Merkur

Slika Merkurja v nepravih barvah, posnetek sonde MESSENGER
Oznake
Pridevniki	merkurski
Zna?ilnosti tira [2]
Epoha : J2000
Odson?je	69.816.900 km 0,466697 a.e.
Prison?je	46.001.200 km 0,307499 a.e.
Velika polos	57.909.100 km 0,387098 a.e.
Izsrednost	0,205630
Obhodna doba	87,9691 d (0,240846 a )
Sinodska perioda	115,88 d [1]
Povp. tirna hitrost	47,87 km/s [1]
Srednja anomalija	174,796°
Naklon tira	7,005° 3,38° na Son?ev ravnik
Dol?ina dvi?nega vozla	48,331°
Argument prison?ja	29,124°
Znani Sateliti	jih nima
Fizikalne zna?ilnosti
Srednji polmer	2439,7 ± 1,0 km [3] [4] 0,3829 Zemljinega
Flattening	< 0,0006 [4]
Povr?ina	7,48 × 10 7000700000000000000♠ 7  km² 0,108 Zemljine [3]
Prostornina	6,083 × 10 7001100000000000000♠ 10  km³ 0,054 Zemljine [3]
Masa	3,3022 × 10 7001230000000000000♠ 23  kg 0,055 Zemljine [3]
Srednja gostota	5,427 g/cm³ [3]
Povr?inska te?nost	3,7  m/s² 0,38 g [3]
Ube?na hitrost	4,25 km/s [3]
Siderska vrtilna doba	58,646 dni (58 d 15,5  h ) [3]
Hitrost vrtenja na ekvatorju	10,892 km/h
Nagib vrtilne osi	0,01° [1]
Rektascenzija severnega pola	18 h 44 min 2 s 281,01° [1]
Deklinacija severnega pola	61,45° [1]
Albedo	0,119 ( albedo ) 0,106 ( geom. ) [1]
Povr?inska temp. min srednja max 0°N, 0°W 100 K 340 K 700 K 85°N, 0°W 80 K 200 K 380 K
Navidezni sij	do −1,9 [1]
Kotna velikost	4,5" ? 13" [1]
Atmosfera
Povr?inski tlak	neznaten
Sestava	[ navedi vir ] 31,7 % kalij 24,9 % natrij 9,5 % atomarni kisik 7,0 % argon 5,9 % helij 5,6 % molekularni kisik 5,2 % du?ik 3,6 % ogljikov dioksid 3,4 % voda 3,2 % vodik

Merkur je najmanj?i in Soncu najbli?ji planet v Oson?ju . Sonce obkro?i v 88 dneh. Svetlost njegovega navideznega sija se giblje med −2,0 in 5,5, vendar se ga le ste?ka opazi, saj zna?a njegova najve?ja kotna oddaljenost od Sonca (najdalj?a elongacija ) le 28,3°. Vidi se ga lahko v jutranjem ali ve?ernem mraku . Prvo vesoljsko plovilo , ki ga je obiskalo in kartiralo 40 % do 45 % povr?ja, je bil Mariner 10 v letih 1974 in 1975. Drugo pa je bila sonda MESSENGER, ki so jo izstrelili leta 2004 in je Merkur v teku ?tirih let obkro?ila kar 4.000 krat, ter tako kartirala in preu?ila ve?ino povr?ja. Naslednja odprava proti Merkurju, imenovana BepiColombo, trenutno poteka v sodelovanju Evropske vesoljske agencije (ESA) in Japonske agencije za raziskovanje vesolja (JAXA). Izstrelitev sonde je bila 20. oktobra 2018 ob 01.45 (UCT), prihod k Merkurju pa je na?rtovan za 5. december 2025. Sonda bo izvedla en mimolet Zemlje, dva mimoleta Venere in ?est mimoletov Merkurja. ^{[5] [6]}

Merkur po izgledu spominja na Luno , saj je mo?no prepreden z udarnimi kraterji . Naravnih satelitov ali gostej?e atmosfere nima. Ima veliko ?elezno jedro , ki ustvarja magnetno polje z mo?jo pribli?no 0,1 % Zemljinega . ^[7] Povr?inske temperature na planetu zna?ajo med 90 in 700 K (−180 °C do 430 °C). Najtopleje je na subsolarni to?ki , najhladnej?a pa so dna kraterjev blizu polov .

Planet so po svojem krilatem bogu ? slu Merkurju , verjetno zaradi hitrega gibanja po nebu, poimenovali Rimljani. Astronomski simbol zanj, prikazan na vrhu tabele ob strani, je stilizirana razli?ica glave boga in krilatega pokrivala na vrhu njegovega kaduceja , starega astrolo?kega simbola . Grki so ga imenovali Στ?λβων: Stilbon (≫svetle?i≪) in Hermes . Do petega stoletja pred na?im ?tetjem so verjeli, da gre za dve lo?eni telesi. En naj bi bil viden ob son?nem vzhodu, drugi ob son?nem zahodu. V Indiji so planet poimenovali Buda (???), po sinu ?andre (Lune). V kitajski, korejski, japonski in vietnamski kulturi se planet na osnovi petih elementov imenuje vodna zvezda (水星). Hebrejci so ga poimenovali Kokhav Hamah (???? ???), ≫zvezda vro?ega≪ (≫vro?i≪ se pri tem nana?a na Sonce).

Notranja zgradba [ uredi | uredi kodo ]

Merkur je eden od ?tirih zemeljskih planetov , kar pomeni, da je tako kot Zemlja kamninsko telo. S premerom 4879 km na ekvatorju je najmanj?i med njimi. Sestoji iz pribli?no 70 % kovinske in 30 % silikatne snovi. Z gostoto 5,43 g/cm³ je na drugem mestu v Oson?ju, takoj za Zemljo. ?e pa se odmisli u?inek te?nostnega stisnjenja, bi bil Merkur iz gostej?e snovi; imel bi namre? gostoto 5,3 g/cm³, medtem ko je gostota Zemlje 4,4 g/cm³. ^[8]

Na podlagi gostote se lahko sklepa na notranjo zgradbo Merkurja. Medtem ko je gostota Zemlje, posebno v jedru , v veliki meri posledica te?nostnega tlaka, je Merkur precej manj?i in njegova notranjost ni tako stisnjena. Tako visoko gostoto se lahko pojasni le z velikim in z ?elezom bogatim jedrom. ^[9] Geologi ocenjujejo, da jedro obsega pribli?no 42 % prostornine Merkurja (pri Zemlji 17 %).

Jedro obdaja 600 km debel pla?? . Domnevno naj bi v za?etku Merkurjeve zgodovine orja?ki trk z njega odtrgal ve? sto kilometrov prvotne pla??ne snovi, zato je pla?? v primerjavi z jedrom zdaj razmeroma tanek (druge teorije so obravnavane spodaj). ^[10]

Merkurjeva skorja naj bi bila debela med 100 in 200 km. Posebna zna?ilnost Merkurjevega povr?ja so ?tevilni ozki grebeni, dolgi tudi ve? sto kilometrov. Ti naj bi nastali, ko se je skorja ?e strdila, nato pa sta se skorja in pla?? za?ela ohlajati in kr?iti. ^[11]

Merkur vsebuje ve? ?eleza kot kateri koli drug planet v Oson?ju. Visoko kovinskost se pojasnjuje z ve? teorijami. Po naj?ir?e sprejeti je imel Merkur prvotno podobno razmerje med kovinami in silikati, kot ga imajo hondritni meteorji (ta naj bi bila tipi?na za povpre?no kamninsko snov v Oson?ju) ter pribli?no 2,35-krat ve?jo maso od dana?nje. Vendar pa ga je ?e kmalu po nastanku Oson?ja zadel planetezimal s pribli?no ?estino te mase. Udarec naj bi odtrgal precej prvotne skorje in pla??a, pri ?emer se je precej pove?al dele? jedra. ^[10] Podobna teorija razlaga tudi nastanek Zemljine Lune ( glej ?lanek domneva velikega trka ).

Po drugi teoriji naj bi se Merkur iz solarne meglice izoblikoval, ?e preden se je stabiliziral izsev Sonca. Planet naj bi imel v za?etku dvakrat ve?jo maso. Ob kr?enju Protosonca pa so temperature v okolici Merkurja dosegle med 2500 in 3500 K, morda celo 10000 K. Pri tolik?nih temperaturah naj bi se povr?insko skalovje uparilo in ustvarilo ≫skalno paro≪, ki jo je odnesel Son?ev veter . ^[12]

Tretja teorija pa pravi, da je v solarni meglici pri?lo do trenja delcev, iz katerih je nastajal Merkur, kar pomeni, da so se la?ji delci izgubili. ^[13] Vsaka od teh teorij predvideva druga?no sestavo povr?ine. To naj bi raziskali vesoljski odpravi MESSENGER in BepiColombo in s tem potrdili ali ovrgli na?tete teorije.

Povr?je [ uredi | uredi kodo ]

Povr?je Merkurja je po videzu zelo podobno povr?ju Lune, saj so na njem ob?irne morjem podobne ravnine in ?tevilni kraterji, kar ka?e, da je planet ?e ve? milijard let geolo?ko neaktiven. Ker na?e poznavanje geologije Merkurja temelji na enem samem mimoletu vesoljske sonde, je med vsemi zemeljskimi planeti najmanj poznana. Povr?inske zna?ilnosti nosijo naslednja imena:

• albedne zna?ilnosti ? predeli z druga?no odsevnostjo
• Dorsa ? grebeni
• Montes ? gore
• Planitiae ? ravnine
• Rupes ? stene
• Valles ? doline

Med in kmalu po nastanku Merkurja, v obdobju do pred okrog 3,8 milijarde let, so planet silovito bombardirali kometi in asteroidi. V tem ?asu intenzivnega nastajanja kraterjev je prihajalo do udarcev po vsem povr?ju, k ?emur je ?e dodatno prispevala odsotnost atmosfere , ki bi upo?asnila prihajajo?a telesa. Tedaj je bil planet vulkansko aktiven. Kotline, kot je Caloris Planitia , so se napolnile z magmo iz notranjosti. Nastale so ravnine, podobne morjem na Luni.

Kraterji na Merkurju imajo premer med nekaj metri in ve? sto kilometri. Najve?ji znani krater je velikanski Caloris Planitia s premerom 1300 km. Udarec, ki je ustvaril Caloris Planitia, je bil tako mo?an, da je povzro?il izbruhe lave in okrog udarnega kraterja pustil ?ez 2 km visok koncentri?en prstan. Na nasprotni strani planeta se ?iri veliko obmo?je nenavadnega hribovitega terena. Po eni od razlag naj bi nastalo zaradi sunkov udarca, ki so potovali okrog planeta in se zdru?ili v antipodni to?ki (180° stran), kar je povzro?ilo obse?no lomljenje povr?ine. ^[14] Po drugi strani bi tak teren lahko nastal zaradi zdru?itve izvr?ene snovi v antipodu.

Ravnine na Merkurju so dveh razli?nih starosti. Mlaj?e so manj kraterizirane in so verjetno nastale, ko je lava prekrila starej?o povr?ino. Nenavadna zna?ilnost povr?ine planeta so ?tevilne kompresijske gube, ki prepredajo ravnine. Domnevno naj bi se povr?je deformiralo, ko se je planet pri ohlajanju kr?il. Gube so vidne vrh drugih zna?ilnosti, kot so kraterji in zglajene ravnine, kar pomeni, da so mlaj?e. ^[15] Povr?je Merkurja je ukrivljeno tudi zaradi znatnega bibavi?nega u?inka Sonca . Bibavica na Merkurju je pribli?no 17 % mo?nej?a kot bibavica na Zemlji, kjer jo povzro?a Luna. ^[16]

Podobno kot na Luni so verjetno tudi na Merkurju vidni u?inki vesoljskega preperevanja . Son?ev veter in udarci mikrometeoritov lahko spremenijo odbojne lastnosti povr?inske snovi.

Srednja povr?inska temperatura Merkurja zna?a 452  K (178,9 °C), zaradi odsotnosti atmosfere pa niha med 90 K (−183 °C) in 700 K (427 °C) (za primerjavo, na Zemlji temperatura niha samo za pribli?no 80 K). Son?na svetloba je na povr?ini Merkurja 6,5-krat mo?nej?a kot na Zemlji, solarna konstanta pa zna?a 9,13 kW/m².

?eprav so temperature na povr?ju v splo?nem zelo visoke, opazovanja ka?ejo, da na Merkurju obstaja tudi led . Dna nekaterih globokih kraterjev blizu polov nikoli ne obsije neposredna son?na svetloba, zato temperature tam ostajajo globoko pod splo?nim povpre?jem. Vodni led mo?no odbija radarske ?arke, opazovanja pa ka?ejo, da so blizu polov obmo?ja z zelo visoko radarsko odbojnostjo. ^[17] Pove?ano odbojnost teh obmo?ij se lahko sicer pojasni tudi na druge na?ine, vendar so astronomi mnenja, da gre najverjetneje za led.

Zaledenela obmo?ja naj bi bila prekrita s samo nekaj metrov debelo plastjo ledu, tega pa naj bi bilo pribli?no 10 ¹⁴ ?10 ¹⁵ kg. Za primerjavo, antarkti?na ledena ploskev vsebuje 4 × 10 ^{7001180000000000000♠ 18}  kg, ju?na polarna kapa Marsa pa pribli?no 10 × 10 ^{7001160000000000000♠ 16} kg vode. Izvor ledu na Merkurju ?e ni pojasnjen, najverjetnej?a vira pa sta izhlapevanje vode iz notranjosti planeta ali pa njeno odlaganje vode ob udarcih kometov . ^[18]

Atmosfera [ uredi | uredi kodo ]

Merkur je premajhen, da bi s svojo ?ibko gravitacijo dlje ?asa zadr?al znatnej?o atmosfero. Vendarle pa ima redko atmosfero, ki vsebuje vodik , helij , kisik , natrij , kalcij in kalij . Ta ni stabilna ? atomi se neprestano izgubljajo v vesolje in iz razli?nih virov nadome??ajo. Atomi vodika in helija verjetno izvirajo iz Son?evega vetra , difundirajo v magnetosfero in nato spet ube?ijo v vesolje. Dodaten vir helija, pa tudi vir natrija in kalija, je radioaktivno razpadanje elementov v skorji. Verjetno je del atmosfere tudi vodna para, ki jo prina?ajo kometi . ^[19]

Magnetosfera [ uredi | uredi kodo ]

?eprav se Merkur vrti po?asi, ima razmeroma mo?no in domnevno globalno magnetno polje z mo?jo pribli?no 0,1 % Zemljinega. ^[20] Tako kot pri Zemlji bi ga lahko ustvarjalala kro?e?a teko?a snov v jedru. Vendar pa znanstveniki niso prepri?ani, da je Merkurjevo jedro ?e vedno v teko?em stanju. ^[21] V teko?em stanju bi ga lahko ohranjali bibavi?ni u?inki v obdobjih velike izsrednosti tira . Morda pa je magnetno polje Merkurja ostanek biv?ega u?inka dinama , ki je sicer prenehal, magnetno polje pa je ostalo ≫zamrznjeno≪ v trdnih magnetnih snoveh.

Merkurjevo magnetno polje je dovolj mo?no, da preusmerja Son?ev veter okrog planeta in s tem ustvarja magnetosfero , v katero Son?ev veter ne prodre. Nasprotno Luna nima atmosfere, saj ima pre?ibko magnetno polje, da bi prepre?ilo prodor Son?evega vetra do njene povr?ine.

Tir in vrtenje [ uredi | uredi kodo ]

Merkur ima med vsemi pravimi planeti najbolj izsreden tir , saj je od Sonca oddaljen med 46 in 70 milijoni kilometrov, v povpre?ju pa je Merkur oddaljen 57.910.000 km ali 0,38 astronomske enote. Tir zaklju?i v 88 dneh. Levi diagram ponazarja u?inke izsrednosti. Merkurjev tir se prekriva s kro?nico, ki ima isto veliko polos . Iz ve?je razdalje, ki jo planet prepotuje v vsakem petdnevnem intervalu, je razvidno, da ima v bli?ini prison?ja vi?jo hitrost. Velikost krogel, obratno sorazmerna njihovi oddaljenosti od Sonca, ponazarja spremenljivo heliocentri?no oddaljenost. Posledica spreminjanja oddaljenosti od Sonca in edinstvene resonance 3:2 vrtenja planeta okrog svoje osi je velika raznolikost povr?inske temperature.

Merkurjev tir je na Zemljin tir ( ekliptiko ) nagnjen za 7°, kar je prikazano na diagramu na levi. Zaradi tega pride do prehodov Merkurja preko Son?eve ploskve le takrat, ko Merkur pre?ka ravnino ekliptike ravno ob ?asu, ko le?i med Zemljo in Soncem. To se v povpre?ju zgodi vsakih sedem let.

Vrtilna os Merkurja je nagnjena samo za 0,01°. To je ve? kot 300-krat manj kot pri Jupitru , ki ima drugi najmanj?i nagib osi med planeti, in sicer 3,1°. To pomeni, da bi opazovalec na ekvatorju Sonca nikoli ne videl dlje kot 0,01° ju?no ali severno od nadglavi??a.

Ponekod na povr?ju Merkurja bi lahko opazovalec v enem samem dnevu videl Sonce vziti in se dvigniti do polovice, nato pa bi se obrnilo, za?lo in ponovno vz?lo. Do tega pride zato, ker se pribli?no ?tiri dni pred prison?jem kotna tirna hitrost Merkurja izena?i z njegovo vrtilno hitrostjo , nato pa jo prese?e. Zato se zdi, kot da se Sonce po nebu giblje vzvratno . ?tiri dni po prison?ju se nadaljuje Son?evo obi?ajno navidezno gibanje.

Sukanje Merkurjevega prison?ja [ uredi | uredi kodo ]

Z Newtonovo mehaniko po?asne precesije Merkurja ni mogo?e zadovoljivo razlo?iti. Mnogo let so domnevali, da se za tem skriva ?e neodkriti planet, ki se giblje ?e bli?e Soncu kot Merkur (mogo?a razlaga bi bila ?e majhna splo??enost Sonca). Vero astronomov v tako razlago je ?e okrepila uspe?na izsleditev Neptuna na podlagi motenj gibanja planeta Urana . V 20. stoletju pa je opazovano precesijo popolnoma pojasnila splo?na teorija relativnosti Alberta Einsteina . Precesija Merkurja je ponazorila pojav pove?evanja mase in s tem zanesljivo potrdila eno od Einsteinovih teorij. Merkur je namre? v prison?ju nekoliko masivnej?i kot v odson?ju , saj se mu zaradi dilatacije mase pove?a kineti?na energija. Zaradi dodatne mase dobi dodatno vztrajnost in tako za malenkost prehiti lego prison?ja, kot ga napove Newtonova gravitacija. Razlika je zelo majhna: Merkurjevo prison?je zaradi relativisti?nega u?inka pohiti le za 43 kotnih sekund na stoletje . Pri drugih planetih je razlika ?e manj?a, in sicer 8,6 kotnih sekund na stoletje pri Veneri , 3,8 pri Zemlji in 1,3 pri Marsu , kar neposredno ?e ni bilo mogo?e opaziti.

Simulacije tira ka?ejo, da se izsrednost Merkurjevega tira v milijonih let kaoti?no spreminja med 0 (kro?ni tir) do zelo velike vrednosti 0,47. To naj bi bilo vzrok Merkurjevi resonanci med vrtenjem in tirom 3:2 (namesto obi?ajnej?e 1:1), saj je to stanje v obdobju visoke izsrednosti verjetnej?e. ^[22]

Resonanca med vrtenjem in tirom [ uredi | uredi kodo ]

Dolgo ?asa so mislili, da se Merkur vrti so?asno s Soncem, kar pomeni, da se okrog svoje osi zavrti enkrat na vsak obhod, pri tem pa Soncu ka?e ves ?as isto stran, podobno kot Luna, ki je vedno z isto stranjo obrnjena proti Zemlji. Vendar pa so radarska opazovanja leta 1965 potrdila, da ima planet resonanco vrtenja in tira v razmerju 3:2, kar pomeni, da se Merkur v dveh obhodih okrog Sonca okrog svoje osi zavrti tri krat. To resonanco stabilizira izsrednost Merkurjevega tira. V prison?ju , ko je Son?ev privlak najmo?nej?i, je Sonce na Merkurjevem nebu prakti?no negibno. Prvotno so domnevali, da je razlog v tem, da je v ?asu opazovanja Merkur vedno na istem mesto v svoji resonanci 3:2 in tako vedno ka?e isto stran. Son?ev dan zaradi resonance vrtenja in tira 3:2 traja (dol?ina med dvema meridianskima prehodoma Sonca) pribli?no 176 zemeljskih dni. Zvezdni dan (vrtilna doba) traja pribli?no 58,7 zemeljskih dni.

Opazovanje [ uredi | uredi kodo ]

Merkurjev navidezni sij niha med -−2,0 (kar je svetlej?e od zvezde Sirij ) in 5,5. ^[23]

Opazovanja Merkurja ote?ko?a njegova bli?ina Soncu, saj je v njegovem bli??u ve?inoma neviden. Merkur lahko opazujemo le v kratkem ?asu ob jutranjem ali ve?ernem mraku. Hubblov vesoljski teleskop zaradi varnostnih postopkov, ki mu prepre?ujejo, da bi se usmeril preblizu Soncu, Merkurja ne more opazovati.

Pri opazovanju z Zemlje tako kot pri Luni tudi pri Merkurju vidimo mene , saj je v spodnji konjukciji ≫nov≪, ob zgornji pa ≫poln≪. Obakrat je planet zaradi hkratnega vzhoda in zahoda s Soncem neviden. Do prve oz. zadnje mene pride pri najve?ji elongaciji (navidezni oddaljenosti od Sonca) vzhodno oz. zahodno, ki pri Merkurjevi lo?itvi od Sonca zna?a med 18,5° pri prison?ju in 28,3° pri odson?ju . Pri najve?ji elongaciji zahodno vzide Merkur pred soncem, pri najve?ji elongaciji zahodno pa zaide za Soncem.

Merkur dose?e spodnjo konjukcijo v povpre?ju vsakih 116 dni, vendar pa to obdobje zaradi izsrednega tira planeta niha med 111 in 121 dnevi. Obdobje navideznega vzvratnega gibanja , kot ga lahko vidimo z Zemlje, traja na vsaki strani spodnje konjukcije med 8 in 15 dni. Tudi ta veliki razpon je posledica velike izsrednosti tira.

Merkur je pogosto bolje viden z ju?ne poloble kot s severne. Razlog je v tem, da so najve?je mogo?e elongacije zahodno od Sonca vedno zgodaj jeseni, najve?je mogo?e vzhodne elongacije pa so, ko se na ju?ni polobli pribli?uje konec zime. Obakrat je dose?en maksimalen kot Merkurjevega tira z ekliptiko , zato Merkur v prvem primeru vzide nekaj ur pred Soncem, v drugem pa v dr?avah ju?nega zmernega pasu, kot sta Argentina in Nova Zelandija , zaide ?ele ve? ur za son?nim zahodom. Nasprotno pa v severnem zmernem pasu Merkur nikdar ne vzide nad obzorje bolj ali manj popolnoma temnega no?nega neba. Merkur lahko tako kot nekatere druge planete in najsvetlej?e zvezde vidimo tudi pri popolnem Son?evem mrku .

Z Zemlje je Merkur najsvetlej?i, ko je v meni debelitve , to je med krajcem in ??ipom. ?eprav je planet tedaj precej bolj oddaljen kot pri tanj?anju, ve?jo oddaljenost ve? kot nadomesti ve?ja osvetljena povr?ina. Nasprotno pri Veneri velja, da je najsvetlej?a, ko je tanek srp, saj je takrat mnogo bli?e Zemlji.

Raziskovanje Merkurja [ uredi | uredi kodo ]

Prvi astronomi [ uredi | uredi kodo ]

Merkur so kot Ubu-idim-gud-ud poznali ?e Sumerci v 3. tiso?letju pred na?im ?tetjem. Planet so morda opazovali tudi prvi Babilonci (2000 do 500 pr. n. ?t.), ki so nasledili Sumerce. ?eprav se zapisi o tem niso ohranili, pa se poznej?i babilonski zapisi iz 7. stoletja pr. n. ?t. sklicujejo na mnogo starej?a opazovanja. Babilonci so planet po bo?jem slu iz svoje mitologije imenovali Nabu ali Nebu . ^[24]

Stari Grki so planet imenovali z dvema imenoma: Apolon na jutranjem in Hermes na ve?ernem nebu. Vendarle pa so gr?ki astronomi spoznali, da se obe imeni nana?ata na isto telo. Prvi, ki je tako menil, je bil Pitagora . ^[25] (angle?ko)

Raziskovanja s teleskopi z Zemlje [ uredi | uredi kodo ]

Prva opazovanja Merkurja s teleskopom je opravil Galilei v zgodnjem 17. stoletju. Galileo je opazoval faze pri Veneri, pri Merkurju pa ne, ker je bil njegov teleskop pre?ibak. Leta 1631 je Pierre Gassendi prvi? opazoval prehod planeta preko Son?eve ploskve, ta prehod pa je napovedal Johannes Kepler . Giovanni Zupi je leta 1639 s teleskopom odkril, da ima planet faze podobne Veneri in Luni. Opazovanja so dokon?no potrdila, da Merkur obkro?a Sonce.

Zelo redek dogodek v astronomiji (?e gledamo z Zemlje) je prehod enega planeta preko drugega ( okultacija ). Merkur in Venera se prekrijeta vsakih nekaj stoletij. Edini zgodovinsko zapisan dogodek, ki se je zgodil 28. maja 1737, je opazoval John Bevis s Kraljevega observatorija Greenwich . ^[26] Naslednja okultacija Merkurja zaradi Venere bo leta 2133.

Te?ave, ki spremljajo opazovanje Merkurja, pomenijo, da je ta precej manj preu?evan kot drugi planeti. Leta 1800 je Johann Schroter opravil opazovanja povr?inskih zna?ilnosti, vendar je napa?no ocenil vrtilno dobo planeta na pribli?no 24 ur. V 80. letih 19. stoletja je Giovanni Virginio Schiaparelli natan?neje kartografiral planet in predlagal Merkurjevo vrtilno dobo 88 dni, kar je enako obhodni dobi in sicer zaradi plimne priklenitve . ^[27] Ta pojav se imenuje so?asno vrtenje in je tudi opazen pri Zemljini Luni.

Teorija o Merkurjevem so?asnem vrtenju je postala splo?no sprejeta in za astronome se je zgodil znaten ?ok v 60. letih 20. stoletja, ko so radijska opazovanja postavila to teorijo pod vpra?aj. ?e bi bil Merkur plimno priklenjen, bi morala biti njegova temna stran zelo mrzla, vendar pa so meritve radijskih emisij pokazale, da je precej toplej?a od pri?akovanj. Astronomi so oklevali z opustitvijo teorije o so?asnem vrtenju in predlagali alternativne mehanizme za pojasnitev opazovanj, kot so mo?ni vetrovi, ki prena?ajo toploto. Leta 1965 pa so radarska opazovanja nedvoumno potrdila, da je planetova vrtilna doba pribli?no 59 dni. Italijanski astronom Giuseppe Colombo je opazil, da je ta vrednost pribli?no dve tretjini Merkurjeve obhodne dobe in je zato predlagal druga?no obliko plimne priklenitve, kjer naj bi bila planetova vrtilna in obhodna doba priklenjena na resonanco 3:2 in ne 1:1. ^[28] Podatki z vesoljskih plovil so kasneje potrdili te poglede.

Opazovanja s tal niso prinesla bistvenih spoznanj o najbolj notranjem planetu in ?ele z obiskom vesoljskega plovila je postalo znanih ve?ina osnovnih lastnosti planeta. Tehnolo?ki napredek pa je izbolj?al tudi opazovanja s tal. Leta 2000 so na Observatoriju Mount Wilson posneli fotografije vi?jih lo?ljivosti tistih delov Merkurja, ki jih Mariner 10 ni videl. ^[29]

Raziskovanja z vesoljskimi sondami [ uredi | uredi kodo ]

Doseg Merkurja z Zemlje je poseben tehnolo?ki izziv, saj planet obkro?a Sonce mnogo bli?je kot Zemlja. Vesoljsko plovilo , izstreljeno z Zemlje in namenjeno proti Merkurju mora prepotovati preko 91 milijonov kilometrov v Son?evo gravitacijsko potencialno jamo . Za?en?i z Zemljino obhodno hitrostjo 30 km/s je sprememba hitrosti ( delta v ), ki jo mora narediti plovilo za vstop v Hohmannovo prenosno orbito blizu Merkurja v nasprotju z drugimi planetarnimi odpravami precej velika.

Potencialna energija , ki se sprosti ob spustu v Son?evo potencialno jamo, postane kineti?na energija . To potrebuje ?e eno veliko spremembo hitrosti, da lahko opravimo karkoli drugega kot hiter mimolet Merkurja. Za varen pristanek ali pa vstop v stabilni tir okrog planeta vesoljsko polovilo zaradi zelo ?ibkega ozra?ja ne more uporabiti aerozaviranja , ampak se mora zanesti na raketne motorje. Za potovanje na Merkur je potrebno ve? raketnega goriva kot pa za pobeg iz Oson?ja. Posledica tega je, da je ta planet do sedaj obiskalo samo eno plovilo.

Mariner 10 [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Mariner 10 .

Prvo vesoljsko plovilo, ki se je pribli?alo Merkurju, je bilo Nasin Mariner 10 (v letih 1974?75. ^[25] Vesoljsko plovilo je uporabilo privla?nost planeta Venere , da bi se lahko pribli?alo Merkurju ? bilo je prvo plovilo, ki je uporabilo gravitacijski manever . Mariner 10 je posnel prve slike Merkurjeve povr?ine iz bli?ine. Povr?ina se je izkazala za mo?no kraterizirano, poleg tega pa je bilo mo? najti mnoge druge geolo?ke zna?ilnosti, kot recimo velike stene, njihov nastanek pa je bil kasneje povezan z u?inki kr?enja planeta zgodaj v njegovi geolo?ki zgodovini. ?al je Merkur ob vsakem bli?njem sre?anju Marinerja 10 kazal vedno isto stran, zato je bilo posnete manj kot 45 % povr?ine planeta.

Vesoljsko plovilo se je trikrat pribli?alo Merkurju, najbli?je na 327 km nad povr?ino planeta. Ob prvem sre?anju so in?trumenti na veliko presene?enje planetarnih geologov zaznali magnetno polje. Merkurjevo vrtenje naj bi bilo namre? mnogo prepo?asno za ustvarjanje znatnega u?inka dinama . Drugi mimolet se je v ve?ini uporabljal za fotografiranje, ob tretjem mimoletu pa so bili pridobljeni obse?ni podatki o magnetizmu. Podatki so razkrili, da je planetovo magnetno polje precej podobno Zemljinemu, ki odbija Son?ev veter okrog planeta. Vseeno je izvor Merkurjevega magnetnega polja ?e vedno predmet ve? razli?nih teorij.

Le nekaj dni po njegovem zadnjem mimoletu je Marinerju 10 zmanjkalo goriva, zato njegovega tira ni bilo ve? mo? nadzirati. Tako so nadzorniki odprave izklopili vesoljsko plovilo. Mariner 10 naj bi ?e vedno obkro?al Sonce in se pribli?al Merkurju vsakih nekaj mesecev. ^[30]

MESSENGER [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: MESSENGER .

Druga Nasina odprava na Merkur, imenovana MESSENGER ( MErcury Surface, Space ENvironment, GEochemistry, and Ranging - Merkurjeva povr?ina, vesoljsko okolje, geokemija in daljinske raziskave) je bila izstreljena 3. avgusta 2004 iz Cape Canaverala na krovi rakete Boeing Delta 2 . Vesoljsko plovilo MESSENGER bo opravilo ve? mimoletov planetov, da se postavi v pravilni tir za doseg tira okrog Merkurja. Plovilo je februarja 2005 ?e opravilo mimolet Zemlje in dva mimoleta Venere v letih 2006 in 2007, sledijo pa trije mimoleti Merkurja v letih 2008 in 2009 ter vtiritev v tir okrog planeta marca 2011. Prvega od mimoletov Merkurja je MESSENGER opravil 14. januarja 2008 in posnel do zdaj neraziskano stran povr?ja planeta.

Odprava naj bi prinesla nova spoznanja v ?estih klju?nih zadevah: Merkurjeva visoka gostota, njegova geolo?ka zgodovina, narava njegovega magnetnega polja, struktura njegovega jedra, prisotnost ledu na polih in izvor njegovega redkega ozra?ja. Plovilo ima na krovu naprave za slikanje, ki so mnogo bolj zmogljive kot naprave Marinerja 10, razli?ne spektrometre za dolo?evanje koli?ine elementov v skorji ter magnetometre in naprave za merjenje hitrosti nabitih delcev. To?ne meritve majhnih sprememb v hitrosti plovila med njegovim obkro?anjem planeta bodo uporabljene za dolo?evanje podrobne zgradbe notranjosti planeta. ^[31]

BepiColombo [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: BepiColombo .

Japonska namerava skupno odpravo z Evropsko vesoljsko agencijo imenovano Bepi Colombo , ki bo obkro?ala Merkur z dvema sondama: ena bo kartografirala planet, druga pa preu?evala njegovo magnetosfero . Prvotni na?rt s pristajalnim odsekom je bil preklican. Ruska raketa Sojuz bo sondi izstrelila leta 2013. Tako kot MESSENGER bosta tudi obe sondi BepiColombo do Merkurja opravili ve? mimoletov pred vstopom v tir okrog planeta, in sicer Luno in Venero ter ve? mimoletov Merkurja samega. Sondi bosta dosegli Merkur leta 2019 ter eno leto kartografirali in preu?evali magnetosfero.

Sondi bosta nosili podoben nabor spektrometrov kot MESSENGER in preu?evali planet v razli?nih valovnih dol?inah, vklju?no v infrarde?em , ultravijoli?nem , ?arkih X in ?arkih gama . Poleg intenzivnega preu?evanja planeta na?rtovalci odprave upajo, da bi z uporabo bli?ine Sonca lahko z izbolj?ano natan?nostjo preizkusili napovedi splo?ne teorije relativnosti .

Odprava je poimenovana po Giuseppu (Bepi) Colombu , znanstveniku, ki je prvi dolo?il naravo Merkurjeve tirne resonance s Soncem in je bil tudi udele?en pri na?rtovanju tira Marinerja 10 do planeta leta 1974. ^[32]

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

• Merkur na Devet planetov
• Merkur Arhivirano 2017-03-17 na Wayback Machine . - About Space
• Atlas Merkurja - NASA
• Dejstva o Merkurju od Nase
• BepiColombo, Esina odprava na Merkur
• MESSENGER, Nasina odprava na Merkur
• SolarViews.com - Merkur
• Merkur na World Book Online Reference Center Arhivirano 2010-01-11 na Wayback Machine .
• Merkurjeva geoda Svetovni spletni iskalnik, ki podpira programe NASA World Wind , Celestia in druge.