한국   대만   중국   일본 
Prvo bolgarsko cesarstvo - Wikipedija, prosta enciklopedija Pojdi na vsebino

Prvo bolgarsko cesarstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Prvo bolgarsko cesarstvo
Първo българско царство
P?rvo B?lgarsko Carstvo
681?1018
Bolgarija v 925. letih med vladanjem Simeona Velikega
Bolgarija v 925. letih med vladanjem Simeona Velikega
Status Cesarstvo
Glavno mesto Pliska
(680?893)
Preslav
(893?968/972)
Skopje
(972?992)
Ohrid
(992?1018)
Skupni jeziki prabolgar??ina , praslovan??ina in bizantinska gr??ina [1] [2] [3] [4] [5] [6]
(681-893)
stara bolgar??ina
(893?1018)
Religija
tengrizem in slovansko poganstvo
(681?864)
pravoslavno kr??anstvo
(864?1018)
Vlada Monarhija
Kan , car ( cesar )  
? 681-701
Asparuh (prvi)
? 1018
Presijan II. (zadnji)
Zgodovinska doba srednji vek
681
? pokristjanjenje Bolgarije
864
?  stara bolgar??ina postane nacionalni jezik
893
?  Simeon I. dobi naslov car (cesar)
913
? dr?ava izgine s politi?nega zemljevida
1018
Povr?ina
10. stoletje [7] 325000 km 2
Prebivalstvo
? 10. stoletje [7]
2000000
+
Predhodnice
Vzhodna pretorijanska prefektura
Danes del
Sedanje dr?ave

Prvo bolgarsko cesarstvo ( bolgarsko Първo българско царство , latinizirano:  Parvo balgarsko carstvo ), srednjeve?ka dr?ava, ki so jo okoli leta 681 na severovzhodnem Balkanu ustanovili Prabolgari z zdru?itvijo s sedmimi slovanskimi plemeni. Cesarstvo se je na vi?ku svoje mo?i raztezalo od sedanje Budimpe?te do ?rnega morja in Dnepra v sedanji Ukrajini do Jadranskega morja .

Ko je dr?ava utrdila svoj polo?aj na Balkanu, je vzpostavila odnose z Bizantinskim cesarstvom , ki so bili v?asih prijateljski, v?asih pa tudi ne. Bolgarija je bila namre? glavni bizantinski nasprotnik na Balkanu, kar je spro?ilo ve? vojn. Obe dr?avi sta u?ivali tudi obdobja miru in zavezni?tva, od katerih je najvidnej?e zavezni?tvo med drugim arabskim obleganjem Konstantinopla , ko so Bolgari odigrali klju?no vlogo pri prekinitvi obleganja.

Bizantinci so imeli mo?an kulturni vpliv na Bolgarijo, kar je pripeljalo tudi do pokristjanjenja Bolgarije leta 864. Po razpadu Avarskega kanata so Bolgari svoje ozemlje raz?irili na Panonsko ni?ino v sedanji Mad?arski . Kasneje so se soo?ili s prodirajo?imi Pe?enegi in Kumani in dosegli odlo?ilno zmago nad Mad?ari , s ?imer so jih prisili, da se za stalno naselijo v Panonski ni?ini.

V poznem 9. in zgodnjem 10. stoletju je car Simeon I. izvojeval vrsto zmag nad Bizantinci in raz?iril Bolgarski cesarstvo do njegovega vi?ka. Po uni?enju bizantinske vojske v bitki pri Aheloju leta 917, so Bolgari leta 923 in 924 oblegali Konstantinopel . Bizantinci so se kasneje opomogli in leta 1014 pod poveljstvom Bazilija II. napadli in uni?ili Bolgare v bitki na Belasici . [8] Do leta 1018 so se vdale vse bolgarske utrdbe in Prvo bolgarsko cesarstvo je propadlo. [9] Leta 1185 ga je nasledilo Drugo bolgarsko cesarstvo .

Bolgarija je po sprejetju kr??anstva leta 864 postala kulturno sredi??e slovanske Evrope. Njen vodilni kulturni polo?aj se je ?e okrepil z iznajdbo cirilice , po kateri se je literatura stari bolgar??ini kmalu za?ela ?iriti proti severu. Stara bolgar??ina je postala lingua franca vzhodne Evrope, kjer je postala znana kot stara cerkvena slovan??ina . [10] [11] Leta 927 je bil ustanovljen in uradno priznan popolnoma neodvisen Bolgarski patriarhat. Sredi 10. stoletja se je kot reakcija na bizantinske vplive v Cerkvi v Bolgariji rodila vplivna sekta bogomilov .

Ime [ uredi | uredi kodo ]

Prvo bolgarsko cesarstvo se je po letu 681, ko ga je priznalo Bizantinsko cesarstvo, imenovalo preprosto Bolgarija . [12] Nekateri zgodovinarji zanj uporabljajo ime Donavska Bolgarija , [13] Prva bolgarska dr?ava [14] [15] ali Prvo bolgarsko carstvo . V letih od 681 do 684 se je dr?ava imenovala tudi Bolgarski kanat [16] ali Donavski bolgarski kanat , [17] [18] da bi se razlikovala od Vol?ke Bolgarije , ki jo je ustanovila druga skupina Prabolgarov. Na za?etku se je dr?ava imenovala tudi Bolgarska dr?ava [19] ali Bolgarski kaganat . [20] V obdobju od leta 864 do 917/927 je bila znana tudi kot Bolgarska kne?evina oziroma Kne?evina Bolgarija .

Po ustanovitvi zveze med Prabolgari in Slovani zaradi vzajemne obrambe pred Bizantinskim cesarstvom na jugu in Avari na severozahodu, se je v Prvem bolgarskem cesarstvu vladalo skladno z prabolgarsko tradicijo s kanom na ?elu dr?ave. Slovani so obdr?ali velik del svoje avtonomije in njihov jezik in obi?aji so tako preoblikovali prabolgarsko kulturo in dru?bo, da je cesarstvo nazadnje postalo slovanska dr?ava.

Zgodovinsko ozadje [ uredi | uredi kodo ]

V obdobju poznega Rimskega cesarstva je bilo ozemlje sedanje Bolgarije razdeljeno na ve? provinc: Mala Skitija , Spodnja in Zgornja Mezija , Trakija , Prva in Druga Makedonija , Dakija (severno od Donave), Dardanija , Rodopi in Hemimont in je imelo me?ano prebivalstvo romaniziranih Getov in heleniziranih Tra?anov . V 6. in zgodnjem 7. stoletju se je na to ozemlje v ve? zaporednih valovih priselilo slovansko prebivalstvo in povzro?ilo skoraj popolno, vsaj jezikovno, slovanizacijo regije.

Prabolgari [ uredi | uredi kodo ]

Najbolj raz?irjena teorija o preklu Prabolgarov trdi, da so bili ogursko tur?ko prebivalstvo Zahodnega tur?kega kaganata , ostanka Hunskega cesarstva . [21]

Velika Bolgarija je ime Hazarskega kaganata sredi 7. stoletja, v katerem je vladal kan Kubrat . Velika Bolgarija je do 680. let osvojila precej?en del Balkanskega polotoka. [22] [23]

Glavni viri podatkov o Veliki Bolgariji so dela bizantinskega patriarha Nikiforja I. in Teofana Spovednika iz 9. stoletja, prevodi kronista Ivana Nikiujskega o politi?nih odnosih med Veliko Bolgarijo in Bizantinskim cesarstvom, opisi prabolgarskih plemen v armenski geografiji Anania ?irakaci (Prikaz sveta) iz 7. stoletja, korespodence hazarskega kagana Josifa kmalu pred padcem Velike Bolgarije in nekaj malega iz Imenika bolgarskih kanov . Analize omejenih bizantinskih in armenskih virov ka?ejo, da je dr?ava segala od spodnjega toka Donave na zahodu do ?rnega in Azovskega morja na jugu, reke Kuban na vzhodu in Doneca na severu. Glavno mesto dr?ave je bila Fanagorija ob Azovskem morju. Kubrat je bil bizantinski zaveznik, razpad Stare Velike Bolgarije pa je povzro?il pritisk Hazarov z vzhoda v drugi polovici 7. stoletja.

Nastanek bolgarske narodnosti [ uredi | uredi kodo ]

Izgleda, da je bilo ?tevilo Prabolgarov mnogo manj?e od ?tevila Slovanov, med katere so se naselili. Med 7. In 10. stoletjem so Prabolgare postopoma absorbirali Slovani. Prevzeli so slovanski jezik [24] in se med vladanjem Borisa I. leta 864 spreobrnili v kr??anstvo bizantinskega obreda.

Sodobni Bolgari zase obi?ajno trdijo, da so ju?noslovanskeka porekla, ?eprav so bili Ju?ni Slovani samo ena od skupnosti, so bile ?ivele na bolgarskem ozemlju. Novonastajajo?a narodnost je vase absorbirala tudi ve? drugih skupnosti, med katerimi so bili najpomembnej?i romanizirani stari Trako-Romani in helenizirani Trako-Bizantinci. Identificirala se je z Prabolgari in vzela njihovo ime za ime svoje dr?ave. Sodobni Bolgari ?e naprej slavijo svojo prvotno neslovansko bolgarsko dr?avo in tra?anske prednike, ?eprav isto?asno privzemajo slovansko identiteto.

Zgodovina [ uredi | uredi kodo ]

Ustanovitev Bolgarije [ uredi | uredi kodo ]

Bolgarija na za?etku 7. stoletja

Leto ustanovitve bolgarske dr?ave je odvisno od razlage njene zgodovine. Po prvi razlagi se je eno od prabolgarskih plemen pod vodstvoma kana Asparuha po porazu s Hazari preselilo proti zahodu v sedanjo Besarabijo . Asparuh je po uspe?ni vojni z Bizantinci leta 680 zasedel ?e Mezijo in Dobrud?o . [25] Leta 681 je z Bizantinci podpisal mirovno pogodbo in dosegel priznanje neodvisnosti dr?ave. Leto 681 se zato obi?ajno jemlje kot za?etek sodobne Bolgarije. [12]

Druga teorija trdi, da je Velika Bolgarija kljub velikim ozemeljskim izgubam v korist Hazarov uspela v 670. letih poraziti Hazare. Po tej teoriji je Asparuh neposredni naslednik kana Kubrata , zato nekateri raziskovalci trdijo, da je bila sodobna Bolgarija ustanovljena leta 632, ko je kan Kubrat ustanovil Staro Veliko Bolgarijo .

Utrditev polo?aja na Balkanu [ uredi | uredi kodo ]

Po odlo?ilni zmagi v bitki pri Ongali leta 680 je vojska Prabolgarov in Slovanov prodirala proti ju?nemu Balkanu, ponovno porazila Bizantince in jih zatem prisilila k podpisu poni?ujo?e mirovne pogodbe, ki je pomenila priznanje nove dr?ave na meji njihovega cesarstva. Bizantinci so morali poleg tega Bolgarom pla?evati tudi letni tribut. Vojna s Hazari na vzhodu se je nadaljevala in leta 700 je Asparuh v bitki s Hazari umrl. Bolgari so izgubili svoje ozemlje ob Dnestru, ozemlje na zahodu pa jim je uspelo obdr?ati. Prabolgari in Slovani so nato sklenili pogodbo, s katero je poglavar dr?ave postal bolgarski kan, ki se je obvezal, da bo branil dr?avo pred Bizantinci. Slovanski voditelji so dobili precej?njo samostojnost in obvezo, da branijo severno mejo dr?ave pod Karpati pred vdori Avarov . [25]

Asparuhov naslednik kan Tervel je leta 705 pomagal odstavljenemu cesarju Justinijanu II. pri ponovnem vzponu na prestol. [26] V zameno je dobil ozemlje Zagore v severni Trakiji , kar je pomenilo prvo ?iritev dr?ave proti jugu. Tri leta kasneje je Justinijan posku?al na silo povrniti podarjena ozemlja, vendar je pri bila njegova vojska v bitki pri Aheloju pora?ena. Kan Tervel je leta 716 z Bizantinski cesarstvom podpisal pogodbo o sodelovanju in med obleganjem Konstantinopla leta 717?718 poslal na pomo? 50.000 vojakov. V odlo?ilni bitki z Arabci so Bolgari pobili pribli?no 30.000 njihovih vojakov. [27] Kana Tervela so razglasili za odre?itelja Evrope.

Notranja nestabilnost in borba za pre?ivetje [ uredi | uredi kodo ]

Madarski konjenik , velik kamnit relief, izklesan okoli leta 710 na Madarski planoti v severovzhodni Bolgariji

Leta 753 je umrl kan Sevar , ki je bil zadnji potomec iz plemena Dulo. Po njegovi smrti se je v kanatu za?ela dolga politi?na kriza, ki je mlado dr?avo privedla do roba propada. V samo petnajstih letih je kanatu vladalo kar sedem kanov in vse so umorili. V dr?avi sta bili dve glavni struji: del plemstva je zahteval brezkompromisno vojno z Bizantinci, medtem ko je drugi del ?elel spore re?iti po mirni poti. Nestabilnost v dr?avi je izkoristil bizantinski cesar Konstantin V. (745?775), ki je proti Bolgariji spro?il kar devet velikih vojnih pohodov in jo posku?al zbrisati s politi?nega zemljevida. Leta 763 je porazil bolgarskega kana Teleca v bitki pri Ahelonu [28] [29] dlje proti severu pa mu ni uspelo prodreti. Leta 775 je kan Telerig od Konstantina z zvija?o izvabil imena vseh njegovih prista?ev in vohunov na bolgarskem dvoru v Pliski in jh dal usmrtiti. [30] Med vladanjem njegovega naslednika kana Kardama se je vojna sre?a po veliki zmagi v bitki pri Markeli leta 792 obrnila. [31] Bizantinci so bili popolnoma pora?eni in bili prisiljeni Bolgarom ponovno pla?evati tribut. Bolgarska kriza se je kon?ala in za?elo se je obdobje stabilne in mo?ne dr?ave.

?irjenje ozemlja [ uredi | uredi kodo ]

Kan Krum praznuje zmago v bitki pri Vrbi?kem prelazu
Kan Omurtag ukazuje poboj kristjanov

Med vladanjem kana Kruma (803?814) se je Bolgarija raz?irila proti severozahodu in jugu, zasedla ozemlje med Donavo in Moldovo , celotno ozemlje sedane Romunije , Sofijo (809), [32] Odrin (813) in ogrozila sam Konstantinopel. V letih 804-806 je bolgarska vojska popolnoma uni?ila Avarski kanat in ob srednji Donavi vzpostavila mejo s Frankovskim cesarstvom . Leta 811 je prepri?ljivo porazila bizantinsko vojsko v bitki pri Vrbi?kem prelazu . [33] V bitki je padel tudi bizantinski cesar Nikefor I. in iz njegove lobanje so naredili kelih. [34] Krum je prevzel iniciativo, vdrl v Trakijo in leta 813 ponovno porazil Bizantince v bitki pri Versinikiji . [35] Bizantinci so na pogajanjih po bitki nameravali zahrbtno umoriti kana, Krum pa je zatem oplenil celo Trakijo, zasedel Odrin in njegovih 10.000 prebivalcev preselil v Prekdonavsko Bolgarijo [36] in se za?el pripravljati za napad na Konstantinopel. Izdelati je dal 5.000 z ?eleznimi plo??ami oklepljenih vozov za prevoz oblegovalne opreme, [37] zato so Bizantinci za pomo? zaprosili celo frankovskega cesarja Ludvika Pobo?nega . [38] Zaradi nenadne smrti velikega kana so priprave na napad prekinili. Kan Krum je reformiral zakonodajo, s katero je uvedel enaka pravila in kazni za vse prebivalce svoje dr?ave, s ?imer je posku?al zmanj?ati rev??ino in utrditi socialne vezi v zelo raz?irjeni dr?avi.

Kan Omurtag (814?831) je po nizu krvavih spopadov v prvem desetletu 9. stoletja sklenil z Bizantinci tridesetletno mirovno pogodbo [39] in obema dr?avama omogo?il obnovitev gospodarstva in financ. Med njegovim vladanjem so se do leta 827 utrdile severozahodne bolgarske meje s Frankovskim cesarstvom na srednji Donavi. V prestolnici Pliski se je za?elo ob?irno graditi mogo?ne pala?e, poganske templje, vladarjevo rezidenco, trdnjavo, citadelo, vodovod in kopali??e. Zgradbe so bile zgrajene ve?ino iz kamna in opeke.

Raz?iritev cesarstva med vladanjem kana Kruma (803-814)


Med kratkim vladanjem kana Malamirja (831?836) so dr?av priklju?ili Plovdiv . Pod kanom Presijanom (836?852) so Bolgari osvojili ve?ino Makedonije in meje dr?ave pomaknili na Jadransko in Egejsko morje . Osvajanje Makedonije je bilo verjetno ve?inoma mirno, saj bizantinski zgodovinarji ne omenjajo nobenega ve?jega odpora. [40]

Bolgari so se od leta 839 do 842 vojskovali tudi s Srbi , vendar v treh letih niso dosegli nobenega uspeha. [40]

Bolgarija pod Borisom I. [ uredi | uredi kodo ]

Vladanje Borisa I. se je za?elo s ?tevilnimi te?avami. Dr?ava se je ?e deset let vojskovala z Bizantinci, Frankovskim cesarstvom, Veliko Moravsko, Hrvati in Srbi, [41] sklepala ?tevilna neuspe?na zavezni?tva in menjavala strani. Avgusta 863 je se je za?elo ?tirideset dni trajajo?e obdobje potresov. Letina je bila slaba, kar je v celi dr?avi povzro?ilo splo?no lakoto, povrh tega pa so pridelke napadle ?e kobilice.

Bolgarija med vladanjem Borisa I.

Pokristanjenje Bolgarov [ uredi | uredi kodo ]

Leta 864 so Bizantinci med vladanjem Mihaela III. napadli Bolgarijo zaradi suma, da namerava Boris I. sprejeti kr??anstvo zahodnega obreda. Ko je Boris I. izvedel za napad, se je za?el pogajati za mir. [42] Bizantinci so osvojili nekaj svojega prej?njega ozemlja v Makedoniji, njihova ednina zahteva pa je bila, da Bolgari sprejmejo kr??anstvo iz Konstantinopla in ne iz Rima. Kan Boris I., se je z zahtevo strinjal in se dal septembra 865 krstiti. Privzel je ime svojega botra, bizantinskega cesarja Mihaela in postal Boris-Mihael. [43] Poganski vladarski naslov kan je opustil in ga zamenjal s knezom. Razlog za prestop v kr??anstvo prav za prav ni bila bizantinska invazija, ampak kanovo predvidevanje, da bi uvedba enotne vere zaklju?ila in utrdila nastajanje bolgarskega naroda, ki je bil ?e vedno razdeljen na verski osnovi. Vedel je tudi, da ga kr??anska Evropa brez tega ne bo spo?tovala in da bodo kr??anski podpisniki vse njegove pogodbe ignorirali na verski osnovi.

Bizantinski cilj ponudbe je bil z mirom dose?i tisto, ?esar v dveh stoletjih niso dosegli z vojno: preko kr??anske vere po?asi absorbirati Bolgare in jih spremeniti v satelitsko dr?avo. Najvi?je polo?aje v novoustanovljeni Bolgarski cerkvi so seveda zasedli Bizantinci, ki so pridigali v gr??ini. Knez Boris I. se je tega dobro zavedal, zato je leta 866, ko je Konstantinopel zavrnil podelitev samostojnosti Bolgarski cerkvi, poslal v Rim delegacijo z izjavo, da ?eli sprejeti kr??anstvo zahodnega obreda in pape?u Nikolaju I. postavil 115 vpra?anj. [44] [45] Bolgarski vladar je nameraval izkoristiti rivalstvo med rimsko in konstantinopelsko Cerkvijo in ustanoviti neodvisno Bolgarsko cerkev, s katero bi tako Bizantincem kot pape?u prepre?il preko vere vme?avati se v bolgarske notranje zadeve. Pape? je Borisu poslal odgovore na njegova vpra?anja in dva ?kofa s spremstvom, ki naj bi pokristjanila bolgarsko prebivalstvo. Tako kot Bizantinci tudi pape? Nikolaj I. in njegov naslednik Hadrijan II. nista bila pripravljena priznati neodvisnosti Bolgarske cerkve. Pape?eva odlo?itev je ohladila odnose med obema stranema, Bizantinci pa so zaradi bolgarskega odklona proti Rimu postali mnogo molj spravljivi. Leta 870 je na ?etrtem koncilu v Konstantinoplu Bolgarska cerkev dobila avtonomijo pod vrhovnim vodstvom konstantinopelskega patriarha in postala prva Cerkev, ki je bila uradno lo?ena od Rima in Konstantinopla. Leta 893 je stara bolgar??ina postala tretji uradni jezik, ki so ga kr??anske Cerkve uporabljale v svoji liturgiji in literaturi.

Oblikovanje slovanske pisave [ uredi | uredi kodo ]

?etudi je bolgarskemu knezu uspelo dose?i neodvisnost Bolgarske cerkve, so visoka duhov??ina in cerkvene knjige ostali ?e vedno gr?ki, kar je oviralo spreobra?anje prebivalcev v novo vero. V letih 860 do 863 sta bizantinska meniha gr?kega porekla [46] sveti Ciril in Metod na ukaz bizantinskega cesarja, ki je nameraval pokristjaniti Veliko Moravsko, oblikovala prvo slovansko abecedo glagolico . Poskus pokristjanjenja je spodletel in leta 886 so njune u?ence Klimenta Ohridskega , Nauma Preslavskega in Angelarija pregnali iz Velike Moravske. Po vrnitvi v Bolgarijo jih je toplo sprejel knez Boris I. in ukazal, naj se pod vodstvom Klimenta in Neuma ustanovita dve teolo?ki akademiji, na katerih bi se v doma?em jeziku ?olali bodo?i bolgarski duhovniki. Klimenta je poslal v Ohrid , [47] kjer je v letih 886 do 893 pou?eval 3.500 u?ecev. Neum je v Pliski ustanovil literarno ?olo in jo kasneje preselil v novo prestolnico Preslav . Med Preslavskim koncilom leta 893 so Bolgari privzeli glagolico in staro cerkveno slovan??ino (staro bolgar??ino) za svoj uradni dr?avni in cerkveni jezik. Gr?ko duhov??ino so izgnali iz dr?ave. V zgodnjem 10. stoletju so v preslavski literarni ?oli izoblikovali novo pisavo cirilico .

Zlata doba [ uredi | uredi kodo ]

Simeon po?ilja odposlance k fatimidskemu kalifu , da bi sklenili zavezni?tvo proti Bizantinskemu cesarstvu; obe strani sta bili zelo blizu sklenitve pogodbe, toda Bizantinci so na poti domov odposlance ujeli in uspeli pregovoriti Arabce, da so pogajanja prekinili

V poznem 9. in zgodnjem 10. stoletju se je Bolgarija na jugu raz?irila v Epir in Tesalijo in na zahodu v Bosno in obvladovala celotno ozemlje sedanje Romunije in vzhodne Mad?arske . Sredi 9. stoletja je kot odgovor na bolgarsko ekspanzijo na zahod preko Morave nastala srbska dr?ava . [48] Srbski vladarji so se z menjavanjem strani spretno upirali bolgarskim napadom vse do leta 924, ko jih je popolnoma podjarmil general Marmais. Bolgarija pod carjem Simeonom I. Velikim , ki se je ?olal v Konstantinoplu, je ponovno resno ogrozila Bizantinsko cesarstvo in dosegla svoje najve?ji obseg. [49] Simeon I. je upal, da bo zavzel Konstantinopel, zato je med svojim dolgoletnim vladanjem (893?927) spro?il vrsto vojn proti Bizantinskemu cesarstvu. Meje Bolgarije so malo pred njegovo smrtjo na jugu dosegle severno mejo Atike in Simeon si je nadel naslov "car Bolgarov in avtokrat Grkov". Pape? je njegov naslov priznal, bizantinski cesar in ekumenski patriarh vzhodne pravoslavne cerkve pa ne. Proti koncu vladanja sta mu cesar in patriarh priznala naslov "car (cesar) Bolgarov".

V letih 894 do 896 je porazil Bizantince in njihove zaveznike Mad?are [50] v tako imenovani trgovinski vojni . Povod za vojnno je bila prestavitev sredi??a bolgarskega trgovanja iz Konstantinopla v Solun . [51] [52] Bizantinska vojska je bila v odlo?ilni bitki pri Bulgarofigonu leta 896 popolnoma uni?ena [53] in vojna se je kon?ala z mirovno pogodbo v korist Bolgarov, ki jo je Simeon I. pogosto kr?il. [54] Leta 904 je zasedel Solun, ki so ga pred tem izropali Arabci , in ga vrnil Bizantincem ?ele potem, ko je od njih dobil s Slovani poseljen del Makedonije in dvajset trdnjav v Albaniji , med njimi tudi Dra? . [55]

Po nemirih, ki so zajeli Bizantinsko cesarstvo po smrti cesarja Aleksandra leta 913, je Simeon I. napadel bizantinsko Trakijo, vendar so ga prepri?ali, naj napad ustavi in se vrne na uradno prizanje njegovega cesarskega naslova in poroko svoje h?erke z mladoletnim cesarjem Konstantinom VII. . [56] [57] Simeon je napad ustavil, ker je pri?akoval, da bo postal regent mladega cesarja in nekaj ?asa vladal Bizantinskemu cesarstvu. Po zaroti na bizantinskem dvoru je Konstantinova mati, cesarica Zoa, zavrnila poroko in Simeonov naslov in obe strani sta se za?eli pripravljati na odlo?ilno bitko. Simeon je do leta 917 prepre?il vsak poskus svojega nasprotnika, da bi sklenili zavezni?tvo z Mad?ari , Pe?enegi in Srbi in Bizantinci so se morali bojevati sami. Vojski sta se udarili 20. avgusta 917 pri Aheloju v eni od najve?jih bitk srednjega veka. [58] Bizantinci so do?iveli poraz brez primere in pustili na boji??u 70.000 mrtvih. Ostanek njihove vojske so Bolgari zasledovali in porazili v bitki pri Katasirti . [59] Konstantinopel so re?ili Srbi, ki so napadli Bolgare z zahoda. Srbi so do?iveli popoln poraz, vendar so dali bizantinskemu generalu in bodo?emu cesarju Romanu Lekapenu nekaj dragocenega ?asa, da je pripravil obrambo mesta. V naslednjem desetletju so Bolgari zavladali na celem Balkanu, razen v Konstantinoplu in na Peloponezu .

Leta 927 je bolgarski vojvoda Alogobotur napadel Hrva?ko in se v bitki, ki jo pogosto imenujejo bitka na bosanskem vi?avju , spopadel z vojsko hrva?kega kralja Tomislava . Hrvati so popolnoma uni?ili bolgarsko vojsko in ustavili njihovo ?irjenje proti zahodu. [60]

Upadanje [ uredi | uredi kodo ]

Bolgarsko cesarstvo med vladanjem carja Samuila [51]

Po Simeonovi smrti je za?ela bolgarska mo? postopoma upadati. V mirovni pogodbi leta 927 so Bizantinci uradno priznali cesarski naslov Simeonovemu sinu Petru I. in Bolgarski patriarhat. Mir z Bizanci Bolgariji kjub temu ni prinesel blaginje. Mladi car je ?e na za?etku svojega vladanja naletel na notranje te?ave in spore s svojimi brati in bil v 930. letih prisiljen priznati neodvisnost Ra?ke . [61] Najhuj?i udarec je pri?el s severa, kjer je dr?ava od leta 934 do 965 pretrpela kar pet napadov Mad?arov. [62] Leta 944 so jo napadli Pe?enegi , ki so izropali severovzhodne predele cesarstva. Med vladanjem Petra I. in Borisa II. je bila dr?ava notranje razklana zaradi herezije bogomilov . [63]

Leta 968 je Bolgarijo napadla Kijevska Rusija . Svjatoslav I. Kijevski je zasedel Preslav [64] in ustanovil svojo prestolnico v Preslavcu. [65] Tri leta kasneje se je v vojno vme?al bizantinski cesar Ivan I. Cimisk in med obleganjem Dorostorja porazil Svjatoslava. Borisa II. so Bizantinci ujeli in mu v Konstantinoplu obredno odvzeli cesarski naslov. [66] Vzhodno Bolgarijo so razglasili za bizantinski protektorat.

Propad [ uredi | uredi kodo ]

Po bizantinski izdaji je v bolgarskih rokah ostalo samo ozemlje zahodno od reke Iskar. Odpor proti Bizantincem so vodili bratje Komitopuli . Leta 976 se je po smrti starej?ih treh bratov vsa oblast zdru?ila v rokah ?etrtega brata Samuila. Ko je zakoniti naslednik bolgarskega prestola Roman pobegnil iz bizantinskega ujetni?tva, ga je Samuil v Vidinu priznal za cesarja [67] in zatem postal vrhovni poveljnik bolgarske vojske. Kot izjemen general in dober politik je uspel vojno sre?o obrniti na bolgarsko stran. Leta 986 je v bitki pri Trajanovih vratih prepri?ljivo porazil novega bizantinskega cesarja Bazilija II. , ki je komaj u?el z boji??a. [68] [69] Pet let kasneje je porazil ?e srbsko dr?avo Ra?ko. [70]

Roman, ki je bil zadnji potomec Krumove dinastije, je leta 997 umrl in Samuil se je proglasil za bolgarskega cesarja. [71] Po letu 1001 se je vojna sre?a obrnila na bizantinsko stran. Leta 1001 so zasedli prestolnici Plisko in Preslav in na za?etku leta 1004 za?eli nov pohod proti Bolgarom. Dodatno korist so imeli tudi od vojne med Bolgarijo in Ogrskim kraljestvom , ustanovljenim leta 1003. Bizantinski zmagi v bitkah pri Sperheju in Skopju sta dokon?no oslabeli bolgarsko vojsko in cesar Bazilij je za?el z vsakoletnimi vojnimi pohodi sistemati?no uni?eval bolgarske utrdbe. V bitki na Belasici leta 1014 je bila bolgarska vojska dokon?no pora?ena. [8] Po bitki so 99 od 100 bolgarskih ujetnikov oslepili, stotemu pa pustili eno oko, da je lahko svoje rojake odpeljal domov. Cesar Bazilij je dobil nadimek Bolgarokton ? Ubijalec Bolgarov . Car Samuil je ob pogledu na svojo slepo vojsko umrl zaradi sr?ne kapi. Do leta 1018 so se vdale vse bolgarske utrdbe in Bolgarsko cesarstvo je bilo razpu??eno.

Kultura [ uredi | uredi kodo ]

Kulturno dedi??ino Prvega bolgarskega cesarstva historiografi obi?ajno imenujejo plisko-preslavska kultura. Pliska in Preslav sta bili prestolnici cesarstva, v katerih se je ohranilo najve? spomenikov. Mnogo spomenikov iz tega obdobja so odkrili tudi v okolici Madare, ?umena, Novega Pazarja in vasi Han Krum v severovzhodni Bolgariji, pa tudi na ozemlju sedanje Romunije, kjer jo zgodovinarji imenujejo dridujska kultura. [72] Ostanke so na?li tudi v ju?ni Besarabiji, ki je zdaj razdeljena med Ukrajino in Moldovo. [73]

Arhitektura [ uredi | uredi kodo ]

Najpomembnej?e zna?ilnosti zgodnje bolgarske arhitekture so bile monumentalne zgradbe, zna?ilne za Rimsko , ne pa tudi za takratno Bizantinsko cesarstvo . V Pliski sta bili dve glavni vrsti zgradb: zgradbe iz lesa in opeke in obrambno obzidje, zgrajeno iz velikih kamnitih blokov, povezanih z malto. Enak na?in zidave se je uporabljal tudi pri gradnji preslavske trdnjave, voja?kega tabora v Han Krumu, lovski pala?i v Madari in trdnjavi na otoku P?cuiul lui Soare. [74] Trdnjave so bili zgrajene ve?inoma na ravninah in se po tem razlikujejo od trdnjav iz Drugega bolgarskega cesarstva .

Po prevzemu kr??anstva leta 864 so se za?ele intenzivno graditi cerkve in samostani, med njimi Velika bazilika v Pliski, ki je bila z dol?ino 99 metrov ena najve?jih zgradb tistega ?asa, in Zlata cerkev v Preslavu. Cerkve so bile ve?inoma troladijske. Bolgarska prestolnica je bila poznana tudi po keramiki, s katero so krasili javne in verske zgradbe. ?udovite ikone in cerkveni oltarji so izdelani iz posebnih kerami?nih plo??ic. V mestu so bile tudi ?tevilne zlatarske in srebrarske delavnice, ki so izdelovale ?udovit nakit.

Keramika [ uredi | uredi kodo ]

Kerami?na ikona sv. Teodorja, Preslav okoli leta 900, Narodni arheolo?ki muzej v Sofiji

Eden od najbolj zanimivih pojavov v plisko-preslavski kulturi je bilo kra?enje pala? in cerkva z lakiranimi kerami?nimi plo??icami, ki ka?e na bli?njevzhodni (arabski) vpliv. Plo??ice so bile poslikane ve?inoma z geometrijskimi liki ali rastlinskimi motivi, nekatere tudi s podobami svetnikov. Med slednjimi je najbolj znana dobro ohranjena ikona sv. Teodorja, sestavljena iz dvajsetih plo??ic, ki so jo na?li v ru?evinah samostan sv. Pantelejmona v predmestju Preslava. [75] Plo??ice so bile plo??ate ali cevaste in so bile razporejene v frize s ponavljajo?imi se vzorci. Zaradi uni?enja Pliske in Preslava so se ohranili samo fragmenti in detajli kerami?nega okrasja. Ve?ina najdenih plo??ic je bila iz delavnic v Preslavu in njegovi okolici, predvsem iz vasi Patleina. [76]

Glavna najdi??a bolgarske lon?evine za doma?o rabo so nekropole v Novem Pazarju, Devnji in Varni. Posoda je bila izdelana na lon?arskem vretenu, kar je v nasprotju s slovansko prakso. Za ?ganje lon?evine so se uporabljale dvonadstropne pe?i. Oblika in poslikava zgodnje bolgarske lon?evine je podobna tisti, ki so jo odkrili na severnem Kavkazu , Krimu in obalah Azovskega morja .

Knji?evnost [ uredi | uredi kodo ]

Bolgarska knji?evnost je najstarej?a slovanska knji?evnost. Ciril in Metod , misijonarja iz Soluna , sta izoblikovala pisavo glagolico , ki jo je Bolgarsko cesarstvo privzelo okoli leta 886. Pisava in stara cerkvena slovan??ina (bolgar??ina) sta spro?ili bogato knji?evno in kulturno dejavnost, predvsem okoli preslavske in ohridske ?ole, ki so ju na Borisov ukaz ustanovili leta 886. Na za?etku 10. stoletja se je v preslavski literarni ?oli na osnovi gr?ke pisave in glagolske kurzive razvila nova pisava cirilica . Alternativna teorija trdi, da je pisavo razvil bolgarski u?enjak in Cirilov in Metodov u?enec sv. Kliment Ohridski v ohridski literarni ?oli. Bolgarski zavetnik je postal pobo?en menih in pu??avnik sv. Ivan Rilski (876?946).

Med vladanjem carja Simeona I. so se na njegovem dvoru zbirali ?tevilni u?enjaki, ki so prevedli ogromno ?tevilo knjig iz gr??ine in napisali mnogo izvirnih del. Med najbolj slavnimi osebnostmi so bili Konstantin Preslavski , Ivan Eksarh in ?ernorizec Hrabri , za katerega so nekateri strokovnjaki prepri?ani, da se je za njim skrival Simeon. ?ernorizec Hrabri je napisal priljubljeno Pripoved o ?rkah ( Сказание о писменех ), Kliment Ohridski je prevedel veliko ?tevilo verskih knjig iz gr??ine, Ivan Eksarh je napisal ?estodnev in prevedel Pravoslavno kr??anstvo Ivana Dama??ana , velik prispevek pa je dal tudi Naum Preslavski . Bolgarski u?enjaki in njihova dela so imela velik vpliv na ve?ino slovanskega sveta. Staro cerkveno slovan??ino, glagolico in cirilico so raz?irila v Kijevsko Rusijo , srednjeve?ko Srbijo , srednjeve?ko Hrva?ko , pa tudi v neslovanska okolja, na primer v Vla?ko in Moldavijo .

Religija [ uredi | uredi kodo ]

Prabolgari in Slovani so tudi po ustanovitvi bolgarske dr?ave prakticirali svoje prvotne doma?e religije. Bolgarska religija je bila enobo?tvena ? verjeli so v boga neba Tangro . Ko sta Omurtag in Leon V. Armenec leta 815 podpisala mirovno pogodbo, je bizantinski cesar prisegel po bolgarskih obi?ajih. Bizantinski zgodovinarji so zapisali, da ve?ina slovanskih vladarjev opravlja razne poganske obrede. [77] Slovani so prakticirali mnogobo?tvo. Njihov najvi?ji bog je bil Perun . Obstajajo dokazi, da je bilo kr??anstvo raz?irjeno ?e v prvih 150 letih obstoja dr?ave.

Sredi 9. stoletja se je Boris I. odlo?il privzeti kr??anstvo , da bi s tem trdno povezal prebivalstvo svoje dr?ave.

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

  1. ↑ Jean W. Sedlar: A history of East Central Europe: East Central Europe in the Middle Ages . [1]
  2. ↑ Richard A. Fletcher: The barbarian conversion: from paganism to Christianity , University of California Press, 1999, ISBN 0-520-21859-0 , str. 338- [2]
  3. ↑ Francisco Rodriguez Adrados: A history of the Greek language: from its origins to the present , BRILL, 2005, ISBN 90-04-12835-2 , str. 265. [3]
  4. ↑ Greek East and Latin West: the church, AD 681-1071 , St Vladimir's Seminary Press, 2007, ISBN 0-88141-320-8 , str. 180. [4]
  5. ↑ John Van Antwerp Fine, The early medieval Balkans: a critical survey from the sixth to the late twelfth century , University of Michigan Press, 1991, ISBN 0-472-08149-7 , str. 106. [5]
  6. ↑ Florin Curta, Roman Kovalev: The other Europe in the Middle Ages: Avars, Bulgars, Khazars, and Cumans , BRILL, 2008, ISBN 90-04-16389-1 , str. 350-351. .
  7. ↑ Матанов, Христо (2014). В търсене на средновековното време. Металният път на българите (VII ? XV в.) . ИК Гутенберг. ISBN   9786191760183 .
  8. ↑ 8,0 8,1 Michael Angold, The Byzantine Empire, 1025-1204: A political history , Longman, New York, 1997, 2. izdaja, ISBN 0-582-29468-1 .
  9. ↑ Norwich 1998
  10. ↑ Schenker, Alexander (1995). The Dawn of Slavic . Yale University Press. str. 185?186 in 189?190.
  11. ↑ Benjamin W. Fortson. Indo-European Language and Culture: An Introduction , str. 374.
  12. ↑ 12,0 12,1 Runciman, S., A History of the First Bulgarian Empire , str. 27.
  13. ↑ Vladimirov, G., Danube Bulgaria and Volga Bulgaria , Orbel, 2005.
  14. ↑ John V. A. Fine, The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century , 1994, str. 55. [6]
  15. ↑ R. J. Crampton, A concise history of Bulgaria , 2005, str. 21
  16. ↑ Bulgaria , Oxford University Press, 2007, ISBN 0-19-820514-7 , str. 14. [7]
  17. ↑ Dennis Sinor, The Cambridge history of early Inner Asia , 1. del, Cambridge University Press, 1990, ISBN 0-521-24304-1 , 9780521243049, str. 62. [8]
  18. ↑ Christopher I. Beckwith, Empires of the Silk Road: a history of Central Eurasia from the Bronze Age , Princeton University Press, 2009, ISBN 0-691-13589-4 , 9780691135892, str. 117. [9]
  19. ↑ Whittow, M., The making of Byzantium , 600-1025, University of California press, Los Angeles, str. 272.
  20. ↑ Whittow, M., The making of Byzantium, 600-1025 , University of California press, Los Angeles, str. 279.
  21. ↑ Bulgars , Encyclopaedia Britannica Online
  22. ↑ Teofan Spovednik, Chronographia .
  23. ↑ Patriarh Nikefor I., Opuscula historica .
  24. ↑ L. Ivanov, Essential History of Bulgaria , Seven Pages, Sofija, 2007.
  25. ↑ 25,0 25,1 Teofan, str. 358-359.
  26. ↑ Pauli, Historia Langobardorum , VI., 31, str. 175.
  27. ↑ Teofan, str. 397.
  28. ↑ Nikefor, str. 69.
  29. ↑ Teofan, str. 433.
  30. ↑ Teofan, str. 447?448.
  31. ↑ Teofan, str. 467.
  32. ↑ Classen, J. (urednik) (1841), Theophanes Chronographia , Corpus Scriptorum Historiæ Byzantinæ (Bonn), I. del, 6301/802, str. 752-753.
  33. ↑ Teofan, str. 492.
  34. ↑ Martindale, J. R., Prosopography of the Byzantine Empire I: (641-867) , 2001.
  35. ↑ Scriptor incertus, str. 337?339.
  36. ↑ Scriptor incertus, str. 346?347.
  37. ↑ Scriptor incertus, str. 347?348.
  38. ↑ Annales Laurissenses minores , str. 814.
  39. ↑ Teofan Kontinat, II, 17-18, str. 64-66.
  40. ↑ 40,0 40,1 Bekker, Constantini Porphyrogeniti De Thematibus et De Administrando Imperio , Corpus Scriptorum Historiæ Byzantinæ, 1. izdaja, Bonn, 1840, str. 154-155.
  41. ↑ Konstantin Porfirogenet , De Administrando Imperio , 32, str. 154.
  42. ↑ Georgius Monachus Continuatus, str. 824.
  43. ↑ Georgius Monachus Continuatus, Logomete .
  44. ↑ Johannes VIII Papa, Epistolae , str. 159.
  45. ↑ Anastasius Bibliothecarius, str. 1373?1374.
  46. ↑ Barford, P.M., The Early Slavs . Ithaca, New York, Cornell University Press, 2001.
  47. ↑ Vita S. dementis.
  48. ↑ J. V. A. Fine ml., The Early Medieval Balkans. A Critical Survey from the 6th to the Late 12th Century , str 110.
  49. ↑ Enciklopedija B?lgarija , Akademi?no izdatelstvo "Маrin Drinov", 1988.
  50. ↑ Fine (1991), str. 139.
  51. ↑ 51,0 51,1 Delev, B?lgarskata d?r?ava pri car Simeon .
  52. ↑ Fine (1991), str. 137.
  53. ↑ Zlatarski, Istorija na P?rvoto B?lgarsko carstvo , str. 316.
  54. ↑ Zlatarski, Istorija na P?rvoto B?lgarsko carstvo , str. 321.
  55. ↑ Bakalov, Istorija na B?lgarija, Simeon ? Veliki .
  56. ↑ Runciman, A history of the First Bulgarian Empire, str. 157.
  57. ↑ Fine, The Early Medieval Balkans , str. 144?148.
  58. ↑ Dimitrov, Bulgaria: illustrated history .
  59. ↑ De Boor, Сarl Gothard (1888). Vita Euthymii . Berlin: Reimer, str. 214.
  60. ↑ Bakalov, Istorija na B?lgarija , Simeon I Veliki
  61. ↑ Konstantin Porfirogenet, De Administrando Imperio , str. 158?159.
  62. ↑ Teofan Kontinuat, str. 462?463 in 480.
  63. ↑ Nikolaj Papa, Response , str. 1015.
  64. ↑ Cedrenus: II, str. 383.
  65. ↑ Chronique dite de Nestor , str. 53?54.
  66. ↑ Leo Diaconus, str. 158-159.
  67. ↑ Proki?, str. 28.
  68. ↑ Skilices, str. 436?438.
  69. ↑ Gilferding A., (1868). Pisma od istorii Serbov i Bolgar , str. 209.
  70. ↑ ?i?i?, str. 331.
  71. ↑ Rozen, str. 43.
  72. ↑ Dimit?r Ov?arov, Istorija na B?lgarite: izkrivjavanija i fal?ifikacii , 1, Sofija, TanNakRa, str. 170-200. [10]
  73. ↑ ?ebotarenko, G.F., Materiali k arheologi?eskoj karte pamjatnikov VIII-X. v. v ju?noj ?asti Pruto-Dnestrovskogo me?dure?ija // Dalekoe pro?loe Moldavii , Ki?njev, 1969, str. 224-230.
  74. ↑ Р. Diaconu, D. Vilceanu, Pacuiul lui Soare , Cetatea bizantina, I, Bukare?ta, 1972.
  75. ↑ Kazhdan (1991), str. 335.
  76. ↑ Kazhdan (1991), str. 335, 2084?2085.
  77. ↑ Andreev J., Българските ханове и царе (Bolgarski kani in carji), Veliko Tarnovo, 1996, str. 57-58, ISBN 954-427-216-X .

Viri [ uredi | uredi kodo ]

  • Andreev, J., Lalkov, M., Българските ханове и царе ( Bolgarski kani in carji ). Abagar, 1966. ISBN 954-427-216-X .
  • Zlatarski, V.N., История на българската държава през средните векове ( Zgodovina srednjeve?ke bolgarske dr?ave ), I. del, Епоха на хуно-българското надмощие (679-852) ( Obdobje hunsko-bolgarske prevlade (679-852) ), Sofija, 1918. ISBN 9547366284 . [11] Arhivirano 2014-01-06 na Wayback Machine .
  • Zlatarski, V.N., История на българската държава през средните векове ( Zgodovina srednjeve?ke bolgarske dr?ave ), I. del, История на Първото българско царство ( Zgodovina Prvega bolgarskega cesarstva ), II. zvezek, От славянизацията на държавата до падането на Първото царство (852?1018) ( Od slovanizacije do propada Prvega bolgarskega cesarstva (852-1018) ), Sofija, 1927. [12]
  • Bakalov, G., Komanov, M., История на България ( Zgodovina Bolgarije ), Sofija: Trud, Sirma. ISBN 9844830679 .
  • Carev, S., Български хроники ( Bolgarske kronike ), Sofija, Plovdiv: Trud, ?anet 45. ISBN 954-528-610-5 .
  • Delev, P., Kacinov, V., Mitev. P., Kalinova E., Baeva I., Dobrev B., История и цивилизация ( Zgodovina in civilizacija ), Trud, Sirma, 2006.
  • Fine, John Van Antwerp Jr. (1991). The Early Medieval Balkans: A Critical Survey from the Sixth to the Late Twelfth Century . University of Michigan Press. ISBN   978-0-472-08149-3 .
  • Kazhdan, Alexander, ur. (1991). Oxford Dictionary of Byzantium . New York ; Oxford : Oxford University Press. ISBN   978-0-19-504652-6 .
  • Runciman, S., A History of the First Bulgarian Empire . G. Bell & Sons, London, 1930. [13]
  • Cawley, Ch., Medieval Lands, Foundation for Medieval Genealogy , 2006?2007.
Pridobljeno iz ≫ https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Prvo_bolgarsko_cesarstvo&oldid=6190619 ≪