Krimska vojna
Del rusko-tur?kih vojn francosko-ruskih vojn
Podrobnost slike Obleganje Sevastopola ( Franz Roubaud , 1904)
Datum 1854 - 1856 Prizori??e Krim , Balkan , ?rno morje , Baltik , Tihi ocean Izid Zmaga Osmanskega cesarstva in zaveznikov
Udele?enci
Zavezniki: Drugo francosko cesarstvo Zdru?eno kraljestvo Osmansko cesarstvo Kraljevina Sardinija	Ruski imperij Bolgarski prostovoljci
?rtve in izgube
90.000 Francozov 35.000 Turkov 17.500 Britancev 2050 Sardincev ubitih, ranjenih in mrtvih zaradi bolezni	~134.000 mrtvih, ranjenih ali umrlih zaradi bolezni

Krimska vojna je bila vojna , ki je sredi 19. stoletja potekala med Ruskim imperijem in Zdru?enim kraljestvom , Francijo , Osmanskim cesarstvom in Kraljevino Sardinijo .

Uvod [ uredi | uredi kodo ]

Carska Rusija se je od propada bizantinskega cesarstva razgla?ala za njegovo naslednico in s tem varuhinjo vzhodne ( pravoslavne ) cerkve. Po Bizancu je prevzela cesarskega dvoglavega orla, po bizantinskih so ruski carji prevzeli tudi cesarski naslov. Poleg politi?nih pa so za vsem tem stali ?e gospodarski interesi. Ruski vladarji so ?eleli prevzeti nadzor nad Bosporjem in Dardanelami in tako nadzirati Sredozemlje . Osmansko cesarstvo , ki je stoletja obvladovalo to obmo?je, je za?elo po?asi pe?ati, zaradi ?esar se ga je v devetnajstem stoletju prijelo ime ≫bolnik na Bosporju≪, vsaka posebej pa je ?elela od njega iztrgati nadzor nad tema dvema pomembnima morskima o?inama . Interesi toliko evropskih velesil so morali pripeljati do vojne.

Evropske velesile so pri poskusih, da bi odstranile otomanski imperij med seboj sodelovale. ?e sredi dvajsetih let devetnajstega stoletja so zdru?eno podprle gr?ke poskuse osamosvojitve. Takrat so Zdru?eno kraljestvo , Francija in Rusija v skupni akciji celo se?gale tur?ko floto in prepre?ile pomorski transport sultanove vojske, s katerim je posku?al zatreti gr?ki upor. Grki so se takrat tudi osamosvojili, velesile pa so se potegnile v ozadje. Po gr?kem vzoru pa se je na Balkanu kmalu za?elo ?iriti separatisti?no gibanje, majhne balkanske dr?avice pa so za?ele vse glasneje terjati sprva skromno avtonomijo, kasneje pa tudi samostojnost, pri ?emer je Carska Rusija prva med velikimi evropskimi silami potegnila konkretne poteze, predvsem zato, ker je bila edina med njimi pravoslavna, enake vere pa so bile uporne balkanske dr?avice ali pokrajine. Carska Rusija se je tako proglasila za edino za??itnico kristjanov v tur?kem imperiju. Zahtevala je, da jo tur?ka vlada, se pravi porta, in seveda tur?ki sultan priznata kot tako. Rusijo naj bi priznala tudi za zavetnico kr??anskih svetih mest v Sveti de?eli in vseh kr??anskih pokrajin v tur?kem imperiju. Med te je, seveda, ?tela tudi tiste v Carigradu , prestolnici tur?kega cesarstva.

Gro?nja z vojno [ uredi | uredi kodo ]

Rusija je takoj po tem tudi objavila, da bo ob morebitnem nasprotovanju tur?ke vlade z voja?ko akcijo podprla svoje zahteve. V obeh dr?avah so stekle obse?ne diplomatske akcije in iskanje zaveznikov za svoje cilje. Turki so v Veliki Britaniji in Franciji na?li odlo?ne zaveznike, saj ti dve dr?avi nista hoteli tvegati, da bi Rusija z voja?ko akcijo pri?la do strate?ko pomembnih o?in.

Ruska vlada, ki je dobro vedela, da ji bosta Francija in Velika Britanija nasprotovali, se je obrnila na Avstrijo in Prusijo , s katerima je ?e pred kratkim tvorila Sveto alianso , politi?no-voja?ko tvorbo, ki naj bi Evropo varovala pred revolucionarnimi gibanji. Rusija je ra?unala tudi na to, da bo Avstrija, ki je prav s pomo?jo ruskih sil leta 1848 uspela zatreti lastno revolucionarno gibanje, pomagala svoji stari zaveznici.

Francija in Velika Britanija sta se odzvali na pro?njo tur?kih diplomatov. Poleg o?in je obe dr?avi mikalo tudi ozemlje na Bli?njem Vzhodu . Za razliko od Francije in Velike Britanije pa Avstrija in Prusija nista ?eleli vstopa v vojno, saj sta se zavedali, da lahko z vojno ve? izgubita kot pridobita.

Vojna [ uredi | uredi kodo ]

21. maja 1853 je Rusija enostransko prekinila vse diplomatske odnose s Tur?ijo. V za?etku julija istega leta pa s svojo vojsko brez uradne vojne napovedi krenila na bojni pohod. Okoli osemdeset tiso? ruskih vojakov je prekora?ilo tur?ke meje in vkorakalo v Moldavijo in Vla?ko ter ju, ob minimalnem odporu tur?kih sil, okupiralo . Takoj ob zasedbi se je Rusija v skladu s svojim predhodnim pozivom razglasila za varuhinjo obeh pokrajin in vseh kristjanov v tur?kem imperiju.

Tur?ija je ?ele po vdoru ruskih sil na svoje ozemlje za?ela z mno?i?no mobilizacijo . Kmalu je Tur?ija zbrala okoli sto trideset tiso? vojakov in svoje voja?ke enote razporedila po ozemlju dana?nje Romunije .

Kljub temu pa dr?avi formalno sploh ?e nista bili v vojni in ?ele po treh mesecih, odkar je bilo zasedeno njeno ozemlje, in skoraj pol leta po prekinitvi diplomatskih odnosov je na za?etku oktobra Tur?ija napovedala vojno Rusiji. Ob vojni napovedi je hkrati tudi poslala v napad svojo armado. Pri?lo je do dveh kratkih bitk , v obeh so bile tur?ke ?ete odbite, kar je zaustavilo kopensko vojskovanje. Tur?ke enote so po teh dveh porazih namre? izgubile voljo do bojevanja, ?tevil?no ?ibkej?e ruske sile pa so se vkopale in ?akale.

Tur?ki pomorski poraz [ uredi | uredi kodo ]

Po zaustavitvi ofenzivnih akcij na kopnem je Tur?ija spro?ila pomorsko vojno, ?eprav je imela slab?o in ?tevil?no ?ibkej?o pomorsko floto. Rusija je bila tako na papirju zelo nevaren nasprotnik, v svojih vrstah pa so Rusi imeli tudi veliko bolj?e poveljnike in veliko bolj izku?ene posadke na ladjah. Imeli so tudi bolj?o taktiko, njihove ladje pa so bile oboro?ene z ve? modernimi topovi in bolj?im strelivom. Poveljnik tur?ke flote, Osman Pa?a , je svoje ladjevje (sedem fregat , tri korvete na jadra in dve korveti na parni pogon ) razpostavil pred pristani??em Sinope , da bi ga varovale obalne topni?ke baterije .

Tridesetega novembra 1853 se jim je pribli?ala ruska flota, v kateri je bilo ?est linijskih ladij na jadra, tri so imele po sto dvajset topov, tri pa po ?tiriinosemdeset, dve fregati na jadra s po petdeset topovi ter tri parnike s po ?tirimi topovi.

V spopadu, ki je sledil se je celotno tur?ko ladjevje kmalu zna?lo v plamenih. Ruski poveljniki so odli?no izrabili svoje tri parnike, da so v brezvetrju premikali te?ke linijske ladje na primeren polo?aj in kar najbolje izkoristili premo? v topni?tvu. Tur?kemu ladjevju pomo? obalnih topni?kih baterij ni niti najmanj koristila. V boju so bile tako potopljene vse tur?ke ladje, razen ene korvete na parni pogon, ki se ji je uspelo umakniti do Carigrada. Rusko ladjevje je dobilo le nekaj nepomembnih zadetkov in ni imelo omembe vredne ?kode.

Na tej to?ki je Rusija zamudila klju?no mo?nost, da z uni?enjem tur?kih sil kon?a vojno, ?e preden bi se vanjo vpletli Velika Britanija in Francija. Z uni?enjem tur?kega ladjevja pred Sinope je namre? ?rno morje ostalo povsem odprto za ruske ladje. Vrata proti Dardanelam in Bosporju so bila na ste?aj odprta, Tur?ija pa je vso svojo razpolo?ljivo rezervo premestila na prostor pred Carigradom, da bi branila prestolnico pred morebitnim sovra?nim vdorom. Toda Rusi so oklevali z napadom in tako zamudili ugodno prilo?nost, da bi si zagotovili pomembno prednost pred nasprotniki.

Nadaljevanje spopadov [ uredi | uredi kodo ]

Kljub svojemu dolgu do Rusije pa Avstrija ni odobravala Ruske voja?ke akcije, saj se je zavedala, da lahko zaradi ruske prisotnosti na nemirnem Balkanu tudi sama izgubi veliko ozemlja. Ni sicer napovedala vojne Rusiji, je pa razglasila ≫stanje oboro?ene nevtralnosti≪, kar je le malo manj kot vojna napoved. Avstrijske ?ete so se za?ele premikati proti Podonavju in si prav kmalu zrle iz o?i v o?i z ruskimi okupacijskimi enotami. Ta napeta situacija je bila seveda precej manj ugodna za Rusijo, saj ji je tako grozila nevarnost odprtja ?e ene fronte. Kmalu se je za enak ukrep oboro?ene nevtralnosti odlo?ila tudi Prusija, kar je ?e resneje ogrozilo ruske na?rte.

Velika Britanija in Francija sta februarja 1854 zahtevali, da se ruska vojska brezpogojno umakne iz podonavskih pokrajin, in ker Rusija ni pristala na to, sta ji marca napovedali vojno. To je Rusijo prisililo, da je svoje enote premaknila proti tur?ki glavni obrambni ?rti pred Bukare?to , kjer so se do junija zapletale v manj?e spopade s tur?ko vojsko.

Junija se je v bli?ini Carigrada izkrcalo okoli petintrideset tiso? francoskih in okoli ?estindvajset tiso? britanskih vojakov. Ta koncentracija zavezni?kih sil je opogumila tur?ke ?ete, da so za?ele po?asi prodirati proti ruskim, na drugi strani pa so ruske ?ete, ki so se bale, da bi se zna?le v pasti, za?ele po?asi zapu??ati podonavske pokrajine in se umaknile na svojo stran meje. Kon?no sta se strani dogovorili, da bi bilo ?e najbolje, ?e za?asno v Moldavijo in Vla?ko vkorakajo avstrijske voja?ke enote in tam ustvarijo nekak?no tamponsko cono do konca vojne, s ?imer so se spopadi na tem delu Evrope prenehali.

Izkrcanje na krimskem polotoku [ uredi | uredi kodo ]

Septembra 1854 so se britansko-francosko-tur?ke enote izkrcale na krimskem polotoku. Izkrcanje je potekalo mirno, ne da bi ga motile ruske ?ete ali vojna mornarica . Izkrcalo se je okoli sedemindvajset tiso? britanskih vojakov, okoli triindvajset tiso? francoskih ter ?e sedem tiso? tur?kih.

Izkrcane ?ete so se usmerile proti Sevastopolu , trdnjavi na polotoku in glavnem opori??u ruske ?rnomorske flote . Prvi pravi spopad se je razvil na reki Almi , na poti proti Sevastopolu. Izkrcana zavezni?ka vojska, ki je imela okoli sto trideset topov, se je sre?ala s pribli?no sedemintrideset tiso? ruskimi vojaki s sto dvajsetimi topovi. Ruski poveljnik princ Aleksander Sergejevi? Men?ikov pa je v pripravah na bitko napravil ve? napak. Med bitko je bilo namre? okoli deset tiso? ruskih vojakov postavljenih tako, da sploh niso mogli pose?i v boje, kar je celotno vojsko prisililo k umiku v smeri Sevastopola. Izgubila je okoli pet tiso? sedemsto vojakov, zavezni?ka okoli tri tiso? tristo.

Bitka za Sevastopol [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Obleganje Sevastopola (1854?1855) .

Rusi pod poveljstvom Pavla Nahimova so se odlo?ili, da se zaprejo v sevastopolsko trdnjavo in jo branijo, naj stane kar ho?e. V ta namen so na vhodu v pristani??e potopili ve?ji del svoje pomorske flote. Ladje, zmagovalke izpred Sinope, so tako potonile v lastnem pristani??u, njihove topove in posadke pa so prestavili na kopno, da bi pomagali odbijati sovra?ne napade. S tem so Rusi posku?ali prepre?iti obstreljevanje trdnjave z morske strani in pribli?evanje sovra?nika obali .

Kot vsa vojna je tudi obkoljevanje trdnjave potekalo po?asi in neu?inkovito. Trdnjava namre? ni bila nikoli popolnoma obkoljena, ampak so oblegovalci pustili oblegancem stranski dostop, po katerem so ti lahko stalno dova?ali sve?e ?ete, voja?ki material in hrano . Od septembra 1854, ko se je obleganje za?elo, so se obe strani obstreljevale, med vojaki na obeh straneh pa so se za?ele pojavljati epidemije razli?nih bolezni, ki so tudi sicer zaznamovale to vojno. Obleganje Sevastopola je trajalo dolge mesece, vzporednih spopadov pa je bilo bolj malo.

Balaklava [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Bitka pri Balaklavi .

Ena redkih ve?jih bitk v vojni je bil spopad pri Balaklavi . To obmorsko pristani?ko mesto so imeli britanski vojaki za svoje glavno opori??e. Petindvajsetega oktobra so Rusi poslali triindvajset tiso? vojakov, da presekajo zvezo med to bazo in britanskimi enotami, ki oblegajo Sevastopol. Nasproti se jim je postavilo okoli dvajset tiso? britanskih in francoskih vojakov. Ruse so odbili in pri tem izgubili tiso? vojakov, nasprotniki pa kak?nih sedemsto.

Zanimivo je, da je bitka pri Balaklavi postala ena najslavnej?ih bitk v zgodovini vojskovanja. Vzrok za to je bil tako imenovani ≫napad lahke konjenice ≪. V prvi fazi bitke so namre? ruske enote zasegle nekaj britanskih topov. V nadaljevanju sta se spopadli enoti britanske in ruske te?ke konjenice . Britanci so bili uspe?nej?i in so nasprotnika odbili. Opogumljen z uspehom je nato britanski poveljnik Lord Raglan ukazal brigadi lahke konjenice, naj izkoristi uspeh svojih kolegov in napade sovra?nika ter pridobi zaplenjene topove nazaj.

Poveljnik lahke brigade, general Lord Cardigan , je ubogal ukaz in brigado mo?i 673 konjenikov, popeljal v samomorilski napad. Konjeni?ka enota je namre? napadala po dolini, medtem ko so jo Rusi s treh strani obstreljevali s topovi. Na koncu doline so brigado pri?akali vkopani ruski vojaki, ki so napadalce dobesedno potolkli. Sto osemnajst konjenikov je padlo, sto sedemdeset jih je bilo ranjenih, ostali pa so se v pani?nem begu umaknili. Po bitki sta se poveljnik brigade Lord Cardigan in glavni komandant Lord Raglan sprla, kaj je bilo pravzaprav ukazano. Glavni poveljnik je trdil, da ni nikoli ukazal direktnega naskoka na utrjene nasprotne polo?aje, poveljnik brigade je trdil, da je ukazal prav to. Zadeva je ?la celo pred voja?ko komisijo, a je ta razglasila ≫neodlo?en≪ rezultat.

Naskok lahke konjenice pa je takrat ?e dobil epske razse?nosti in veliko medijsko pozornost . Vojni dopisniki so ga predstavili kot ≫?iv dokaz britanskega voja?kega poguma≪. Pesnik Alfred Tennyson ga je ovekove?il v pesmi Naskok lahke konjenice , in tako je ≫?eststo junakov Balaklave≪, s poveljnikom na ?elu, za vedno ostalo zapisno v srcih anglosaksonskega sveta.

Leta 1983 je to bitko v svoji pesmi The Trooper po Tennysonovem zgledu opisala Angle?ka Heavy Metal skupina Iron Maiden.

Neuspe?ni poskusi deblokade in padec Sevastopola [ uredi | uredi kodo ]

Vsak poskus Rusov, da bi prebili obro? okoli obleganega Sevastopola je spodletel. Uspel jim ni niti poskus, da bi pri Evpatoriji vrgli v morje tur?ke enote, ki so predstavljale naj?ibkej?i ?len zavezni?ke trojice.

Za povrh se je maja 1855 v vojno vme?ala ?e kraljevina Sardinija. Sardinski grof Camillo di Cavour , je namre? menil, da bi bilo za Kraljevino Sardinijo in njenega kralja Viktorja Emanuela II. dobro, da bi pomagal v vojni proti Rusom in tako v nadaljevanju zdru?evanja Italije , ki je bilo ravno tedaj v teku, dobil podporo Velike Britanije in Francije. Na ta ra?un je poslal v vojno okoli petnajst tiso? vojakov. Petnajst tiso? sve?ih vojakov so oblegovalci, katerih morala je bila ?e po?teno na?eta , seveda sprejeli z odprtimi rokami, Rusi pa so tako ostali ?e enkrat ve? v te?avah.

Ruske enote so sku?ale z novim velikim napadom okoli petdeset tiso? vojakov deblokirati oblegani Sevastopol, a jim je ponovno spodletelo. Zaradi tega so se odlo?ile, da malce skraj?ajo linije in umaknejo demoralizirane enote. Obe strani sta bili zdaj ?e tako iz?rpani, da se sploh nista ve? lotevali ve?jih akcij. Osredoto?ili sta se zgolj na napad in obrambo glavnega cilja vojskovanja, Sevastopola. Septembra 1855 pa je Rusija dokon?no umaknila svoje enote iz mesta in ga prepustila nasprotniku. Zavzetje mesta je zelo odmevalo, vendar so bili zmagovalci preve? iz?rpani, da bi nadaljevali akcije. S padcem Sevastopola je bil krimski polotok zavzet, nadaljnji prodor proti notranjosti Rusije pa je ?e prepre?evala nova ruska armada, ki se je razpostavila okoli Perekopa .

Stranske operacije na kopnem in morju [ uredi | uredi kodo ]

Glavne operacije v Krimski vojni so potekale okoli Sevastopola, medtem ko so se manj?e dogajale tudi na drugih boji??ih. Potem ko so avstrijske ?ete v Podonavju ustvarile tamponsko obmo?je, so se neposredne kopenske operacije premestile na azijsko oziroma bolje re?eno kavka?ko boji??e. Tur?ke ?ete so za?ele prodirati na Kavkaz , upajo? predvsem na podporo tamkaj?njih muslimanov , ki naj bi po logiki raje podprli njih kot pravoslavne Ruse. Ti na?rti so se izkazali za popolnoma zgre?ene, saj se kavka?ka ljudstva niso pustila v veliki meri vpletati v vojno. Tur?ka vojska je bila na tem podro?ju sicer precej mo?nej?a od nasprotnikove, vendar svoje premo?i ni uspela nikakor izkoristiti. Potem ko je bila v ve? manj?ih spopadih odbita, se je za?ela celo umikati, ?esar pa spet niso mogle izkoristiti ruske enote, kajti obmorska mesta, ?ez katera bi lahko prodirale, je blokirala premo?na zavezni?ka vojna mornarica.

?ele maja 1855 je pribli?no ?tirideset tiso? ruskih vojakov za?elo ofenzivo proti tur?ki trdnjavi Kars , klju?ni to?ki obrambe na tem obmo?ju. Po pol leta obleganja, ki je prineslo ve? tiso? mrtvih na obeh straneh, je novembra 1855 trdnjava kon?no padla v ruske roke. Poteka vojne ta ruski uspeh sicer ni prav veliko spremenil, saj so mesec pred tem zavezniki osvojili Sevastopol.

Zavezniki so sku?ali ruske ?ete napadati tudi na drugih boji??ih. V ta namen so poslali veliko zdru?eno floto francoskih in britanskih vojnih ladij v Balti?ko morje , kjer naj bi uni?ile rusko balti?ko floto. Eskadra je kri?arila ob ruski obali, ruska Baltska flota pa se sploh ni prikazala iz pristani??, da bi sprejela bitko na odprtem, ?eprav je bila pribli?no tako mo?na kot zdru?eni nasprotnikov odred. Zdru?ena flota napadalcev je zato napadla Alandsko oto?je in tam izkrcala mornari?ko pehoto, ta pa je tam osvojila edino utrdbo na oto?ju, trdnjavo Sveaborg ter jo zravnala z zemljo. Pred zimo so zavezniki zapustili Baltik in prezimili v doma?ih pristani??ih, leta 1855 pa so se vrnili in kri?arili ob ruski obali. Ob tem so obstreljevali pristani?ka mesta, ker pa se ruska flota ?e vedno ni odlo?ila za izhod na odprto morje, so zavezni?ke ladje le blokirale pomorski promet, o izkrcevalnih akcijah v Baltiku pa niso razmi?ljale.

So pa zavezni?ke ladje napadle nekaj manj?ih trdnjav na daljnem Belem morju in celo na Kam?atki , a te akcije niso niti najmanj vplivale na potek vojne.

Mir [ uredi | uredi kodo ]

Rusija je po izgubi Krima spoznala, da je vojno izgubila in zaprosila Avstrijo, naj posreduje v mirovnih pogajanjih. Avstrija je sprejela ponujeno posredni?tvo in stopila v stik z zavezniki. Mir je bil sklenjen marca 1856 v Parizu . Z njim se je Rusija javno odrekla vlogi za??itnice kristjanov v tur?kem imperiju. Avstrijska vojska je zapustila podonavske pokrajine in so spet postale vazalni del tur?kega imperija. Potrdili so polno tur?ko suverenost nad Bosporjem, Rusija pa ji je vrnila Kars. Zavezniki so Rusiji vrnili polotok Krim, vendar se je morala obvezati, da bo v ?rnem morju vzdr?evala le simboli?no vojno mornarico, za obrambo lastne obale. Prav tako se je morala obvezati, da bo demilitarizirala Alandske otoke. V vojni je tudi Sardinija dosegla svoje, postala je namre? javno prepoznavna in je dobila osrednjo vlogo pri kasnej?i zdru?itvi Italije.

Izgube v krimski vojni so bile neverjetno velike. Mrtvih, ranjenih in obolelih je bilo okoli 134 tiso? ruskih vojakov, okoli devetdeset tiso? francoskih, petintrideset tiso? tur?kih, sedemnajst tiso? petsto britanskih ter okoli dva tiso? sardinskih.

Rusko-tur?ke vojne [ uredi | uredi kodo ]

• rusko-tur?ka vojna (1568?1570)
• rusko-tur?ka vojna (1676?1681)
• rusko-tur?ka vojna (1686?1700)
• prutski pohod (1710?1711)
• rusko-tur?ka vojna (1735?1739)
• rusko-tur?ka vojna (1768?1774)
• rusko-tur?ka vojna (1787?1792)
• rusko-tur?ka vojna (1806?1812)
• rusko-tur?ka vojna (1827-1829)
• krimska vojna (1853?1856)
• rusko-tur?ka vojna (1877?1878)
• prva svetovna vojna (1914?1917)
• ruska dr?avljanska vojna 1917?1921

Viri [ uredi | uredi kodo ]

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

• Crimean War Research Society.

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Krimska vojna .