vilne (1519?1536) in Poznana (1536?1538)
• Regino (1500/1 ? 20. maj 1526), poro?eno s Hieronimom Szafraniecom, starosto Cieszyna (umrl 1556/59)
• Katarino (1503 ? pred 9. septembrom 1548), poro?eno z Jurijem II., grofom Montforta in Pfannberga (umrl 1544)

Sklici [ uredi | uredi kodo ]