한국   대만   중국   일본 
Josip Vidmar - Wikipedija, prosta enciklopedija Pojdi na vsebino

Josip Vidmar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Josip Vidmar
Portret
Rojstvo 14. oktober 1895 ( {{padleft:1895|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:14|2|0}} ) [1] [2]
Ljubljana [2]
Smrt 11. april 1992 ( {{padleft:1992|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:11|2|0}} ) [3] [4] [2] (96 let)
Ljubljana [2]
Druga imena partizansko ime Sa?a
Dr?avljanstvo   Slovenija
  SFRJ
  Kraljevina Jugoslavija
  SHS
  Cislajtanija
Poklic politi?ni komisar , pisatelj , literarni kritik , dramaturg , prevajalec , esejist , politik , kritik
Poznan po literarni in gledali?ki kritik, dramaturg, prevajalec, esejist, politik

Josip Vidmar [josip vidmar], slovenski literarni in gledali?ki kritik , dramaturg , prevajalec , esejist in politik , * 14. oktober 1895 , Ljubljana , † 11. april 1992 , Ljubljana .

Bil je eden od ustanoviteljev OF , odposlanec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Ko?evju in udele?enec drugega zasedanja Avnoja. Po vojni je bil do 1952/53 predsednik Prezidija Ljudske skup??ine LR Slovenije, [5] in zbora narodov zvezne skup??ine. Bil je dramaturg v Drami, profesor za teorijo drame na Akademiji za igralsko umetnost in dolgoletni predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti .

?ivljenje [ uredi | uredi kodo ]

Rodil se je Josipini in Josipu Vidmarju starej?emu . Je mlaj?i brat Milana , Mile (por. Favai), Staneta , Ivane (por. z Milanom Skrbin?kom ) ter starej?i brat Cirila in Mete . [6] [7]

Po petih letih osnovne ?ole je obiskoval klasi?no gimnazijo v Ljubljani. Po (nem?ki) maturi, ki jo je kon?al z odliko, se je leta 1914 vpisal na visoko tehni?ko ?olo v Pragi, kjer je bil mobiliziran v avstroogrsko vojsko. 15. septembra 1915 je na fronti v Galiciji prebe?al na rusko stran in bil do maja 1918 v ruskem ujetni?tvu v razli?nih krajih. Po 1. svetovni vojni je ?tudiral filozofijo in literaturo v Pragi , Parizu , Zagrebu in 1928 diplomiral v Ljubljani iz slovenske knji?evnosti in primerjalne literarne zgodovine s teorijo. Doktorirati je nameraval s knjigo o ?upan?i?u, vendar mu Ivan Prijatelj dela ni hotel sprejeti za disertacijo.

Uveljavil se je najprej kot prevajalec in interpret ruskih literarnih in filozofskih del. Prevajal je iz ruske , nem?ke (maturitetni jezik), francoske , angle?ke in hrva?ke knji?evnosti, najve? dramatike: Gogolja , Gribojedova , Krle?o , Molierea , Nu?i?a , Pu?kina , Alekseja Tolstoja in dela drugih pisateljev. Prevod Leonida Nikolajevi?a Andrejeva ?rne maske je postal libreto Kogojeve opere.

Kot kritik se je uveljavil z oceno ?upan?i?eve drame Veronika Deseni?ka v Ljubljanskem zvonu (1924). 1922 je z Antonom Podbev?kom in Marijem Kogojem ustanovil modernisti?no revijo Trije labodje , ki pa je po 2. ?tevilki zaradi ideolo?kih razhajanj s Podbev?kom prenehala izhajati. Od leta 1925 do 1927 je izdajal revijo Kritika , v kateri so iz?li polemi?ni ?lanki o umetnosti. V LZ je polemiziral s katoli?kimi intelektualci ( Ale? U?eni?nik , Anton Vodnik , Bo?o Vodu?ek ), kjer je odlo?no branil stali??e, da svetovni nazor ni tori??e umetni?ke presoje. Velja le estetsko merilo, ki je strukturirano v vse?love?ki univerzalnosti.

Njegovo najvplivnej?e delo je verjetno Kulturni problem slovenstva , izdano med diktaturo kralja Aleksandra leta 1932. V njem se je zavzel za slovensko nacionalno samobitnost in avtonomnost proti t. i. naprednim liberalnim razumnikom, ki so zagovarjali ≫jugoslovenarstvo≪. Povod je bil esej Otona ?upan?i?a Adami? in slovenstvo, posledica pa Speransova (Kardeljeva) knjiga Razvoj slovenskega narodnega vpra?anja . Hkrati pa je spro?il krizo v Ljubljanskem zvonu ( COBISS ), zato je 1933 s somi?ljeniki ustanovil ≫neodvisno≪ revijo Sodobnost . Jeseni 1934 je postal dramaturg ljubljanske Drame . Prevajal je operne in dramske tekste, urejal Gledali?ki list in v njem objavljal kritike o uprizoritvah, ki so bile pozneje objavljene v knjigi Dramatur?ki listki . Leta 1939 se je kot umetni?ki vodja lotil re?ije drame Stri?ek Vanja Antona Pavlovi?a ?ehova . V Drami je slu?boval do 1942, ko je ?el v ilegalo in nato maja tega leta v partizane; njegovo partizansko ime je bilo Sa?a.

Po vojni je kot prvi profesor za to podro?je 1946?50 predaval teoreti?no dramaturgijo na AIU (kasnej?i AGRFT ).

?lan Dru?tva slovenskih knji?evnikov (pisateljev) je bil od 1922, slovenskega PEN kluba od ustanovitve 1926, Dru?tva slovenskih knji?evnih prevajalcev od 1955.

Od 1949 je bil redni ?lan in dobrih 23 let (1952?76) tudi predsednik SAZU (v tej vlogi je 1966?69 predsedoval svetu jugoslovanskih akademij, ki so ga skoraj vse sprejele za dopisnega ?lana); imel je tudi ve? kulturnopoliti?nih funkcij: bil je upravnik In?tituta za literature SAZU (1950?64), nato predsednik znanstvenega sveta In?tituta za slovensko literaturo in literarne vede (ZRC) SAZU (do 1983). Bil je ?e predsednik Zveze knji?evnikov Jugoslavije (1952?58), 25 let predsednik gledali?kega festivala Sterijino pozorje v Novem Sadu (1956?81), prvo leto tudi Bor?tnikovega sre?anja v Mariboru (1970) in sveta Festivala Ljubljana (1974-78). Bil je predsednik Sveta enciklopedij pri SZDL Slovenije, prvi predsednik Glavnega uredni?kega odbora Enciklopedije Slovenije ter ?astni predsednik v 80. letih obnovljenega Plenuma kulturnih delavcev OF.

Vodil je simpozij o Ivanu Cankarju ob 100-letnici rojstva (1976), o Otonu ?upan?i?u pa je napisal monografijo za zbirko Znameniti Slovenci , katere program je zasnoval.

Na ljubljanski univerzi je bil leta 1966 promoviran za ?astnega doktorja literarnih ved, SAZU pa ga je po izteku predsedovanja 1976 izvolila za ?astnega ?lana (pred njim sta bila to samo Tito in Kardelj , ki nista bila redna ?lana, za njim pa prav tako nekdanji predsednik France Bernik ).

Doprsna kipa so mu odkrili na SAZU in avli ljubljanske Drame.

Politika [ uredi | uredi kodo ]

Pred 2. svetovno vojno se je Vidmar opredelil za sodelovanje s komunisti in se politi?no anga?iral v Dru?tvu prijateljev Sovjetske zveze (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v Osvobodilni fronti (sprva imenovane Protiimperialisti?na zveza delovnega ljudstva Slovenije), katere ustanovni sestanek je bil med 26. in 27. aprilom 1941 v njegovem stanovanju v o?etovi hi?i. Vidmar je bil kot predstavnik kulturnih delavcev vklju?en v IO OF, od 14. januarja 1943 do 27. aprila 1953 pa je bil njegov predsednik. Oktobra 1943 je bil kot udele?enec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Ko?evju izvoljen v delegacijo na 2. zasedanje Avnoja v Jajcu , kjer je v imenu slovenske delegacije predlagal, naj dobi Tito naziv oz. ?in mar?ala. Februarja 1944 je bil izvoljen za predsednika SNOS, formalno najvi?jega predstavni?ko-zakonodajnega organa slovenskega osvobodilnega gibanja. Po vojni je imel ?tevilne politi?ne funkcije: zvezni in republi?ki poslanec (do 1967), predsednik Ustvodajne skup??ine LRS, 1946/7?1953 predsednik Prezidija Ljudske sku??ine LR Slovenije, ?lan Prezidija in predsednik Sveta narodov Ljudske skup??ine FLRJ 1945?53), ?lan Sveta federacije (1967?74 in po 1982), vmes ?lan Predsedstva SRS (1974?82), vseskozi pa ?lan vodstva oz. predsedstva republi?ke in do 1967 tudi zvezne SZDL .

Leta 1948 se je pridru?il Titu in nasprotnikom Informbiroja z demonstrativnim vstopom v Komunisti?no partijo. Bil je tudi predsednik Zveznega odbora za mi?.

Na Titovo pobudo je povabil v vilo Bistrico nad Tr?i?em Miroslava Krle?o . Povabil je ?e Marka Risti?a in njihovo dru?enje je pripomoglo k razgraditvi na?ega socialisti?nega realizma . V polemiki o socialisti?nem realizmu proti Borisu Ziherlu in Mihailu Lif?icu (1956?57) je zagovarjal umetni?ko avtonomijo, v zvezi z razkritjem povojnih pobojev pa je 1975 polemiziral z Edvardom Kocbekom in Heinrichom Bollom . ?e leta 1952 je napisal estetsko in ≫politi?no≪ odklonilno kritiko in polemiko knjige Edvarda Kocbeka Strah in pogum , po kateri so Kocbeka prisilno upokojili in nadzorovali do konca ?ivljenja. Leta 1988 je zadnjikrat nastopil v javnosti na protestnem literarnem ve?eru Dru?tva slovenskih pisateljev ob aretaciji "?etverice".

Literarna kritika in polemika [ uredi | uredi kodo ]

H kritiki, osnovnemu poklicu, se je vrnil 1952, ko je napisal estetsko in ≫politi?no≪ odklonilno kritiko in polemiko knjige Edvarda Kocbeka Strah in pogum in odklonilno kritiko knjige Ju?a Kozaka Lesena ?lica. Od 1961 do 1968 je kriti?no spremljal uprizoritve v ljubljanski Drami . Podobno kot v knji?evni kritiki je tudi tu prisegal na literarno gledali??e, ni prena?al izmi?ljenih, ≫ne?ivljenjskih≪ konstruktov, odrskega ?ivljenja, ki ni upo?tevalo vseh treh ?love?kih dimenzij (jaz?moja o?ja okolica?dru?ba), in nihilizma. O vpra?anjih moderne drame je polemiziral z Vladimirjem Kraljem (1961) in kritziral re?ijo Mileta Koruna Cankarjevega Pohuj?anja v dolini ?entflorjanski (1965). Polemi?no aktualni so bili tudi ?lanki Iz dnevnika in K na?emu trenutku ( Delo 1965?67, 1971?73), kjer je obravnaval problemati?na vpra?anja v kulturi in umetnost, zlasti svoj odnos do sodobne umetnosti.

Svoje spomine je skoraj petinosemdesetleten izdal v Obrazih (1979, raz?irjena izdaja 1985). Obudil je spomin samo na pokojne: brata Milana , Ivana Cankarja , ki ga je obiskoval na Ro?niku (tu je pri?evanje o Cankarjevem govoru v Narodnem domu), prijatelje Karla Dobido , Marija Kogoja , Ferda Kozaka , Edvarda Kardelja in Borisa Kidri?a ter vrsto sodobnikov, ki niso samo vplivali na njegovo ?ivljenje, temve? na vse slovenstvo: katoli?ki krog ( France Koblar , France Stele , Anton Vodnik , Franc S. Fin?gar , Izidor Cankar ), Ivan Prijatelj , Rihard Jakopi? , Anton Lajovic , Alojz Gradnik , Anton Nova?an , Ivan Pregelj , Pavel Golia , Oton ?upan?i? , Ju? Kozak , Fran Albreht , Miran Jarc , Pre?ihov Voranc in edina ?enska Lili Novy . Analiti?no je predstavil portretiran?evo delo, analiziral svoj odnos do portretiranca in odnos portretiranca do njega. V prvi izdaji je bilo 25 portretirancev plus avtorski ≫obraz≪. V drugi, raz?irjeni izdaji je dodal ?e druge ?e umrle: Sre?ko Kosovel (obudil svojo ljubezen do njegove sestre Karmele Kosovel ), Lojz Kraigher , Stanko Leben , Igo Gruden , Vladimir Bartol (zgodba o nastanku Alamuta ), Mile Klop?i? , Ciril Kosma? , Mi?ko Kranjec , Edvard Kocbek (kriti?no politi?ni pogled), France Bevk .

Vidmarjev labodji spev je Mrtva?ki ples (1983), ki ga je napisal po operaciji raka na ?revesju v oseminosemdesetem letu. Iz zavesti minljivosti je pri?el razmi?ljati o spevih smrti v slovenski poeziji. Pregledal jih je od Pre?erna naprej. V 80. letih je pripravljal delo Slovenstvo in Jugoslovanstvo, ki pa ga ni kon?al oz. ni iz?lo.

Posmrtno so iz?la njegova pisma Karmeli Kosovel , starej?i sestri Sre?ka Kosovela in prijateljici Avgusta ?ernigoja , ki je ?tudirala klavir v Munchnu , vanjo se je zaljubil po Sre?kovi smrti.

Poro?en je bil dvakrat. Prvi? z Angelo Kosmatin (od 1921; umrla je leta 1942), s katero je imel sina Tita (1929?1999, pesnik, kasneje kulturni urednik Dela ) ter ?e tri otroke, ki so umrli kot dojen?ki. Druga ?ena je bila Nada Stritar (1917?1990, operna pevka), s katero je imel tri otroke: Roka (1944?), Nado, por. Mla? (1946?2003) in ?ivo , por. Trbi?an (1949?). Nadi je posvetil spis Angle?ki kralj ter Esej o lepoti. V njem je predstavil temeljne kriterije, ki se jih je dr?al pri presojanju umetni?kih del.

Bibliografija knji?nih izdaj [ uredi | uredi kodo ]

Nagrade in priznanja [ uredi | uredi kodo ]

  • partizanska spomenica 1941
  • red narodne osvoboditve I, 1944
  • red bratstva in enotnosti I
  • red zasluge za narod I
  • nagrada komiteja za umetnost FLRJ, 1949
  • redni ?lan SAZU (1949) v razredu za filolo?ke in literarne vede
  • dopisni ?lan JAZU , Zagreb (1951)
  • red jugoslovanske zastave I, 1955
  • nagrada Zveze knji?evnikov Jugoslavije, 1960
  • red junaka socialisti?nega dela, 1960
  • dopisni ?lan SANU, Beograd, 1961
  • Officier de l'ordre des arts et des lettres 1964 (Francija, prevzel 1966)
  • zuanji ?lan Akademije SR Romunije, 1965
  • Sterijeva nagrada, 1965
  • Pre?ernova nagrada , 1966
  • ?astni doktor Univerze v Ljubljani , 1966
  • nagrada AVNOJ-a, 1967
  • red republike z zlatim vencem, 1968
  • dopisni ?lan ANU BiH in MANU (1969)
  • nagrada Branka Gavelle, 1971
  • red jugoslovanske zvezde z lento, 1975
  • red Polonia restituta (Poljska)
  • Ordre national de la legion d'honneur, 1975 (Francija, prevzel 1976)
  • zuanji (dopisni) ?lan Akademije umetnosti NDR, 1975
  • ?astni ?lan Slavisti?nega dru?tva Slovenije, 1975
  • zlata plaketa ilegalca, 1975
  • ?upan?i?eva nagrada , 1975
  • Kidri?eva nagrada , 1976
  • ?astni ?lan SAZU , 1976
  • zlata plaketa, zna?ka in listina Bor?tnikovega sre?anja, 1977
  • dopisni ?lan Crnogorske akademije nauka i umjetnosti in Vojvođanske akademije nauka i umetnosti (1981)
  • Njego?eva nagrada, 1981 (za knjigo Obrazi )
  • ?astni ob?an (me??an) Ljubljane , 1984
  • ?astni predsednik Plenuma kulturnih delavcev OF

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

  • Josip Vidmar: Dr. France Pre?eren : Esej. Ljubljana: DZS, 1954. Wikiverza.
  • Josip Vidmar: O Ivanu Cankarju . Ljubljana: CZ, 1976. Wikiverza.
  • Gradiva o Josipu Vidmarju na dLibu.
  • Gradiva avtorja Josipa Vidmarja na dLibu.
  • Zadravec Franc. ≫Vidmar Josip≪ . Slovenski biografski leksikon . Ljubljana: ZRC SAZU , 2013 – prek Slovenska biografija .

Opombe [ uredi | uredi kodo ]

  1. ↑ Brockhaus Enzyklopadie
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 Slovenska biografija ? Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti . ? ISSN 2350-5370
  3. ↑ data.bnf.fr : platforma za odprte podatke ? 2011.
  4. ↑ Akademija umetnosti Berlin ? 1696.
  5. ↑ Funkcija je primerljiva dana?njemu predsedniku republike.
  6. ↑ Splo?no ?ensko dru?tvo 1901?1945 , od dobrih deklet do feministk, 136?137. ( COBISS )
  7. ↑ Josip Vidmar: Moj obraz . 451?460. ( COBISS )

Viri [ uredi | uredi kodo ]

  • Patricija Mali?ev: ?iva Vidmar: ≫Kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci pri?li na oblast?!≪ ?iva Vidmar o svojem o?etu Josipu Vidmarju, slovenski kulturnopoliti?ni osebnosti 20. stoletja. Delo, Sobotna priloga 1. 6. 2011. [1]
  • Jo?ica Grgi?: Josip Vidmar: Komunizem ? edina razumna izbira Delo 1. 6. 2011. [2]
Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Josip Vidmar .


Pridobljeno iz ≫ https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Josip_Vidmar&oldid=6048476 ≪