Dunhuang 敦煌市 Tunhvang
okro?no mesto
Dunhuang
Dunhuang (rde?e) v D?ju?uanu (rumeno) in Gansuju
Dunhuang Lega v Gansuju Gansu Dunhuang Dunhuang (Kitajska) Kitajska
Koordinati : 40°08′28″N 94°39′50″E  /  40.14111°N 94.66389°E  / 40.14111; 94.66389
Dr?ava	Ljudska republika Kitajska
Provinca	Gansu
Prefekturno mesto	D?ju?uan]]
Sede? ob?ine	?ad?ou
Povr?ina
? Skupno	31.200 km 2
Nadm. vi?ina	1.142 m
Prebivalstvo   (2020) [1]
? Skupno	185.231
? Gostota	5,9 preb./km 2
?asovni pas	UTC+8 ( Kitajski standardni ?as )
Po?tna ?tevilka	736200
Spletna stran	[ www.dunhuang.gov.cn www.dunhuang.gov.cn ]

Dunhuang
"Dunhuang" in Chinese characters
Kitajsko	敦煌
Po?tna romanizacija	Tunhwang
Dobesedni pomen	"Blazing Beacon"
Transkripcije standardna mandarin??ina Hanju pinjin D?nhuang Wade?Giles Tun 1 -huang 2 IPA [tw?́n.xwǎŋ] ( poslu?aj ) Jue: kanton??ina IPA [t?́n.w?̏ːŋ] D?jutping Deon 1 -wong 4

Dunhuang ( listen   ( pomo? · info ) ) je mesto na ravni okro?ja v severozahodni provinci Gansu na zahodu Kitajske. Po kitajskem popisu prebivalstva iz leta 2010 je imelo mesto 186.027 prebivalcev, ^[2] ; ocene iz leta 2019 ka?ejo, da je bilo v mestu pribli?no 191.800 prebivalcev. ^[3] Sa?u (Dunhuang) je bil glavna postaja na starodavni svilni poti in je najbolj znan po bli?njih jamah Mogao .

Dunhuang je v oazi, ki vsebuje Polmese?evo jezero in Ming?a ?an ( 鳴沙山 , kar pomeni 'Pojo?a pe??ena gora'), poimenovano po zvoku vetra, ki piha s sipin, fenomenu pojo?ega peska . Dunhuang ima strate?ki polo?aj na kri?i??u starodavne ju?ne svilne poti in glavne ceste, ki vodi iz Indije preko Lhase v Mongolijo in ju?no Sibirijo , nadzoruje pa tudi vhod v ozek He?i koridor , ki vodi naravnost v srce severnokitajske ravnice in starodavni prestolnici ?angan (danes znan kot ?jan ) in Luojang. ^[4]

Administrativno je mesto Dunhuang na ravni okro?ja del mesta D?ju?uan na ravni prefekture. ^[5] V zgodovini sta bila mesto in/ali njegova okolica znana tudi pod imenoma ?ad?ou (prefektura peska) ali Guad?ou (prefektura melon). ^[6] V moderni dobi sta bili dve alternativni imeni dodeljeni ?ad?ou d?en (mestu ?ad?ou), ki slu?i kot sede? vlade Dunhuanga, in sosednjemu okro?ju Guad?ou.

Etimologija [ uredi | uredi kodo ]

Znanstveniki so predlagali ?tevilne izpeljave imena Dunhuang:

• Giles 1892: 墩煌 D?nhuang 'umetna gomila, tumulus, gomila svetilnika, kvadratni blok kamna ali lesa' + 'ble??e?, svetel, svetle?'.
• Mathews (1931) 1944: 敦煌 T?nhuang , zdaj obi?ajno D?nhuang '?teti za pomembnega, spo?tovati; po?ten, iskren, velikodu?en’ + ‘velik plamen; svetle?, ble??e?'.
• McGraw-Hill 1963: 敦煌 D?nhuang ('po?ten + sijo?').
• Jao in Demieville 1971 (francosko, Airs de Touen-houang): ( 燉煌 Dun ( t?n ) huang '?um gorenja' + 'velik plamen' [po Mathewsu].
• Lin Y?tang 1972: ( 墩(煌) D?n ( huang ) 'majhna gomila (+ sijo?a)' ali 燉(煌) Dun ( huang ) 'svetle?i (+ sijo?a)'.
• K?ngx? 1716: 燉煌 Tun huang , tudi 敦煌 T?n huang [t=t’].
• Mair 1977, Ptolomejev c. 150 Geografija ozna?uje Dunhuang kot gr?ko Θροανα (Throana), morda iz iranskega Druvana, kar pomeni nekaj podobnega "trdnjava za pobiranje davkov."

Zgodovina [ uredi | uredi kodo ]

Dinastije Xia, Shang, Zhou [ uredi | uredi kodo ]

Obstajajo dokazi o bivanju na tem obmo?ju ?e leta 2000 pr. n. ?t., verjetno s strani ljudi, ki so bili v kitajski zgodovini zapisani kot ?jang. Glede na Zuo Zhuana in Book of the Later Han je bila regija Dunhuang del starodavnega Guad?ouja, ki je bil znan po pridelavi okusnih melon. ^[7] Njegovo ime je bilo omenjeno tudi v povezavi z domovino Jued?ijev v Zapisih Velikega zgodovinarja . Nekateri so trdili, da se to morda nana?a na nepovezan toponim Dunhong ? arheolog Lin Meicun je tudi predlagal, da bi bil Dunhuan lahko kitajsko ime za Tukhara , ljudstvo, za katerega se na splo?no verjame, da je srednjeazijska veja Jued?ijev. ^[8]

Obdobje vojskujo?ih se dr?av [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Obdobje vojskujo?ih se dr?av .

V obdobju vojskujo?ih se dr?av so prebivalci Dunhuanga vklju?evali ljudstvo Dajued?i, ljudstvo Vusun in ljudstvo Said?ong (kitajsko ime za Skite ). Ko so Dajued?i postali mo?nej?i, je absorbirali plemena ?jang.

Dinastija Han [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Dinastija Han .

Do 3. stoletja pr. n. ?t. je na tem obmo?ju prevladovala plemenska konfederacija ?jongnu, vendar je med dinastijo Han pri?la pod kitajsko oblast, potem ko je cesar Vu leta 121 pr. n. ?t. premagal ?jongnuje.

Dunhuang je bil eno od ?tirih obmejnih garnizijskih mest (skupaj z D?iu?uanom, D?angjem in Vuveijem), ki jih je ustanovil cesar Vu po porazu ?jongnujev, Kitajci pa so zgradili utrdbe v Dunhuangu in tja poslali naseljence. Ime Dunhuang, kar pomeni 'gore?i svetilnik', se nana?a na svetilnike, ki so bili pri?gani, da bi opozorili na napade roparskih nomadskih plemen. Poveljstvo Dunhuanga je bilo verjetno ustanovljeno kmalu po letu 104 pr. n. ?t.. ^[9] Dunhuang, ki je na zahodnem koncu He?i koridorja blizu zgodovinskega sti?i??a severne in ju?ne svilne poti, je bil voja?ko pomembno mesto. ^[10]

≫ Veliki zid je bil raz?irjen do Dunhuanga in vrsta utrjenih svetilnih stolpov se je raztezala proti zahodu v pu??avo. V 2. stoletju na?ega ?tetja je imel Dunhuang ve? kot 76.000 prebivalcev in je bil klju?no oskrbovalno opori??e za karavane, ki so ?le skozi mesto: te so se odpravljale na naporno pot ?ez pu??avo, natovorjene z zalogami vode in hrane, druge, ki so prispele z zahoda, pa so hvale?no gledale na prividu podoben prizor Dunhuangovih zidov, ki so pomenili varnost in udobje. Dunhuang je uspeval zaradi gostega prometa. Prve budisti?ne jame na obmo?ju Dunhuanga so bile izklesane leta 353.≪ ^[11]

Dinastija Sui in dinastija Tang [ uredi | uredi kodo ]

Med obdobjem dinastij Sui (581?618) in Tang (618?907) je bila glavna komunikacijska postaja med starodavno Kitajsko in preostalim svetom ter glavno trgovsko sredi??e svilne poti. Dunhuang je bil v tem ?asu kri?i??e vseh treh glavnih svilnih poti (severne, osrednje, ju?ne).

Z Zahoda so pri?li tudi zgodnji budisti?ni menihi, ki so prispeli na Kitajsko v 1. stoletju na?ega ?tetja in s?asoma se je v Dunhuangu razvila precej?nja budisti?na skupnost. Jame, ki so jih izdolbli menihi in ki so jih prvotno uporabljali za meditacijo, so se razvile v kraj ?a??enja in romanja, imenovane jame Mogao ali Jame tiso?erih Bud . ^[12] Najdeni so bili ?tevilni kr??anski, judovski in manihejski artefakti, ki pri?ajo o najrazli?nej?ih ljudeh, ki so se podali po svilni poti.

V ?asu ?estnajstih kraljestev je Li Gao leta 400 n. ?t. tukaj ustanovil Zahodni Liang. Leta 405 so prestolnico zahodnega Lianga preselili iz Dunhuanga v D?iu?uan. Leta 421 je Zahodni Liang osvojil Severni Liang.

Kot obmejno mesto so se za Dunhuang borili in ga zasedla ljudstva, ki niso bila Han. Po padcu dinastije Han je pri?lo pod oblast razli?nih nomadskih plemen, kot so ?jongnu v ?asu severnega Lianga in tur?ki Tuoba v ?asu severnega Veija. Tibetanci so zasedli Dunhuang, ko je cesarstvo Tang po uporu An Lu?an precej oslabelo; in ?eprav je bil pozneje vrnjen pod oblast Tangov, je bil pod skoraj avtonomno oblastjo lokalnega generala D?ang Ji?aoja, ki je leta 848 izgnal Tibetance. Po padcu Tangov je D?angova dru?ina leta 910 ustanovila Kraljestvo Zlate gore, ^[13] leta 911 pa je pri?lo pod vpliv Ujgurov. D?angove je nasledila dru?ina Cao, ki je sklenila zavezni?tva z Ujguri in kraljestvom Khotan.

Dinastija Song [ uredi | uredi kodo ]

Med obdobjem dinastije Song je Dunhuang ostal zunaj kitajskih meja. Leta 1036 so Tanguti, ki so ustanovili dinastijo Zahodni ?ja, zavzeli Dunhuang. Od ponovnega osvajanja leta 848 do okoli leta 1036 (tj. obdobja okro?ja Guiji) je bil Dunhuang ve?kulturno sredi??e, ki je vsebovalo eno najve?jih etni?nih sogdijskih skupnosti na Kitajskem po uporu An Lu?an. Sogdijci so bili do neke mere sinificirani in so bili dvojezi?ni v kitaj??ini in sogdij??ini ter so svoje dokumente pisali s kitajskimi pismenkami, vendar vodoravno od leve proti desni namesto od desne proti levi v navpi?nih ?rtah, kot se je takrat obi?ajno pisalo v kitaj??ini. ^[14]

Dinastija Juan [ uredi | uredi kodo ]

Dunhuang so leta 1227 osvojili Mongoli , ki so mesto oplenili in uni?ili, ponovno zgrajeno mesto pa je postalo del mongolskega imperija po Kublajkanovem osvajanju Kitajske pod dinastijo Juan .

Dinastija Ming [ uredi | uredi kodo ]

V obdobju dinastije Ming je Kitajska postala velika pomorska sila, ki je izvedla ve? raziskovalnih potovanj po morskih poteh za trgovino in kulturno izmenjavo. Dunhuang je mo?no nazadoval, potem ko so kitajsko trgovino z zunanjim svetom za?ele prevladovati po ju?nih pomorskih poteh in je bila med dinastijo Ming svilena cesta uradno opu??ena. Ponovno so ga zasedli Tibetanci c. 1516, prav tako pa je pri?el pod vpliv ?agatajskega kanata v zgodnjem 16. stoletju. ^[15]

Dinastija ?ing [ uredi | uredi kodo ]

Kitajska je Dunhuang ponovno zavzela dve stoletji pozneje okoli leta 1715 v ?asu dinastije ?ing , dana?nje mesto Dunhuang pa je bilo ustanovljeno vzhodno od poru?enega starega mesta leta 1725. ^[16]

Ljudska republika Kitajska [ uredi | uredi kodo ]

Leta 1988 je bil Dunhuang iz okro?ja povi?an v status mesta na ravni okro?ja. 31. marca 1995 sta Turpan in Dunhuang postali pobrateni mesti. ^[17]

Danes je mesto pomembna turisti?na atrakcija in predmet teko?ega arheolo?kega projekta. Veliko ?tevilo rokopisov in artefaktov, pridobljenih v Dunhuangu, je bilo digitaliziranih in so javno dostopni prek Mednarodnega projekta Dunhuang . ^[18] ?irjajo?a pu??ava Kumtag, ki je posledica dolgotrajne prekomerne pa?e okoli?kega zemlji??a, je dosegla robove mesta. ^[19]

Leta 2011 so se satelitske slike, ki prikazujejo ogromne strukture v pu??avi blizu Dunhuanga, pojavile na spletu in povzro?ile kratko medijsko razburjenje. ^[20]

Kultura [ uredi | uredi kodo ]

Budisti?ne jame [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Jame Mogao .

?tevilne budisti?ne jame so na obmo?ju Dunhuanga, najpomembnej?a med njimi so jame Mogao , ki so 25 km jugovzhodno od Dunhuanga. V Mogau je 735 jam in so ?e posebej znane po svoji budisti?ni umetnosti, ^[21] pa tudi po zakladu rokopisov, rokopisov Dunhuang , ki so jih na?li skrite v zape?ateni jami. Mnoge od teh jam so bile pokrite s freskami in vsebujejo ?tevilne budisti?ne kipe. V jamah ?e vedno najdejo odkritja, vklju?no z odlomki iz kr??anske Biblije iz ?asa dinastije Juan. ^[22]

V regiji so ?tevilna manj?a budisti?na jamska mesta, kot so Zahodnih tiso? jam Bude, Vzhodnih tiso? jam Bude in mesto petih templjev. Jame Julin so bolj vzhodno v okro?ju Guad?ou.

Druga zgodovinska mesta [ uredi | uredi kodo ]

• Polmese?no jezero in pojo?e pe??ene sipine
• Prelaz Jumen , zgrajen leta 111 pr. n. ?t., ki je 90 km severozahodno od Dunhuanga v pu??avi Gobi
• Prelaz Jang
• Pagoda belega konja
• Dunhuang Limes

Muzeji [ uredi | uredi kodo ]

Trdnjava Hecang ( kitajsko : 河?城 ; pinjin : Hec?ngcheng ), ki je pribli?no 11 km severovzhodno od prelaza Jumen iz obdobja Zahodnega Hana, je bila zgrajena v ?asu Zahodnega Hana (202 pr. n. ?t. ? 9 n. ?t.) in znatno prezidana med Zahodnim Jinom (280?316 n. ?t.). ^[23]

Muzej okro?ja Dunhuang vsebuje ?tevilne kitajske in tibetanske predmete, kot so rokopisi iz jame 17 v jamah Mogao in doma?e predmete. Ta muzej je bil zgrajen leta 2011 s povr?ino 16000 m². Celoten arhitekturni videz in barva zdru?ujeta ve? kulturnih simbolov, kot so Veliki zid, svetilnik in starodavni grad, ki tvorijo slovesno lep slog.

V glavnem predstavlja ve? kot 10.000 predmetov v ve? kot 2000-letni zgodovini Dunhuanga. V tem informativnem muzeju se lahko ljudje veliko nau?ijo o Dunhuangu in svilni poti. ?e ve?, obstaja kopija jame Mogao in nekaj izvrstnih fresk. Ker fotografiranje v jamah Mogao ni dovoljeno, lahko turisti posnamejo nekaj fotografij tukaj. ^[24]

No?ni trg [ uredi | uredi kodo ]

No?na tr?nica Dunhuang je tr?nica na glavni prometnici Dong Dad?ie v sredi??u mesta Dunhuang, priljubljena med turisti v poletnih mesecih. Prodanih je veliko spominkov, vklju?no s tipi?nimi predmeti, kot so ?ad, nakit, zvitki, zavese, majhne skulpture, lutke iz usnjenih predstav, kovanci, tibetanski rogovi in kipci Bude. ^[25] Precej?nje ?tevilo pripadnikov kitajskih etni?nih manj?in posluje na teh trgih. Prodaja se tudi srednjeazijska sladica ali sladkarija, ki je sestavljena iz velike sladke sla??ice iz ore??kov in suhega sadja, narezanega na porcije po ?elji stranke.

Demografija [ uredi | uredi kodo ]

Ocene za leto 2019 ka?ejo, da ima Dunhuang pribli?no 191.800 prebivalcev. Po kitajskem popisu leta 2010 je imel Dunhuang 186.027 prebivalcev, kar je nekoliko manj od 187.578, zabele?enih v kitajskem popisu leta 2000. Leta 1996 je imelo mesto ocenjeno na 125.000 prebivalcev.

Dunhuang je imel leta 2019 stopnjo urbanizacije 69,45 %.

97,8 % prebivalstva mesta je etni?no Han Kitajcev, preostalih 2,2 % pa je 27 etni?nih manj?in, vklju?no z etni?nimi Hui, Mongoli, Tibetanci, Ujguri, Miao, Man?u, Monguorji, Kazahi, Dong?jangi in Jugurji. ^[26]

Leta 2019 je letni razpolo?ljivi dohodek mestnih prebivalcev na prebivalca zna?al 36.215 jenov, letni razpolo?ljivi dohodek prebivalcev pode?elja na prebivalca pa 18.852 jenov.

Gospodarstvo [ uredi | uredi kodo ]

Od leta 2019 ima Dunhuang bruto doma?i proizvod 8,178 milijarde jenov. Vrednost primarnega sektorja mesta je zna?ala 0,994 milijarde jenov, sekundarnega sektorja 1872 milijarde jenov, terciarnega sektorja pa 5312 milijarde jenov.

Od leta 2020 ima Dunhuang bruto doma?i proizvod 7778 milijarde jenov. Vrednost primarnega sektorja mesta je zna?ala 1082 milijarde jenov, sekundarnega sektorja 1752 milijarde jenov, terciarnega sektorja pa 4,943 milijarde jenov. ^[27]

Galerija [ uredi | uredi kodo ]

• 
  Pojo?e pe??ene sipine na vzhodnem robu pu??ave Kumtag blizu Dunhuanga
• 
  Skulptura v Dunhuangu, po stenski poslikavi v jamah Mogao, ki prikazuje Apsaro, ki za hrbtom igra pipo ( 反?琵琶伎?天 ).
• 
  Letali??e Dunhuang
• 
  Jame Mogao, znane tudi kot jame Dunhuang
• 
  Osamljeni spomeniki v pu??avi blizu Donghuana
• 
  Ru?evine ka??e iz zbite zemlje

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Reference [ uredi | uredi kodo ]

• Baumer, Christoph. 2000. Southern Silk Road: In the Footsteps of Sir Aurel Stein and Sven Hedin . White Orchid Books. Bangkok.
• Beal, Samuel. 1884. Si-Yu-Ki: Buddhist Records of the Western World, by Hiuen Tsiang. 2 vols. Trans. by Samuel Beal. London. Reprint: Delhi. Oriental Books Reprint Corporation. 1969.
• Beal, Samuel. 1911. The Life of Hiuen-Tsiang by the Shaman Hwui Li, with an Introduction containing an account of the Works of I-Tsing . Trans. by Samuel Beal. London. 1911. Reprint: Munshiram Manoharlal, New Delhi. 1973.
• Bonavia, Judy (2004): The Silk Road From Xi'an to Kashgar. Judy Bonavia ? revised by Christoph Baumer. 2004. Odyssey Publications.
• Cable, Mildred and Francesca French (1943): The Gobi Desert . London. Landsborough Publications.
• Galambos, Imre (2015), "She Association Circulars from Dunhuang", in Antje Richter, A History of Chinese Letters and Epistolary Culture , Brill: Leiden, Boston, pp 853?77.
• Hill, John E. 2004. The Peoples of the West from the Weilue 魏略 by Yu Huan 魚? : A Third Century Chinese Account Composed between 239 and 265 CE. Draft annotated English translation. Weilue: The Peoples of the West
• Hulsewe, A. F. P. and Loewe, M. A. N. 1979. China in Central Asia: The Early Stage 125 BC ? AD 23: an annotated translation of chapters 61 and 96 of the History of the Former Han Dynasty . E. J. Brill, Leiden.
• Legge, James. Trans. and ed. 1886. A Record of Buddhistic Kingdoms: being an account by the Chinese monk Fa-hsien of his travels in India and Ceylon (AD 399?414) in search of the Buddhist Books of Discipline. Reprint: Dover Publications, New York. 1965.
• Lok, Wai-ying. (2012). The significance of Dunhuang iconography from the perspective of Buddhist philosophy: a study mainly based on Cave 45 (PDF) (PhD Dissertation). The University of Hong Kong.
• Lovell, Julia (2006). The Great Wall : China against the World. 1000 BC ? AD 2000 . Atlantic Books, London. ISBN   978-1-84354-215-5 .
• Victor H. Mair. 2019. Greeks in ancient Central Asia: the Ionians . Language Log, 20 October 2019.
• Skrine, C. P. (1926). Chinese Central Asia . Methuen, London. Reprint: Barnes & Noble, New York. 1971. ISBN   0-416-60750-0 .
• Aurel M. Stein 1907. Ancient Khotan: Detailed report of archaeological explorations in Chinese Turkestan , 2 vols. Clarendon Press. Oxford. National Institute of Informatics / Digital Archive of Toyo Bunko Rare Books ? Digital Silk Road Project
• Aurel M. Stein 1921. Serindia: Detailed report of explorations in Central Asia and westernmost China , 5 vols. London & Oxford. Clarendon Press. Reprint: Delhi. Motilal Banarsidass. 1980. National Institute of Informatics / Digital Archive of Toyo Bunko Rare Books ? Digital Silk Road Project
• Watson, Burton (1993). Records of the Grand Historian of China. Han Dynasty II . (Revised Edition). New York, Columbia University Press. ISBN   0-231-08167-7
• Watters, Thomas (1904?1905). On Yuan Chwang's Travels in India . London. Royal Asiatic Society. Reprint: 1973.

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Dunhuang .

Wikipotovanje vsebuje popotni?ki vodnik, ki se nana?a na: Dunhuang

• The International Dunhuang Project ? includes tens of thousands of digitised manuscripts and paintings from Dunhuang, along with historical photographs and archival material
• Dunhuang at the British Museum (accessed 30 Jan 2018)
• Qianfodong at the British Museum (accessed 30 Jan 2018)
• Dunhuang Collection at the National Museum of India
• ≫Dunhuang≪ . Silk Road Seattle . USA: Walter Chapin Simpson Center for the Humanities, University of Washington.