Kitajska pisava
(
poenostavljeno
?字,
tradicionalno
漢字, kitajsko
hanzi
[
navedi vir
]
, korejsko
hand?a
, japonsko
kand?i
) je
sistem pisanja
, ki ga uporabljajo na
Kitajskem
. Kitajsko pisavo sestavljajo
logogrami
, se pravi, da vsaka pismenka opisuje neko besedo ali nek sestavni del pomena. Pisavo so prevzeli tudi drugi
vzhodnoazijski
narodi.
Kang?ijev besednjak
vsebuje okrog 47.000 kitajskih pismenk. Nekateri besednjaki jih imajo tudi do 80.000, vendar gre za redko uporabljene besede.
Beseda 'pismenka'
v
tradicionalni
(desno)
in prenovljeni
poenostavljeni
obliki (levo)
V novej?em ?asu se je na Kitajskem precej raz?irila tudi uporaba latinice - glej ?lanek
pinyin
.
Zgodovina do Ljudske republike Kitajske
[
uredi
|
uredi kodo
]
Kost za prerokovanje
Kitajska pisava je stara ve? kot
3000 let
. Do zdaj najstarej?e odkrite kitajske pismenke so odkrili leta
1899
v
Anjangu
in izvirajo iz ?asa okoli 1400 pr. n. ?t. Te pismenke so vpraskane v kosti
goveda
(predvsem v
lopatice
, tako imenovane
orakeljske kosti
) in oklepe
?elv
(za prerokovanje
lova
itd.); glej
slike najdb
Arhivirano
2003-08-03 na
Wayback Machine
.. Domnevajo, da je ?e takrat obstajalo pribli?no 5000 razli?nih znakov.
Sredi 1. tiso?letja pr. n. ?t. se je slikovna pisava razvila v ob?evalno
pisavo
, ki je lahko popolnoma izra?ala
skladnjo
in
semantiko
nekaterih takratnih jezikov na ozemlju dana?nje
LR Kitajske
. Z zdru?itvijo kraljestva okoli leta
200 pr. n. ?t.
je pod prvim cesarjem
?in ?i Huangdijem
(秦始皇帝) pri?lo do velikega poenotenja pisave.
Skupaj z dr?avnim aparatom, nastalim v ?asu
dinastije ?in
po zdru?itvi od leta 200 pr. n. ?t. naprej, je knji?ni jezik, zaradi svoje rabe kot
lingua franca
v celotnem zaledju kitajskega cesarstva, omogo?il povezovanje razli?nih kitajskih jezikovnih skupnosti in relativno poenotenje kitajskega kulturnega prostora.
Na Kitajskem so morali biti
politiki
in dr?avni uradniki ?e v 20. stoletju predvsem dobri
knji?evniki
, in ne dobri
govorniki
, kot je bilo to v navadi na Zahodu. Mnogi so opisovali veliko razo?aranje ?tevilnih Kitajcev, ko so prvi? sli?ali govoriti politike kot sta bila
Mao Cetung
in
Deng ?jaoping
.
| arhai?na
|
pe?atna pisava
|
tradicionalna
|
poenostavljena
|
pinjin
|
pomen
|
|
|
人
|
?
|
ren
|
?lovek
|
|
|
女
|
?
|
n?
|
?ensko
|
|
|
子
|
?
|
z?
|
otrok
|
|
|
日
|
?
|
ri
|
sonce
|
|
|
月
|
?
|
yue
|
luna
|
|
|
山
|
?
|
sh?n
|
gora
|
|
|
川
|
?
|
chu?n
|
reka
|
|
|
水
|
?
|
shu?
|
voda
|
|
|
雨
|
?
|
y?
|
de?
|
|
|
竹
|
?
|
zhu
|
bambus
|
|
|
木
|
?
|
mu
|
drevo
|
|
|
馬
|
?
|
m?
|
konj
|
|
|
鳥
|
?
|
ni?o
|
ptica
|
|
|
龜
|
?
|
gu?
|
?elva
|
|
|
龍
|
?
|
long
|
zmaj
|
Prenova pisave v Ljudski republiki Kitajski
[
uredi
|
uredi kodo
]
Leta
1955
je Kitajska uvedla sporno reformo, s katero so za?eli pisati od leve na desno (namesto od zgoraj navzdol) in mo?no poenostavili najbolj uporabljane znake. Posegli so tudi po ?tevilnih zapisih, ki so se ?e uporabljali pri
rokopisu
. Zgledi teh poenostavitev so ? namesto 圖 (
tu
,
zemljevid
), ? namesto 龍 (
long
,
zmaj
) in ? namesto 單 (
dan
,
posameznik
). Metode poenostavitve so bile na primer povezava pik v ?rte (馬
ma
,
konj
, je postala ?), izpu??anje ?rt in/ali pik (爲 oz. ?
wei
,
po?eti
, je postala ?) ali zdru?evanje dveh ali treh tradicionalnih znakov v enega poenostavljenega (復 in 複
fu
sta bila zdru?ena v poenostavljen znak ?).
Hkrati s prenovljenimi poenostavljenimi znaki se ?e danes delno uporabljajo tudi stari tradicionalni znaki, in se z nara??ajo?o omilitvijo razmer ?edalje bolj vra?ajo v kitajski vsakdanjik. Kljub temu dana?nji povpre?no izobra?en Kitajec ne more prebrati starih besedil, ki niso bila prevedena iz tradicionalne v poenostavljeno pisavo.
Na
Tajvanu
, v
Hong Kongu
in
Macau
se je tradicija pisanja z dalj?imi znaki ohranjala do dandanes in je raz?irjena tudi pri
prekomorskih Kitajcih
. Tako simbolni pomen znakov in radikalov ostaja razpoznaven. V rokopisih pa tradicionalno obstaja cela vrsta raznih
hitropisov
, ki delno ustrezajo poenostavitvam LR Kitajske.
Kitajska pisava zunaj Kitajske
[
uredi
|
uredi kodo
]
Kitajske pismenke so se, v okviru prenosa kulture, osvajanja in
budisti?nega
misijonarstva
, skozi stoletja raz?irile tudi v
Korejo
, na
Japonsko
in v
Vietnam
.
V Koreji so sprva pisali le s kitajskimi znaki. Leta
1446
so vzporedno za?eli vpeljevati na novo razvito
fonemsko
pisavo, imenovano
hangul
. V
Ju?ni Koreji
se je v ?tevilnih natisnjenih delih ?e do danes ohranil me?ani sistem s kitajskimi znaki (tam se imenuje
hand?a
) in
hangulom
, medtem ko so bili v
Severni Koreji
po reformi pisave kitajski znaki odpravljeni.
Na Japonskem, kjer danes uporabljajo poenostavljeno razli?ico tradicionalne kitajske pisave s ?e manj
radikali
, so se kitajski znaki razvili v
zlogovni pisavai
hiragano
in
katakano
.
Tudi v
Vietnamu
so po koncu francoske kolonizacije odpravili kitajsko pisavo; nadomestili so jo z
latinico
z razli?nimi
diakriti?nimi znamenji
. Za podrobnosti glej:
vietnam??ina
.
Radikal 52 in njegova raba v pismenki
Najstarej?i leksikon kitajskih
pismenk
je slovar
Shuowen Jiezi
(?文解字/說文解字, tj.
Pojasnilo preprostih in razlaga sestavljenih znakov
) iz leta
121 n. ?t
. Posamezne pismenke so tam razdeljene na sistem osnovnih znakov, tako imenovanih
radikalov
.
Razvr??anje pismenk po radikalih se je obdr?alo do dana?njih dni. ?tevilo radikalov, ki je v ?asih
Shuowen jiezi
zneslo 512, se je sicer zmanj?evalo, tako da dana?nji najbolj uporabljan
seznam tradicionalnih radikalov
vsebuje 214 vrst znakov. To razdelitev je podprl predvsem
Kand?i zidian
(康熙字典,
slovar Kand?i
) iz leta
1716
, ki vsebuje pribli?no 49.000 znakov. Slovarji za poenostavljeno pisavo uporabljajo druga?en nabor radikalov, pogosto gre za
227 radikalov
.
Za sistematsko razvrstitev kitajskih besed v
telefonskih imenikih
in splo?nih enciklopedijah (za razliko od specializiranih leksikonov pisave) se danes uporablja predvsem transkripcija
pinjin
. (V korejskih in japonskih so besede urejene glede na njihov prepis v zlogovne abecede.)
Projekt
Kanji-Database
sku?a zdru?iti 70.000 znakov iz
Unicode
3.1 z 90.000 znaki iz
pisav Mod?ikjo
[
mrtva povezava
]
.
Pismenke so bile na Kitajskem razdeljene v
?est kategorij
(六?/六書
liush?
):
- 象形 (
Xiangxing
, slov.
slikovni znaki
) ?
piktogrami
, ki so prikazovali pojem, ki so ga predstavljali (npr. 山 za goro).
- 指事 (
Zh?shi
, slov.
nakazovanje dejanskosti
) ?
simboli
,
ideogrami
.
- ?意/會意 (
Huiyi
, slov.
zdru?evanje pomenov
) ?
znaki
, sestavljeni iz dveh ali ve? znakov razli?nih pomenov tako, da predstavljajo pomensko nov sklop.
- 形?/形聲 (
Xingsh?ng
, slov.
oblika in zven
) ? znaki, ki so sestavljeni iz po enega glasovnega in pomenskega znaka (
fonogrami
). Zgled je znak ? (
m?
,
mati
). Desna komponenta 馬 (
m?
,
konj
) nakazuje
izgovarjavo
, medtem ko leva komponenta 女 (
nu
,
?enska
) daje znaku pomen. Pomenska komponenta je pogosto
radikal
, po katerem so znaki urejeni v
slovarjih
.
- ?注/轉注 (
Zhu?nzhu
, slov.
obra?anje in zlitje
) ?
sinonimi
.
- 假借 (
Ji?jie
, slov.
pod napa?nim imenom
) ? znaki, ki se uporabljajo zaradi enake izgovarjave, kot znaki s povsem drugim pomenom.
Pribli?no 90 % vseh kitajskih znakov spada v ?etrto skupino, se pravi v skupino znakov, sestavljenih iz glasovnega in pomenskega znaka.
Pomen posameznih pismenk
[
uredi
|
uredi kodo
]
V svoji dolgi razvojni zgodovini je ve?ina pismenk prevzela celo vrsto razli?nih pomenov. Dva primera:
傳 (
chuan, zhuan
):
- dati ali poslati naprej (
chuan
)
- pou?evati, vbijati v glavo (
chuan
)
- raz?irjati, raztezati se (
chuan
)
- prena?ati, voditi, peljati (elektrika, toplota) (
chuan
)
- klicati, pozvati, povabiti (
chuan
)
- spremna beseda (
zhuan
)
道 (
dao
):
- pot, cesta
- resnica, doktrina, nauk, na?elo
- taoizem
- okro?je, politi?ni del prefekture
- enota ?tetja
, npr. 一道光 (
y? dao gu?ng
, slov.
en svetlobni ?arek
)
- voditi, peljati
- govoriti, re?i, besede
- ?ista fonetska raba (npr. pri prepisu imena nem?kega mesta
Landau
kot
Lang-dao
)
To pri branju in prevajanju starih besedil predstavlja eno najve?jih te?av. Ker je v
kitaj??ini
na voljo zelo veliko
homofonov
, znaki v ?tevilnih primerih pomen nakazujejo le povsem fonetsko. Starodavno besedilo v klasi?nem rokopisu je zgolj na podlagi fonetskega napotka prakti?no nemogo?e razumeti; slog pisanja se mo?no razlikuje od takrat govorjenega jezika.
Kitajske besede ve?inoma sestojijo iz ve? znakov. Prvotno so v klasi?ni starodavni kitaj??ini, predvsem v knji?nem jeziku, ve?ino besed sestavljali en ali dva znaka. Z uvedbo
kitajske republike
v
20. stoletju
so se besede za?ele ?e bolj dalj?ati.
Povpre?ni kitajski slovar na?teva kak?nih 10.000 znakov, do zdaj najobse?nej?i slovar
Zh?nghua zih?i
中?字海 iz leta
1994
na?teva okoli 87.000 razli?nih pismenk in njihovih razli?ic. Ve?ina teh pismenk se pojavlja le v stari literaturi, za dolo?itev zemljepisnih pojmov ali v
nare?jih
. Primer: znak 浬
li
,
navti?na milja
, je stavljen kot 里
li
,
milja
, ali kot 海里
haili
,
morska milja
. Mnogi znaki se pojavljajo le v dolo?enem kontekstu. Znak ?
kan
se npr. pojavlja le za zapis imena utrdbe
?ikanlou
赤?樓 v
Tainanu
na
Tajvanu
.
Povpre?no izobra?eni Kitajci bi morali poznati okoli 3000 pismenk (?olani nekaj ve?), toliko naj bi jih zadostovalo tudi za spremljanje ?asopisja.
Univerzitetni profesorji
pogosto poznajo okoli 8000 pismenk. Ljudje, ki poznajo manj kot 1500 (na pode?elju) ali 2000 pismenk (v mestih), veljajo na Kitajskem za
analfabete
. V
japon??ini
in ?e posebej v
korej??ini
se vse te vrednosti ob?utno skr?ijo, saj se tam ve?ina redkeje uporabljanih besed zapisuje z
zlogovno pisavo
.
Kitajci za
kaligrafsko
pisanje na
papir
in
svilo
uporabljajo
?opi?
ter ?rn in rde?
tu?
. Pisanje na
svilo
je znano ?e od
14. stoletja
. Tradicionalni ≫?tirje zakladi u?enja?kih sob≪ so bili
?opi?
,
tu?
,
kamen za drgnjenje
in
papir
.
V sodobnem vsakdanjiku navadno pi?ejo z zahodnimi
pisali
; med poukom pisanja v tajvanskih
osnovnih ?olah
u?enci uporabljajo
svin?nik
in posebne karirane
zvezke
.
V podjetjih danes kitajske znake najpogosteje pi?ejo z
ra?unalnikom
s sodobnimi urejevalniki besedil, ki podpirajo razli?ne sisteme vnosa znakov. Na internetu je mo?no dobiti preproste programe, ki latinico (
pinyin
) sproti samodejno pretvarjajo v kitajske zanke, npr.:
Chinese Input Method Editor
.
Pri
stavljenju
kitajskih besedil postavijo vse znake, vklju?no z
lo?ili
, v enako velike nami?ljene ?katlice, pribli?no kvadratne oblike. Potemtakem ni nobenih razli?no ?irokih znakov, kot sta npr. latinski ?rki
m
in
i
. Da je mo? ?e vedno prepoznati podrobnosti tudi najbolj zapletenih znakov, z 20 ali ve? ?rtami, ne smejo izbrati premajhne
tipografije
. Nekateri redki znaki imajo ob sebi ali nad sabo pogosto tudi majcen zapis
izgovorjava
(
bopomofo
v LR Kitajski pred reformo leta
1956
in dana?njem
Tajvanu
do dandanes, ali
furigana
na
Japonskem
).
V kitajski pisavi
presledkov
med besedami obi?ajno ne pi?ejo. Zato v jezikih, ki uporabljajo to pisavo, ni jasne opredelitve pojma ≫
beseda
≪. Pogosto celo naravni govorci jezika niso enotni ali je dolo?en element stavka npr.
obrazilo
ali samostojna beseda.
Besedilo prelomijo na poljubnem mestu, br? ko je vrstica polna; pravil za
prelom
ni. Preloma ni zgolj neposredno pred lo?ilom, v tem primeru se znak ≫prenese≪ v naslednjo vrsto.
Smer pisanja [d?i?](9)
Kitajsko pisavo so v predsodobnem ?asu navadno pisali navpi?no od zgoraj navzdol, iz tega izvirajo?e stolpce pa so uredili od desne proti levi.
Od reforme pisave se v LR Kitajski v knjigah zgledujejo po evropskih knjigah in pi?ejo znake v vrstah od leve proti desni, z vrstami pisanimi od zgoraj navzdol.
Na Tajvanu se
leposlovna dela
?e vedno berejo od zgoraj navzdol. Za ?asopise in revije, kot tudi za strokovne knjige in u?benike pa to dr?i le pogojno. V oglasih, in ?e pogosteje v reklamah, se, kadar se pojavi zahodno ime (navadno ime
blagovne znamke
), uporablja zapis od leve proti desni. Pri
kaligrafiji
in pesmih se skoraj izklju?no uporablja edino zapis od zgoraj navzdol.
Na Japonskem najdemo obe razli?ici, pri ?emer so leposlovna besedila pogosteje pisana v stolpcih, strokovna pa pogosteje v vrsticah. V ?asopisih uporabljajo me?anico obeh razli?ic, s ?imer lahko dose?ejo o?em prijetno postavitev strani brez ekstremno kratkih vrstic (in/ali stolpcev).
Knjige, tiskane od zgoraj navzdol, torej tiste s Tajvana in ve?ina japonskih, se po evropskih merilih odpirajo na ≫napa?ni≪ strani, torej ≫zadaj≪. ?e pogledamo
naslovnico
, je
hrbet
torej desno, in ne levo, kot v Evropi. Knjige, kjer je besedilo urejeno od leve proti desni, imajo naslovnico na strani, ki smo jo Evropejci navajeni in jih tudi beremo in odpiramo kot evropske knjige.
Napisi na portalih in vrati so v LR Kitajski pogosteje pisani od desne proti levi. Na Japonskem so tovrstni napisi pisani od leve proti desni, z izjemo
templjev
in
oltarjev
, kjer so tradicionalno pisani skoraj izklju?no od desne proti levi. Na Tajvanu te?ejo napisi na tempeljskih vratih in oltarjih od desne proti levi.
Interpunkcija
(?点/標點
bi?odi?n
) v dana?nji obliki je bila uvedena zlagoma v
20. stoletju
in sicer zaradi stika z Zahodom. Sicer so ?e v zgodnjih kostnih zapisih razpoznavne tudi spraskane ?rte, ki so verjetno slu?ile za razlo?itev
semanti?nih
enot. V starodavnih kitajskih besedilih postavljanje lo?il ni bilo v navadi, bralci so lahko
premore
(?/讀
dou
) sami dopisali v besedilo. V ta namen so uporabljali navadno majhen kro?ec " 。" (圈
qu?n
) ali piko (点/點
di?n
). Postopek zapisovanja lo?il v besedilo se od ?asov
dinastije Han
imenuje 句?/句讀 (
judou
, tj.
stav?ni premor
). Velike u?enjake je bilo mo? prepoznati po njihovih osebnih na?inih interpunkcije. ?e danes je npr. v tajvanskih knjigarnah mo? najti izdaje klasikov, ki uporabljajo interpunkcijo znanih u?enjakov.
Od septembra 1951 je interpunkcija v LR Kitajski uradno predpisana. Od leta
1990
obstaja 16
lo?il
, ki ustrezajo podobnim lo?ilom na Zahodu in se uporabljajo podobno. Posebna sta znak za konec stavka " 。" (句?/句號
juhao
, glej ≫kro?ec≪, zgoraj) in na?tevalne ≫le?e?a≪ vejica " 、"(??/頓號
dunhao
).
- Zgodovina in nastanek kitajskih znakov
- Spletni slovarji
- Kitajski znaki v ra?unalni?tvu
- Zgodnja dela zgodovinskega pomena