?lanek ne navaja nobenega vira . Prosimo, pomagajte ga izbolj?ati z dodatnimi zanesljivimi viri . Vsa sporna vsebina, ki ni preverljiva , se sme kadar koli odstraniti. (avgusta 2023)

Sveta Ludovika de Marillac FDC
?ena, mati, vdova, ustanoviteljica, socialna delavka
Rojstvo	12. avgust 1111 [1] [2] […] Ferrieres?en?Brie
Smrt	15. marec 1660 ( {{padleft:1660|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:15|2|0}} ) [1] [2] […] (548 let) Pariz , Kraljestvo Francija [4]
?a??enje	Rimskokatoli?ka cerkev
Beatifikacija	9. maj 1920, Vatikan , razgla?alec  pape? Benedikt XV.
Kanonizacija	11. marec 1934, Vatikan , razgla?alec  pape? Pij XI.
Romarsko sredi??e	Kapela Na?e Gospe od ?udodelne svetinje, Pariz
God	9. maj
Atributi	vdovska obla?ila
Zavetnik	kr??anski socialni delavci nesre?ni otroci izguba star?ev ljudje, ki so jih zavrnili cerkveni redovi bolniki vdove

Ludovika de Marillac ( francosko Louise de Marillac ali Louise Le Gras ), francoska plemkinja , usmiljenka , redovna ustanoviteljica usmiljenk in svetnica , * 12. avgust 1591 , Ferrieres?en?Brie , † 15. marec 1660 , Pariz .

Skupaj s svetim Vincencijem Pavelskim je ustanovila Dru?bo h?era kr??anske ljubezni (usmiljenke).

?ivljenjepis [ uredi | uredi kodo ]

Za?etki in mladost: Vzgoja nezakonske deklice (1591?1613) [ uredi | uredi kodo ]

Ludovika de Marillac je vse svoje ?ivljenje pre?ivela v regiji Ile?de?France .

V stari auvergnski rodbini, v kateri je dosegel plemstvo ?ele njen ded Viljem de Marillac (1518?1573), generalni finan?ni nadzornik, se je rodila 12. avgusta 1591 v Ferrieres?en?Brie . Ludvik I. de Marillac, ≫vitez, gospod Ferrieres?en?Brie in Villiers?Adam, prapor??ak≪ /…/, jo je v notarsko overjeni listini, podpisani tri dni pozneje, priznal za svojo ≫naravno h?er≪ (to je biolo?ko h?er) in ji dodelil rento, vendar ime njene matere ni navedeno v nobenem znanem dokumentu. Ko se je Ludvik I. de Marillac 15. januarja 1595 ponovno poro?il, je verjetno ?e dal ?tiriletno Ludoviko v internat v kraljevem samostanu v Poissyju .

Tam so dominikanke mladi Ludoviki in njenim tovari?icam omogo?ile izobrazbo, ki so jo obi?ajno dobila plemi?ka dekleta: spoznavati Boga, brati, pisati in slikati. Pod vodstvom ene od svojih tet, Ludovike de Marillac, prve v svojem rodu (1556?1629), je dobila tudi temeljito humanisti?no izobrazbo. V tem ?asu se je Ludovika najverjetneje seznanila z duhovnostjo slavne svete Katarine Sienske , kar se je pozneje poznalo v njenih duhovnih spisih.

Nekaj let pozneje, verjetno po smrti Ludvika I. de Marillac 25. julija 1604, jo je njen stric in vzgojitelj Mihael de Marillac (1560?1632) namestil v pari?ki dom za mlade plemkinje. Tam se je nau?ila voditi gospodinjstvo in u?ivala ozra?je katoli?ke reforme, ki je zajela pobo?ni Pariz.

Nato je obiskovala kapucinke v predmestju Saint?Honore, ≫h?ere Kri?a≪. ?elela je postati ena od njih in se je zaobljubila, da bo slu?ila Bogu in bli?njemu.

Mihael de Marillac, nekdanji pripadnik lige, je postal vodja za peticije v pari?kem parlamentu in pripadnik pobo?ne stranke. Dejavno je sodeloval pri ustanovitvi reformiranega Karmela v Franciji ter se vztrajno gibal v krogu madame Acarie. Tam je spoznal Petra Berulla (1575?1629) in Honoreja de Champignyja (1568?1624). Ta je bil leta 1612 izvoljen za provinciala kapucinov . Glede na Ludovikino ?ibko zdravje ji je svetoval, naj ne postane kapucinka, ter ji zatrdil, da ima Bog zanjo ≫drug na?rt≪.

Ludoviko je na duhovni poti kmalu spremljal bratranec msgr. Janez Peter Camus (1584?1652), ?kof v Belleyju , velik prijatelj Fran?i?ka Sale?kega in ne?ak Ludvika de Marillac. Kljub njegovi dolgotrajni odsotnosti (tridentinski koncil je zahteval, da ?kofje prebivajo v svoji ?kofiji) se je Ludovika zelo navezala na tega vsestranskega Bo?jega mo?a. Med ?tevilnimi pobo?nimi romani, ki jih je objavil msgr. Camus, jih je nekaj namenjenih ≫predstavitvi bo?je ljubosumnosti s pravi?nimi kaznimi, ki jih Bog nalo?i tistim, ki mu s silo ali zvija?o sku?ajo iztrgati iz rok njegove neveste≪.

Leta zakona: Zakonska sre?a in duhovni pomisleki (1613?1625) [ uredi | uredi kodo ]

Mihael de Marillac in njegov svak Oktavijan II. Doni d'Attichy († 1614) florentinskega rodu sta v Ludoviki videla novo prilo?nost za pribli?evanje oblasti in odlo?ila, naj se poro?i s tajnikom kraljice-matere Marije Medi?ejske .

Tako se je Ludovika de Marillac 5. februarja 1613 v cerkvi sv. Gervazija poro?ila z Antonom Le Gras (1577?1625) iz stare montferrandske dru?ine, ki je pozneje postala plemi?ka. ?eprav je trdil, da je v sorodu s plemi?i Le Gras, katerih ime in grb je nosil namesto imena in grba svojih prednikov, so njegovo ?eno imenovali ≫gospodi?na≪ ( mademoiselle ), kar je bil v tistem ?asu naziv, rezerviran za ?ene in h?ere plemi?ev brez naslova.

Oktobra je mlada ?ena prezgodaj rodila sina, ki je 18. oktobra 1613 dobil ime Mihael Le Gras. Toda sre?a dru?ine je bila kratkotrajna: leta 1622 je Anton hudo zbolel. Ludovika je mislila, da jo Bog zaradi te bolezni kaznuje, ker ni spolnila, kar je obljubila v mladosti; do?ivljala je dolgo obdobje depresije in duhovne teme.

Na binko?tni dan leta 1623, ko je molila v cerkvi sv. Nikolaja, pa se je njen duh razsvetlil in dvomi so se v trenutku razblinili. Z listi?a, kjer pi?e o tej ≫ binko?tni lu?i ≪ in ki ga je nosila s seboj do konca ?ivljenja, izvemo, da je tistega dne dobila gotovost, da je njeno mesto ob mo?evi postelji in da bo pri?el ?as, ko bo lahko naredila zaobljube, ?ivela v skupnosti in na?la novega duhovnega spremljevalca. Konec leta 1624 ali v za?etku leta 1625 je spoznala Vincencija Pavelskega , ki je ob koncu misijonov, ki jih je pridigal v ?tevilnih Gondijevih ?upnijah, ustanavljal bratov??ine kr??anske ljubezni in s pomo?jo Gondijevih kmalu ustanovil Misijonsko dru?bo, znano kot lazaristi .

Anton Le Gras, ki je zbolel za tuberkulozo, je umrl 21. decembra 1625, Ludovika in 12?letni Mihael pa sta se zna?la v negotovem ekonomskem polo?aju. Kljub temu je Ludovika namestila sina v internat v Saint?Nicolas?du?Chardonnet . Postal je odvetnik v parlamentu in nato 25. junija 1652 ≫kraljev svetovalec na pari?kem denarnem uradu≪. Poro?il se je z Gabrijelo Le Clerc, h?erko Nikolaja Le Clerc, gra??aka iz Chennevieresa.

Zgodnja leta pod vodstvom Vincencija Pavelskega (1625?1633) [ uredi | uredi kodo ]

Od leta 1625 do 1629 je Vincencij Pavelski ( imenovan tudi ≫gospod Vincencij ≪), ki je bil v Parizu, postopoma uspel usmeriti gospo Le Gras k zveli?anju drugih in ne v lastno pobo?nost ali materinsko skrb ? tako zelo, da jo je v pismu z dne 6. maja 1629 slovesno imenoval za svojo poslanko pri gospeh kr??anske ljubezni, medtem ko je usoda v dru?ini Marillac terjala svoj davek.

Gospe kr??anske ljubezni so izhajale iz plemstva in me??anstva. Svoj ?as so namenjale telesnemu in duhovnemu slu?enju ubogim, vendar so nekatere po?iljale svoje slu?abnice, da so jim kuhale, namesto da bi same pripravljale hrano. Ludovika, ki je obi?ajno pri?la z obla?ili in zdravili, je zbrala gospe, jim prisluhnila in jih spodbudila, da so v ubogih, ki so jim slu?ile, videle Kristusa. Pregledala je ra?une in usposobila vzgojiteljice za pou?evanje deklet. Od takrat se je razkrivala njena osebnost, saj je premagovala telesne te?ave in tesnobo ter potovala po ?upnijah, da bi organizirala ali okrepila bratov??ine.

Medtem je Mihael de Marillac, ki je bil 1. junija 1626 imenovan za varuha pe?atov, po smrti kardinala Petra Berulla (2. oktobra 1629) postal vodja pobo?ne stranke, njegov polbrat Ludvik II. de Marillac pa je bil 3. junija 1629 povi?an v mar?ala.

Od obleganja mesta La Rochelle (avgust 1627 ? oktober 1628) je bilo njuno nasprotovanje politiki kardinala Richelieuja o?itno. To nasprotovanje je povzro?ilo njun propad na znamenitem dnevu ≫opeharjenih≪ (11. oktobra 1630). Mar?al in kancler sta bila aretitana in v hi?nem priporu. Mar?ala so obto?ili poneverbe. Sodi??e, ki je bilo v celoti naklonjeno Richelieuju, pa ga je obsodilo na smrt in 10. maja 1632 javno obglavilo na Trgu Greve. Kancler je bil zaprt v trdnjavi Chateaudun, kjer je umrl 7. avgusta 1632, potem ko je prevedel Jobovo knjigo in za?el pisati Razpravo o ve?nem ?ivljenju.

Medtem je Ludovika de Marillac 5. februarja 1630, ko je obiskala bratov??ino kr??anske ljubezni v Asnieresu in se pripravljala na obisk bratov??ine v Saint?Cloudu, ?elela proslaviti obletnico svoje poroke z obiskom ma?e. Med prejemanjem obhajila je do?ivela misti?no poroko s Kristusom, o kateri je kmalu zatem pripovedovala z naslednjimi besedami: ≫Zdelo se mi je, da mi na? Gospod daje misliti, da ga sprejemam kot sozakonca svoje du?e.≪ Kmalu je to izku?njo delila z drugimi. 19. februarja 1630 ji je gospod Vincencij, ki se je vra?al z misijona v Suresnesu , poslal Marjeto Naseau , mlado kravjo pastirico iz te vasi, ki se je nau?ila brati, da je pou?evala tamkaj?njo mladino, in ki se je ponudila v slu?bo ubogim. Za razliko od pari?kih pobo?nih deklet se to mlado dekle ni balo sprejeti konkretnih obveznosti.

Od ustanovitve Dru?be h?era kr??anske ljubezni (1633?1660) [ uredi | uredi kodo ]

Marjeta Naseau, ki je skrbela za bolnike s kugo, je kmalu zatem, 24. februarja 1633, umrla, vendar so njeno delo ?e prevzele druge kme?ke ?ene. 29. novembra 1633 jih je Ludovika v dogovoru z Vincencijem zbrala pod svojo streho, da bi jih vzgajala. Tako so se za?ele ustanavljati h?ere kr??anske ljubezni (usmiljenke). 25. marca 1642 so se Ludovika in ?tiri prve sestre zaobljubile, da se popolnoma posvetijo slu?enju Kristusu v osebi ubogih.

Ludovika in Vincencij sta tesno sodelovala in se s pomo?jo nove dru?be, ki sta jo skupaj ustanovila, odzvala na pro?nje najbolj ubogih v tistem ?asu: vzgoja zapu??enih otrok, pomo? ?rtvam tridesetletne vojne in fronde, skrb za bolnike na domu ali v bolni?nicah, pomo? obsojencem na galejah in du?evno prizadetim, vzgoja kme?kih deklet, sodelovanje pri ustanovitvi hospica Svetega Jezusovega imena in Glavne bolni?nice v Parizu. Ni? ni ustavilo teh novih sester, ki niso zaprte v klavzuri, teh deklet ≫na prostem≪, katerih koprena je bila ≫sveta skromnost≪, katerih samostan so bile hi?e bolnikov, celica najeto stanovanje, samostanski kri?ni hodnik pa mestne ulice ali bolni?ni?ni oddelki ? in njihovo geslo: ≫ Ljubezen kri?anega Jezusa nas priganja ≪.

Ludovika je postopoma po?iljala ali ustanavljala nove skupnosti povsod, kjer se je pokazala potreba: v skoraj tridesetih mestih v Franciji in celo na Poljskem: Pariz, Richelieu, Angers, Sedan, Nanteuil?le?Haudouin, Liancourt, Saint?Denis, Serqueux, Nantes, Fontainebleau, Montreuil, Chars, Chantilly, Montmirail, Hennebont, Brienne, Etampes, Var?ava, Bernay (Eure), Sainte?Marie?du?Mont, Cahors, Saint?Fargeau, Ussel, Calais, Metz in Narbonne.

Leta 1657 je Vincencij Pavelski pohvalil Ludoviko, ?e? da je ?e ve? kot 20 let ≫kot mrtva≪, vendar je umrla ?ele 15. marca 1660, nekaj mesecev pred njim, stara 69 let. Njeno truplo, ki je bilo najprej pokopano v cerkvi sv. Lovrenca v Parizu, zdaj po?iva v kapeli sedanje materne hi?e h?era kr??anske ljubezni na Rue du Bac 140 v Parizu.

Beatifikacija in kanonizacija [ uredi | uredi kodo ]

Ludoviko de Marillac je pape? Benedikt XV. razglasil za bla?eno 9. maja 1920, pape? Pij XI. pa za svetnico 11. marca 1934. Pape? Janez XXIII. jo je leta 1960 razglasil za zavetnico socialnih del.

Po stari razli?ici rimskega martirologija je bil njen spomin 15. marca. Ker pa je ta praznik padel sredi postnega ?asa, je Kongregacija za zadeve svetnikov zahtevala spremembo, ki je bila sprejeta. Rimskokatoli?ka cerkev se danes spominja sv. Ludovike de Marillac 9. maja. Dru?ba h?era kr??anske ljubezni obhaja njen praznik 9. maja, na dan njene beatifikacije.

1. ↑ ^{1,0 1,1} SNAC ? 2010.
   d:Track:Q29861311
2. ↑ ^{2,0 2,1} International Music Score Library Project ? 2006.
   d:Track:Q523660
3. ↑ ^{3,0 3,1} Encyclopædia Britannica
   d:Track:Q5375741
4. ↑ Record #118731025 // Gemeinsame Normdatei ? 2012?2016.
   d:Track:Q27302 d:Track:Q36578