한국   대만   중국   일본 
Giovanni Pierluigi da Palestrina - Wikipedija, prosta enciklopedija Pojdi na vsebino

Giovanni Pierluigi da Palestrina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Giovanni Pierluigi da Palestrina
Portret
Osnovni podatki
Rojstvo 1525
Palestrina , Pape?ka dr?ava [1] [2] […]
Smrt 2. februar 1594 ( {{padleft:1594|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:2|2|0}} ) [4] [3] […]
Rim , Pape?ka dr?ava [1] [2] […]
Slogi renesan?na glasba
Poklic skladatelj , kapelnik , glasbeni pedagog , organist , zborovodja , pevec
Leta delovanja 16. stoletje

Giovanni Pietro Aloisio Sante da Palestrina , [7] italijanski renesan?ni skladatelj , * okrog 1525 , Palestrina , Lacij , † 2. februar 1594 , Rim .

Palestrina je najbolj znani predstavnik rimske ?ole kompozicije cerkvene glasbe v 16. stoletju. Imel je pomemben vpliv na razvoj cerkvene glasbe, njegovo delo velja za vrhunec renesan?ne polifonije . [8]

?ivljenjepis [ uredi | uredi kodo ]

Palestrina se je rodil v mestu, ki stoji na mestu starega rimskega Praenestum v pokrajini Lacij ( Latium ). Dru?ina, v kateri se je bodo?i skladatelj rodil, verjetno ni imela me??anskih pravic, zato so ga krstili z osebnim imenom Giovanni, ki mu sledi dedovo ime Pierluigi. Z glasbo se je za?el ukvarjati s sedmimi leti. Najprej je pel v pevskem zboru v stolnici sv. Agapita v Palestrini, leta 1537 pa v zboru v baziliki Marije Sne?ne v Rimu. Tam je hodil v ?olo takrat slavljenega glasbenega u?itelja Goudimela, pri katerem se je hitro nau?il kontrapunkta . Na Palestrino je tedaj vplival tudi kapelnik Rubino Mallapert. Leta 1544 se je vrnil v Palestrino, kjer je postal organist in vodja zbora v tamkaj?nji stolnici. Ko je leta 1550 kardinal Giovanni del Monte (?kof pri sv. Agapitu) postal pape? Julij III. , je s seboj v Rim pripeljal tudi Pierluigija za vodjo zbora Cappelle Giulie v Baziliki svetega Petra . Pape? je bil ljubitelj umetnosti in je podpiral glasbenika. Ta se je z dru?ino (?eno in sinovoma Rodolfom in Angelom) naselil v Rimu.

Bazilika svetega Janeza v Lateranu, kjer je Palestrina deloval kot kapelnik

Leta 1554 je Palestrina napisal prvo zbirko ma? in jo posvetil pape?u. Za nagrado ga je pape? sprejel v zbor sikstinske kapele . Naslednik, pape? Pavel IV. , ga je iz nje izklju?il, ker je bil poro?en, to pa je bilo proti pravilom. Tudi njegovi madrigali so se zdeli novemu pape?u nevzgojni.

Postal je kapelnik v baziliki svetega Janeza v Lateranu v Lateranu, kjer je ostal do leta 1561. Do?ivljal je velike uspehe. Od leta 1565 je pou?eval glasbo v Seminario romano. Za mecena je posku?al pridobiti tudi ?panskega kralja Filipa II. in Guglielma Gonzagoja ter pri cesarju Maksimilijanu II. , kar pa mu ni uspelo.

Po smrti ?ene in dveh sinov je razmi?ljal tudi o duhovni?kem poklicu, a se je po prejemu ni?jih redov vrnil v posvetno ?ivljenje, se bogato poro?il in se ukvarjal tudi s trgovino s krznom. Bil je plodovit skladatelj pozne renesanse . Palestrina je umrl leta 1594 za vnetjem plju?ne ovojnice ( plevritisom ). [9] Pokopali so ga s slavnostno ceremonijo v baziliki svetega Petra v Rimu, ob pokojni ?eni in sinovih. Ker ni zapustil oporoke, je njegove posle ?e ve? mesecev zaklju?eval edini pre?iveli sin Iginio. [10]

Delo [ uredi | uredi kodo ]

Skladateljev kip v njegovem rojstnem mestu

Palestrina je napisal na stotine skladb: 105 ma?, od katerih nekatere predvajajo ?e danes, 68 oratorijev , okoli 140 madrigalov in ve? kot 307 motetov . Poleg tega ?e vsaj 79 himn , 35 magnificatov (pesmi hvalnic o Devici Mariji), 68 ofertorijev , 11 litanij in ?tiri ali pet sklopov ?alostink. Leta 1584 je izdal zbirko Canticum canticorum - zbirka motetov. Izdal je dve zbirki madrigalov s posvetnimi besedili, eno leta 1555 in drugo leta 1586. Ve?ino ma? je napisal in objavil v trinajstih zvezkih med letoma 1554 in 1601, zadnjih sedem je bilo objavljenih po njegovi smrti. [8] Med najpomembnej?a dela sodi ma?a Missa Papae Marcelli , napisana v spomin na pape?a Marcela II.

Naro?ila za skadbe je dobival tako iz Rima kot iz Benetk . Prvotni flamski vpliv in vpliv gregorijanskega korala je kmalu presegel. Navezoval se je tako na posvetne kot cerkvene prvine predvsem v vokalnih skladbah tipa a capella . Instrumenti so bili v cerkvah neza?eleni, tridentinski koncil (1545-1563) jih je celo prepovedal.

Legenda pravi, da je pape? Marcel leta 1555 z reformami v cerkvi ?elel opustiti ve?glasno petje pri bogoslu?ju in obdr?ati zgolj enoglasno koralno petje. Palestrina naj bi napisal Ma?o pape?a Marcela prav z namenom, da bi dokazal, da tudi polifona glasba lahko izra?a predanost Bogu. Ko je bila ma?a izvedena v Sikstinski kapeli, naj bi bil pape? ganjen do solz in nato razglasil, da je polifona glasba dovoljena. S tem naj bi Palestrina ≫re?il cerkveno glasbo≪.

Veliko pozornost je namenjal besedilu ma?. ?tevilne so bile posve?ene devici Mariji (na primer: V nebo je bila vzeta Marija, Zdrava marija nebes ), Ma?a Danes je bil rojen Kristus ( Hodie Christus natus est ) je posve?ena sijaju in poveli?anju, premi?ljevanju in molitvi pa ma?a Ve?ni Kristusovi darovi ( Aeterna Christi munera ). ?panskemu kralju Filipu II. je posvetil drugo in tretjo zbirko ma?.

Palestrinova glasba je bila tenko?utna in ponotranjena. Ma?e (104) so razdeljene v tri skupine: mladostna dela, ki jih je napisal do petintridesetega leta, v drugem delu so ma?e v renesan?nem duhu in tretji del, ki je stro?ji in se za?ne okoli leta 1590 z Ve?nimi Kristusovimi darovi . Predvsem ma?e so bile odraz pape?evih nasvetov glede vsebin, ki so morale povzeti boj zoper ?irjenje lutrovskega razkola. V svoji glasbi je zvesto sledil besedilu in se poistovetil z molitvijo. Na splo?no velja mnenje, da je Palestrina mo?an in rafiniran skladatelj, ?igar glasba predstavlja vrh tehni?ne dovr?enosti v pozni renesansi.

Eno najpomembnej?ih del je tudi veli?astna osemglasna Stabat mater na besedilo Jacopona da Todija . Glasba je liri?na in polna ?ustev.

Obstajata dve obse?ni izdaji Palestrinovih del: 33 zvezkov v izdaji zalo?be Breitkopf in Hartel, objavljenih v Leipzigu (Nem?ija) med letoma 1862 in 1894, ki jih je uredil Franz Xaver Haberl, in 34 zvezkov, objavljenih v sredini dvajsetega stoletja, ki jih je izdal Fratelli Scalera v Rimu, uredil pa R. Casimiri in drugi.

Sklici in opombe [ uredi | uredi kodo ]

  1. ↑ 1,0 1,1 Record #118818686 // Gemeinsame Normdatei ? 2012?2016.
  2. ↑ 2,0 2,1 Н. С. Палестрина, Джованни Пьерлуиджи // Энциклопедический словарь ? Sankt Peterburg. : Брокгауз ? Ефрон , 1897. ? Т. XXIIа. ? С. 626-627.
  3. ↑ 3,0 3,1 W. S. R. , D. F. T. Palestrina, Giovanni Pierluigi da // Encyclopædia Britannica : a dictionary of arts, sciences, literature and general information ? 11 ? New York , Cambridge, England : University Press , 1911. ? Vol. 20. ? P. 627-628.
  4. ↑ data.bnf.fr : platforma za odprte podatke ? 2011.
  5. ↑ E. H. P. Palestrina, Giovanni // A Dictionary of Music and Musicians (A.D. 1450-1889) : by eminent writers, English and foreign with illustrations and woodcuts ? London : Macmillan Publishers , 1900. ? Vol. 2. ? P. 635-642.
  6. ↑ Г. Риман Палестрина // Музыкальный словарь : Перевод с 5-го немецкого издания ? Moskva : Музыкальное издательство П. И. Юргенсона , 1901. ? Т. 3. ? С. 983-985.
  7. ↑ Med razli?icami zapisa njegovega imena so Palestina, Pellestrino, Gio. Palestina, Gianetto Palestrina, Gianetto da Palestrina, Gian Pierl. de Palestrina, Joh. Petrus Aloisius, Jo. Petraloys, Gianetto, Giov. Prenestini, Joannes Praenestinus in Joannes Petraloysius Prenestinus.
  8. ↑ 8,0 8,1 Roche, Jerome (1971). Palestrina . Oxford Studies of Composers, 7. New York: Oxford University Press. ISBN   0-19-314117-5 .
  9. ↑ De Bekker, Leander Jan (1937). The Encyclopedia of Music and Musicians . Crown Publishers.
  10. ↑ Marvin, Clara (2002). Giovanni Pierluigi Da Palestrina: A Guide to Research . Taylor & Francis. ISBN   9780815323518 .

Viri [ uredi | uredi kodo ]

Nadaljnje branje [ uredi | uredi kodo ]

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Giovanni Pierluigi da Palestrina .


Pridobljeno iz ≫ https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Giovanni_Pierluigi_da_Palestrina&oldid=6229405 ≪