Fa?izem

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Fa?isti )
Del serije o politiki
Fa?izem
Zastava Nacionalne fašistične partije
Politi?ni nazori
Teoreti?ni temelji
Miselnost
Gibanja
Osebnosti
Zgodovina
Druge oblike fa?izma
Fa?isti?na dela
Del serije o politiki
Politika
Splo?ne teme
Politi?ni sistemi
Akademske discipline
Javna uprava
Podro?ja politike
Delitev oblasti
Povezane tematike
Slovenija
Podteme

Fa?izem ( italijansko fascismo ) je totalitarni politi?ni sistem , ki se v o?jem pomenu nana?a na desni?arsko avtoritarno politi?no gibanje , ki je vladalo v Italiji med letoma 1922 in 1943 pod vodstvom Benita Mussolinija . V ?ir?em pomenu s tem izrazom ozna?ujemo vse sisteme vladavine , ki se zgledujejo po prej omenjenem oziroma so mu podobni ( nacizem [opombe 1] , Francova ?panija , Salazarjeva Portugalska , Szalasijeva Mad?arska ipd.). Tako je ≫fa?izem≪ splo?en in skupen izraz za ideologijo , doktrine , politi?na gibanja in politi?ne prakse, pa tudi za politi?ne sisteme in dr?ave , v katerih se ka?ejo izrazito protidemokrati?ne, totalitarne in avtoritarne te?nje. [1] Pri obravnavi pojava fa?izma je torej najprej treba upo?tevati, da se sama beseda “fa?izem” uporablja za ve? razli?nih pomenov. Glavni so:

Zaradi izrazito negativnih zgodovinskih posledic se danes fa?izem obravnava prete?no le kot izraz nasilja in obdobje totalitarne dr?avne ureditve . Uporaba sile, policijski re?im, imperializem in vojni neuspehi dale? presegajo vrednost pozitivnih strani fa?izma.

Nastanek izraza [ uredi | uredi kodo ]

Izraz ≫fa?izem≪ izhaja iz latinskega jezika , kjer fascis pomeni sve?enj, zvitek, snop, butara, in iz njega je izpeljan italijanski izraz fascio (mno?ina fasci ) prav tako v pomenu snop, butara. Cilindri?ne butare ( fasces ) s sekiro v sredi so bile v starem Rimu najprej simbol kraljeve in nato republikanske oblasti in so jih na slovesnih prireditvah ali sprevodih nosili liktorji pred najvi?jimi oblastniki: pretorji , konzuli , imperatorji . Ponazarjale naj bi enotnost in mo?: posamezna palica se da zlomiti, skupina palic (butara) je pa nezlomljiva in utegne biti napadalna, saj vsebuje sekiro. V Italiji je ?e pred letom 1919 simbol hotel poudariti povezanost Italije z veli?ino in sijajem starega Rima. Tako simbol kot naziv fascio je pozneje prevzela mussolinijeva politi?na skupina.

Vzroki fa?izma [ uredi | uredi kodo ]

Fa?izma ni mogo?e razumeti zunaj zgodovinskega okvira, saj je nastal kot posledica pomembnih zgodovinskih obdobij in dogajanj, med katera se po navadi vklju?ujejo predvsem slede?a:

  • vseevropski politi?ni nemiri 1917-1923 po zgledu ruske revolucije , v Italiji predvsem v letih 1919-1920 (t. i. rde?e dveletje ali biennio rosso )
  • splo?no nezadovoljstvo po prvi svetovni vojni
  • politizacija mno?ic in strah industrijalcev pred mo?nostjo revolucije ruskega tipa
  • postopna kriza kapitalizma , ki je kon?no privedla do velike depresije leta 1929

Ti dejavniki so ustvarili popularno zamisel o dr?avni oblasti , ki naj bi nastopila isto?asno proti komunizmu in proti kapitalizmu, a ki bi garantirala pravi?no porazdelitev bogastva med vse prebivalce. Tako oblast je predlagal fa?izem, zato je ?e leta 1922 pri?el na oblast v Italiji.

Fa?izem se je pozneje raz?iril po Evropi in celo izven nje, v bolj ali manj izrazitih oblikah in v razli?nih lokalnih variantah. Kronolo?ko so razvile krajevne variante fa?izma naslednje dr?ave: Italija, Iran , Poljska , Portugalska , Japonska , Mad?arska , Avstrija , Nem?ija , Bolgarija , Jugoslavija , Brazilija , ?panija , Litva , Romunija in Gr?ija . Za prvo mednarodno konfrontacijo med fa?izmom in antifa?izmom velja ?panska dr?avljanska vojna leta 1938. Obnavljanje fa?isti?ne ideologije in poskusi uvajanja nekaterih njenih smernic pa se pojavljajo ?e v na?em ?asu.

Zna?ilnosti fa?izma [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Ideologija fa?izma .

Glavna zna?ilnost fa?izma je, da se ponuja kot alternativa med liberalnim kapitalizmom in Marxovim komunizmom. Na skrajno desno ga uvr??ajo nacionalizem , militarizem in ekspanzionizem , na skrajno levo pa vrednota dela, socialna demokracija in generacijska revolucija . Njegova ideologija se opira na populizem [3] , etatizem [4] in korporativizem [5] ; posebno v prvih ?asih obstoja je fa?izem zagovarjal socialno vlogo zasebne lastnine in delitev prebivalstva na dru?bene razrede [6] ; vrhovno oblast ima totalitarna dr?ava, ki ne sprejema demokracije prebivalstva, ker je skupnost pomembnej?a od posameznika. Fa?izem namre? razumeva narod kot dru?bo s skupno identiteto, ki potrebuje energi?no vodstvo, sposobno uporabljati silo za njeno pre?ivetje. [7] Dr?avo mora vladati ena sama stranka, brez opozicije. [8] Kultura je proizvod narodne skupnosti, kjer je posameznik nepomemben. [9] Skupnosti, ki niso del fa?isti?nega naroda in ki se ne asimilirajo , nimajo pravice do samostojne kulture; posebno to na?elo so sprejeli vsi fa?isti?ni re?imi, izrecno v odnosih do Judov .

Prvotna zamisel Mussolinijevega fa?izma se je naslanjala tudi na teorije nekaterih takratnih mislecev, ki so se mu pozneje ve?inoma tudi priklju?ili, predvsem Marinetti in D’Annunzio . Pomemben je bil tudi vpliv ne-marksisti?nih levi?arjev, na primer Sorela , ki je predlagal revolucionarni sindikalizem , za katerega je bil Duce posebno navdu?en.

Ena od zna?ilnosti zgodnjega italijanskega fa?izma je bila tudi pripravljenost na ve?je ideolo?ke spremembe in popravke, ki so bili v?asih v pravem nasprotju s strankinimi smernicami. Vendar je to nasprotje opazno le iz dana?njega zornega kota: takrat prehod iz levi?arske ideologije na desni?arsko (ali obratno) ni pomenil odstopa od temeljnega nauka, temve? le prilagoditev novonastalim dru?benim okoli??inam oziroma popravek in izbolj?anje osnovne teorije. To je posebno opazno v Mussolinijevem prestopu od socialisti?nega zagovarjanja ni?jih slojev na bur?oazno za??ito industrijalcev ; za Mussolinija je zavezni?tvo z bogato industrijo pomenilo samo mo?nost bolj uspe?nega nasprotovanja tedanji vladi , ki ni znala uvesti potrebnih reform. Poznej?i fa?isti?ni re?imi v drugih dr?avah so to nenavadno miselno zvezo tolma?ili na bolj utilitaristi?en na?in.

Definicije fa?izma [ uredi | uredi kodo ]

Malone vsi misleci povojnega ?asa so na kak na?in definirali fa?izem, vendar se je velikokrat zgodilo, da so pri opisu pojava jemali v po?tev samo njegove zunanje zna?ilnosti, oziroma samo tiste plati, ki so bile v nesoglasju z njihovimi osebnimi prepri?anji. Poleg tega nekateri niso dovolj upo?tevali, da se je originalna, italijanska, ideja fa?izma pozneje razvila v ve? vrst lokalnih fa?isti?nih gibanj, ki so bila v marsi?em razli?na od prvotne zamisli.

Benito Mussolini, za?etnik in stvaritelj fa?izma, je v eseju Doktrina fa?izma [10] med drugim zapisal: “Kot je bilo 19. stoletje doba posameznika, saj liberalizem predpostavlja individualnost, verjamemo, da je to stoletje “kolektivno”, torej stoletje Dr?ave. …Kdor je videl v filozofiji fa?izma samo goli oportunizem, ni razumel, da je fa?izem poleg vladnega sistema tudi in predvsem mi?ljenjski sistem.”

Francisco Franco je v nekem intervjuju [11] tako opisal svoje gibanje: “Fa?izem je v bistvu le obrambna reakcija organizma, je ?elja po obstoju, ki v?asih prevzame ves narod. Vsak narod pa reagira na svoj na?in. Na?a revolucija ima le ?panski pomen, nima ni?esar skupnega s hitlerizmom, ki je nastal iz poraza in obupa.”

Anthony James Gregor je med drugim zapisal: “Fa?izem je bil varianta klasi?nega marksizma, ki se je opiral na marx-engelsove nauke, dokler ni izoblikoval teorije o “dr?avnem sindakalizmu”, ki je bil podlaga zgodnjega fa?izma.” [12]

Janos Albert Lukacs vidi tako v fa?izmu in nacizmu kot v komunizmu le skrajne oblike populizma. [13]

Lev Trocki je menil, da gre za “spontano gibanje mno?ic, ki so ga vodile in financirale velike kapitalisti?ne sile”. [14]

Georgi Dimitrov je v poro?ilu za Sedmi kongres Tretje internacionale avgusta 1935 zapisal, da je fa?izem “izrecna teroristi?na diktatura najve?jih reakcionarjev, ?ovinistov in imperialistov finan?nega kapitala”- [15]

Ludwig von Mises in pozneje Ernst Nolte sta bila prepri?ana, da je bil fa?izem uperjen specifi?no proti Tretji internacionali in marksizmu sploh. [16] [17]

Stanley G. Payne je ozna?il fa?izem za protikomunizem in protiliberalizem, ki z uporabo sile in na avtoritaren na?in uveljavlja nacionalisti?no diktaturo. [18]

Zeev Sternhell ugotavlja, da je fa?izem sprejel liberalno ekonomijo tr?nega gospodarstva in revolucionarno retoriko marksizma, a je zavrnil njuno filozofijo; nasprotoval je osnovnim sistemom liberalizma, marksizma, pozitivizma in demokracije. [19]

Franklin D. Roosevelt je zapisal, da gre za fa?izem, kadar si lasti dr?avo posameznik. [20]

Fa?izem v Italiji [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Fa?izem v Italiji .
Benito Mussolini (v sredini) s tremi od svojih kvadrumvirov (od leve proti desni Emilio De Bono , Italo Balbo in Cesare Maria De Vecchi ) med pohodom na Rim

Na italijanskih volitvah 1921 je fa?isti?na stranka dobila 35 sede?ev v poslanski zbornici in tako postala odlo?ilen element dr?avne politike, ki je postopoma spremenil celotno parlamentarno delovanje. ?e naslednjega novembra 1922 sta tako poslanska zbornica kot senat odobrila vlado, kjer je bil Mussolini ministrski predsednik in notranji minister. Ta vlada je trajala 20 let 8 mesecev 25 dni. V tem razdobju sta v Italiji obstajali tudi drugi dve oblasti, ki jih fa?izem ni mogel (in niti hotel) nadvladati, in sicer monarhija in katoli?ka cerkev . Obe sta bili sicer pod mo?nim vplivom vlade in sta se morali v marsi?em ukloniti, vendar je formalno obstajal sporazum med njimi. Zaradi tega se italijanskemu fa?izmu v?asih zanika popolna pripadnost totalitaristi?nim re?imom. [21]

Italijansko obdobje fa?izma je mo? raz?leniti na ve? delov oziroma razvojnih faz. Prva faza (1922?1925) je bila ve? ali manj redno nadaljevanje parlamentarnega sistema. Druga faza (1925?1929) za?ne z Mussolinijevo izjavo, da si prevzame politi?no odgovornost za rasto?e fa?isti?no nasilje v dr?avi, kar je postalo za ?kvadriste nekak?na legitimacija uporabe sile; v praksi je ta faza obdobje skrajne diktature in istovetenja fa?isti?ne stranke z vlado. Tretja faza (1929?1934) vklju?uje novo razmerje s Pape?ko dr?avo ( Lateranski sporazumi ) in za?etek gospodarske krize, ki je pozneje privedla do podr?avljenja bank ; nadaljevala se je okupacija afri?kih ozemelj. Za ?etrto fazo (1935?1940) je bila zna?ilna proglasitev imperija in obsodba s strani Lige narodov zaradi prikju?itve Etiopije , predvsem pa podpis jeklenega pakta z Nem?ijo . Peta faza (1940?1943) je bila sama druga svetovna vojna, ki se je kon?ala z voja?kim porazom, medtem ko je bila ?esta in zadnja faza (1943?1945) krhka marionetna vlada pod nem?kim nadzorom. [22]

Leta 1946 so se Italijani odlo?ili z institucionalnim referendumom , da ukinejo monarhijo in ustanovijo republiko, to je dana?njo italijansko dr?avo.

Fa?izem v Evropi [ uredi | uredi kodo ]

Po prvi svetovni vojni je v vsej Evropi vladal strah pred komunizmom, ki je povzro?il padec ruskega imperija , saj se je ljudstvo balo, da bodo bolj?eviki pod?gali revolucijo tudi v ostalih padlih imperijih , predvsem v nem?kem in avstroogrskem . Kljub temu so industrijalci obnavljali tovarne z izkori??anjem delavcev, kar je seveda odpiralo pot revolucionarnim idejam, saj so bili delavci ?e bolj dovzetni za emancipacijo proletariata. [23] [24] Tedanja logika je vsak predlog ali zahtevo po izbolj?anju delovnega razmerja ?tela za dokaz komunisti?nega prodiranja, zato so po vsej celini nastajale ve?je in manj?e reakcije proti ≫rde?i nevarnosti≪. Porazno ekonomsko stanje je prepri?alo tudi razo?arane biv?e bojevnike, da si bo gospodarstvo lahko opomoglo le pod vodstvom totalitarnih re?imov, ki se bodo odlo?no zoperstavili napredovanju bolj?evikov. S temi idejami so nastali Freikorps v Nem?iji, Black and Tans v Angliji in Arditi v Italiji.

Ko je fa?izem nastopil v Italiji, ga je ostala Evropa, vklju?no s Francijo in Zdru?enim kraljestvom , odobravala, saj je predstavljal odkrit odgovor sovjetski nevarnosti in je predlagal konkreten na?in odpora proti nesposobnim oblastem. Celo izven Evrope so nekatere znane osebnosti zagovarjale novo italijansko politiko, med temi Churchill [25] in Gandhi . [26] Pojavila so se razli?na podobna gibanja, mnoga od katerih so pa samo posnemala zunanje geste, na primer rimski pozdrav in temne srajce, pa tudi kult voditelja, nasilje in surovo nasprotovanje komunistom. Nekatera pa so se razvila vzporedno z italijansko socialno politiko in ideologijo, med temi izstopa Nacionalsocialisti?na nem?ka delavska stranka pod vodstvom Adolfa Hitlerja . Od ostalih so se fa?isti?ne stranke povzpele na oblast v ?paniji s Franciscom Francom (na oblasti od 1939. do 1975.), v Romuniji z Ionom Antonescujem (1940-1944), v Gr?iji z Ioannisom Metaxasom (1936-1941), na Norve?kem z Vidkunom Quislingom (1933-1945), na Portugalskem z Antoniom Salazarjem (1932-1974).

Neofa?izem [ uredi | uredi kodo ]

Neofa?izem je skupni izraz za socialna in politi?na gibanja, ki so nastala po drugi svetovni vojni za obujanje in uresni?enje fa?isti?ne ideologije v Italiji. Podobna gibanja so v raznih obdobjih nastajala tudi v drugih dr?avah: nekatera so ve? ali manj posnemala italijansko teorijo, druga so se zgledovala po nem?kem neonacizmu.

V povojni Italiji ni bila uvedena uradna defa?izacija in ni bilo uradnih obsodb fa?isti?nih zlo?inov. ?e leta 1946 je vlada De Gasperi I. na predlog ministra Togliattija odobrila amnestijo za politi?ne zlo?ine v zadnjem obdobju vojne. S tem dekretom je vlada na?eloma zaklju?ila povojno obra?unavanje s fa?izmom, saj je bil uveden izrecno kot “povojna sprava vseh Italijanov, ki naj privede do politi?nega in socialnega miru v dr?avi”. Iz teh besed je razvidna primarna skrb oblasti, da ukinejo vzdu?je civilne vojne med prebivalstvom, ?eprav za ceno odpu??anja vojnih zlo?inov. Amnestija Togliatti je pravi mejnik med fa?izmom in demokracijo v Italiji in je obrodila pozitivne sadove kljub za?etnemu nasprotovanju prebivalstva. Ena od posledic je bila tudi toleriranje skrajno-desni?arske politi?ne stranke, ki je bila znana kot neofa?isti?na, a so jo Italiiani sprejeli kot nekak?no nostalgijo po preteklosti, ki si jo demokrati?na dru?ba lahko tudi dovoli. V resnici so to stranko, Italijansko socialno gibanje oz. Movimento Sociale Italiano (MSI) , pozneje Alleanza Nazionale (AN) , njeni predstavniki ozna?evali kot post-fa?isti?no.

Nekateri opazovalci so mnenja, da je prav dopu??anje te stranke privedlo do zelo poznega nastanka pravih neofa?isti?nih skupin, ki so za?ele nastopati z oboro?enimi teroristi?nimi akcijami. Te so se pojavile ?ele pri naslednji generaciji, in sicer v italijanskih “svin?enih letih” (1968 ? 1982): samo v obdobju 1969-1975 se je zgodilo v Italiji 4584 atentatov, od katerih so neofa?isti?ne organizacije prevzele odgovornost za kar 83 %, to je za 113 smrtnih ?rtev in 351 ranjencev. [opombe 2]

V zadnjih desetletjih nekateri zgodovinarji razlikujejo med neofa?izmom in post-fa?izmom, kjer naj bi slednji pomenil politiko nekaterih strank ali dr?av, ki sprejemajo in uveljavljajo fa?isti?no ideologijo in socialno zamisel, a ne priznavajo diktature, avtoritarizma in nasilja. Po mnenju teh avtorjev je neofa?izem, to je obnavljanje klasi?nega fa?izma, prisoten le v re?imih nekaterih zgodovinskih diktatur, recimo v Francovi ?paniji. Sodobne dr?avne ureditve pa naj bi velikokrat aktivno upo?tevale nauke post-fa?izma. [27]

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

  1. ↑ Ju?ni?, stran 265
  2. ↑ Ogrin
  3. ↑ Gentile, stran 72
  4. ↑ Mann
  5. ↑ Ferrari
  6. ↑ Gentile, stran 73
  7. ↑ Griffin, stran 185
  8. ↑ Kent, stran 69
  9. ↑ Gr?i?, stran 120
  10. ↑ Mussolini
  11. ↑ Griffiths, stran 103
  12. ↑ Gregor, stran xi
  13. ↑ Lukacs, stran 118
  14. ↑ Trocki
  15. ↑ Dimitrov
  16. ↑ von Mises, stran 48
  17. ↑ Nolte
  18. ↑ Payne 1980, stran 7
  19. ↑ Sternhell, stran 7
  20. ↑ Roosevelt, strani 119-128
  21. ↑ Detti, strani 138-141
  22. ↑ Payne 1996, stran 212
  23. ↑ Di Nolfo, stran 46
  24. ↑ Sabbatucci
  25. ↑ Lamb, stran 108
  26. ↑ Sofri, strani 90-91
  27. ↑ Fella

Opombe [ uredi | uredi kodo ]

  1. ↑ Po mnenju nekaterih je fa?izem v razmerju do nacizma nadrejen pojem, drugi pa so mnenja, da je pojma fa?izem in nacizem bolje lo?iti.
  2. ↑ General karabinjerjev Nicolo Bozzo je dal intervju, ki je bil objavljen v knjigi (glej sklic Ruggiero, stran 229), kjer se za ta podatek navaja slede?i vir: Tribunale di Savona, ufficio del giudice per le indagini preliminari, Decreto di archiviazione procedimento penale 2276/90 R.G. pag 23 a 25 [Sodi??e mesta Savona, urad preiskovalnega sodnika, dekret o arhiviranju sodnega postopka 2276/90 strani od 23 do 25]. Ta postopek arhiviranja se normalno izvede na zahtevo javnega to?ilca v slu?aju, ko ni bilo ugovora s strani o?kodovanca.

Viri [ uredi | uredi kodo ]

  • Colombo, Arturo (1979). ≫Partiti e ideologie del movimento antifascista≪. Storia d'Italia . Novara: De Agostini. str. vol. 8.
  • Detti, Tommaso; Gozzini, Giovanni (2002). Storia contemporanea: il Novecento . Milano: Mondadori.
  • ≫Dimitrov, Georgi Mikhailovich (1882-1949)≪. marxists.org/glossary/people/d/i.htm#dimitrov-georgi . {{ navedi splet }} : Manjkajo? ali prazen |url= ( pomo? )
  • Di Nolfo, Ennio (2011). Dagli imperi militari agli imperi tecnologici ? La politica internazionale dal XX secolo ad oggi . Roma-Bari: Laterza. ISBN   978-88-420-8495-2 .
  • Fella, Stefano; Ruzza, Carlo (2011). Re-inventing the Italian Right: Territorial politics, populism and 'post-fascism' . London-New York: Routledge.
  • Ferrari, Francesco Luigi (1983). Il regime fascista italiano . Ed. di Storia e Letteratura. ISBN   978-88-87114-86-7 .
  • Gentile, Emilio (2002). Fascismo. Storia e interpretazione, . Roma-Bari: Laterza.
  • Gr?i?, Joseph (2000). Ethics and political theory . Lanham, Maryland, USA: University of America, Inc.
  • Gregor, A. James (1979). Il giovane Mussolini e le origini intellettuali del fascismo . Berkeley, California:.: University of California Press. ISBN   9780520037991 .
  • Griffin, Roger; Feldman, Matthew (2004). Fascism: Fascism and culture . London, UK; New York, USA: Routledge.
  • Griffiths, Richard (2005). Fascismo . New York: Continuum. ISBN   978-0826478566 .
  • Ju?ni?, Stane (1981). Novej?a zgodovina - izbrana poglavja . Ljubljana: FSPN.
  • Kent, Allen; Lancour, Harold; Nasri, William Z (1998). ≫Automated Discourse Generation to the User-Centered Revolution - 1970-1995≪. Encyclopedia of Library and Information Science . Volume 62 - Supplement 25: CRC Press. ISBN   0-8247-2062-8 . {{ navedi enciklopedijo }} : Vzdr?evanje CS1: lokacija ( povezava )
  • Lamb, Richard (1997). Mussolini e gli inglesi . Milano: Corbaccio. ISBN   88-7972-286-7 .
  • Lukacs, John (1997). The Hitler of History . New York: Vintage Books.
  • Mann, Michael (2004). Fascists . Cambridge University Press. ISBN   978-0-521-53855-8 .
  • Mussolini, Benito (1941). La dottrina del fascismo . Ist. Della Enciclopedia Treccani.
  • Nolte, Ernst (1965). Three Faces of Fascism: Action Francaise, Italian Fascism, National Socialism . Weidenfeld and Nicolson.
  • Ogrin, Matija. ≫Povr?je in ?ari??e krize Doma in sveta leta 1937 ≪. Zbornik dokumentov . Kriza revije ≫Dom in svet≪ leta 1937 (Ljubljana 2001).
  • Payne, Stanley G. (1980). Fascismo: confronto e definizione . London: Universita del Wisconsin Press.
  • Payne, Stanley G. (1996). A History of Fascism, 1914?1945 .
  • ≫Roosevelt "Message to Congress on the Concentration of Economic Power" ≪. Internet Archive . The American Economic Review, Vol. 32, No. 2, Part 2, Supplement, Papers Relating to the Temporary National Economic Committee (Jun., 1942),. {{ navedi splet }} : Manjkajo? ali prazen |url= ( pomo? ) Vzdr?evanje CS1: dodatno lo?ilo ( povezava )
  • Ruggiero, Michele (2006). Nei secoli fedele allo Stato . Genova: Fratelli Frilli. ISBN   978-88-7563-239-7 .
  • Sabbatucci, Giovanni (2004). Storia Contemporanea - Il Novecento . Laterza.
  • Sofri, Gianni (1988). Gandhi in Italia . Bologna: Il Mulino. ISBN   88-15-01768-2 .
  • Sternhell, Zeev (1994). The Birth of Fascist Ideology: From Cultural Rebellion to Political Revolution . Princeton, New Jersey: Princeton University Press.
  • ≫L. Trotsky: What Is Fascism (November 1931) (marxists.org)≪. marxists.org . november 1931 . {{ navedi splet }} : Manjkajo? ali prazen |url= ( pomo? ) Vzdr?evanje CS1: samodejni prevod datuma ( povezava )
  • von Mises, Ludwig (1985). Liberalism (3rd ed.) . San Francisco: Cobden Press. ISBN   0-930439-23-6 .

Glej tudi [ uredi | uredi kodo ]

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]


Pridobljeno iz ≫ https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Fa?izem&oldid=6160576 ≪