Vojna v Severni Afriki
Del Druga svetovna vojna
Britanski tank Crusader poleg gore?ega nem?kega tanka Pzkw Mk IV med operacijo Kri?ar (Operation Crusader) 27. novembra 1941.
Datum 10. junij 1940 - 16. maj 1943 Prizori??e Libija , Egipt , Al?irija , Tunizija , Maroko Izid Zmaga zaveznikov
Udele?enci
Zdru?eno kraljestvo Avstralija Kanada Indija Nova Zelandija Ju?na Afrika ZDA Svobodna Francija	Nacisti?na Nem?ija Kraljevina Italija Vichyska Francija
Poveljniki in vodje
Bernard Montgomery George Patton Claude Auchinleck Harold Alexander	Erwin Rommel Hans-Jurgen von Arnim Rodolfo Graziani
?rtve in izgube
ZDA: 2,715 mrtvih, 8,978 ranjenih' in 6,528 pogre?anih [1] Velika Britanija: 10,227 mrtvih, 71,000 ranjenih in 25,132 pogre?anih Kanada: - Ju?na Afrika: - Avstralija: - Svobodna Francija: -	Nem?ija: 12,808 mrtvih 90,052 ranjenih 116,600 ujetih [2] Skupaj : 950,000 [3]

Vojna v Severni Afriki je bilo eno izmed ?estih glavnih boji?? druge svetovne vojne . Boji na tem boji??u so potekali v dana?njem Egiptu , Al?iriji , Libiji , Tuniziji , Maroku , Etiopiji , Somaliji in Madagaskarju . Prvi ve?ji boji so se za?eli po 10. juliju 1940, ko je Italija napovedala vojno Zdru?enemu kraljestvu in napadla Egipt in britansko Somalijo. Sledila je angle?ka ofenziva v kateri je bila italijanska vojska pora?ena. Da Italija ne bi izgubila popolnega nadzora nad svojimi afri?kimi kolonijami, je Hitler v severno Afriko poslal Afri?ki korpus , kateremu je poveljeval feldmar?al Erwin Rommel . Sledila je serija bitk na ozemlju Libije in Egipta, v katerih je bila britanska armada ve?krat pora?ena zato se je bila prisiljena umakniti do mesta El Alamein . Oktobra 1942 je v tem mestu pri?lo do odlo?ilne bitke v kateri je bil nem?ki afri?ki korpus pora?en in se je moral umakniti vse do Tunizije. Novembra 1942 so se v francoskem Maroku in Al?iriji izkrcale anglo-ameri?ke enote, ki so nato skupaj z britanskimi enotami iz vzhodne Afrike napadle ostanke afri?kega korpusa v Tuniziji. Zaradi mo?ne zavezni?ke armade in nenehnih te?av z oskrbo je bila nem?ka vojska maja 1943 dokon?no pora?ena, sledil je kaoti?ni umik iz Severne Afrike. Boji so se zaklju?ili 16. maja 1943.

Predhodni dogodki [ uredi | uredi kodo ]

Tako kot ostale evropske dr?ave se je tudi Italija v drugi polovici 19. stoletja za?ela zanimati za kolonije. Najprej si je priklju?ila Eritrejo in del Somalije nato pa si je poizku?ala priklju?iti ?e Etiopijo vendar ji je to kar dvakrat zapored spodletelo. V italijansko-tur?ki vojni med letoma 1911 in 1912 si je prisvojila ?e Libijo. Z vzponom Mussolinija na oblast v dvajsetih letih dvajsetega stoletja se je italijanska kolonialna politika ?e bolj zaostrila. Oktobra 1935 je Italija ?e tretji? napadla Etiopijo in tokrat zmagala. Mussolini je s pridobivanjem novih ozemelj ?elel ustvariti nekak?no Veliko Italijo oz. sodoben rimski imperij, ki mu bo vladal. V skladu s temi na?rti je leta 1939 napadel Albanijo nato pa ?e Gr?ijo kjer se je njegova osvajalna avantura klavrno kon?ala.

Izbruh druge svetovne vojne 1. septembra 1939 je dal Mussoliniju novo mo?nost, da skupaj s svojim prijateljem Hitlerjem pove?a ozemlje. Tega je ?elel raz?iriti na Jugoslavijo , ju?no Francijo , Korziko , Malto , Al?irijo, francosko Somalijo in Maroko , Egipt in Sudan . Opogumljen od nem?kih obljub je Mussolini 10. junija 1940 napovedal vojno Zdru?enemu kraljestvu in Franciji. Vojno na katero Italija ni bila niti najmanj pripravljena.

Vojna v pu??avi [ uredi | uredi kodo ]

Dan po razglasitvi sovra?nosti se v pu??avi za?nejo prve voja?ke operacije. Angle?i so se na mo?nost vojne dobro pripravili, ?e prvi dan vojne na sovra?nikovo ozemlje izvedejo ve? vpadov v katerih zajamejo ve?je ?tevilo italijanskih vojakov. 16. junija napadejo in zavzamejo italijanski utrdbi Fort Capuzzo in Fort Maddalena, na cesti Tobruk-Bardia pa napadejo konvoj tovornjakov in pritem zajamejo italijanskega generala . Konec junija zaradi prijateljskega ognja v letalski nesre?i umre poveljnik italijanskih sil v severni Afriki general Italo Balbo. Nadomesti ga general Rodolfo Graziani . V naslednjih tednih se v pu??avi Libije odvijajo ?tevilni manj?i spopadi v katerih se izka?e, da je italijanska vojska popolnoma nesposobna izvajati ve?je voja?ke operacije izven utrjenih postojank. O tem pri?ajo tudi njihove izgube, v dveh mesecih vojne Italijani izgubijo kar 3.000 vojakov medtem ko jih Angle?i izgubijo le okoli sto.

Devetega septembra 1940 italijanska vojska po ukazu Benita Mussolinija preide v ofenzivo in napade Egipt, britanska vojska se ne upira in se umakne v notranjost Egipta. Ofenziva ne traja dolgo, ?e 16. septembra se napredovanje zaradi logisti?nih te?av ustavi. Med ?akanjem na okrepitve Italijani v pu??avi oblikujejo ve? utrjenih postojank iz katerih nato patruljirajo in izvajajo manj?e bojne akcije na sovra?nikovo ozemlje. Medtem ko Italijani ?akajo na okrepitve Britanci 9. decembra spro?ijo operacijo Kompas, ki italijansko vojsko ujame popolnoma nepripravljeno. Ve?ina italijanskih postojank v pu??avi je kmalu po napadu odrezanih od zaledja in obkoljenih, ?e drugi dan ofenzive pade Sidi Barrani vda se ve? kot 20.000 italijanskih vojakov. Petega januarja 1941 po hudih bojih pade Bardia, 22. januarja pa ?e Tobruk , kmalu zatem se britanskega napredovanja vzdol? Sredozemskega morja ni dalo ve? ustaviti. V italijanskem poveljstvu medtem zavlada panika, v samo dveh mesecih bojev je 150.000 glava dobro oboro?ena italijanska vojska izgubila 118.000 vojakov proti britanski ki ni ?tela ve? kot 36.000 vojakov in je imela tudi slab?o opremo in oboro?itev. Po operaciji, ki se je zaklju?ila 9. februarja se je preostanek italijanske vojske umaknil v El Agheil, kjer je po?akala na nem?ko pomo?.

Maja 1941 so v Severno Afriko za?ele prihajati prve enote afri?kega korpusa , ki jim je poveljeval prekaljeni general Erwin Rommel . Naloga korpusa je bila za??ita italijanskih zaveznikov pred popolnim porazom v severni Afriki. Medtem je britanska vojska, ki se je preimenovala v 13. korpus, za?ela postavljati obrambne polo?aje. ?eprav je bilo Rommlu ukazano, da mora izvajati izklju?no obrambno vlogo je ta marca za?el izvajati manj?e ofenzivne operacije ki pa so se nato razvile v ve?jo ofenzivo. Britanski 13. korpus, ki je medtem ve?ino svojih vojakov poslal v Gr?ijo, se ni moral u?inkovito upirati nem?kim napadom, zato se je umaknil v Tobruk in na Libijsko-Egiptovsko mejo. Aprila se je za?elo obleganje Tobruka, na vzhodu fronte pa so Nemci ?e pri?li do prelaza Halfaya kjer se je njihovo napredovanje ustavilo. Ker je Tobruk skupaj s svojim pristani??em ostal v britanskih rokah so se zaradi velikih razdalj za?ele Nemcem pojavljati te?ave z oskrbo, da bi te re?ili so morali zavzeti Tobruk. Tega so se Britanci dobro zavedali, zato so z operacijama Brevity in Battleax poizku?ali osvoboditi ujeto garnizijo, vendar sta obe operaciji v nekaj dneh klavrno propadli. Septembra je sledilo je reformiranje britanskih sil, ki so se preimenovale v 8. armado , nato pa so Britanci novembra 1941 izvedli uspe?no operacijo Crusader, ki je Nemce in Italijane pregnala nazaj na obrambno ?rto El Agheila iz maja 1941. Obleganje Tobruka se je kon?alo 27. novembra 1941, zadnje operacije pa so se zaklju?ile januarja 1942. Zati?je ni trajalo dolgo, junija je Rommel, potem ko je prejel sve?e okrepitve, iz Tripolija ponovno krenil v napad in Britance porazil pri Gazali, nekoliko pozneje pa je padel tudi Tobruk. Sledil je britanski umik globoko v Egipt, napredovanje Nemcev se je ustavilo ?ele julija 1942, ko je pri?lo do prve bitke pri El Alameinu .

Preobrat [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Bitka pri El Alameinu .

?eprav je bilo nem?ko napredovanje v Egipt ustavljeno v prvi bitki za El Alamein, je kljub temu pri?lo do krize v zavezni?kem poveljstvu, Churchill ni bil nad dogajanjem v severni Afriki niti najmanj zadovoljen zato je zahteval takoj?nje ukrepanje. General Harold Alexander se je odlo?il, da bo dotedanjega poveljnika 8. armade generala Auchinlecka zamenjal z generalom Williamom Gottom . ?e preden pa je novi general prevzel poveljstvo je bilo njegovo letalo sestreljeno, letalske nesre?e ni pre?ivel nih?e. Gotta je zamenjal takrat malo znani in nepriljubljen general Bernard Montgomery , ki je v naslednjih letih vojne krojil usodo ?tevilnih boji?? v Afriki in Evropi in se s tem povzdignil v enega najbolj slavnih generalov druge svetovne vojne.

Montgomery se je po prevzemu poveljstva takoj lotil dela. Najprej je iz poveljstva odstavil podrejene, ki mu niso ustrezali ali so bili nesposobni poveljevanja, nato pa je vojake oskrbel z novim oro?jem in opremo. Izbolj?ale so se tudi ostale razmere v armadi kar je pozitivno vplivalo na moralo vojakov, tako da so ti za?eli verjeti v zmago in poraz ≫pu??avskega lisjaka≪ kot so pravili Rommlu. Tako kot od sebe je tudi od vojakov zahteval nenehno urjenje kar je 8. armadi vlilo pogum, vojaki pa so na koncu celo vzljubili poni?evalni vzdevek ≫pu??avske podgane≪ , ki so ga dobili po ?tevilnih izgubljenih bitkah.

Priprave na napad so bile temeljite. Najprej je Montgomery spro?il operacijo Bertram s katero je nem?ko armado prepri?al, da bo do glavnega napada pri?lo na jugu fronte ob neprehodni depresiji Qattara. Na predve?er velikega napada pa je nameraval spro?iti ?e operacijo Lightfoot v kateri bi in?enirci v t. i. hudi?evih vrtovih oz. obse?nih minskih poljih izsekali dva koridorja po katerih bi potekal glavni britanski napad. Na drugi strani fronte se je nem?ki Afri?ki korpus sre?eval s popolnoma drugimi problemi. Zaradi kroni?nih logisti?nih te?av je nem?ka armada dobivala le 33 % sredstev, ki jih je potrebovala za svoje delovanje. Najbolj kriti?no je bilo z gorivom in tanki, Nemci so pred El Alameinom imeli 500 tankov medtem ko so jih Britanci imeli ?e enkrat toliko, tudi letalstvo je bilo na britanski strani. Bitka za Alam el Haelfo, oktobra 1942, je nem?ko armado dodobra iz?rpala zato Nemcem ni preostalo drugega kot da se vkopljejo in po?akajo na nove okrepitve. Njihova obramba je temeljila na obse?nih minskih poljih in poljih ?i?nih ovir, ki bi ob morebitnem napadu ustavila ali pa vsaj upo?asnila sovra?nika. Septembra je Rommel zaradi bolezni odpotoval na zdravljenje v Nem?ijo spotoma pa se je odpravil ?e do Hitlerja s pro?njo naj mu zagotovi ve? tankov, ljudi in opreme. Od njega je od?el samo z obljubami.

Do glavnega napada je pri?lo 23. oktobra ob 21:40, britansko topni?tvo je razred?ene italijansko-nem?ke polo?aje zasulo z granatami iz ve? kot 800 topov. Medtem ko je na nem?ke polo?aje padala to?a granat je v napad krenila britanska pehota katere naloga je bila, da o?isti minska polja in napravi prehod za tanke. Odstranjevanje min se je zaradi mo?ne nem?ke obrambe zavleklo v naslednjo no?. Ko je Rommel sli?al za britanski napad se je iz Nem?ije nemudoma vrnil na boji??e, za pot je potreboval dva dni in ko je pri?el na boji??e je bilo ?e prepozno, britanski tanki so ?e prodrli do nem?kih in italijanskih polo?ajev. Z razli?nimi manevri je poizku?al re?iti kar se je re?iti ?e dalo vendar je bilo britanskih tankov in pehote enostavno preve?. Drugega novembra je spoznal, da je bitka izgubljena zato je dva dni pozneje ukazal umik. Nem?ki Afri?ki korpus se je v paniki za?el umikati proti zahodu pritem pa je za sabo pu??al vse kar mu je bilo v breme vklju?no z italijanskimi divizijami z ve? tiso? vojaki. Po bitki za El Alamein so bili nem?ki armadi v severni Afriki ?teti meseci.

Tunizijska kampanja [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Operacija Bakla .

Britansko napredovanje se je ustavilo ?ele januarja 1943, potem ko so njihove enote pri?le do nekdanje francoske obrambne linije Mareth v ju?ni Tuniziji. S tem je vojna v severni Afriki pre?la v zadnjo fazo imenovano Tunizijska kampanja.

Da bi zavezniki dokon?no porazili sile osi v severni Afriki so 8. novembra 1942 izvedli operacijo Bakla v kateri so se anglo-ameri?ke enote izkrcale v francoskih kolonijah Maroko in Al?irija. Med izkrcanjem je pri?lo do manj?ih bojev saj je bila kolonialna vlada zvesta Vichyju, v glavnem pa je operacija potekala brez ve?jih te?av. Izkrcanje zaveznikov je povzro?ilo, da so francoske enote za?ele mno?i?no prestopat na stran zaveznikov, njihovo mesto v Tuniziji in Al?iriji pa so zasedle nem?ke in italijanske enote iz celine. Zaradi nejasnega politi?nega polo?aja francoskih kolonij je na zavezni?ki strani pri?lo do zastojev pri napredovanju. Ta ?as so izkoristili Nemci in svoje enote popolnili z oro?jem in opremo, od njihovega oro?ja je ?e posebej izstopal novi tank Tiger I . Bli?ina letali?? je Nemcem omogo?ala, da so imeli prevlado v zraku. Napredovanje zaveznikov v Tunizije je oviralo tudi slabo vreme, zimsko de?evje je ceste spremenilo v blatne potoke v katerih se je zavezni?ko napredovanje ustavilo ?e po nekaj kilometrih, zato so bile vse ofenzive na?rtovane za zimski ?as odpovedane ali pa prestavljene. Februarja je pri?lo do bitke za prelaz Kasserine v kateri je Rommlu uspelo premagati neizku?ene ameri?ke in francoske ?ete. ?eprav je ta nato zmagal ?e v ve? manj?ih bitkah se je obro? okoli italijanskih in nem?kih enot za?el vedno bolj o?iti. Njihova usoda je bila dokon?no zape?atena marca, ko je britanska 8. armada na vzhodu Tunizije prebila obrambno linijo Mareth, temu preboju pa je aprila sledila ?e zavezni?ka ofenziva v zahodni Tuniziji. Boji so se kon?ali 13. maja 1943 ko so se nem?ke in italijanske enote v brezizhodnem polo?aju dokon?no predale, pritem je ?lo v ujetni?tvo ve? kot 275.000 vojakov sil osi, v Italijo pa je uspelo zbe?ati le manj?e ?tevilo vojakov.

Poraz sil osi in izguba italijanskih kolonij je v Nem?iji in Italiji povzro?ila voja?ko in politi?no krizo, ki je na koncu vodila do kapitulacije Italije, glavnega zaveznika Nem?ije. Po zaklju?enih operacijah v Afriki zavezniki niso po?ivali ampak so za?eli mrzli?no pripravljati na?rte za novo veliko operacijo, izkrcanje zavezni?kih ?et na Siciliji in celinski Italiji.

Glej tudi [ uredi | uredi kodo ]

• Zahodna fronta
• Vzhodna fronta
• Vojna za Tihi ocean
• Bitka za Atlantik
• Vojna v Sredozemlju
• Vojna na Balkanu

Opombe [ uredi | uredi kodo ]

Viri [ uredi | uredi kodo ]

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Vojna v severni Afriki .