?agatajski kanat

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
?agatajski kanat
Цагадайн улс
?agadaj Kan Uls
1225?1687
Čagatajski kanat v poznem 13. stoletju.
?agatajski kanat v poznem 13. stoletju.
Status Dr?ava Mongolskega cesarstva , kasneje neodvisno cesarstvo
Glavno mesto Almalik , Qarshi
Skupni jeziki mongolski , tur?ki
Religija
?amanizem , budizem , kr??anstvo , kasneje islam
Vlada monarhija
kan  
? 1225?1242
?agataj kan
? 1388-1402
Sultan Mahmud
? 1681-1687
Mohamed Imin Kan
Zakonodajalec Kurultaj
Zgodovinska doba Pozni srednji vek
? ?agataj nasledi del Mongolskega cesarstva
1225
? Po smrti Mongke kana postane ?agatajski kanat samostojen
1260
? Sklenitev miru s Timur kanom iz dinastije Yuan in drugimi kanati Mongolskega cesarstva in priznanje vrhovne oblasti velikih kanov
1304
? Transoksanijo zasede Timur Lenk
1370
? Ostanek kanata pripade Apak Hod?i in Ak Tagu
1687
Povr?ina
ocena za leti 1310 in 1350 1000000 km 2
Valuta dirhami in kebeki (kovanci)
+
Predhodnice 		Naslednice
Mongolsko cesarstvo
Zunghara?ki kanat
Ak Taglik
Timuridi

?agatajski kanat ( mongolsko : Цагадайн улс, tur?ko : Ca?atay Hanlı?ı) je bil mongolski , kasneje jezikovno potur?eni [1] kanat , kateremu je vladal drugi D?ingiskanov sin ?agataj kan in njegovi nasledniki. Na za?etku je bil del Mongolskega cesarstva , kasneje pa je postal popolnoma samostojen. Svoj vi?ek je dosegel konec 13.stoletja, ko se je raztezal od Amu-Darje ju?no od Aralskega jezera do gorovja Altaj na dana?nji meji med Mongolijo in Kitajsko . [2] [3] [4]

Kanat je tak?ni ali druga?ni obliki obstajal od leta 1225 do poznega 17. stoletja, ?eprav je zahodna polovica kanata v 60. letih 14. stoletja pripadla Timurju Lenku . Vzhodni del kanata je ostal pod oblastjo ?agatajskih kanov, ki so bili ob?asno zavezniki, ob?asno pa nasprotniki Timurjevih naslednikov. V 17. stoletju so preostala ozemlja kanata pripadla Apak Hod?i, verskemu in politi?nemu vodju Ka?garije v dana?njem ju?nem Xinjiangu.

Ustanovitev [ uredi | uredi kodo ]

D?ingiskan je ?e pred smrtjo razdelil svoje ogromno cesarstvo svojim sinovom in zvestim generalom. Njegov naslednik je postal tretji sin Ogedej , ki je dobil ozemlje vzhodno od Balha?kega jezera do Mongolije. Najmlaj?i sin Toluj je dobil severni del Mongolije, ?agataj pa Transoksanijo med Amu-Darjo in Sir Darjo v dana?njem Uzbekistanu in ozemlje okrog Ka?garja. ?agataj je za glavno mesto izbral Amarik v bli?ini dana?njega mesta Kuljd?a (Yining) severozahodni Kitajski. [5]

Mongolsko cesarstvo so poleg nasledstva in dedovanja ogro?ale tudi velike kulturne in etni?ne razlike med Mongoli in njihovimi ve?inoma muslimanskimi tur?kimi podlo?niki.

Ogedej je umrl ?e preden mu je uspelo osvojiti celo Kitajsko. Oblast je leta 1241 pre?la na sina Gujuka , ki je naslednjih pet let vladal pod regentstvom Ogedejeve ?ene Toregene . Ko so prenos oblasti na kurultaju kon?no prenesli na Gujuka, na zboru ni bilo Batu kana , neodvisnega kana Zlate horde . [5] Po Gujukovi smrti je Batu kan na kurultaj poslal Berkeja , ki je spletkaril s Tolujevo vdovo, tako da je na naslednjem kurultaju leta 1253 oblast pre?la z Ogedejeve linije na Tolujevega sina Mongkeja , ki je bil naklonjen nestorijanskemu kr??anstvu . [5] Ogedejevo ozemlje se je nato razkosalo. Nekaj manj?ih fevdov so dobili samo tisti ?lani njegove dru?ine, ki niso takoj pre?li v opozicijo. [6]

?agatajski kanat po ?agataju [ uredi | uredi kodo ]

?agataj je umrl leta 1242, kmalu za bratom Ogedejem. ?agatajski kanat je bil naslednjih dvajset let skoraj v celoti odvisen od osrednje mongolske vlade, ki je po svoji volji imenovala in odstavljala ?agatajske kane. Mesta v Transoksaniji, ki so ozemeljsko sicer spadala v ?agatajski kanat, so bila administrativno neposredno odgovorna velikemu kanu. [7]

Popolna podrejenost osrednji vladi se je kon?ala med vladanjem ?agatajevega vnuka Alguja (1260-1266), ki je izkoristil dr?avljansko vojno med Kublaj kanom in Arikbekom . Algu se je Arikbeku uprl, osvojil nova ozemlje in pridobil lojalnost kaganovih oblasti v Transoksaniji. [8] Podobno se je obna?al tudi njegov naslednik Barak (1266-1271), ki je izgnal Kublaj kanovega guvernerja Xinjianga. [8]

Barak se je kmalu zatem sprl s Kajdujem, ki je dobil podporo Zlate horde in napadel ?agatajide. Baraka so konfinirali v Transoksanijo in ga prisilili, da postane Kajdujev vazal. [8] Barak je bil sprt tudi z Abaka kanom in perzijskega Ilkanata . Ko ga je napadel, ga je ilkanatska vojska porazila in ga prisilila k umiku v Transoksanijo. Kmalu zatem je umrl. [8]

Naslednjih nekaj ?agatajskih kanov je imenoval Kajdu, [8] ki je obvladoval kanat do svoje smrti. Njegov zadnji izbrani kan je bil Barakov sin Duva (1282-1307), ki se je udele?il Kajdujevih vojn s Kublaj kanom in njegovimi nasledniki iz dinastije Yuan. [8] Oba vladarja sta bila v stalnih sporih tudi z Ilkanatom. [8] Po Kajdujevi smrti v prvem desetletju 13. stoletja je Duva njegovemu nasledniku odrekel svoje fevdne dol?nosti, sklenil mir z dinastijo Yuan in za?el yuanskemu dvoru pla?evati davke. ?agatajski kanat je bil do njegove smrti navidezno neodvisna dr?ava. [8]

Konec vladavine ?agatajidov v Transoksaniji [ uredi | uredi kodo ]

Duva je imel mnogo sinov, od katerih so mnogi postali kani. Med njima sta bila najpomembnej?a Kebek in Tarma?irin. Kebek, ki je vladal leta 1309 in 1310 in nato ?e od 1318 do svoje smrti, je standardiziral kovani denar in ustanovil stalno prestolnico Kar?i v Uzbekistanu . Tarma?irin, ki je vladal od leta 1326 do 1334, je prestopil v islam in napadel Delhijski sultanat v Indiji . Prestolnico kanata je prestavil na zahod v Transoksanijo in nato zatrl upor plemen v vzhodnih provincah, ki je zelo destabiliziral dr?avo.

Med uporom leta 1346 je plemenski poglavar Kazagan ubil ?agatajskega kana Kazana. [7] Kazanova smrt je pomenila konec vladavine ?agatajeve dinastije v Transoksaniji. Dr?avna uprava cele regije je pre?la v roke poglavarjev lokalnih plemen, ki so bila ve?inoma tur?kega in tur?ko-mongolskega porekla in so bila med seboj zelo ohlapno povezana. Kazanovi nasledniki so se pomo?jo D?ingiskanove cesarske hi?e sicer obdr?ali na oblasti, vendar so bili samo marionete. [9] Razpad kanata je izkoristil D?anibek kan iz Zlate horde , ki je ?agatajskemu kanatu vsilil prevlado D?o?idov in poskusil zdru?iti tri mongolske kanate v eno dr?avo. D?anibek je kmalu zatem izgubil oblast v Azerbajd?anu , ?agatajidi pa so po njegovi smrti leta 1357 iz dr?ave izgnali njegove dr?avne uradnike. [10]

Edini resni poskus ponovne vzpostavitve oblasti ?agatajidov v Transoksaniji je naredil mogulski kan Tugluk Timur (1329/30-1363), ki je dvakrat napadel Transoksanijo in posku?al uni?iti mo? lokalnih plemen. Njegova poskusa nista uspela, Tugluk pa je kmalu zatem umrl. Ko je njegova vojska zapustila Transoksanijo, sta za oblast za?ela tekmovati plemenska poglavarja Emir Husein, ki je bil Kazaganov vnuk, in Timur Lenk . Timur je nazadnje premagal Emirja Huseina in leta 1369 prevzel oblast v Transoksaniji.

Timur se je obna?al podobno kot njegovi predhodniki in je na prestolu ?agatajskega kanata vzdr?eval marionetne kane, ki so uzakonjali njegovo oblast. Kani niso bili iz ?agatajeve temve? iz Ogedejeve dinastije. [11] Timur Lenk je naslednja tri desetletja izkori??al ozemlje ?agatajskega kanata za izhodi??e svojih ob?irnih voja?kih osvajanj, v katerih je osvojil Herat v Afganistanu , ?iraz v Perziji , Bagdad v Iraku in Damask v Siriji . Po porazu Osmanskih Turkov v bitki pri Ankari je leta 1405 na pohodu proti Kitajski umrl. Njegovi nasledniki Timuridi so imeli v ?agatajskem kanatu svoje kane vse do sredine 15. stoletja.

Nekaj ?agatajskega izro?ila se je kljub propadu kanata ohranilo: Timurjevi vojaki so se imenovali ?agatajci, [12] knji?ni jezik, ki so ga uporabljali Timuridi in njihovi vzhodni sosedje Moguli, pa se je imenoval ?agatajska tur??ina. [13] ?agatajska tur??ina je kot knji?ni jezik izginila. Zelo sorodni sta ji dana?nji ujgur??ina in uzbe??ina .

Nadaljevanje vladavine ?agatajidov v Vzhodnem Turkestanu [ uredi | uredi kodo ]

Vzhodni ?agatajski (Mogulski) kanat leta 1490

Sredi 14. stoletja je na ozemlju okrog reke Ili nastal nov kanat, ki je bil nekak?na nomadska plemenska zveza, kateremu je vladal ?lan ?agatajeve dru?ine. Novi kanat se ima za nadaljevanje ?agatajskega kanata, ?eprav ga imajo nekateri za mogulski kanat, [14] [15] ker so pripadnike plemen imeli za ?iste Mogule (Mongole), v nasprotju s prete?no tur?kimi in potur?enimi mongolskimi prebivalci Transoksanije . [16]

Vzhodni deli ?agatajskega kanata so bili v zgodnjem 14. stoletju naseljeni s ?tevilnimi mongolskimi nomadskimi plemeni. Ta plemena so zamerila kanu Tarma?irinu njegov prestop v islam in stalno naselitev v Transoksaniji in so spro?ile upor, ki se je kon?al s Tarma?irinovo smrtjo. Eden od njegovih naslednikov, ?ang?i kan, je bil antiislamist in je bil naklonjen plemenom na vzhodu. [7]

V 40. letih 14. stoletja se je za oblast v Transoksaniji borilo ve? nepomembnih kanov, ki so ?agatajidom na vzhodu posve?ali bolj malo pozornosti, tako da so bila plemena prakti?no samostojna. Najmo?nej?e pleme, Duglati , ki so obvladovali obse?no ozemlje v Mogulistanu in zahodnem Tarimskem bazenu, so se leta 1347 odlo?ili imenovati svojega kana in so na prestol postavili ?agatajida Tugluk Timurja. [7]

Tugluk Timur (1347-1363) je tako postal vodja plemenske zveze, ki je vladala Tarimskemu bazenu in stepskim podro?jem Mogulistana. Njegovo vladanja je sovpadalo z vladanjem vrste marionetnih kanov v Transoksaniji in hkrati pomenilo, da so ?agatajidi zdaj vladali v kar dveh kanatih: zahodnemu s sredi??em v Transoksaniji in vzhodnemu s sredi??em v Mogulistanu. Tugluk Timur je bil, za razliko od kanov na zahodu, mo?an vladar. Leta 1354 je prestopil v islam in poskusil zmanj?ati mo? Duglatov. [14] Leta 1360 je izkoristil nerede v Transoksaniji in svojo upravi?enost do nasledstva. Napadel je Transoksanijo, prevzel oblast in za?asno zdru?il oba kanata. Leta 1361 je ?e enkrat napadel in za guvernerja Transoksanije imenoval svojega sina Iljasa Hod?a, svojih ozemelj pa kljub temu ni uspel obdr?ati in Emir Husein je kmalu zatem izgnal Mogule iz Transoksanije. [17]

Vladavino ?agatajidov v Mogulistanu je za nekaj ?asa prekinil dr?avni udar duglatskega emirja Qamarja ud-Dina, ki je verjetno ubil Iljasa Hod?a in ve? drugih ?agatajidov. Moguli, ki so mu ostali pokorni, so bili v stalnih vojnah s Timurjem. Timur je posku?al ponovno priti na oblast in je ve?krat napadel Mogulistan, vendar prebivalstva ni mogel prisiliti k pokor??ini. [14] ?agatajidi so ponovno pri?li na oblast v 80. letih 14. stoletja, Duglati pa so kljub spremembi oblasti obdr?ali pomembnem polo?aj v kanatu in so v naslednjih ?tiridesetih letih ustoli?ili ve? kanov po svoji izbiri. [18]

Oblast ?agatajidov je prekinil Uvais kan (1418-1428), gore? musliman, ki je bil v pogostih vojnah z Oiradi (Zahodnimi Mongoli) s podro?ij vzhodno od Balha?kega jezera. Oirad Esen Taji?i ga je ve?krat porazil in dvakrat celo ujel, vendar je vedno dosegel svojo izpustitev. Uvais kanu je sledil Esen Buka (1428-1462), ki je pogosto napadal cesarstvo Timuridov. Njega je nasledil brat Junus kan (1462-1487), ki je porazil Uzbeke in vzdr?eval dobre odnose s Kozaki in Timuridi, zaradi upora Duglatov pa je izgubil Tarimski bazen. Leta 1484 je zavzel Ta?kent, ki je bil v posesti Timuridov. [17]

V 15. stoletju so se mogulski kani vedno bolj potur?evali. Junus kan je neko? celo izjavil, da je bolj podoben Tad?iku kot Mongolu. [17] Med preprostim prebivalstvom potur?evanje ni bilo tako opazno, [19] ker je v primerjavi s kani in emirji islamizacija potekala po?asneje. [20] Kani so tudi opustili stari mongolski zakonik Jasa in prevzeli islamsko ?eriatsko pravo . [20]

Po Janus kanovi smrti sta si njegovo ozemlje razdelila njegova sinova. Ahmed kan (1487-1503) je dobil vzhodni Mogulistan in Ujguristan, se ve?krat uspe?no vojskoval z Oiradi, izvedel plenilen pohod na Kitajsko in posku?al prisvojiti zahodni Tarimski bazen, kateremu so vladali Duglati. Leta 1503 je od?el proti zahodu na pomo? bratu Mahmud kanu (1487-1508), vladarju Ta?kenta in zahodnega Mogulistana, ki se je vojskoval z Uzbeki Mohameda ?ajbanija. Uzbeki so oba brata ujeli in ju nato izpustili, Ta?kent pa je ostal v njihovih rokah. Ahmed kan je kmalu zatem umrl. Nasledil ga je sin Mensur kan (1503-1545), ki je leta 1513 osvojil kitajsko odvisno dr?avo Hami. Mahmud kan je ve? let posku?al ponovno vzpostaviti svojo oblast v Mogulistanu. Poskuse je nazadnje opustil in se vdal Mohamedu ?ajbaniju, ki ga je dal usmrtiti. [17]

Mensur kanov brat Sultan Said kan (1514-1533) je leta 1514 osvojil zahodni Tarimski bazen in za prestolnico izbral Ka?gar. Od takrat dalje je bil Mogulski kanat stalno razdeljen, ?eprav je bil sultan Said kan uradno vazal Mensur kana iz Turpana. Po Said kanovi smrti je pri?el na prestol Abdurra?id kan (1533-1565), ki je svojo vladavino za?el z usmrtitvijo ?lana dru?ine Duglatov. Ne?ak ubitega emirja, Mirza Mohamed Haidar Duglat , je pobegnil v Mogulsko cesarstvo v Indiji in osvojil Ka?mir , kjer je napisal zgodovino Mogulov. Abdurra?id kan se je bojeval tudi s Kirgizi in Kozaki za prevlado v Mogulistanu, vendar je vojno z njimi izgubil. Mogulistan je bil za vedno izgubljen in od takrat dalje je bila oblast Mogulov omejena samo na Tarimski bazen. [17]

Konec vladavine ?agatajidov [ uredi | uredi kodo ]

V poznem 16. in zgodnjem 17. stoletju je Mogulski kanat v Ka?gariji pre?el v obdobje decentralizacije. Iz njega so nastali ?tevilni podkanati s sredi??i v Ka?garju, Jarkandu, Aksuju in Kotanu. Vzporedno z decentralizacijo je nara??ala posvetna mo? hod?, dokler niso v Ka?gariji postali vladajo?a elita. Hod?e so bili razdeljeni v dve sekti: Ak Taglik in Kara Taglik. Tak?no stanje je trajalo do 1670. let, v katerih so mogulski kani poskusili ponovno vzpostaviti svojo oblast z izgonom vodje sekte Ak Taglik. [17] Sekta Ak Taglik je za pomo? zaprosila D?ungarce, ki so bili pripadniki plemena Oiradov. D?ungarci so napadli Ka?garijo, ujeli kana in na oblast postavili sekto Ak Taglik. Zatem so porazili ?e sekto Kara Taglik v Jarkandu. Malo kasneje so D?ungarci osvojili ?e mongolska kanata Turpan in Hami. [17] Tarimski bazen je bil zdaj v popolni oblasti D?ungarcev in je ostal v njihovih rokah vse do sredine 18. stoletja, ko so ga zasedli mand?urski cesarji Kitajske. [21]

Opombe in sklici [ uredi | uredi kodo ]

  1. ↑ Xinjiang: China's Muslim Borderland, S. Frederick Starr, str. 243
  2. ↑ Barnes, Ian, Bhikhu Parekh and Robert Hudson. The History Atlas of Asia. MacMillan, str. 87. Macmillian, 1998. ISBN 0-02-862581-1
  3. ↑ Barraclough, Geoffrey. The Times Atlas of World History. 4th Ed. Str. 127, Hammond World Atlas Corporation, 1993. ISBN 0-7230-0534-6
  4. ↑ Map of the Mongol Empire. LACMA.org. 2003. Los Angeles County Museum of Art. Retrieved 8 July 2008.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 Grousset, Rene. The Empire of the Steppes: A History of Central Asia, str. 253-272, Trans. Naomi Walford. New Jersey: Rutgers, 1970. ISBN 0-8135-1304-9
  6. ↑ Kajdu, na primer, je dobil Kajalik v sodobnem Kazahstanu . Kasneje se je uprl Kublaj kanu in prisilil ?agatajske kane v trideset let trajajo?e vazalstvo.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 Grousset, Rene. The Empire of the Steppes: A History of Central Asia , str. 328-343, Trans. Naomi Walford. New Jersey: Rutgers, 1970. ISBN 0-8135-1304-9
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 8,5 8,6 8,7 Biran, Michal. Qaidu and the Rise of the Independent Mongol State in Central Asia, str. 21-71 . Richmond, Great Britain: Curzon Press, 1997. ISBN 0-7007-0631-3
  9. ↑ Manz, Beatrice Forbes. The Rise and Rule of Tamberlane, str. 43-44. Cambridge University Press: Cambridge, 1989. ISBN 0-521-63384-2
  10. ↑ Christopher P. Atwood - Encyclopedia of the Mongol Empire and Mongolia, Chagatay Khanate
  11. ↑ Grousset, Rene. The Empire of the Steppes: A History of Central Asia, str. 416, Trans. Naomi Walford. New Jersey: Rutgers, 1970. ISBN 0-8135-1304-9
  12. ↑ Barthold, W. "Caghatai-Khan." The Encyclopedia of Islam, Volume 2. New Ed., str. 814, Leiden: E. J. Brill, 1965.
  13. ↑ Karpat, Kemal H. "The Ottoman Rule in Europe From the Perspective of 1994." Turkey Between East and West, str. 10, Ed. Vojtech Mastny and R. Craig Nation. Boulder, CO: Westview Press, 1996.
  14. ↑ 14,0 14,1 14,2 Kim, Hodong. "The Early History of the Moghul Nomads: The Legacy of the Chaghatai Khanate." The Mongol Empire and Its Legacy, str. 290-306. Ed. Reuven Amitai-Preiss in David Morgan. Leiden: Brill, 1998. ISBN 90-04-11048-8
  15. ↑ Elias, N. Commentary. The Tarikh-i-Rashidi (A History of the Moghuls of Central Asia), By Mirza Muhammad Haidar. Translated by Edward Denison Ross, edited by N. Elias. London, 1895, str. 75 .
  16. ↑ Roemer, H. R. "Timur in Iran." The Cambridge History of Iran, Volume 6: The Timurid and Safavid Periods, str. 43. Ed. Peter Jackson and Lawrence Lockhart. London: Cambridge University Press, 1986. ISBN 0-521-20094-6
  17. ↑ 17,0 17,1 17,2 17,3 17,4 17,5 17,6 Grousset, Rene. The Empire of the Steppes: A History of Central Asia, str. 409-411. Trans. Naomi Walford. New Jersey: Rutgers, 1970. ISBN 0-8135-1304-9 .
  18. ↑ Barthold, W. "Dughlat." The Encyclopedia of Islam, Volume 2, str. 622. New Ed. Leiden: E. J. Brill, 1965.
  19. ↑ Elias, N. Commentary. The Tarikh-i-Rashidi (A History of the Moghuls of Central Asia), str. 78, By Mirza Muhammad Haidar. Translated by Edward Denison Ross, edited by N. Elias. London, 1895.
  20. ↑ 20,0 20,1 Mirza Muhammad Haidar. The Tarikh-i-Rashidi (A History of the Moghuls of Central Asia), str. 58-70, Translated by Edward Denison Ross, edited by N.Elias. London, 1895.
  21. ↑ Elias, N. Commentary. The Tarikh-i-Rashidi (A History of the Moghuls of Central Asia), By Mirza Muhammad Haidar, str. 125-126. Translated by Edward Denison Ross, edited by N. Elias. London, 1895.

Pridobljeno iz ≫ https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=?agatajski_kanat&oldid=5898834 ≪