Francois de Guise
Vojvoda Gui?ki Vojvoda Aumalski Prvi princ Joinvilla
Portret iz delavnice Francoisa Cloueta
Grb
Rojen	17. februar 1519 [1] [2] Bar-le-Duc, [3] Lorena
Umrl	24. februar 1563 (star 44 let) [1] [3] [4] Saint-Hilaire-Saint-Mesmin, ( Loiret )
Plemi?ka dru?ina	Guise
Soproga	Anna d'Este
Potomci Henrik I. Gui?ki Katarina Karel, vojvoda Mayennski Ludvik II., kardinal Franc
O?e	Claude, vojvoda Gui?ki
Mati	Antoinetta Bourbonska

Francois, vojvoda Gui?ki in Aumalski in prvi princ Joinvilla ( francosko Francois de Guise) je bil francoski general in dr?avnik, pomemben voditelj med francosko-italijansko vojno 1551?1559 in francoskimi verskimi vojnami , umorjen med obleganjem Orleansa leta 1563, * 17. februar 1519 , Bar-le-Duc ( Meuse ), † 24. februar 1563 , Saint-Hilaire-Saint-Mesmin ( Loiret ).

Mladost [ uredi | uredi kodo ]

Francois je bil sin vojvode Claudea Gui?kega in njegove ?ene Antoinette Bourbonske. ^[5] Francoisova sestra Marija Gui?ka je bila ?ena ?kotskega kralja Jamesa V. in mati ?kotske kraljice Marije I. ^[5] Njegov mlaj?i brat Karel je bil lorenski kardinal. ^[5] Bil je tudi bratranec kralja Henrika II. Francoskega , s katerim je bil skupaj vzgojen, in zaradi svojega rodu ugledna osebnost v Franciji, ?eprav so njegovi nasprotniki poudarjali njegovo "tuje" poreklo, ker je bil iz Lorene.

Leta 1545 je bil med drugim obleganjem Boulognea resno ranjen s sulico skozi re?etko ?elade, a si je opomogel. ^[6] Brazgotina mu je prinesla vzdevek "Le Balafre" ("Brazgotinasti"). ^[6]

Leta 1548 se je veli?astno poro?il z Anno d'Este, ^[7] h?erko ferrarskega vojvode Ercola II. d'Este in francoske princese Renee, h?erke Ludvika XII. ^[8]

Voja?ka kariera [ uredi | uredi kodo ]

Leta 1551 je bil imenovan za francoskega velikega komornika. Mednarodni sloves si je pridobil leta 1552, ko je uspe?no obranil Metz pred silami Karla V. , cesarja Svetega rimskega cesarstva , in znova premagal cesarske ?ete v bitki pri Rentyju leta 1554. Njegovo voja?ko dejavnost je za?asno omejilo premirje, sklenjeno v Vaucellesu.

Leta 1557 je vodil vojsko v Italijo, da bi pomagal pape?u Pavlu IV. Njegova vojska je skupaj z vojsko grofa Brissaca zavzela Valenzo. Tam sta se vojski lo?ili in Guise je s 16.000 mo?mi nadaljeval prodor po Padski ni?ini . ^[9] Ko mu je bilo ukazano, naj zavzame Parmo , je zavzetje ocenil kot neizvedljivo in namesto tega predlagal napad na Firence , da bi zavaroval fronto proti jugu. Toskanski vojvoda se je tega zbal in se za?el pogajati s Henrikom II. ^[10] Ko je aprila prodrl do Neaplja , je na kraljevo zahtevo prekinil pohod in se vrnil v Lombardijo . Tam je izvedel za katastrofalni poraz konstabla de Montmorencyja v bitki pri St. Quentinu. ^[11]

Guise je bil odpoklican v Francijo in na hitro imenovan za generalpodpolkovnika. 7. januarja 1558 ^[12] je Angle?em odvzel Calais , kar je bilo za Francijo velika propagandna zmaga. Isto poletje je zavzel Thionville in Arlon in se pripravljal na napredovanje v Luksemburg , ko je bil podpisan mir v Cateau-Cambresisu. Guise je bil ves ?as vladavine Henrika II. eden od vodilnih voja?kih osebnosti Francije, vljuden, prijazen in odkrit ter zelo priljubljen "veliki vojvoda de Guise", kot ga je imenoval njegov sodobnik Brantome. ^[13]

Prihod Guisove ne?akinje Marije na ?kotski prestol in njena poroka s francoskim kraljem Francem II. 10. julija 1559 sta pomenila zmagoslavje za dru?ino Guise. Veliki mojster Francije Montmorency se je zavedal, da v novem redu zanj ni prostora, in se je umaknil z dvora. Najvi?ja polo?aja na francoskem dvoru sta zasedla vojvoda Gui?ki in njegov brat Karel, kardinal Lorene. ^[8] Vojvoda Gui?ki je javne akte ob?asno podpisoval na kraljevski na?in, se pravi samo s svojim krstnim imenom.

Verska vojna [ uredi | uredi kodo ]

Prevladujo?a mo? ultrakatoli?kih Guisesov je spodbudila la Renaudieja, protestantskega gospoda Perigorda, da je, morda na tiho pobudo Ludvika Bourbonskega, princa Condeja, organiziral zaroto, da bi odstavil Francoisa in njegovega brata Karla. Zaroto so odkrili. Protestanti so 12. marca 1560 napadli dvorec d'Amboise, kamor sta Guisesa zaradi varnosti preselila mladega kralja in kraljico. Vstaja je bila nasilno zatrta. Usmr?enih je bilo 1200 ljudi, Conde pa je bil prisiljen pobegniti z dvora. Kasneje je bil na kraljev ukaz aretiran.

Kralj Henrik II. je 5. decembra 1560 umrl, zaradi ?esar je ?kotska kraljica Marija ovdovela in postala politi?no manj pomembna. Skupaj z njo sta politi?no mo? izgubila tudi oba Guisa. Naslednje leto in pol je vpliv vojvode Gui?kega nara??al in usihal, po nastopu Karla IX. pa se je umaknil na svoje posesti.

Regentka Katarina Medi?ejska je bila sprva naklonjena protestantom. Za obrambo katoli?tva je vojvoda Gui?ki s svojim starim sovra?nikom, konstablom de Montmorencyjem in marechalom de Saint-Andrejem oblikoval triumvirat, ki je nasprotoval politiki koncesij protestantom, ki jo je sku?ala uvesti Katarina Medi?ejska.

Na?rt triumvirata je bil zavezni?tvo s habsbur?ko ?panijo in Svetim sede?em ter dose?i dogovor z luteranskimi knezi Nem?ije, da opustijo idejo o pomo?i francoskim protestantom. Pribli?no julija 1561 je Guise o tem pisal vojvodi Wurttember?kemu. Kolokvij v Poissyju septembra in oktobra 1561 med teologi obeh veroizpovedi je bil neuspe?en in spravna politika Katarine Medi?ejske je bila pora?ena. Od 15. do 18. februarja 1562 je Guise obiskal wurttember?kega vojvodo v Savernu in ga prepri?al, da konferenca v Poissyju ni uspela po krivdi protestantov.

Ko je Guise na poti v Pariz ?el skozi Vassy-sur-Blaise, je 1. marca 1562 vodil pokol protestantov v tem mestu. ^[14] Pokol je bil uvodno dejanje prihajajo?ih francoskih verskih vojn . Za?ele so se s septembrskim obleganjem Bourgesa , nato pa je Gui?ki po enomese?nem obleganju oktobra 1562 protestantom odvzel Rouen . ^[15] V bitki pri Dreuxu 19. decembra istega leta je bil Montmorency ujet, Saint-Andre ubit, ^[15] vodja protestantov Conde pa ujet. ^[15]

Umor [ uredi | uredi kodo ]

V ?etrtem napadu na Orleans je Guisa 18. februarja 1563 ranil hugenotski morilec Jean de Poltrot de Mere. Umrl je ?est dni pozneje, ko so mu njegovi kirurgi preve?krat pu??ali kri. ^[16] Umor ni bil prvi poskus atantata nanj.

Guiseova nepri?akovana smrt je za?asno prekinila odprte sovra?nosti. Poltrot je med zasli?anjem v zaroto vpletel Colignyja in protestantskega pastorja Theodorja de Bezeja. ?eprav je atentator pozneje preklical svojo izjavo, Coligny pa je zanikal svojo odgovornost za Guiseovo smrt, je med Guiseovim sinom Henryjem in Colignyjem pri?lo do hudega spora, ki je dosegel vrhunec v pokolu v ?entjernejski no?i .

Dru?ina [ uredi | uredi kodo ]

Guise se je 29. aprila 1548 v Saint-Germain-en-Laye poro?il z Ano d'Este, ^[7] h?erko ferarskega vojvode Ercoleja II. d'Este. Z njo je imel sedem otrok.

• Henrik (1550?1588), naslednik kot vojvoda Gui?ki, ^[5]
• Katarina (18. julij 1551, Joinville ? 6. maj 1596, Pariz), poro?ena 4. februarja 1570 z Ludvikom Montpensierskim, ^[5]
• Karel, vojvoda Mayennski (1554?1611), ^[5]
• Ludvik (1555?1588), kardinal in nad?kof Reimsa <, ^[5]
• Antoine (25. april 1557 ? 16. januar 1560),
• Francois (31. december 1559, Blois ? 24. oktober 1573, Reims) in
• Maximilien (25. oktober 1562?1567).

• 
  Ana d'Este
• 
  Duke Henrik I. Gui?ki
• 
  Vojvoda Karel Mayennski
• 
  Kardinal Ludvik Gui?ki

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Viri [ uredi | uredi kodo ]

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

• People.ru (rusko)