한국   대만   중국   일본 
Zen budizem - Wikipedija, prosta enciklopedija Pojdi na vsebino

Zen budizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Enso , simbol budizma zen.
Niz ?lankov
Budizem
Zgodovina
Budisti?na besedila
Prakse
Nirvana
Tradicije
Budizem po dr?avah

Zen je ?ola mahajana ( mah?y?na ) budizma , v kitajskem jeziku znana kot ?an . Izraz ?an izvira iz sanskrtske besede dhjana ( dhy?na ) , ki pomeni ≫meditacija≪ (glej poglavje Etimologija ).

Zen poudarja izvajanje dharme in izkustveno modrost ? zlasti v obliki meditacije , poznane kot zazen ? v iskanju prebujenja , ki ga pogosto preprosto imenujejo pot razsvetljenja. Zen tako ne poudarja teoreti?nega znanja in preu?evanja verskih besedil, temve? neposredno, izkustveno samouresni?enje s pomo?jo meditacije in izvajanja dharme.

Osnovanje zena tradicionalno pripisujejo Bodhidharmi , ju?noindijskemu palavskemu princu, spreobrnjenemu v meniha. Bodhidharma je pripotoval na Kitajsko, da bi pou?eval ≫poseben prenos zunaj svetih spisov≪, ki ≫ne temelji na besedah≪. Pojav zena kot lo?ene ?ole budizma je bil prvi? dokumentiran na Kitajskem v 17. stoletju n. ?t. Menijo, da se je razvil kot zmes raznih smeri budizma mahajana ? vklju?no s filozofijami joga?ara in madhjamaka ter z literaturo Pragnjaparamite ( Prajn?p?ramit? ) ? in krajevnih kitajskih tradicij, kot so taoizem in budizem hujan . Iz Kitajske se je zen kasneje raz?iril ju?neje, v Vietnam ter proti vzhodu, na Korejo in na Japonsko .

Etimologija [ uredi | uredi kodo ]

Japonska beseda ≫zen≪ je sinojaponska izgovorjava kitajskega znaka ? , ki ga v sodobni standardni mandarin??ini izgovarjamo kot [t??an] , vendar so ga v srednji kitaj??ini verjetno izgovarjali kot [d???en] . [1] Izraz ≫zen≪ je pravzaprav kraj?ava redko rabljene dolge oblike zena (?那), oziroma mandarinske besede ?ana . Vse oblike teh izrazov izvirajo iz sanskrtske besede dhjana ( ????? ) ( pali : d?hana ), ki se nana?a na posebno vrsto meditacije. [2] Sanskrtska beseda izvira iz indoevropskega korena *dhei?- , ki pomeni ≫videti≪ ali ≫gledati≪. Kljub temu da zahodni svet ve?inoma uporablja besedo ≫zen≪, je ta oblika budizma znana tudi kot ?an na Kitajskem , seon v Koreji , thien v Vietnamu in dhjana v Indiji .

Mitologija [ uredi | uredi kodo ]

V zenu najdemo razne legende in mitologije , ki so ve?inoma del kitajskega in japonskega ljudskega izro?ila, vendar jih je treba lo?evati od zgodovine zena.

Cvetli?na pridiga [ uredi | uredi kodo ]

Cvet lotosa ? vrsta ro?e, ki naj bi jo uporabili v Cvetli?ni pridigi.

Izvor budizma zen pripisujejo Cvetli?ni pridigi , enemu najzgodnej?ih virov iz 14. stoletja. [3] Pravijo, da je nekega dne Buda okrog sebe zbral svoje u?ence za razpravo o dharmi. Ko so bili zbrani okrog njega, je bil Buda popolnoma tih, zato so nekateri mislili, da je utrujen ali bolan. Buda, ?e vedno mol?e?, je z roko dvignil cvet in nekateri u?enci so se trudili razlo?iti, kaj naj bi to pomenilo, ?eprav nih?e od njih ni imel prav. Le Mahakasjapa ( Mah?k??yapa ) je tiho strmel v cvet in naj bi na ta na?in iz Budovega uma, onstran besed, prejel posebno razumevanje. Mahakasjapa, ki je nekako razumel pravi neizrekljivi pomen cveta, se je nasmehnil, Buda pa je nato s slede?im govorom potrdil njegov vpogled:

Jaz imam pravo oko dharme, ?udoviti um nirvane, pravo obliko brezobli?nega, subtilna vrata dharme, ki ne temeljijo na besedah ali ?rkah, temve? na posebnem prenosu onstran svetih spisov. Te stvari zaupam Mahakasjapi. [3]

Tako se je s pomo?jo zena razvila pot, ki se osredoto?a na neposredno izkustvo in ne na razumska prepri?anja ali razkrita sveta besedila. Modrost se ni prena?ala v pisni obliki, temve? iz roda v rod, od u?itelja do u?enca, v obliki neposrednega u?enja. Navadno u?ijo, da je rod u?iteljev zena neprekinjen in sega vse od Bude pa do dana?njega ?asa. Zgodovinsko gledano je ta trditev sporna zaradi pomanjkanja dokazov. D. T. Suzuki meni, da so to trditev izna?li hagiografi, da bi zenu dali pridih legitimnosti in presti?a. [4]

Bodhidharma [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Bodhidharma .
Bodhidharma . Lesorezni odtis; avtor: Jo?ito?i , 1887.

Od Mahakasjape, preko raznih drugih u?iteljev in u?encev, je dharmo prejel tudi indijski menih Bodhidharma. Nemalo u?enjakov je domnevalo, da Bodhidharma kot oseba ni nikoli zares obstajal, ampak je bil kombinacija raznih zgodovinskih likov v razponu nekaj stoletij. [5]

V Pesmi razsvetljenja (證道歌 Zhengdao g? ), katere avtor je Y?ngji? Xuanjue (665-713) [6] ? eden izmed glavnih u?encev Huinenga , 6. patriarha budizma ?an ? je zapisano, da je bil Bodhidharma 28. patriarh od Mahakasjape, u?enca ?akjamuni Bude , ter prvi patriarh budizma ?an:

: Mahakasjapa je bil prvi, ki je vodil linijo prenosa;

osemindvajset O?etov mu je sledilo na Zahodu.
Lu? je nato preko morja prispela v to de?elo
in Bodhidharma je tu postal Prvi O?e:
njegov pla??, kot nam je znano, je predalo ?est O?etov
in z njihovo pomo?jo je mnogo umov ugledalo Lu?. [7]

Legenda pravi, da je Bodhidharma kar nekaj desetletij pre?ivel v jami, kjer je strmel v jamsko steno in meditiral. Indijo je zapustil leta 517 n. ?t. in prispel na Kitajsko leta 520 n. ?t., da bi budizem raz?iril po Aziji. Ko je prispel na cilj, je ugotovil, da je budizem, ki je bil tam ?e uveljavljen, sprevr?en zaradi vra?everne bogaboje?nosti ter da mu manjka pravi uvid. Bodhidharma se je iz tega naslova osredoto?il na neposredno razumevanje posameznikovega izkustva pod vodstvom u?itelja zena, hkrati pa je odvra?al zgre?eno ?a??enje bud zavoljo vra?everja. Bodhidharmi pogosto pripisujejo Pridigo krvnega obtoka ( ≫Bloodstream Sermon≪ ), ki je bila pravzaprav napisana precej ?asa po njegovi smrti.

: Bude ne re?ijo Bud. ?e za iskanje Bude uporablja? um, ne bo? videl Bude. Dokler Budo i??e? drugje, ne bo? videl, da je tvoj lastni um Buda. Ne uporabljaj Bude za ?a??enje Bude. In ne uporabljaj uma za priklic Bude. Bude ne recitirajo suter . Bude se ne dr?ijo zapovedi in Bude ne kr?ijo zapovedi. Bude se ne dr?ijo ali kr?ijo ni?esar. Bude ne delajo dobrega ali zlega.

Da bi na?el budo, mora? videti svojo naravo. [8]

Druga slavna legenda o Bodhidharmi govori o njegovem sre?anju s cesarjem Wujem. Cesar Wu se je zanimal za budizem in potro?il veliko vsoto javnega premo?enja za ustanovitev budisti?nih samostanov na Kitajskem. Ko je izvedel, da je na Kitajsko pri?el velik budisti?ni u?itelj, Bodhidharma, se je ?elel z njim sestati. Ko sta se sre?ala, ga je cesar Wu vpra?al, koliko dobre karme je dobil zaradi svoje plemenite podpore budizma? Bodhidharma mu je odgovoril: ≫Prav ni?.≪ Cesar ga je nato vpra?al: ≫Kaj pa je potem resnica (budisti?nih) u?enj?≪ ≫Neizmerna praznina, ni? svetega,≪ mu je odgovoril Bodhidharma. Cesar Wu je ?e vedno vztrajal: ≫Kdo pa si potem ti, ki stoji? pred menoj?≪ ≫Ne vem,≪ mu je odgovoril Bodhidharma in od?el.

Spet, druga legenda o Bodhidharmi pripoveduje, kako je neko? obiskal ?aolinski tempelj v kraljestvu Wei, kjer je menihe nau?il sklop vaj, ki so kasneje postale temelj za ?aolinske borilne ve??ine. [5]

Zgodnja zgodovina [ uredi | uredi kodo ]

Ve?ji del zgodovine zena je tesno prepleten z mitologijo, kot je opazno v prej?njih odstavkih. Zgodovinski viri, potrebni za celovit in natan?en opis zgodovine zena, ne obstajajo ve?. ?an, kot je obi?ajno poznan v budizmu zen zgodnje Kitajske, se je verjetno razvil iz vzajemnega vpliva budizma mahajana in taoizma. Nekateri u?enjaki prav tako trdijo, da so korenine ?ana jogijske vaje, ?e posebej kamathana ( kamma??h?na ), pozornost na svojo aktivnost in na okolico, in kasina ( kasi?a ), popolna osredoto?enost uma. [3]

Ko je budizem vstopil na Kitajsko, je nanj vplival stik s taoisti?nimi verami. [9] Tedanji prevajalci so budisti?ne svete spise prevajali s taoisti?nim besednjakom, ker so budizem dojemali kot nekak?no tujo obliko taoizma. [10] V obdobju tang, je taoizem vklju?eval zna?ilne budisti?ne elemente, kot so samostani, vegetarijanstvo , prepoved u?ivanja opojnih substanc, doktrino praznine ter zbiranje svetih besedil v ≫trojno urejenost≪. V tem ?asu je budizem ?an postal najve?ja lo?ina kitajskega budizma . [3]

Ustanovitev ?ana tradicionalno pripisujejo indijskemu princu Bodhidharmi (zgodnje peto stoletje [11] ), ki je na Kitajsko pripotoval, da bi pou?eval ≫poseben prenos zunaj svetih spisov≪, ki ≫ne temelji na besedah≪. Bodhidharma se je nastanil v kraljestvu Wei, kjer je za svoja u?enca vzel Daoyuja in Huikeja . Na za?etku so Bodhidharmovo u?enje na Kitajskem imenovali ≫Indijska sekta Ene poti≪. [12] Ena pot (sanskrt ekay?na ), poznana tudi kot Najve?ja pot ali Budova pot, je razlo?ena v Lankavatara sutri , ki je bila tesno povezana z Bodhidharmo. Kljub temu oznaka ≫sekta Ene poti≪ ni pre?la v splo?no uporabo, zato je u?enje Bodhidharme postalo znano kot sekta ?an, zaradi primarnega osredoto?anja na izvajanje in vadbo ?ana. Tik pred smrtjo je Bodhidharma kot svojega naslednika izbral Huikeja. Tako je Huike postal prvi kitajski partiarh ter drugi patriarh ?ana na Kitajskem. Bodhidharma naj bi Huikeju, kot znamenje prenosa dharme, zapustil tri predmete: pla??, skledo in kopijo Lankavatara sutre. Prenos se je nato nadaljeval od drugega patriarha, Huikeja, do tretjega, Sengcana , ?etrtega, Dao Xina in do petega patriarha, Hongrena .

?esti in zadnji patriarh, Huineng (638?713), je bil eden izmed velikanov zgodovine ?ana, zato ga imajo vse dana?nje ?ole za svojega prednika. Kljub temu dramati?na zgodba Huinengovega ?ivljenja govori o spornosti njegovega naziva patriarha. Potem ko ga je Hongren, peti patriarh, izbral in mu podelil naziv, je bil Huineng prisiljen pono?i zbe?ati na jug, v tempelj Nanhua , da se je izognil srdu Hongrenovih ljubosumnih starej?ih u?encev. Kasneje, sredi osmega stoletja, so menihi, ki so se imeli za Huinengove naslednike in se imenovali Ju?na ?ola, javno nasprotovali naslednikom Hongrenovega javno priznanega u?enca, Shenxiuja (神秀). U?enjaki so prepri?ani, da na tej to?ki (polemika teh dveh nasprotujo?ih si struj) ?an vstopi v obmo?je polno dokumentirane zgodovine. Poleg nesoglasja o nasledstvu, je Ju?na ?ola povezana z u?enjem, da je razsvetljenje nenadno, medtem ko je Severna ?ola u?ila, da razsvetljenje dose?emo postopoma. S?asoma je postala Ju?na ?ola prevladujo?a, njihovi severni tekmeci pa so izumrli. Sodobni raziskovalci dvomijo v pristnost te zgodbe, saj so edini pre?iveli viri delo ?lanov Ju?ne ?ole.

Sledi seznam ?estih patriarhov ?ana na Kitajskem, kot jih navajajo tradicionalni viri:

  1. Bodhidharma (????????) pribli?no 440 - pribli?no 528
  2. Huike (慧可) 487 - 593
  3. Sengcan (僧燦) ? - 606
  4. Daoxin (道信) 580 - 651
  5. Hongren (弘忍) 601 - 674
  6. Huineng (慧能) 638 - 713

Pet hi? zena [ uredi | uredi kodo ]

Klasi?ni zen, ki se je razvijal predvsem v dinastiji Tang na Kitajskem, je tradicionalno in zgodovinsko razdeljen v Pet hi? zena ali pet ≫?ol≪. V tedanjem ?asu jih niso dojemali kot ?ole ali sekte, a jih je kasneje zgodovina tolma?ila na tak na?in. Na za?etku ?ole niso bile institucionalizirane, bile so brez dogme, u?iteljev, ki so jih ustanovili, pa niso malikovali.

Pet hi? zena so [13] :

Ve?ina rodbin zena v Aziji in drugod po svetu se je izvirno razvila iz prvotnih petih hi? zena.

Zenovska u?enja in prakse [ uredi | uredi kodo ]

Temelji [ uredi | uredi kodo ]

Zen, tako kot druge ?ole budizma mahajana, trdi, da imajo vsa ?ute?a bitja Budovo naravo , univerzalno naravo prirojene modrosti (sanskrt, prajn? ) in vrline ter poudarja, da Budova narava ni ni? drugega kot zgolj narava uma. Namen izvajanja zena je s pomo?jo meditacije in pozornosti na vsakodnevna izkustva odkriti to Budovo naravo v vsakem posamezniku. Tisti, ki izvajajo zen, verjamejo, da jim to daje nove perspektive in vpoglede v obstoj, kar na koncu pripelje do razsvetljenja.

Za razliko od ?tevilnih drugih budisti?nih lo?in zen odvra?a zana?anje na verska besedila in razprave o metafizi?nih vpra?anjih. Zen meni, da te stvari posameznika zavajajo, da i??e zunanje odgovore, namesto da bi v samemu sebi poiskal neposredno, intuitivno zaznavo Budove narave. To notranje iskanje je poznano pod mnogimi imeni, kot so ≫introspekcija≪, ≫korak nazaj≪, ≫pogled v notranjost≪ itd.

V tem pogledu lahko zen, kot na?in poglobitve duhovne prakse in v primerjavi z drugimi religijami, dojemamo kot izjemno nefilozofsko, ikonoklasti?no , svobodnja?ko in prakti?no veroizpoved. Pomembnost neodvisnosti od pisane besede v zenu je pogosto napa?no razumljeno kot nasprotovanje uporabi besed. Vendar je zen globoko zakoreninjen v pisnih u?enjih Gavtama Bude in v filozofiji budizma mahajana. Zen torej poudarja, da se je prebujenje, ki ga je u?il Buda, pojavilo s pomo?jo meditacije, ne pa preko besed, ki jih je prebral ali odkril, zato tudi drugi ljudje s pomo?jo meditacije lahko odkrijejo enaka spoznanja, kot jih je Buda.

U?enja o tehniki in vadbi gledanja v notranjost najdemo v mnogih sutrah in drugih besedilih budisti?nih kanonov, na za?etku na Kitajskem pa se je zen zatekal predvsem k Mahajana sutram in ?e posebej k Lankavatara sutri . Zen so na za?etku povezovali s slednjo sutro, zato ker je Bodhidharma pou?eval meditacijske tehnike prav s pomo?jo Lankavatara sutre. Kitajski zen je svojo slavno neodvisnost od katerega koli svetega spisa deloma vzgojil kot odziv na tak?no omejeno istovetenje z enim samim besedilom. Kljub temu pa podrobnej?i pregled u?enj zgodnjih mojstrov zena jasno razkriva njihovo dobro poznavanje verskih spisov. Na primer: v Tribunski sutri ?estega patriarha in ustanovitelja, Huinenga, ta slaven ≫nepismen≪ mojster zena navaja in razlaga Diamantno sutro , Lotos sutro , Vimalakirti sutro , ?urangama sutro in Lankavatara sutro.

S prihodom budizma na Kitajsko, je bila doktrina treh temeljnih praks ? vadba kreposti in upo?tevanja naukov (sanskrt, ?ila ), urjenje uma s pomo?jo meditacije ( dhjana ), v?asih imenovano tudi osredoto?anje ( samadhi ) ter vadba razsodnosti in modrosti ( pragnja ) ? ?e osnovana v Pali kanonu . [14] Ko se je budizem prilagodil kitajski kulturi, so se v povezavi z u?enji razvile tudi tri vrste u?iteljev, ki so bili izurjeni na enem izmed treh podro?ij. Vinaja mojstri so se podrobno spoznali na vsa pravila discipline za menihe in nune. Dhjana mojstri so bili ve??i v izvajanju meditacije, dharma mojstri pa bili dobro podkovani v budisti?nih svetih spisih. Kmalu so nastali samostani in vadbeni centri, kjer so se osredoto?ali na vadbo vinaje ali na preu?evanje svetih spisov. Dhjana ali ?an mojstri so obi?ajno raje vadili v samotnih pu??avni?kih ko?ah ali pa so sodelovali z vinaja samostani in v sutra centrih.

V poznem petem stoletju so se dhjana mojstri zena, ki so sledili Bodhidharmovim naukom, osredoto?ili predvsem na izvajanje meditacije ter menili, da zgolj upo?tevanje pravil discipline ali intelektualnih u?enj svetih spisov ne poudarja dovolj dejanske vadbe in osebnega izkustva Budove meditacije, ki ga je pripeljala do prebujenja. Prebujenje v slogu Bude, ne slepo upo?tevanje pravil ali u?enje besedil na pamet, je postalo vodilno geslo prista?ev dhjana zena. Dvesto let po Bodhidharmi, na za?etku dinastije Tang, za ?asa Damana Hongrena (601-674), je postal zen Bodhidharmovih naslednikov priznan kot lo?ena in pristna ?ola budizma. [15]

Jedro zena je sede?a meditacija, znana tudi kot zazen . Zazen vklju?uje tako dr?o, v kateri je Buda do?ivel razsvetljenje, kot tudi elemente pozornosti in osredoto?anja , ki so del plemenite osem?lene poti , ki jo je u?il Buda. Vsa temeljna Budova u?enja ? pet predpisov , skandha in trije pe?ati obstoja ? so pomembni sestavni del zena. Za razliko od ve?ine budistov, ki globoko spo?tujejo dolo?ene kraje, imenovane bodhimandala (krog ali kraj razsvetljenja), zen budisti menijo, da se bodhimandala lahko nahaja kjer koli oseba sedi v pristni meditaciji.

Zen si kot poganjek budizma mahajana deli mnogo gonilnih na?el te ?ole, ?e posebej ideal bodhisattve . Zen, poleg zgodovinskega Bude, ?asti ?e nekatere zna?ilne like iz mahajana tradicije, kot so Guanjin ( Gu?ny?n ), Manjd?u?ri ( Manju?r? ), Samantabhadra in Amitabha . Kljub temu da poudarja prenos u?enj neodvisno od svetih spisov, se je zen mo?no opiral na Mahajana sutre, ?e posebej na Sr?no sutro , Diamantno sutro, Vad?ra?edika pranjaparamito, Lankavatara sutro in odstavek Samantamukha parivarta iz Lotos sutre.

Zen je, paradoksno, tudi sam proizvedel bogat korpus literature, ki je postala del njegove prakse in u?enj. Med najzgodnej?imi (okrog 9. stol. n. ?t.) in najbolj preu?evanimi besedili zena je Tribunska sutra ?estega patriarha, ki jo v?asih pripisujejo Huinengu. Druga besedila obsegajo ?e razne zbirke koanov in ??b?genz? Dogen Zend?ija.

Urjenje zena poudarja vsakodnevno vadbo, skupaj z intenzivnimi intervali meditacije. Pomemben del prakse zena je skupna vadba. D. T. Suzuki je napisal, da so elementi zenovskega ?ivljenja poni?nost, marljivost, slu?enje in pomo? drugim, molitev in hvale?nost ter meditacija. [16] Kitajski mojster zena Baizhang (720?814 n. ?t.) je avtor znamenitega reka, ki je bil vodilno na?elo njegovega ?ivljenja: ≫Dan brez dela je dan brez jela.≪ [17]

Zen meditacija [ uredi | uredi kodo ]

Zazen [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: zazen .

Kot namiguje ?e beseda ≫zen≪, je sede?a zen meditacija jedro vadbe zena. V japon??ini se imenuje zazen (坐?; kitajsko tso-?an ali zuochan v pre?rkovanju pinjin). Med zazenom oseba obi?ajno zavzame sede?o dr?o, kot na primer polo?aj lotosa , pollotosa, burmanski polo?aj ali polo?aj seiza . Za uravnavanje uma oseba svojo pozornost usmeri k ?tetju, opazovanju dihanja ali v energijski center pod popkom (kitajsko dan tian , japonsko tanden ali hara ). [18] Za sedenje pogosto uporabljajo okroglo blazino ( zafu , 座蒲), ki jo polo?ijo na oblazinjeno rogoznico ( zabuton , 座布?), redkeje pa uporabljajo tudi stole. V japonskem rinzai zenu osebe navadno sedijo tako, da so obrnjene proti centru sobe, medtem ko so v japonski soto tradiciji meditanti obrnjeni proti steni.

V soto zenu je meditacija ?ikantaza (≫le sedenje≪, 只管打坐), meditacija brez objektov, primarna oblika vadbe. Oseba se poizku?a zavedati toka misli in jim brez vme?avanja pusti, da se dvignejo na povr?je uma in spet izginejo. Obse?nej?a filozofska in fenomenolo?ka razlaga te prakse se nahaja v Dogenovemu ??b?genzu , na primer v poglavju ≫Na?ela zazena≪ [19] in v poglavju ≫Splo?no priporo?eni napotki za zazen≪. [20] Rinzai zen pa poudarja pozornost na dihanje in vadbo koanov .

?as, ki ga meditanti vsakodnevno porabijo za zazen, se razlikuje od posameznika do posameznika. Dogen za laike priporo?a vsaj pet minut ali ve? vsakodnevne meditacije. Klju? je vsakodnevna rutina, saj zen u?i, da se bo ego ?e po naravi opiral, zato je disciplina vsakodnevne rutine bistvena. Zen menihi obi?ajno vsak dan izvajajo od ?tiri do ?est zazen meditacij, vsaka pa traja od 30 do 40 minut.

Meditacijo kot vadbo lahko izvajamo v vsakem polo?aju. Na primer, meditacijska hoja se imenuje kinhin . Zaporedni intervali zazena so navadno povezani s kraj?imi meditacijskimi hojami, ki razbremenijo noge.

Ses?in [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: ses?in .

Ses?in (接心, ?心, 攝心), dobesedno ≫zbiranje uma≪, je interval intenzivne skupinske meditacije (zazen) v zen samostanu . Vsakodnevna samostanska rutina od menihov zahteva ve?urno meditacijo, med ses?inom pa se skoraj izklju?no posvetijo vadbi zazena. ?tevilni 30-50 minutni intervali meditacije so prepleteni s kraj?imi odmori za oddih, obedi in v?asih kratkotrajnim delom (jap. samu ), vse aktivnosti pa izvajajo ?im bolj pozorno, kot pri meditaciji. No?ni spanec traja 7 ur ali manj. Med ses?inom mojster zena intenzivno meditacijo v?asih prekine z javnimi govori ( tei?o ) in zasebnimi razgovori z u?enci (ki se lahko imenujejo dokusan , daisan ali sanzen ).

Pri sodobnih budisti?nih vadbah na Japonskem in na zahodu ses?ine pogosto obiskujejo tudi lai?ni u?enci. Tak?en program obi?ajno traja 1, 3, 5 ali 7 dni. Sedem dnevni ses?ini se v mnogih zen centrih odvijajo nekajkrat letno, ?e posebej v spomin na Budovo prebujenje. Pri tem rohatsu ses?inu si osebe prizadevajo umiriti klepet uma do to?ke ustavitve razmi?ljanja, samadhija , ken?oja ali satorija .

Ena izmed zna?ilnosti skupinske zen meditacije je uporaba keisakuja , plo??ate lesene palice ali letve, s katero mojster ohranja u?ence osredoto?ene in budne.

U?itelj zena [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: u?itelj zena .
Ta japonska kaligrafija Bodhidharme pravi: ≫Zen ka?e neposredno v ?love?ko srce; odkrij svojo naravo in postani Buda.≪ Avtor je Hakuin Ekaku (1685-1768)

Ker tradicija zena poudarja neposredno komunikacijo za razliko od preu?evanja spisov, je u?itelj zena tradicionalno igral osrednjo vlogo. U?itelj zena je oseba, posve?ena v katero koli tradicijo zena, da pou?uje dharmo, vodi u?ence in meditacijo ter izvaja obrede. Pomemben pojem vseh sekt zena je ideja o prenosu dharme : rod avtoritete, ki sega nazaj, vse do ?akjamuni Bude in ki se prena?a od vsakega slede?ega mojstra na njegove u?ence. Ta pojem se navezuje na ideje, ki so izra?ene v Bodhidharmovemu opisu zena:

Poseben prenos zunaj svetih spisov; (?外別傳)

brez zana?anja na besede in ?rke; (不立文字)
neposredna usmerjenost v ?love?ki um; (直指人心)

odkritje svoje narave in doseganje budovstva.(見性成佛) [21]

V knjigi Pogled skozi zen [22] John McRae raziskuje te prenose tradicije iz roda v rod, kot osrednji aspekt budizma zen. Ta genealo?ki pristop, ki je tako zna?ilen za samorazumevanje zena, sicer ni popolnoma brez primere, a ima nekatere edinstvene lastnosti. Njihov pristop je:

Sorodstven (vklju?uje medsebojno delovanje med posamezniki, zato ne temelji le na trudu enega ?loveka), generacijski (urejen je po modelu star?-otrok ali u?itelj-u?enec) in ponavljajo? (namenjen imitaciji in ponavljanju v ?ivljenjih sedanjih in prihodnjih u?iteljev in u?encev). [23]

McRae predstavlja podrobno kritiko rodbinskega sistema, vendar tudi priznava, da je le-ta osrednji element zena ? celo do te mere, da si je te?ko predstavljati zen, ki zavra?a rodbine. Zato so, na primer, v japonski ?oli soto rodbinska drevesa postala osrednji del sanmatsu ja, dokumentov o prenosu dharme. V zenovskih templjih in samostanih je torej obi?ajno, da v vsakodnevnih molitvah izre?ejo tudi ime rodbine ?ole.

Na Japonskem so med obdobjem Tokugava (1600?1868) nekateri za?eli dvomiti v rodbinski sistem in njegovo veljavnost. Mojster zena, Dokuan Genko (1630?1698), je javno podvomil v potrebo po pisnem priznanju od u?itelja in to odslovil kot ≫papirni zen≪. Tudi ?tevilni drugi u?itelji zena iz tega obdobja niso bili zvesti rodbinskim sistemom. Take posameznike so imenovali mu?i dokugo (無師獨悟, ≫neodvisno razsvetljeni, brez [pomo?i] u?itelja≪) ali d?igo d?i?o (自悟自?, ≫samorazsvetljeni in samopotrjeni≪). Sodobni zenovski budisti kriti?no obravnavajo tudi vpra?anja o dinamiki rodbinskega sistema, ki so jih delno navdihnile akademske raziskave zgodovine zena.

?astni nazivi, ki se uporabljajo pri govoru z ali o u?itelju zena so v kitaj??ini: 法師 fa?i , 禪師 ?an?i ; v korej??ini: 스님 s?nim ( seunim ), 船社 (禪師) s?n sa ( seon sa ); v japon??ini: 和? (おしょう) o??, 老師 (ろうし) ro?i , 先生 (せんせい) sensei ; in v vietnam??ini: th?j . Mnogi od teh nazivov se ne uporabljajo le v zenu, ampak se uporabljajo tudi na splo?no za budisti?ne menihe; naziv sensei pa je mo? najti tudi izven budizma.

Zahodnja?ki izraz mojster zena se v praksi pogosto uporablja, ko beseda te?e o pomembnih u?iteljih, ?e posebej o starodavnih in o srednjeve?kih. Kljub temu ne obstajajo posebni kriteriji, po katerih se lahko oseba okli?e za mojstra zena. Izraz je manj pogost v povezavi s sodobnimi u?itelji. V zenovski ?oli Open Mind Zen School so angle?ki izrazi nadomestili japonske, da bi se izognili zmedi. ≫Pomo?nik u?itelja zena≪ je oseba, ki ima pooblastila, da lahko pri?ne u?iti, vendar je ?e vedno pod nadzorom svojega u?itelja. Naziv ≫u?itelj zena≪ nana?a na osebo, ki lahko pou?uje brez usmerjanja nadrejenih, naziv ≫mojster zena≪ pa se nana?a na osebo, ki je u?itelj zena in je ustanovil svoj u?ni center.

Koani [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: koan .
Kitajska pismenka za ≫ni?≪ oz. ≫ne-stvar≪. Pojavi se v slavnemu koanu D?aod?ouov (Zhaozhou) pes .

Zen budisti lahko vadijo poglabljanje v koan med sede?o meditacijo ( zazen ), meditacijsko hojo ( kinhin ) in med vsemi drugimi dnevnimi aktivnostmi. Na vadbo koana daje ?e posebej velik poudarek japonska ?ola rinzai , vendar se koani pojavljajo tudi v drugih ?olah in vejah zena, odvisno od rodbine u?itelja. [24]

Koan (≫ljudska prilika≪) je zgodba ali dvogovor, ki se obi?ajno navezuje na zen ali drugo budisti?no zgodovino; najbolj pogosto je v obliki anekdote, ki vklju?uje zgodnje kitajske mojstre zena. Te anekdote so prakti?ni primeri modrosti slavnih u?iteljev zena in jih lahko uporabijo za preverjanje u?en?evega napredka v vadbi zena. Koani pogosto izgledajo paradoksni ali kot jezikovno nesmiselni dvogovori in vpra?anja, za zen budiste pa je koan ≫kraj, ?as in dogodek, ko se razkrije resnica≪, [25] neomejena z nasprotovanji in razlo?evanji jezika. Da bi lahko odgovoril na koan, se mora u?enec lo?iti od pojmovnega in logi?nega na?ina mi?ljenja, tako da se, kot pri umetni?ki ustvarjalnosti, primeren uvid dvigne na povr?je uma naravno in spontano.

Koani so se razvili na Kitajskem v kontekstu odprtih vpra?anj in odgovorov na u?nih urah, ki so jih vodili kitajski mojstri zena. V dana?njem ?asu u?enec zena svojemu u?itelju prika?e obvladovanje dolo?enega koana v zasebnem pogovoru (jap. dokusan (??), daisan (代?) ali sanzen (??)). U?itelji zena svetujejo, da naj bi probleme koanov jemali skrajno resno ter da bi se jih lotili kot, da bi ?lo za ?ivljenje ali smrt. Koani nimajo to?no dolo?enih in edinstvenih odgovorov, zato mora oseba na svoj na?in mojstru zena odgovoriti in pokazati razumevanje koana in zena. U?itelj lahko nato potrdi ali zavrne odgovor in vodi u?enca v pravo smer. Obstajajo tudi razli?ni komentarji na koane, ki so jih napisali izku?eni u?itelji in ki lahko slu?ijo kot vodilo za pravo razumevanje. Ti komentarji predstavljajo veliko vrednost za sodobne akademske raziskovalce koanov.

Prepevanje in liturgija [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: budisti?no prepevanje .

V ?tevilnih zen samostanih in centrih je uveljavljen obi?aj vsakodnevnih liturgi?nih obredov. ?lani prepevajo pomembnej?e sutre, kot je na primer Sr?na sutra , 25. poglavje Lotos sutre (pogosto imenovana tudi ≫Avalokite?vara sutra≪), Pesem zavedanja draguljnega ogledala, Mantra velikega so?utja (≫Daihishin Dharani≪) ter druge manj znane mantre.

Oltar, kjer opravljajo daritve podobam Bude ali bodhisattev , se imenuje butsudan . Enak izraz se uporablja tudi v japonskih domovih, kjer osebe molijo in komunicirajo s preminulimi dru?inskimi ?lani. V tem pogledu liturgijo v zenu lahko dojemamo kot na?in povezave z bodhisattvami iz preteklosti. Liturgijo pogosto uporabljajo med pogrebi, spominskimi slovesnostmi in drugimi posebnimi prilo?nostmi, kjer na pomo? kli?ejo nadnaravne mo?i.

Prepevanje in skandiranje se obi?ajno osredoto?a na glavne bodhisattve, kot sta Avalokite?vara in Mand?usri . Sode? po budizmu mahajana so bodhisattve nebe?ka bitja z izjemnimi zaobljubami, da bodo osvobodila vsa bitja iz samsare (kroga rojstva, smrti in ponovnega rojstva), medtem ko bodo sama ostala v samsari. Ker je eden od ciljev zen budistov hoditi po poti bodhisattve, skandiranje uporabljajo kot na?in za povezovanje s temi bitji ter kot sredstvo za uresni?itev tega ideala v njih samih. Na primer, z nenehnim skandiranjem Avalokite?vara sutre, um osebe postane pre?et z idealom bodhisattve. Najvi?ji cilj je podan na koncu sutre: ≫Zjutraj bodi eno z Avalokite?varo, zve?er bodi eno z Avalokite?varo≪. S spoznanjem praznine samega sebe in mahajanskega ideala vseprisotne Budove narave , se posameznik zave, da med njim samim in kozmi?no bodhisattvo ni razlike. Modrost in so?utje bodhisattve h kateri oseba moli je enaka notranji modrosti in so?utju molivca. Na ta na?in se dvojnost med subjektom in objektom, osebo in bodhisattvo, pevcem in sutro kon?a.

Neki sodobni ro?i opravi?uje skandiranje suter tako, da se naslanja na besede mojstra Dogena . [26] Dogen je znan po temu, da je izpodbil izjavo: ≫Naslikani ri?evi kola?i ne pote?ijo lakote≪. To pomeni, da sutre, ki so le simboli, kot naslikani ri?evi kola?i, ne morejo pote?iti duhovne lakote. Dogen pa je spoznal, da med metaforo in resni?nostjo ni lo?enosti. ≫Med slikami, ri?evimi kola?i ali katero koli drugo stvarjo ni razlike.≪ [27] Simbol in to, kar je simbolizirano sta v bistvu enaka, zato lahko le sutre resni?no pote?ijo duhovne potrebe.

Za razumevanje tega nedualisti?nega odnosa na izkustveni ravni mora oseba liturgijo izvajati zelo intimno. [28] O razlikovanju med liturgijo in obredom Dogen pravi slede?e: ≫Pri obredu so oblike in so zvoki, je razumevanje in verovanje. Pri liturgiji obstaja le intimnost.≪ Oseba mora liturgijo poslu?ati in govoriti ne le z enim ?utilom, temve? s ≫celim telesom in duhom≪. Na ta na?in oseba odstrani pregrado med njo samo in liturgijo. Zato Dogen u?i: ≫Poslu?aj z o?mi in glej z u?esi.≪ Ko se oseba s svojo celotno bitjo osredoto?i na neko prakso, prese?e dvojnost. Dogen pravi: ≫Ne zana?aj se na o?i in celotno telo in um bosta postala oko; ne zana?aj se na u?esa in celotno vesolje bo postalo uho.≪ Intimno skandiranje zato posamezniku omogo?a izkustvo nedualisti?ne resni?nosti. Uporaba liturgije je orodje za preseganje starih pojmovanj samega sebe in drugih. S pomo?jo te metode izvajanje liturgije omogo?a spoznanje praznine ( ≫?unjata≪ ), ki je jedro u?enj zen budizma.

Druge tehnike [ uredi | uredi kodo ]

V tradiciji zena obstajajo ?e druge tehnike, ki se na prvi pogled zdijo nenavadne in ki naj bi slu?ile ?okiranju u?encev ter jim na ta na?in pomagale pri osvobajanju od ustaljenih aktivnosti uma. Nekatere metode uporabljajo ?e danes, druge pa najdemo ve?inoma v anekdotah. Ena izmed njih je tudi glasen trebu?ni krik, katsu . V mnogih zenovskih tradicijah dana?njega ?asa, med uradnimi sve?anostmi, u?itelji zena v rokah dr?ijo palico, ki je simbol avtoritete ali pa jo med govori uporabljajo za udarjanje po mizi. Izumrla sekta fuke zen je bila znana po suizenu , meditaciji s ?akuha?ijem , ki ga nekateri zenovski budisti ?e danes izvajajo.

?an na Kitajskem [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: budizem na Kitajskem .

V stoletjih po prihodu budizma na Kitajsko je ?an postal najve?ja sekta kitajskega budizma in je, kljub ≫prenosu onstran svetih spisov≪, proizvedel najve? literature izmed katere koli sekte ali tradicije v kitajski zgodovini. U?itelji, ki naj bi bili Huinengovi nasledniki, so se za?eli cepiti v ?tevilne razli?ne ?ole; vsaka je imela svojevrsten poudarek, vse pa so ohranjale enako temeljno osredoto?enost na meditacijsko prakso, osebne napotke in osebna izkustva.

V poznem obdobju dinastije Tang in Song se je ?an tradicija nadaljevala po zaslugi mnogih uglednih u?iteljev, kot so Mazu ( Gilesovo pre?rkovanje : Ma-tsu ; jap.: Baso), Shitou ( Shih-t'ou ; jap.: Sekito), Baizhang ( Pai-chang ; jap.: Hjakujo), Huangbo ( Huang-po ; jap.: Obaku), Linji ( Lin-chi ; jap.: Rinzai) in Yunmen (jap.: Ummon), ki so razvili posebne u?ne metode, ki so kasneje postale zna?ilnosti petih hi? (五家) ?ana. Te hi?e so: guijang (?仰宗), lind?i (臨濟宗), kaodong (曹洞宗), junmen (雲門宗) in fajan (法眼宗). Ta seznam ne vklju?uje zgodnej?e ?ole, kot je Mazujeva ?ola Hongzhou (洪州宗).

Med dinastijo Song (960?1279) je lo?ina lind?i absorbirala ?ole guijang, fajan in junmen. V tem obdobju so se razne u?ne metode ?ana postopno izoblikovale v prakso gong-an ( koan ), ki je postala zna?ilnost te ?ole budizma. Sode? po besedah Miure in Sasakija je ≫za ?asa ?ivljenja Juanvujevega naslednika, Ta-hui Tsung-kaota (大慧宗?; Daie Soko, 1089-1163), koan vstopil v svojo odlo?ilno fazo.≪ [29] Vadba gong-ana je prevladovala v ?oli lind?i, kateri sta pripadala tudi Yuan-wu in Ta-hui ( pinjin : Dahui), vendar je bila v manj?em obsegu prisotna tudi v ?oli kaodong. Slogi pou?evanja in besede klasi?nih mojstrov so zbrani v pomembnih besedilih, kot so na primer Wumenova Vrata brez vrat (1228), Yuan-wujevo Poro?ilo modre pe?ine (1125) in Wumenova Knjiga vedrine (1223). V teh besedilih so zabele?ene klasi?ne gong-an prilike, skupaj z verzi in proznimi komentarji, ki jih preu?ujejo generacije u?encev vse do danes.

?an je ostal vplivna verska sila na Kitajskem, kjer je cvetel tudi v obdobju po dinastiji Song in vse do dana?njega ?asa proizvedel obse?no ?tevilo verskih besedil. ?an so, skupaj z amidizmom , pou?evali v mnogih kitajskih budisti?nih samostanih, kljub temu, da se od slednjega tradicionalno razlikuje. S?asoma je mnogo njunih razlik izginilo in mnogi mojstri so pou?evali tako ?an kot tudi amidizem. V dinastiji Ming je ?an do?ivel preporod zaradi u?iteljev kot so bili Hanshan Deqing (?山德?), ki je pou?eval in pisal o obeh strujah budizma, Mijun Juanvu (密雲圓悟), ki je po smrti dobil naziv prvega patriarha obaku zena , Yunqi Zhuhong (雲棲株宏) in Ouxi Zhixu (藕溢智旭).

Po stoletjih upadanja je na za?etku 20. stoletja zopet do?ivel preporod po zaslugi Hsu Yuna , priljubljene osebnosti kitajskega budizma tega obdobja. Dandanes ?tevilni u?itelji ?ana dojemajo Hsu Yuna, Sheng-yena in Hsuan Hua duhovne o?ete, ki so raz?irili ?an v zahodni svet, kjer je enakomerno rasel vse do dana?njih dni.

V sodobnem ?asu, s pojavom Ljudske republike , je ?an do?ivel mo?no zatiranje, vendar si je dandanes na celini ?e precej opomogel, na Tajskem , v Hong Kongu in med v tujini ?ive?imi Kitajci pa je pridobil mnogo prista?ev.

Zen na Japonskem [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: japonski budizem .
Soto menih v Ara?ijami , Kjoto .

Trenutno na Japonskem obstajajo slede?e ?ole zena: soto (曹洞), rinzai (臨?) in obaku (黃檗). Izmed na?tetih je soto najve?ja, obaku pa najmanj?a ?ola. Rinzai zen je razdeljen na ve? podzvrsti, temelje?ih na ?lanstvu v posameznih templjih: Mjo?in-d?i , Nanzen-d?i , Tenrju-d?i , Daitoku-d?i in Tofuku-d?i .

Leta 1410 je budisti?ni zen menih iz Nanzen-d?ija, obse?nega tempeljskega poslopja v japonski prestolnici Kjoto , napisal pokrajinsko pesem in naro?il sliko, ki prikazuje prizor iz pesmi. Nato je po obi?aju tedanjega ?asa zbral odzive na sliko tako, da je vplivne menihe in vladne uradnike prosil naj svoja mnenja zapi?ejo in tako ustvarijo pesem ?igad?iku in slikarski zvitek. Tak?ni zvitki so se pojavili v zadnjih dveh desetletjih ?tirinajstega stoletja, zlate dobe t. i. japonske zen kulture , kot prevladujo?a oblika elitne japonske kulture. [30]

?eprav so Japonci ?e stoletja poznali zenu podobne prakse ( taoizem in ?intoizem ), je zen postal lo?ena ?ola ?ele v 12. stoletju, ko je Myoan Eisai potoval na Kitajsko in se vrnil nazaj z namenom, da bi ustanovil ?olo lind?i (rinzai). Desetletja kasneje je Nanpo Jomyo (南浦紹明) prav tako preu?eval lind?i u?enja na Kitajskem preden je osnoval japonsko ?olo otokan , najvplivnej?o vejo lo?ine rinzai. Leta 1215 je Dogen , mlaj?i sodobnik Eisaija, od?el na Kitajsko kjer je postal u?enec mojstra Tiantonga Rujinga . Po njegovi vrnitvi domov je Dogen ustanovil ?olo soto , japonsko razli?ico kaodonga. Rodbino obaku je v 17. stoletju ustanovil kitajski menih Ingen . Ingen je bil ?lan ?ole lind?i, kitajske razli?ice rinzaija, ki se je stoletja razvijala neodvisno od japonske veje. Ko je Ingen po padcu dinastije Ming od?el na Japonsko, so tam njegove nauke dojemali kot lo?eno ?olo. ?ola obaku je svoje ime dobila po gori Obaku (kitaj. Huangbo?an), ki je bila Ingenov dom na Kitajskem.

Nekateri sodobni japonski u?itelji zena, kot sta Daiun Harada in Shunryu Suzuki , so kritizirali japonski zen, ?e? da je formaliziran sistem praznih obredov, kjer redko kdo ≫dose?e≪ samouresni?enje. Trdijo, da so skoraj vsi japonski templji postali dru?inski posli, ki skozi generacije prehajajo iz o?eta na sina ter da se je vloga zen sve?enika pove?ini skr?ila zgolj na ma?evanje pri pogrebih.

Japonska zen ustanova ? vklju?no s sekto soto, glavnimi vejami rinzaija in nekaterimi uglednimi u?itelji ? je bila podvr?ena kritiki zaradi vpletenosti v japonski militarizem in nacionalizem med drugo svetovno vojno in med predhodnim obdobjem. Pomembnej?e literarno delo, ki obravnava to tematiko, je knjiga Zen med vojno [31] (1998) avtorja Briana Victoria, v Ameriki rojenega soto sve?enika. Isto?asno se je potrebno zavedati, da ta vpletenost ni bila omejena le na zen ?ole, temve? so vse ortodoksne japonske budisti?ne ?ole podpirale voja?ko dr?avo. Morda je najbolj presunljivo to, da so bili ?tevilni mojstri zena, znani po svojem povojnem internacionalizmu in podpiranju ≫svetovnega miru≪, med vojno odkriti nacionalisti. [32] Nekateri izmed teh, na primer Haku'un Jasutani , ustanovitelj ?ole sanbo kjodan , pa so izra?ali svoja nacionalisti?na in antisemitska mnenja celo po drugi svetovni vojni.

Odprtost japonskega zena je omogo?ila vadbo zena celo tistim, ki niso budisti, ?e posebej zunaj Azije. Pojavila se je celo kr??anska zen rodbina, kot tudi nekaj rodbin, ki so se opredelile kot nesekta?ke. Ker v zenu ne obstaja uradno upravno telo, je morda nemogo?e ozna?iti katero koli avtenti?no ?olo za ≫hereti?no≪. Zaradi tega bi morda lahko sklepali, da ≫ortodoksnost≪ v zenu ne obstaja, vendar se ve?ina azijskih mojstrov zena s tem ne bi strinjala.

Thi?n (zen) v Vietnamu [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: budizem v Vietnamu .

Budizem thi?n (禪宗 thi?n tong) vietnamsko ime za budizem zen. Beseda thi?n izvira iz izraza ?an zong (禪宗 ali ?宗), ta pa izvira iz sanskrtske besede dhjana.

Sode? po tradicionalnih vietnamskih pripovedih je leta 580 v Vietnam pripotoval indijski menih Vinitaruci , ko je kon?al s ?olanjem pri Sengcanu , tretjemu patriarhu kitajskega zena. To je bil prvi pojav vietnamskega zen budizma. Sekta, ki sta jo ustanovila Vinitaruci in njegov edini u?enec, je kasneje postala poznana kot najstarej?a veja thi?na. Po za?etnem obdobju neznanosti je v 10. stoletju Vinitarucijeva ?ola postala ena izmed najbolj vplivih budisti?nih skupin v Vietnamu, ?e posebej v ?asu patriarha Van-Hanha (umrl 1018). Drugi dve vietnamski ?oli zena sta ?e vo ngon thong , ki je pou?evala Mazujeve nauke, in Thao Duong , ki je vklju?evala pevske tehnike nianfo . Obe ?oli so ustanovili kitajski menihi. Kasneje je eden izmed vietnamskih verskih kraljev ustanovil novo ?olo, imenovano truk lam , ki je nakazovala globoke vplive konfucianizma in taoizma . Vseeno pa je truk lamov ugled v slede?ih stoletjih upadel, ko je na kraljevskem dvoru postal dominanten konfucionizem. V 17. stoletju je skupina kitajskih menihov pod vodstvom Ngujena Thieua ustanovila novo aktivno ?olo, lam te , ki je vietnamska izgovorjava kitajske besede lind?i . V 18. stoletju je nastala bolj udoma?ena razli?ica lam teja, lieu kvan , ki je od tedanjega ?asa prevladujo?a veja vietnamskega zena.

Avtor ?tevilnih knjig in soustanovitelj dharma centra Plum Village v Franciji, Nhat Hanh , je eden izmed najbolj slavnih pripadnikov sinhronega korejskega budizma zen na zahodu.

Seon (zen) v Koreji [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: budizem v Koreji .

Seon je prihajal v Korejo med 7. in 9. stoletjem n. ?t. postopoma, ko so korejski menihi (prete?no iz ?ol hvaom (華嚴) in ≫ le zavest ≪ (唯識)) za?eli potovati na Kitajsko, da bi se nau?ili te novo nastajajo?e tradicije. Mazu je za ?asa svojega ?ivljenja pri?el privabljati korejske u?ence; zgodbe pravijo, da naj bi bil prvi Korejec, ki se je u?il seona Peomnang (法朗). Mazujevi nasledniki so prav tako imeli ?tevilne korejske u?ence in nekateri so se vrnili nazaj v svojo domovino in tam ustanovili ?ole Gusan (≫devet gora≪, 九山). Tudi Taego Bou (1301?1382) se je u?il na Kitajskem in se kasneje vrnil domov, da bi zdru?il Gusan. To so bili za?etki korejskega zena.

Seon je dobil najve?ji zagon in vzpodbudo od meniha Jinula (知訥) (1158?1210), ki je ustanovil reformatorsko gibanje in v Korejo prinesel vadbo koanov. Jinul je dal izgraditi tempelj Songvangsa (松廣寺), ki je imel vlogo novega centra, osredoto?enega na pristno vadbo. Za ?asa Jinulovega ?ivljenja je postal ve?inoma seonski red d?ogje (korejsko ime za Huinenga) prevladujo?a oblika korejskega budizma. Ta polo?aj je obdr?al vse do danes. Ob koncu obdobja gorjeo in med obdobje d?oseon se je red d?ogje najprej zdru?il z u?enja?kimi ?olami budizma, nato pa ga je vladajo?i konfucianisti?ni razred izpodrinil, ?etudi je d?ogje obdr?al svojo mo? zunaj ve?jih mest, med pode?elskim prebivalstvom in asketskimi menihi v gorskih zato?i??ih.

Kljub upadu so se v slede?ih stoletjih pojavljali pomembni u?itelji seona, kot na primer Hyegeun (慧勤), Taego (太古), Gihwa (己和) in Hyujeong (休靜), ki so nadaljevali z razvijanjem osnovnega modela Jinulovega korejskega meditacijskega budizma. Seon dandanes v Koreji ?e vedno izvajajo v ?tevilnih ve?jih meni?kih centrih, pou?ujejo pa ga tudi na univerzi Dongguk, kjer je iz ?tudija te religije mogo?e tudi diplomirati. V sodobni Koreji po ?tevilu ?lanov prvo mesto med veroizpovedmi nedvomno zaseda red d?ogje, ki je po naravi zenovska sekta.

Seon je znan po poudarku na meditaciji, meni?tvu in askezi. Mnogi korejski menihi si ne lastijo skoraj nobenih osebnih stvari in v?asih prekinejo vse vezi z zunanjim svetom. Nekateri menihi so bera?i, ki potujejo od templja do templja, kjer meditirajo. Med menihi, ki menijo, da je izvajanjem meditacije najpomembnej?a stvar, prevladuje pu??avni?ki ?ivljenjski slog.

Korejski budizem je trenutno v stanju po?asnega prehoda. V?asih je bila temelja teorija korejskega budizma Jinulovo na?elo ≫nenadnega razsvetljenja in postopnega spoznanja≪, dandanes pa ima na korejski budizem mo?an vpliv o?ivitev Hui Nengove ideje o ≫nenadnem razsvetljenju in nenadnemu spoznanju≪. ?eprav med ?lani reda d?ogje vlada odpor, se vzdu?je korejskega budizma postopoma spreminja.

Kvan Um ?ola zena ( Kwan Um School of Zen ), ena izmed najve?jih zenovskih ?ol na zahodu, pou?uje obliko seon budizma. Soeng Hjang Soen Sa Nim (roj. 1948) je vodilna dharma u?iteljica mednarodne Kvan Um ?ole zena ter naslednica umrlega Seung Sahn Soen Sa Nima.

Zen v zahodnem svetu [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: budizem na zahodu .

?eprav je te?ko zaslediti, kdaj je zahodni svet za?el dojemati zen kot lo?eno obliko budizma, obisk Soyena Shakuja , japonskega zenovskega meniha, v Chicagu med Parlamentom svetovnih religij leta 1893, pogosto ozna?ujejo kot prelomnico. Med poznimi petdesetimi in zgodnjimi ?estdesetimi leti 20 stoletja, je ?tevilo zahodnjakov, ki so se resno za?eli zanimali za zen, kon?no doseglo pomenljiv nivo.

Zen in zahodnja?ka kultura [ uredi | uredi kodo ]

V Evropi imata iz tematskega stali??a ekspresionisti?no in dadaisti?no gibanje mnogo skupnega z zenom in preu?evanjem koanov. Zgodnji francoski surrealist Rene Daumal je znan po prevodih del D. T. Suzukija kot tudi sanskrtskih budisti?nih besedil.

Eugenova Herrigelova knjiga Zen v umetnosti lokostrelstva [33] (1953), ki opisuje njegovo urjenje v zen borilnih ve??inah , kot je kjudo , je navdihnila ?tevilne zgodnje prista?e zena v zahodnem svetu. Kljub temu so nekateri akademiki, kot je Yamada Shoji, knjigo takoj ob izidu kritizirali. [34]

Britansko-ameri?ki filozof, Alan Watts , je preu?eval zen z izjemnim zanimanjem ter med petdesetimi leti o njem veliko napisal in predaval. Watts je zen razumel kot sredstvo za misti?no preobrazbo zavesti, kot tudi zgodovinski primer nezahodnja?kega, nekr??anskega na?ina ?ivljenja, ki je proizvajal prakti?ne in likovne umetnine .

Jackov Kerouacov roman, Klate?i dharme [35] (1959), je bralcem omogo?il vpogled v bohemsko ?ivljenje majhne skupine ameri?kih mladostnikov iz zahodne obale, ki jih je o?aral budizem in zen. Poleg pripovedovalca je glavni junak romana ≫Japhy Ryder≪, ki predstavlja grob oris Garyja Snyderja . Zgodba temelji na resni?nih dogodkih, ko se je Snyder v Kaliforniji pripravljal na ?tudij zena v japonskih samostanih med letoma 1956 in 1968. [36]

Thomas Merton (1915?1968), trapisti?ni menih in duhovnik [37] , je mednarodno priznan kot eden izmed redkih zahodnja?kih umov, ki se je ?util popolnoma doma?ega v azijski ≫izku?nji≪. Tako kot njegov prijatelj, D. T. Suzuki , je tudi Merton verjel, da mora biti kan?ek zena v vseh avtenti?nih ustvarjalnih in duhovnih izku?njah. Pogovor med Mertonom in Suzukijem [38] raziskuje ?tevilne skladnosti med kr??anskim misticizmom in zenom. [39] [40]

Reginald Horace Blyth (1898-1964) je bil Angle?, ki je leta 1940 odpotoval na Japonsko, da bi dopolnil svoje znanje o zenu. Med Drugo svetovno vojno so ga zaprli v je?o, kjer je za?el pisati. Po vojni je postal zasebni u?itelj kronskega princa. Njegovo najve?je delo je knjiga v petih zvezkih, Zen in zenovski klasiki [41] , izdana leta 1960. V knjigi avtor razglablja o zenovskih temah iz filozofskega stali??a ? pogosto na primerjalni na?in v kombinaciji s kr??anskimi elementi. Njegovi eseji vklju?ujejo dela kot so Bog, Buda in budovstvo (≫God, Buddha, and Buddhahood≪) in Zen, greh in smrt (≫Zen, Sin, and Death≪). Blyth je znan po njegovi navdu?enosti nad zenom, vendar ne na povsem nekriti?en na?in. Njegova dela bi lahko ozna?ili kot neortodoksna, domiselna in zbadljiva.

Kljub temu, da je knjiga Roberta M. Pirsiga , Zen in umetnost vzdr?evanja motorjev [42] leta 1974 postala uspe?nica, ima malo skupnega z zenom kot versko dejavnostjo. Knjiga obravnava idejo Pirsigove metafizike lastnosti iz stali??a glavnega junaka. Pirsig je za ?asa pisanja knjige obiskoval Minnesota Zen Center . Dejal je, da kljub naslovu knjige ≫ne bi smeli povezovati z obse?nim korpusom informacij, povezanih z ortodoksnim zen budizmom.≪ ?eprav Pirsigova knjiga ne obravnava ortodoksne zenovske prakse, razkriva mnoge subtilne vidike zenovskega ?ivljenja in mi?ljenja, ne da bi usmerjala pozornost na katero koli vero ali versko organizacijo.

Mnogi sodobni avtorji so raziskovali odnos med zenom in ?tevilnimi drugimi disciplinami, vklju?no s star?evstvom, pou?evanjem in vodstvom. Timothy H. Warneka, strokovnjak za vodenje, za tolma?enje vodstvenih strategij uporablja mnoge zen zgodbe, kot je na primer ≫Razumevanje harmonije≪ [43] .

Zahodnja?ke zenovske tradicije [ uredi | uredi kodo ]

V zadnjih petdesetih letih so se v zahodnem svetu ukoreninile prevladujo?e oblike zena pod vodstvom u?iteljev, ki so se u?ili v vzhodni Aziji, in njihovih naslednikov.

V Severni Ameriki naj?tevilnej?e zenovske tradicije izhajajo iz japonske ?ole soto. Med njih ?tejemo San Francisco Zen Center, ki ga je ustanovil Shunryu Suzuki , ter White Plum Asanga, ki ga je ustanovil Hakuyu Taizan Maezumi. Suzukijev San Francisco Zen Center je leta 1967 postavil prvi zenovski samostan v Ameriki, imenovan Tassajara. Maezumijevi nasledniki so ustanovili ?ole kot so Great Plains Zen Center, Mountains and Rivers Order, Zen Peacemaker Order ter Ordinary Mind School. Lo?ina katagiri, ki jo je ustanovil Dainin Katagiri , ima dokaj obse?no ?lanstvo na ameri?kem srednjem zahodu. Tako Taizan Maezumi kot tudi Dainin Katagiri sta v ?estdesetih letih kot sve?enika slu?ila v misijonu Zenshuji Soto.

Taisen Deshimaru , u?enec Kodo Sawakija, je bil soto sve?enik iz japonske, ki je u?il v Franciji. Ustanovil je Mednarodno zenovsko zvezo [44] , ki je ?e dandanes vplivna. Ameri?ka zenovska zveza [45] , ki ima svoj sede? v New Orleansu, je ena izmed severnoameri?kih organizacij, ki pripada tradiciji de?imaru.

Soyu Matsuoka je bil opat templja Long Beach Zen Buddhist Temple in ?ole Zen Center. Tempelj je deloval kot sede? za zenovske centre v Atlanti, Chicagu, Los Angelesu, Seattlu in Everettu v Washingtonu. Tempelj v Long Beachu je ustanovil leta 1971, kjer je tudi bival do svoje smrti leta 1998.

Sanbo kjodan je japonska reformatorska zenovska skupina, ki jo je leta 1954 ustanovil Yasutani Hakuun . Skupina je imela precej?en vpliv na razvoj zena na zahodu. Sanbo kjodan ve?inoma temelji na tradiciji soto, vendar vklju?uje tudi vadbo koanov v slogu ?ole rinzai. Yasutanijev pristop k zenu je bilo mogo?e prvi? v angle?ko govore?em svetu opaziti v Kapleauovi knjigi Trije stebri zena [46] (1965), ki je bila ena izmed prvih knjig, ki je zahodnjakom predstavila zen kot vadbo in ne le kot filozofijo. Od zenovskih skupin, temelje?ih na Sanbo kjodanu, so najbolj poznane tiste, ki so povezane s Philipom Keplauom, Robertom Aitkenom in Johnom Tarrantom .

V Veliki Britaniji je Jiyu Kennett Ro?i ustanovila samostan Throssel Hole Abbey kot sestrski samostan Shasta Abbey v Kaliforniji. Kennett je bila posve?ena v sve?eni?tvo v ?od?i-d?iju, enemu izmed dveh glavnih soto templjev na Japonskem (knjiga Divja bela gos [47] opisuje njene izku?nje na Japonskem). Njen red se imenuje Order of Buddhist Contemplatives . Na Otoku Taizanovo Maezumijevo ?olo predstavlja White Plum Sangha UK , Deshimarujeva ?olo pa je znana kot IZAUK (Intl Zen Assoc. UK). Londonski Zen Centre je povezan z organizacijo Buddhist Society, medtem ko je Western Chan Fellowship zdru?enje lai?nih prista?ev. V Angliji so registrirani kot dobrodelna organizacija, vendar imajo svoje podru?nice tudi drugod po Evropi.

Na zahodu obstaja tudi nekaj rinzai centrov. V Severni Ameriki so med najbolj znanimi centri Rinzai-ji v Kaliforniji, Dai Bosatsu Zendo Kongo-ji v New Yorku, Chozen-ji na Havajih, Daiyuzenji v Chicagu in Chobo-Ji v Seattlu. V Evropi se nahaja samostan Egely Monastery.

Vsi uspe?ni u?itelji zena na zahodu niso izhajali le iz japonskih tradicij; bili so tudi u?itelji ?ana, seona in thien budizma. Kar nekaj je tudi u?iteljev zena, ki so se u?ili v azijskih de?elah in tradicijah, vendar so zaradi korupcije ali politi?nih problemov ustanovili neodvisne ?ole. Ena izmed takih organizacij je Open Mind Zen na Floridi.

Prvi kitajski mojster, ki je pou?eval zahodnjake v Severni Ameriki, je bil Hsuan Hua , ki je v San Franciscu, v zgodnjih ?estdesetih letih, u?il zen, amidizem, tiantai , vinaja in vad?rajana budizem. V Kaliforniji je na velikem posestvu ustanovil samostan in center City Of Ten Thousand Buddhas. Drugi kitajski u?itelj zena je bil ?eng-jen , mojster, ki je bil izurjen tako v kaodongu kot tudi v lind?iju. ZDA je prvi? obiskal leta 1978 pod pokroviteljstvom organizacije Buddhist Association of the United States, nato pa je leta 1980 v New Yorku ustanovil center Chan Meditation Center.

Najbolj znan korejski u?itelj zena na zahodu je bil Seung Sahn . Seung Sahn je na Rhode Islandu ustanovil Providence Zen Center. Kasneje je ta center postal sede? ?ole Kwan Um School of Zen, obse?nega omre?ja sorodnih zen centrov.

V zahodnem svetu sta bila vplivna tudi dva vietnamska u?itelja zena: Thich Thien-An in Thich Nhat Hanh . Thien-An je Ameriko obiskal leta 1966 kot gostujo?i profesor na Kalifornijski univerzi (UCLA), kjer je u?il tradicionalno thien meditacijo. Nhat Hanh je bil med vietnamsko vojno menih in mirovni aktivist. Za svoje mirovno udejstvovanje mu je leta 1967 Martin Luther King mlaj?i podelil Nobelovo nagrado za mir . Leta 1966 je moral prisilno zapustiti Vietnam. Danes ?ivi v samostanu Plum Village, v Franciji. Na temo budizma je napisal ve? kot sto knjig, zato je med zahodnja?kimi bralci eden najbolj opaznih budisti?nih avtorjev. Nhat Hanh v svojih knjigah in govorih poudarja pozornost ( sati ) kot najpomembnej?o vadbo v vsakodnevnem ?ivljenju.

Zvezne organizacije [ uredi | uredi kodo ]

V zadnjih nekaj letih sta bili v ZDA ustanovljeni dve zvezni organizaciji. Najstarej?a je American Zen Teachers Association (≫Zveza ameri?kih u?iteljev zena≪), ki je pokrovitelj vsakoletnih konferenc. Severnoameri?ki u?itelji sota pod vodstvom nekaterih naslednikov Taizana Maezumija in Shunryuja Suzukija so ustanovili organizacijo Soto Zen Buddhist Association (≫Zveza soto zen budistov≪).

Glej tudi [ uredi | uredi kodo ]

Zen avtorji [ uredi | uredi kodo ]

Tradicionalni [ uredi | uredi kodo ]

Sodobni [ uredi | uredi kodo ]

Viri in opombe [ uredi | uredi kodo ]

  1. ↑ Baxter, William H. (1992). A Handbook of Old Chinese Phonology . Berlin: Mouton de Gruyter. ISBN   3-11-012324-X . , 52?3; An Etymological Dictionary of Chinese Characters PDF  (641 KiB ) , Baxter 13.
  2. ↑ ≫Sanskrit ? languages≪ . Arhivirano iz prvotnega spleti??a dne 15. junija 2008 . Pridobljeno 17. maja 2009 .
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 Dumoulin, Heinrich (2005). Zen Buddhism: A History . Zv. vol. 1: India and China. Bloomington, IN: World Wisdom. str. 8?9, 68, 166?167, 169?172. ISBN   0941532895 . {{ navedi knjigo }} : |volume= ima odve?no besedilo ( pomo? ) .
  4. ↑ Suzuki, D.T. (1949), Essays in Zen Buddhism , New York: Grove Press, str. 168, ISBN   0-8021-5118-3
  5. ↑ 5,0 5,1 Chaline, Eric (2003). The Book of Zen: The Path to Inner Peace . Barron's Educational Series. str.  26 ?27. ISBN   0764155989 .
  6. ↑ Chang, Chung-Yuan (1967). ≫Ch'an Buddhism: Logical and Illogical≪ . Philosophy East and West . vol. 17: 37?49. doi : 10.2307/1397043 . {{ navedi ?asopis }} : |volume= ima odve?no besedilo ( pomo? ) .
  7. ↑ Suzuki, D.T. (1935). Manual of Zen Buddhism .
  8. ↑ Red Pine. ≫Bloodstream Sermon≪ . Arhivirano iz prvotnega spleti??a dne 31. julija 2008 . Pridobljeno 26. marca 2008 .
  9. ↑ Maspero, Henri (1981). Taoism and Chinese Religion . University of Massachusetts. str.  46 . ISBN   0870233084 .
  10. ↑ Prebish, Charles (1975). Buddhism: A Modern Perspective . Penn State Press. str. 192. ISBN   0271011955 .
  11. ↑ Macmillan Encyclopedia of Buddhism (Volume One), pages 57, 130
  12. ↑ The Platform Sutra of he Sixth Patriarch , translated with notes by Philip B. Yampolsky, 1967, Columbia University Press, ISBN 0-231-08361-0 , page 29, note 87
  13. ↑ Cleary, Thomas (2005). Classics of Buddhism and Zen: Volume One . Boston, MA: Shambhala publications. str. 250. ISBN   1570628319 .
  14. ↑ ≫Sikkha Sutta≪ . Access to Insight . Pridobljeno 26. marca 2008 .
  15. ↑ Ferguson, Andy (2000). Zen's Chinese Heritage . Boston, MA: Wisdom Publications. str. 17. ISBN   0861711637 .
  16. ↑ Suzuki, D.T. (2004). The Training of the Zen Budhist Monk . Tokyo: Cosimo, inc. ISBN   1-5960-5041-1 .
  17. ↑ ≫Digital Dictionary of Buddhism≪ . Pridobljeno 26. marca 2008 . , entry "Baizhang Huaihai"
  18. ↑ Sheng, Yen. ≫Fundamentals of Meditation≪ . Arhivirano iz prvotnega spleti??a dne 13. junija 2010 . Pridobljeno 17. maja 2009 .
  19. ↑ Soto Zen Text Project. ≫Zazengi translation≪ . Stanford University. Arhivirano iz prvotnega spleti??a dne 15. maja 2008 . Pridobljeno 26. marca 2008 .
  20. ↑ Soto Zen Text Project. ≫Fukan Zazengi≪ . Stanford University. Arhivirano iz prvotnega spleti??a dne 29. aprila 2008 . Pridobljeno 26. marca 2008 .
  21. ↑ Welter, Albert. ≫The Disputed Place of "A Special Transmission" Outside the Scriptures in Ch'an≪ . Pridobljeno 23. junija 2006 .
  22. ↑ McRae, John (2004). Seeing through Zen: Encounter, Transformation, and Genealogy in Chinese Chan Buddhism . University of California Press. ISBN   0520237986 .
  23. ↑ McRae, John (2004). Seeing through Zen: Encounter, Transformation, and Genealogy in Chinese Chan Buddhism . University of California Press. ISBN   0520237986 . .
  24. ↑ Loori, John Daido (2006). Sitting with Koans: Essential Writings on Zen Koan Introspection . Wisdom Publications. ISBN   0861713699 .
  25. ↑ Shimano, Eido T. (1991). Points of Departure: Zen Buddhism With a Rinzai View . Livingston Manor, NY: The Zen Studies Society Press. str. 152. ASIN   B002FBGCKO .
  26. ↑ Loori, John Daido (2007). ≫Symbol and Symbolized≪ . Mountain Record: the Zen Practitioner's Journal . vol. XXV (2). Arhivirano iz prvotnega spleti??a dne 15. novembra 2010 . Pridobljeno 17. maja 2009 . {{ navedi ?asopis }} : |volume= ima odve?no besedilo ( pomo? )
  27. ↑ Yasuda, Joshu; Anzan, Hoshin. ≫Gabyo: Painted Rice Cakes by Eihei Dogen Zenji≪ . White Wind Zen Community. Arhivirano iz prvotnega spleti??a dne 7. marca 2008 . Pridobljeno 26. marca 2008 .
  28. ↑ Loori, John Daido (1997). ≫Zen Mountain Monastery Dharma Talk≪ . Mountain Record: the Zen Practitioner's Journal . Arhivirano iz prvotnega spleti??a dne 27. septembra 2011 . Pridobljeno 17. maja 2009 .
  29. ↑ Issh?, Miura; Sasaki, Ruth F. (1993), The Zen Koan , New York: Harcourt Brace & Company, str. 13, ISBN   0156999811
  30. ↑ Parker, Joseph D. "Zen Buddhist Landscape Arts of Early Muromachi Japan (1336-1573) (1999) str. 1
  31. ↑ Victoria, Brian (2006). Zen at War . Rowman & Littlefield Publishers, Inc. ISBN   0742539261 .
  32. ↑ Jalon, Allan (2003). ≫Meditating On War And Guilt, Zen Says It's Sorry≪ . New York Times.
  33. ↑ Herrigel, Eugen (1952). Zen in the Art of Archery . Pantheon, NY. ISBN   0-375-70509-0 .
  34. ↑ Shoji, Yamada. ≫The Myth of Zen in the Art of Archery≪ (PDF) . Pridobljeno 3. januarja 2007 .
  35. ↑ Kerouac, Jack (2006). The Dharma Bums . Penguin Classics. ISBN   0143039601 .
  36. ↑ Heller, Christine. ≫Jack Kerouac and Gary Snyder: Chasing Zen Clouds≪ (PDF) . Pridobljeno 7. januarja 2007 .
  37. ↑ ≫A Chronology of Thomas Merton's Life≪ . International Thomas Merton Society . Pridobljeno 26. marca 2008 .
  38. ↑ Merton, Thomas (1968). Zen and the Birds of Appetite . New Directions Publishing Corporation. ISBN   081120104X .
  39. ↑ Merton, Thomas (1967). The Way of Chuang Tzu . New York: New Directions. ISBN   0811201031 .
  40. ↑ Merton, Thomas (1967). Mystics and Zen Masters . New York: Farrar, Strauss and Giroux. ISBN   0374520011 .
  41. ↑ Blyth, Reginald Horace (1992). Zen & Zen Classics . Heian. ISBN   0893463531 .
  42. ↑ Pirsig, Robert M. (1974). Zen and the Art of Motorcycle Maintenance . Harpercollins. ISBN   978-0061673733 .
  43. ↑ Warneka, Timothy H. (2006). Leading People the Black Belt Way: Conquering the Five Core Problems Facing Leaders Today . Asogomi Publishing International. ISBN   0976862700 .
  44. ↑ ≫International Zen Association≪
  45. ↑ ≫American Zen Association≪
  46. ↑ Kapleau, Philip (1989). The Three Pillars of Zen . Anchor. ISBN   0385260938 .
  47. ↑ Kennett, Jiyu (2002). The Wild White Goose . Shasta Abbey. ISBN   0930066235 .

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Zenovski pregovori
Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Zen budizem .
Poglejte si besedo zen v Wikislovarju, prostem slovarju.

Pridobljeno iz ≫ https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Zen_budizem&oldid=6190256 ≪