Kazimierz Jerzy Skrzypna-Twardowski
(20. oktober 1866 ? 11. februar 1938) je bil poljski filozof, logik in rektor na Lvovski univerzi.
Je tipi?ni predstavnik srednjeevropske filozofije ob koncu 19. stoletja ? po eni strani je povezan s filozofsko tradicijo v Nem?iji in Avstriji, po drugi pa svoji nacionalni, poljski filozofiji. S svojim delom je vplival je na za?etnike neopozitivizma in ?lane Dunajskega kroga. Bil je tudi za?etnik Lvovsko-Var?avske ?ole, ki sodi v poljsko analiti?no, lahko bi rekli tudi logi?no-pozitivisti?no tradicijo. Po vsebinski strani se je ustvarjalno ukvarjal s psihologijo ter se soo?al z o?itki zgodnjega psihologizma. V obdobju delovanja v Lvovu pa se je bolj posve?al problemom metodologije znanosti. Ni bil pripadnik nobene posebne filozofske smeri. Izhajal je iz metodolo?kih osnov filozofije
Franza Brentana
(iz tiste problematike empiri?ne filozofije, ki jo je Brentano re?eval v delu Psihologija z empiri?nega vidika).
Kazimierz Twadrowski se je rodil na Dunaju, 20. oktobra leta 1866 vi?jemu uradniku na finan?nem ministrstvu. Srednjo ?olo in maturo je opravil leta 1885 prav tako na Dunaju z odli?nim uspehom na sloviti gimnaziji ≫Theresianum≪. Od tega leta pa do leta 1889 je ?tudiral filozofijo na Dunajski univerzi, kjer je bil njegov profesor Franc Brentano. Ker je bil izredno dober ?tudent, je dobil ?tipendijo za ?tudij psihologije, ki jo je izkoristil v Leipzigu in Munchnu. Leta 1892 je doktoriral s tezo Ideje in zaznavanje - spoznavno teoretska ?tudija iz Descartesa, ki je bila objavljena leta 1891. Twardowski se je nato zaposlil v matemati?nem oddelku dunajske zavarovalnice. Ob tej slu?bi se je posvetil habilitacijskemu delu (se pravi delu, ki naj bi mu zagotovilo univerzitetno kariero), ki je bilo zanj in za evropsko filozofijo izredno pomembno ? to je razprava Zur Lehre von Inhalt und Gegenstand der Vorstellungen iz leta 1894. Med leti 1894-95 je predaval na Dunaju, nato pa je bil imenovan za profesorja v Lvovu. Poleg tega da je bil izjemo nadarjen in v vseh pogledih odli?en predavatelj, je bil tudi rektor univerze Lvov med prvo svetovno vojno. Tam je Twardowski ustanovil tudi ?olo logike Lvov-Var?ava in postal "o?e poljske logike" ter s tem za?el tradicijo znanstvene filozofije na Poljskem. Med njegovimi ?tudenti so bili logisti Stanisław Le?niewski, Jan Łukasiewicz in Tadeusz Cze?owski, zgodovinar filozofije Władysław Tatarkiewicz, fenomenolog in estetik Roman Ingarden, psiholog Władysław Witwicki, pa tudi filozofi blizu Dunajskega kroga, kot so Tadeusz Kotarbi?ski in Kazimierz Ajdukiewicz. Twardowski je bil prepri?an, da filozofski na?in razmi?ljanja, ki ga je zagovarjal, torej natan?nost v misli in pisanju ter strogost v argumentaciji, neposredno koristi prakti?nemu ?ivljenju. Z idejo, da natan?no doka?e to mi?ljenje s svojim osebnim primerom, je sprejel vodstvo razli?nih vrst odborov. Vsem tem dejavnostim je posvetil veliko ve?ino svojega ?asa. Pravzaprav ga je prav njegov lasten izbor, da je predvsem izobra?evalec in organizator, oropal prilo?nosti za akademsko pisanje. Poleg tega pa tudi ni bil pretirano zainteresiran za objavo svojih idej. Torej, ker je postavil visoke zahteve na jasnost in logi?no potrpe?ljivost filozofskega dela, ga je objavil le, ?e so ga zahtevale zunanje okoli??ine. Posledi?no je v letih predavanja v Lvovu objavil zelo malo. Leta 1930 se je uradno upokojil, umrl pa je 11. februarja 1938.
Dunajska leta: 1891-1895
[
uredi
|
uredi kodo
]
Twardowskova glavna objava v dunajskem obdobju je, poleg njegove doktorske disertacije Ideje in zaznavanje (1891), delo Habilitationschrift, O vsebini in predmetu predstavitev (1894), ki je hkrati tudi njegovo najbolj vplivno delo.
O vsebini in predmetu predstavitev
(1894)
[
uredi
|
uredi kodo
]
V Vsebini in predmetu Twardowski deli ?tevilne temeljne teze Brentana. Prva in najpomembnej?a teza pravi, da je bistvena zna?ilnost du?evnih pojavov in tisto, kar jih razmejuje od fizi?nih pojavov, intencionalnost. Vsak du?evni pojav ima potemtakem cilj, proti kateremu je usmerjen. Mentalni pojavi, imenovani tudi mentalna dejanja, spadajo v tri lo?ene razrede (druga teza): predstavitve, sodbe ter pojavi ljubezni in sovra?tva. V miselnem aktu predstavitve je predmet predstavljen; v sodbi presoje; v ljubezni in sovra?tvu, ljubljen ali sovra?en. Naslednja (tretja) teza pravi, da so du?evni pojavi bodisi predstavitve bodisi temeljijo na predstavitvah. Predlo?iti moramo predmet, da ga lahko sodimo ali cenimo (?eprav nam ni treba presojati ali oceniti predmeta, ki bi ga morda lahko predstavljali). Vendar pa je pomembno, da predmet predstavimo, saj sodba ni kombinacija predstavitev (?etrta teza), temve? du?evno dejanje, ki sprejme ali zavrne predmet, ki ga predstavlja predstavitev. V skladu s to idejo se lahko vse sodbe (peta teza) ustrezno izrazijo v eksistencialni obliki "A je" (pozitivna sodba) ali "A ni" (negativna sodba). V obeh primerih ima sodba tako imenovani "imanentni" predmet, ki ga predstavlja predstavitev, kar je preprosto A. Glavna posledica Twardowskove teorije namernosti je, da ni nobenih nepredstavljivih predstavitev brez predmeta, ne glede na to, kako ?uden in neverjeten ta predmet je. Celo predstavitve kontradiktornih predmetov vsebujejo tako vsebino kot predmet. Ta teza in sklepi, do katerih je Twardowski pri?el, so imeli velik vpliv na razvoj brentjanskih teorij intencionalnosti. Zamisli Twardowskega pa so se raz?irile tudi do Anglije.
Namen Vsebine in predmeta je razlikovati "predstavljeno" v smislu, kjer pomeni vsebino, od "predstavljenega" v pomenu, kjer se uporablja za ozna?evanje predmeta. Glavna teza je, da je treba v vsakem du?evnem dejanju razlikovati vsebino in predmet. To razlikovanje omogo?a Twardowskemu objasnitev trditve, da ima vsak du?evni pojav vsebino in predmet, in je usmerjen k svojemu cilju in ne k vsebini. Twardowski si razliko med dejanjem, vsebino in objektom zami?lja na naslednji na?in. Akt predstavitve je du?evni dogodek, ki se v dolo?enem ?asu odvija v na?em umu. Vsebina je dobesedno v umu in obstaja glede na dejanje, saj je od njega odvisna. V nasprotju s tem je predmet neodvisen od mentalnega dejanja in, splo?no gledano, ni znotraj njegovega uma, ?eprav je v nekaterih posebnih primerih predmet predstavitve morda mentalna stvar. Twardowski ponuja analizo dvoumnosti izraza "predstavljen" tako, da privla?i jezikovno razlikovanje med spreminjajo?imi in atributivnimi (ali dolo?ljivimi) pridevniki, ki jih ilustrira z analogijo med dejanjem predstavitve predmeta in dejanjem slikanja pokrajine. S podobno predstavitvijo lahko za objekt re?emo, da je "predstavljen" v dveh ?utih. Predmet, ki je predstavljen v modifikacijskem smislu, je identi?en vsebini, predstavljeni v atributivnem smislu, ki je odvisna od dejanja predstavitve, in to je tisto, na kar mislimo z besedami "objekt, ki je imanenten v dejanju"; predmet, predstavljen v atributivnem smislu, pa je cilj predstavitve, torej tisto, kar se zgodi v predstavitvi in kar je neodvisno od dejanja predstavitve.
Razlikovanje med vsebino in predmetom predstavitve temelji na psiholo?ki ali epistemi?ni razliki, ki je grobo re?eno nasprotje razlikovanja med smislom in referenco (Gottlob Frege). Twardowski je s pomo?jo Zimmermannove terminologije trdil, da je predmet predstavitve tisti, ki je predstavljen v predstavitvi, se pravi je vsebina tista, skozi katero je predmet predstavljen. Pomemben argument je tudi, da lahko isti predmet predstavimo na dva razli?na na?ina, tako da imamo dve predstavitvi z istim predmetom, vendar z razli?no vsebino. Twardowski poimenuje take predstavitve izmenljive predstavitve. Predstavitev rimskega Juvavuma in predstavitev rojstnega kraja Mozarta imata isti predmet: Salzburg; vendar se njuna vsebina razlikuje. ?e ?elite ponuditi grobo analogijo, pomislite na pu??ico, ki ka?e na predmet: predmet je to v kar je usmerjena pu??ica, vsebina pa je tisto, kar v pu??ici naredi pu??ico, to je, da je usmerjena v ta predmet in ne v drugega. Dejanje pu??ice je samo "biti usmerjena proti" Izmenljive predstavitve so kot dve pu??ici, ki ka?eta na isti predmet.
Twardowskova analiza "predstavljenega" je bistvenega pomena za razumevanje, kaj to?no je "presodilo v sodbi". Ne gre samo za predstavitve, pri katerih lahko razlikujemo dejanje, vsebino in predmet, ampak je tako tudi pri sodbah. Ko sprejmemo sodbo, bodisi sprejemamo ali zavra?amo predmet prek vsebine. Vse sodbe imajo obliko, ki je lahko jezikovno izra?ena kot "objekt A obstaja" ali "objekt A ne obstaja." Predmet sodbe (A) je tisto, kar se sodi v sodbi. Ta predmet je predmet predstavitve na podlagi sodbe. Vsebina sodbe je obstoj ali neobstoj predstavljenega predmeta. Njegova analiza pojasnjuje, kaj se dogaja, ko v sodbi sodimo, da eter ne obstaja. Predpostaviti, da eter ne obstaja, pomeni zavrnitev snovi, ki napolnjuje fizi?no snov zunaj nekogar?nje zavesti. Predmet te sodbe ni du?even, vendar to ne pomeni, da v zavesti ni ni?esar: obstaja du?evna vsebina. Ta vsebina obstaja; je pa eter sam, ki ne obstaja. Za teorije sodbe, kot je opisana zgoraj, mora biti predmet, ki ga presojamo, sam predmet, ki ga predstavljamo. Zato je potrebno Twardowskovo tezo razumeti v smislu, da ni nobenih predstavitev, ki nimajo predmeta. ?e predstavitev nima predmeta, ni nobenega predmeta, da bi ga sodili kot obstoje?ega ali neobstoje?ega. Ta klju?ni del vsebine Vsebine in predmeta je namenjen prikazu dejstva, da ima vsaka predstavitev ? ne glede na videz ? predmet. Za bolj?o predstavo je dobra metafora pu??ice, ki pravi, da vsaka pu??ica ka?e na nekaj. Twardowskova strategija je pokazati, da predstavitve, ki jih drugi obi?ajno ?tejejo za nesprejemljive (tj. pu??ice, ki ne ka?ejo na ni?esar), ne obstajajo. Brez predmeta ni nobenih predstavitev: obstajajo pa predstavitve, katerih predmet ne obstaja. Klju?na argumentacija tega je ta, ki temelji na treh funkcijah imen v jeziku. ?e nekdo uporablja izraz: "po?evni kvadrat", potem se v njem pojavlja dejanje predstavitve. Vsebina, ki pripada temu dejanju je pomen tega imena. Toda to ime pomeni tudi nekaj, kar v sebi zdru?uje protislovne lastnosti in katerih obstoj se zanika takoj, ko se ?uti nagnjenost k temu, da se o njem presoja. Nekaj je nedvomno ozna?eno z imenom, ?eprav to lahko ne obstaja.
Merologija: deli vsebine in deli predmeta
[
uredi
|
uredi kodo
]
Poleg metafizike, ki je prisotna v Vsebini in predmetu, so ?e posebej pomembni merolo?ki premisleki, ki jih ponuja Twardowski. Po besedah Ingardena ja Vsebina in predmet ponujala ≫prvo dosledno konstruirano teorijo predmetov, ki ka?ejo dolo?eno teoreti?no enotnost od ?asa skolasti?nosti in ontologije Christiana Wolffa≪. Dedi??ina Vsebine in objekta vklju?uje tudi podatek, da je bil pristop u?encev Twardowskega k metafiziki, bistveno druga?en od pristopa, ki je bil zna?ilen za na primer dunajski krog. Na Poljskem metafizika ni bila ozna?ena kot nesmiselna, temve? sprejeta kot spo?tljivo raziskovalno podro?je, ki ga je treba raziskati s strogimi metodami.
Polo?aj vsebine in predmeta v Twardowskem opusu
[
uredi
|
uredi kodo
]
Vsebino in predmet je treba obravnavati kot del ve?jega raziskovalnega cilja, ki ga je Twardowski dolo?il sam. To je vklju?evalo razvijanje teorije konceptov in teorije sodbe. V Vsebini in predmetu je Twardowski dosledno predstavil, kako sodbe, kot je "Eter ne obstaja", delujejo na podlagi sistematizacije pojma "predmet predstavitve". Ta sistematizacija je imela posledice na teorijo sodbe, ki pa je dale? presegla sodbe, kot so "Eter ne obstaja". ?eprav delo vsebuje le malo teorije sodbe, se je Twardowski dobro zavedal teh posledic. Pismo Meinongu dokazuje, da je razvil teorijo sodbe, katere prve zasnove je mogo?e najti v njegovih rokopisih Logik. Twardowski v svojem Avtoportretu opozarja, da gre za vpra?anje narave konceptov, ki ga je pripeljalo do Vsebine in predmeta. Vpra?anje izhaja iz raziskav o dolo?enem konceptu v svoji doktorski disertaciji Descartesovem pojmu jasnega in izrazitega dojemanja. Ker so koncepti vrsta predstavitev, je Twardowski najprej preiskoval predstavitve na splo?no in tako razblinil dvoumnosti.
Med vpra?anji, ki jih je Twardowski v svojih dunajskih letih skiciral ali pustil odprta, in pozneje raziskoval, so poleg teorij resnice in znanja, odnos med ?asom in resnico (tako imenovane Relativne resnice, 1900) in med jezikovnim pomenom in vsebino du?evnih dejanj (Dejanja in produkti , 1912). Zlasti pomembne teme, so odnosi med deduktivnimi znanostmi in pojmom ozemljitve (A Priori in A Posteriori Sciences, 1923) ter odnos med filozofijo, psihologijo in fiziologijo (Psihologija proti fiziologiji in filozofiji, 1897). Omeniti velja Twardowskova pisanja o vpra?anjih filozofske metodologije (O jasnem in nejasnem filozofskem slogu, 1919/20). Prav tako ne moremo spustiti razmeroma veliko eti?nih spisov (O eti?nem skepticizmu, 1905-24). Njegove publikacije v letih Lvov so ohranjene v polj??ini, toda nekaj od teh zapisov, ki jih je ?tel za pomembne akademske publikacije, po navadi najdemo tudi v nem??ini. Posebno pomembna in vplivna med njimi sta O tako imenovanih relativnih resnicah (1900) in Dejanja in produkti (1912).
O tako imenovanih relativnih resnicah (1900)
[
uredi
|
uredi kodo
]
O tako imenovanih relativnih resnicah (v nadaljevanju: relativne resnice) je delo, ki je temeljnega pomena za razvoj ideje absolutne resnice na Poljskem. Vsekakor je vplivalo tudi na razpravo 1910-1913 o prihodnjih kontingentih, ki so vklju?evali Kotarbi?skiega, Le?niewskiega in Łukasiewicza, ki so kasneje slu?ili kot metafizi?na podlaga za tridimenzionalno logiko Łukasiewicza. Polo?aj Twardowskega je zanimiv, ker gre za ne-platonisti?no teorijo absolutne resnice. Eden od razlogov, zaradi katerih je bil pomemben za obrambo protirelativisti?nega pojma resnice je, da relativizem ogro?a mo?nost oblikovanja etike kot znanosti, ki temelji na na?elih. Ta vidik je pomemben, ker je Twardowski po navadi zna?ilen ne kot graditelj sistemov, temve? kot zagovornik "majhne filozofije". V Relativnih resnicah Twardowski nasprotuje Brentanovim idejam o razmerju med ?asom in resnico. Z "resnico" pojmuje resni?no sodbo in "absolutno resnico", kot sodbo, ki velja neodvisno od okoli??in, ?asa in kraja. Glavna trditev Relativnih resnic je, da je vsaka resnica absolutna, to pomeni, da nobena sodba ne spremeni svoje resni?ne vrednosti glede na okoli??ine, ?as ali kraj. V zvezi s tem lahko izrazimo Twardowskijev pogled kot stali??e, da je sodba resni?na za vedno in od nekdaj, to je: Omnitemporalna resnica: Za vsako presojo g, ?e je g resni?en v ?asu t, je potem resni?en tudi za poljuben ?as t ' v preteklosti ali prihodnosti (enako velja za nepravilnost). Njegov cilj je braniti to trditev pred tistim, ki trdijo, da je resnica relativna na podlagi primerov elipti?nih stavkov ("jaz ne"), stavkov z indeksi ("moj o?e se imenuje Vincent"), splo?nih stavkov ("radioaktivnost je dobra za vas") in stavkov o eti?nih na?elih ("napa?no je govoriti zoper svoje lastno prepri?anje").
Dejanja in produkti (1912)
[
uredi
|
uredi kodo
]
Nekaj ?asa je mislil, da je logika odvisna od psihologije. Imel je psiholo?ko idejo o pomenu, kot mentalni vsebini iz vsebine in predmeta. Zrela teorija smisla Twardowskega je povezana s strogo definicijo razlikovanja med dejanji in produkti dejanj (medtem ko v Relativnih resnicah govori o sodbah kot ukrepih ali produktih). Na podlagi slovni?nih analiz, ki naj bi pokazali logi?no pomembne razlike, Twardowski ugotavlja temeljno razlikovanje med telesnimi, psihi?nimi in psihofizi?nimi dejanji ter njihovimi produkti. Analiza v filozofskem slogu spominja na ≫predstavljeno≪ v Vsebini in predmetu, ?eprav bolj splo?no. Razmerje med dejanji in produkti, ki izhajajo iz njega je jezikovno izra?eno v odnosu med glagolom in pripadajo?im samostalnikom kot notranjim dopolnilom.
- O vsebini in predmetu predstavitev (1894)
- O tako imenovanih relativnih resnicah (1900)
- Dejanja in produkti (1912)
- Predstavljeni: Razlikovati "predstavljeno" v smislu, kjer pomeni vsebino, od "predstavljenega" v pomenu, kjer se uporablja za ozna?evanje predmeta.
- Neobstoje?i predmeti: ?e predstavitev nima predmeta, ni nobenega predmeta, da bi ga sodili kot obstoje?ega ali neobstoje?ega.
- Merologija: deli vsebine in deli predmeta
- Uber den Unterschied zwischen der klaren und deutlichen Perzeption und der klaren und deutlichen Idee bei Descartes7 (1891) (doktorska disertacija)
- Idee und perzeption. Eine erkenntnis-theoretische Untersuchung aus Descartes(1892)
- Zur Lehre vom Inhalt und Gegenstand der Vorstellungen (1894)
- Wyobra?enie i poj?cie (1898)
- O tzw. prawdach wzgl?dnych (1900)
- Uber sogenannte relative Wahrheiten (1902)
- Uber begriffliche Vorstellungen (1903)
- Das Wesen der Begriffe allegato a Jahresbericht der Wiener philosophischen Gesellschaft (1903)
- O psychologii, jej przedmiocie, zadaniach, metodzie, stosunku do innych nauk i jej rozwoju (1913) ? Rozprawy i artykuły filozoficzne (1927)
- Wybrane pisma filozoficzne (1965)
- Wybor pism psychologicznych i pedagogicznych (1992)
- Dzienniki (1997)
Prevodi v angle??ino in franco??ino
[
uredi
|
uredi kodo
]
- On the Content and Object of Presentations. A Psychological Investigation. (1977)
- On Actions, Products and Other Topics in Philosophy. (1999)
- On Prejudices, Judgments and Other Topics in Philosophy (2014)
- Sur les objets intentionnels (1893?1901)
- K nauku o vsebini in predmetu predstav (1977)
- Twadrowski, K. 2001. K nauku o vsebini in predmetu predstav. Ljubljana: Slovenska matica.
- Kazimierz Twadrowski
. [citirano 30.11.2018].
- M. Aljan?i?, C. Avug?tin idr. 1973. Leksikon Cankarjeve zalo?be. Ljubljana: Cankarjeva zalo?ba.
|
|---|
| Splo?no
| |
|---|
| Narodne knji?nice
| |
|---|
| Biografski slovarji
| |
|---|
| Znanstvene podatkovne baze
| |
|---|
| Drugo
| |
|---|