Lockheed SR-71

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
SR-71 ≫Blackbird≪
Trena?er SR-71B nad Kalifornijo, 1994. Dvignjeni drugi kokpit je za in?truktorja.
Vloga strate?ko izvidni?ko letalo
Izvor ZDA
Proizvajalec/-ci Lockheed , divizija Skunk Works
Oblikovalec Clarence ≫Kelly≪ Johnson
Krstni polet 22. december 1964
Predstavljen 1966
Upokojen 1999 (NASA)
Status upokojen
Glavni uporabniki Vojno letalstvo ZDA
NASA
?tevilo izdelanih 32
Razvit iz Lockheed A-12

Lockheed SR-71 , neuradno poznan kot Blackbird ( slovensko ?rna ptica oz. kos ), je bilo izvidni?ko letalo dolgega dosega in najvi?jo hitrostjo 3,2 Mach , kar ga uvr??a med najhitrej?a letala. Zaradi visoke hitrosti je bilo letalo prakti?no nedosegljivo za prestreznike in protiletalsko oro?je. Posadke so ga imenovale tudi Habu (po posebni vrsti gadov , na katere je oblika letala spominjala Japonce na Okinavi , kjer so bila name??ena letala SR-71.

Letalo je bilo razvito na bazi Lockheedovih YF-12A in A-12 v obratih Skunk Works , ki so odgovorni tudi za razvoj vohunskega letala U-2 . Zgrajenih je bilo 32 letal tega tipa, od tega pa jih je bilo kar 12 uni?enih v razli?nih nesre?ah. SR-71 je letelo od leta 1964 do leta 1988. Vojno letalstvo ZDA je nekaj primerkov obdr?alo v uporabi vse do leta 1998, uporabnik tega letala pa je bla do leta 2001 tudi NASA .

Za ?tevilnimi oblikovalskimi re?itvami in naprednimi koncepti se skriva legendarni Clarence ≫Kelly≪ Johnson . Letalo SR-71 je 1. septembra 1974 postavilo uradni hitrostni svetovni rekord , ki velja ?e danes: razdaljo med New Yorkom in Londonom je preletelo v 1 uri, 54 minutah in 56,4 sekundah.

Ozadje [ uredi | uredi kodo ]

SR-71 je nastal v ?estdesetih letih 20. stoletja kot odgovor ameri?kega predsednika Johnsona , ki so mu nasprotniki o?itali zanemarjanje vlaganja v nova oro?ja, s katerimi bi parirali Sovjetski zvezi . Johnson je oznanil razvoj novega prestreznika YF-12A in izvidni?kega letala. Obe letali sta bili izpeljanki takrat ?e tajnega izvidni?kega letala A-12, ki ga je uporabljala CIA. Prestrezni?ka verzija je sicer bila razvita, vendar nikoli uvedena v operativno uporabo.

Zasnova SR-71 [ uredi | uredi kodo ]

Izdelava SR-71 v obratih Skunk Works (1965)

Zaradi visoke hitrosti so se morali konstruktorji letala SR-71 spopasti z visokimi temperaturami (okrog 300 °C), nastalimi kot posledica udarnega vala. Zaradi tega so za izdelavo trupa morali izbrati titan , ki so ga po razli?nih skrivnih poteh uspeli dobiti iz Sovjetske zveze. Povr?ina je bila dodatno pobarvana s temno barvo, kar je pove?alo oddajanje toplote s toplotnim sevanjem , najbolj kriti?ni deli pa so bili podlo?eni ?e z azbestom . Deli ohi?ja so bili spojeni bolj ohlapno, da ob toplotnem raztezanju ni pri?lo do notranjih napetosti.

Uporabljeno gorivo je imelo oznako JP-7, ki ima za razliko od obi?ajnega kerozina vi?je plameni??e in je bilo razvito posebej za uporabo v SR-71, kjer je bilo izpostavljeno povi?ani temperaturi. To gorivo je poleg tega slu?ilo ?e kot medij za hlajenje notranjosti letala, pilotske kabine in letalskih sistemov. Ker se to gorivo te?je v?ge, je bil poleg goriva v motor ob zagonu in uporabi dodatnega zgorevanja vbrizgan trietil boran, ki se samodejno v?ge na zraku in s tem ustvari zadostno temperaturo za v?ig goriva.

Pred motorja so bile name??ene konice in posebne lopute, ki so odpirale ali zapirale vstopno odprtino v odvisnosti od hitrosti in s tem omogo?ile nemoteno delovanje motorjev od nizkih do najvi?jih hitrosti. Ob najvi?ji hitrosti sta motorja delovala prete?no po na?elu potisne cevi ( ramjet ).

SR-71 je bil tudi prvo letalo, kjer so z zasnovo sku?ali dose?i zmanj?anje radarske opaznosti . V ta namen so vertikalne krmilne povr?ine nagnili navznoter, sprednji del trupa pa je bil ob bokih zaklju?en z ostrimi robovi, ki se v nekoliko spremenjeni obliki ?e danes uporabljajo pri na?rtovanju letal z zmanj?ano radarsko opaznostjo ( stealth ). Poleg tega so ti robovi pove?ali vzgon letala, kar je prineslo ob?utno izbolj?anje stabilnosti in vodljivosti. Kljub vsem ukrepom pa je bilo letalo ?e vedno precej opazno za radarje, kar potrjuje dejstvo, da je protiletalska obramba na letala dostikrat streljala, vendar so bila slednja zaradi visoke hitrosti neranljiva.

Izvidni?ka oprema je obsegala obi?ajno in IR kamero z visoko resolucijo, po potrebi pa je bilo mo? dodati ?e SAR , opremo za zajem in analizo elektronskih in radijskih signalov ( ELINT ) in razli?ne obrambne sisteme za opozarjanje in motenje nasprotnikovih radarjev.

Viri [ uredi | uredi kodo ]

  • Hall, George (1988). Top Gun lovci in druga voja?ka letala ZDA . Na?a obramba. COBISS   7043840 .

Glej tudi [ uredi | uredi kodo ]

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]