Gracijan Flavivs Gratianvs Avgustvs
cesar Zahodnega rimskega cesarstva
Gracijanov solidus
Vladanje	? 4. avgust 367 ? 17. november 375 z o?etom kot mlaj?i avgust ? 17. november 375 ? 9. avgust 378 kot starej?i avgust na zahodu z bratom Valentinijanom kot mlaj?im avgustom ? 9. avgust 378 ? 19. januar 379 kot starej?i avgust celega cesarstva z bratom Valentinijanom kot mlaj?im avgustom ? 19. januar 379 ? 25. avgust 383 kot starej?i avgust na zahodu z bratom Valentinijanom kot mlaj?im avgustom
Predhodnik	Valentinijan I.
Naslednik	? Magn Maksim ? Teodozij I. ? Valentinijan II.
Rojstvo	18. april 359 Sirmium , Druga Panonija , Rimsko cesarstvo
Smrt	25. avgust 383 (24 let) Lugdunum [d] , Lugdunska Galija , Rimsko cesarstvo
Imena Flavius Gratianus Augustus
Rodbina	Valentinijanska dinastija
O?e	Valentinijan I.
Mati	Marina Severa

Gracijan ( latinsko Flavivs Gratianvs Avgustvs ) je bil rimski cesar , ki je vladal od leta 375 do 383, * 18. april ali 23. maj 359 , Sirmium , Panonija , 25. avgust 383 , Lugdunum , Lugdunska Galija .

Bil je najstarej?i sin cesarja Valentinijana I. , katerega je spremljal na ve? vojnih pohodih na renski in donavski meji cesarstva. Po o?etovi smrti leta 375 so vojaki za njegovega naslednika razglasili Gracijanovega brata Valentinijana II. Leta 378 so Gracijanovi generali v bitki pri Argentovariji prepri?ljivo premagali Lencijence, ki so bili veja Alemanov . Gracijan je po bitki prekora?il Ren, ponovno napadel Lencijence in jih prisilil k dokon?ni vdaji. Isto leto je bil v bitki z Goti pri Odrinu ubit njegov stric Valens in Gracijan je kot njegov naslednik postal glavni vladar Rimskega cesarstva.

Kot vladar je dajal prednost kr??anstvu pred tradicionalnim rimskim dr?avnim kultom. Zavrnil je vse bo?anske atribute in odstranil oltar Zmage iz rimskega senata .

?ivljenjepis [ uredi | uredi kodo ]

Gracijan je bil sin cesarja Valentinijana I. ^[1] in Marine Severe. Rojen je bil v Sirmiju, sedanji Sremski Mitrovici v Srbiji . ^[2] Ime je dobil po starem o?etu Gracijanu starej?emu. Prvi? je bil poro?en s Flavijo Maksimo Konstancijo, h?erko cesarja Konstancija II. , drugi? pa s Leto. Z nobeno od njiju ni imel otrok. Iz o?etovega drugega zakona z Justino je imel polbrata in kasnej?ega cesarja Valentinijana II. in polsestre Galo, Grato in Justo.

4. avgusta 367 mu je o?e podelil naslov mlaj?ega avgusta.

Po o?etovi smrti 17. novembra 375 so panonske legije za njegovega naslednika razglasile Gracijanovega mladoletnega polbrata Valentinijana II.. Gracijan je privolil v njihovo izbiro in zase izgovoril oblast v galskih provincah, Italijo , Ilirik in Afriko pa je prepustil Valentinijanu in njegovi materi Justini, ki sta vladala iz Mediolana . Delitev je bila bolj kot ne nominalna, ker je realna oblast ostala v Gracijanovih rokah.

Gracijanov general in kralj Frankov Malobavd in Nanijem sta maja 378 v bitki pri Argentovariji popolnoma porazila Lencijence, najju?nej?o vejo Alemanov . Gracijan je po prejemu novice o zmagi osebno vodil vojni pohod preko gornjega Rena na ozemlje Lencijencev in po za?etnih te?avah zaradi nepristopnega terena dosegel njihovo vdajo. Prisilil jih je, da so mladeni?e vklju?ili v rimsko vojsko, preostalim pa je dovolil vrnitev domov. 9. avgusta istega leta je v bitki pri Odrinu padel Gracijanov stric Valens , ki je odklonil pomo? Gracijanove vojske in se je sam spopadel z Goti , Alani in Huni . V bitki sta bili ubiti tudi dve tretjini vzhodnorimske vojske.

Po Valensovi smrti se je oblast na Vzhodu prenesla na Gracijana, ki se je zavedal, da se brez tuje pomo?i ne bo mogel upreti vdorom barbarov. 19. januarja 379 je zato del cesarstva prepustil Teodoziju I. in v gotski vojni (376?382) skupaj z njim pregnal barbare iz Ilirika.

Naslednjih nekaj let je energi?no in uspe?no vladal cesarstvu, potem pa je postopoma postal brezbri?en. Ukvarjal se je predvsem z lovom in postal orodje v rokah frankovskega generala Merobavda in milanskega ?kofa Ambro?a .

Ker je po Valensovem katastrofalnem porazu v bitki pri Odrinu v svojo slu?bo sprejel oddelek Alanov in se v javnosti pojavljal v opravi skitskega bojevnika, je vzbudil prezir in jezo svojih rimskih vojakov. Rimski general v Britaniji Magn Maksim je izkoristil njihovo nejevoljo in se uprl in z veliko vojsko napadel Galijo . Gracijan je s svojo vojsko pobegnil iz Pariza v Lyon , kjer ga je izdajalski guverner predal uporni?kemu generalu Andragaciju . 25. avgusta 383 so ga ubili.

Cesarstvo in pravoslavje [ uredi | uredi kodo ]

Vladavina cesarja Gracijana je pomembna tudi za cerkveno zgodovino, saj je v tem obdobju pravoslavje prvi? postalo prevladujo?a vera v Rimskem imperiju.

Teodozij I. , Gracijan in Valentinijan II. so 27. februarja 380 objavili Solunski edikt ( Cunctos populos ), da morajo vsi njegovi podlo?niki slediti nauku rimskega in aleksandrijskega ?kofa, se pravi da morajo sprejeti nicejsko veroizpoved . Edikt je pomenil pritisk predvsem na razli?na verovanja, ki so izhajala iz arijanstva , in druge manj?e disidentske sekte, na primer na makedoniste (pnevmatomahi).

Zatiranje poganstva [ uredi | uredi kodo ]

Gracijan je pod pritiskom svojega glavnega svetovalca milanskega ?kofa Ambro?a ^{[3] [4]} sprejel ukrepe za aktivno zatiranje poganstva, ^{[5] [6]} s ?imer se je kon?alo obdobje splo?ne, ?etudi neuradne, verske strpnosti, ki je trajalo od vladavine cesarja Julijana (vladal 360?363). Leta 382 si je prilastil prihodke poganskih sve?enikov in vestalk, prepovedal prepise lastnine nanje in odpravil vse privilegije, ki so jih imele vestalke in pontifiki. Zasegel je tudi premo?enje kolegijev poganskih sve?enikov, ki so poleg tega izgubili vse privilegije in imunitete. Izjavil je, da je vse poganske templje in sveti??a odvzela vlada in da se bodo vsi njihovi prihodki stekali v dr?avno blagajno. ^[7]

Kljub protestom poganskih senatorjev je ukazal odstraniti oltar Zmage iz zgradbe rimskega senata. ^{[8] [9]} Poganski senatorji so se prito?ili in ga spomnili, da je ?e vedno pontifex maximus in da je zato njegova naloga, da se poganski obredi ustrezno opravljajo. Pozvali so ga, naj ponovno postavi oltar Zmage in vestalkam in poganskim sve?enikom vrne odvzete privilegije. Gracijan zaradi Ambro?ega pritiska poganskih senatorjev ni sprejel na razgovor, zato so ga ponovno spomnili, da je ?e vedno vodja vere njegovih prednikov. Gracijan je zavrnil insignije vrhovnega pontifika, ?e? da so za kristjana nedostojne, in se odrekel polo?aja in naslova vrhovnega pontifika. Zaradi svojih dejanj se je kmalu soo?il z uporom Magna Maksima, ki je bil bolj naklonjen poganstvu.

Gracijana so po smrti kljub temu pobo?ili.

Sklici [ uredi | uredi kodo ]