Svobodno tr?a?ko ozemlje
Territorio libero di Trieste
Slobodni teritorij Trsta
|
|---|
|
|
 Coni A in B Svobodnega tr?a?kega ozemlja
|
| Status
| mestna dr?ava
|
|---|
| Glavno mesto
| Trst
|
|---|
| Skupni jeziki
| italijan??ina
sloven??ina
hrva??ina
|
|---|
| guverner
|
|
|---|
|
? 1947?1951
| Terence Sydney Airey, Mirko Lenac
|
|---|
? 1951?1954
| Thomas Winterton, Milo? Stamatovi?
|
|---|
|
|
| Zgodovinska doba
| hladna vojna
|
|---|
|
| 15. september
1947
|
|---|
| 26. oktober
1954
|
|---|
| 10. november
1975
|
|---|
|
|
|
| 1947
| 738 km
2
|
|---|
|
|
? 1947
| 330000
|
|---|
|
|
| Valuta
| tr?a?ka lira
jugolira
|
|---|
| +
|
|
|
Svobodno tr?a?ko ozemlje
(kratica
STO
;
italijansko
Territorio Libero di Trieste
, TLT;
hrva?ko
Slobodni teritorij Trsta
;
angle?ko
Free Territory of Trieste)
je bilo obmo?je pod kontrolo
Zdru?enih narodov
, ki je med letoma 1947 in 1954 obstajalo ob severovzhodni
obali
Jadranskega morja
.
[1]
Poleg
Trsta
, ki je bil sede?
dr?ave
, je obsegal obalni pas med
kra?ko planoto
in morjem, prek katerega je mejil z
Italijo
, obsegal je
Slovensko primorje
ter severozahodni del
Istre
(severno od reke
Mirne
). Svobodno tr?a?ko ozemlje je bilo ustanovljeno leta 1947 z
mirovno pogodbo
, podpisano po koncu
druge svetovne vojne
med Italijo in zavezni?kimi silami.
Leta 1921 je
Italija
uradno priklju?ila
Avstrijsko primorje
, ki je bil del
Avstro-Ogrske
, zaseden po koncu
prve svetovne vojne
, vklju?no s Trstom, Istro,
Kvarnerskimi
otoki in zahodno
Slovenijo
. Ozemlje je bilo prete?no poseljeno s
Slovenci
ter v Istri s
Hrvati
,
Italijani
pa so ?iveli prete?no v Trstu in istrskih obalnih mestih. Slovansko prebivalstvo je bilo v 1920. in 1930. letih izpostavljeno nasilni italijanizaciji
fa?isti?nih
oblasti, odziv na katero je bila tudi organizacija
TIGR
.
V drugi svetovni vojni se je Italija bojevala na strani
sil osi
. Po zlomu fa?isti?nega re?ima leta 1943 je ozemlje zahtevala
Jugoslavija
, zasedle pa so ga
nem?ke
okupacijske sile, ki so ga dr?ale do konca vojne. 1. maja 1945 je v Trst vkorakala
4. armada
jugoslovanske vojske
s slovenskim
9. korpusom
NOV in POJ
, 2. maja pa so z zahoda Trst dosegle tudi zavezni?ke sile.
10. februarja 1947 je bil v
Parizu
podpisan
mirovni sporazum z Italijo
(
Pari?ka mirovna pogodba
), s katerim je bilo ustanovljeno Svobodno tr?a?ko ozemlje (STO). Z
Morganovo linijo
je bilo razdeljeno na dve obmo?ji. Uradna jezika sta bila
sloven??ina
in italijan??ina, v coni B tudi hrva??ina.
[1]
Cona A, ki je vklju?evala Trst (dana?nje ozemlje
Julijske medob?inske zveze
, prej Tr?a?ke pokrajine) je bila pod voja?ko upravo britanskih zavezni?kih sil, cona B, ki je obsegala Slovensko primorje in severni del Istre (Cone B je bila upravno razdeljena na dva okraja, ki sta bila lo?ena po spodnjem toku reke od
Dragonje
: severno Okraj
Koper
in na jugu Okraj
Buje
, ki je bil po ukinitvi STO tudi formalno priklju?en republiki Hrva?ki), pa jugoslovanske vojske. STO tako ni nikoli zares delovalo kot enotna dr?ava, kljub temu pa je izdajalo svoj
denar
in
po?tne znamke
. Kljub temu, da je bil fa?izem premagan, so v coni A ?e vedno imeli pomembno besedo nacionalisti?ni krogi italijanske bur?oazije, ki so ?e vedno sku?ali omejiti socialni razvoj slovenskega prebivalstva, da bi tako uspe?nej?e vplivali na politi?na odlo?anja zavezni?ke voja?ke uprave; odnos, ki so ga imeli do Slovencev je najbolje opisan v poro?ilu, ki ga je leta 1948 napisal britanski politi?ni svetovalec:
≫Omejeni tr?a?ki politi?ni voditelji so se s svojim ?ovinisti?nim pogledom na stvari vedli, kot da bi bila cona A ?e priklju?ena Italiji,...≪
Njihove zahteve so bile umerjene proti vsakemu ukrepu ZVU, ki bi bil kakorkoli ugoden za Slovence. To stali??e izhaja tudi iz nekega angle?kega dokumenta:
[2]
≫Italijani so bili dolgo vajeni gledati na Slovence skoraj kot na podljudi. Njihov odnos je mogo?e primerjati s tistim, ki ga imajo ju?njaki v Ameriki do ?rncev≪
Obele?je na nekdanji meji med conama A in B
S
Spomenico o soglasju
iz leta 1954 (t. i.
londonski sporazum
) je STO tudi dejansko prenehalo obstajati. Ve?ji del cone A (z izjemo
Plavij
) je bil dodeljen Italiji, cona B pa
Jugoslaviji
(oz. znotraj nje Sloveniji in Hrva?ki). V dokumentu so bile jam?ene dolo?ene minimalne pravice uporabe manj?inskega jezika v odnosih z javnimi ustanovami.
Dokon?no je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z
osimskim sporazumom
, ki sta ga podpisali Socialisti?na federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo in ga ratificirali leta 1977.
[1]
Po drugi svetovni vojni in v letih, ki so sledila razdelitvi STO, se je ve?je ?tevilo (okoli 200.000)
Italijanov
odlo?ilo zapustiti
Istro
in
Reko
ter se preseliti v Italijo. Razlogi so bili razli?ni: gospodarski, politi?ni, psiholo?ki (strah pred preganjanjem in ?elja bivanja v mati?ni dr?avi). Na jugoslovanski strani so izseljenci znani kot
optanti
na italijanski kot ezuli (iz lat.
exilium
, ≫izgon≪). Pribli?no 30.000 Italijanov se je odlo?ilo ostati in danes predstavljajo italijansko manj?ino v
Sloveniji
in
Hrva?ki
.
Po?tna znamka STT - cone B, z napisom Vojna uprava Jugoslovanske armade (VUJA)
- Cona A
[3]
- Cona B
* Guvernerji celotne
Julijske krajine
pred ustanovitvijo STO
- ↑
1,0
1,1
1,2
Dra??ek, Nu?a.
"Slovenska zahodna meja po drugi svetovni vojni"
, diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 2005
- ↑
PRO, FO 371/78626/R158; FO, 371/72498/R 8601 (Milica Kacin Wohinc, Jo?e Pirjevec - Zgodovina Slovencev v Italiji - Nova Revija - Ljubljana, 2000 -
ISBN 961-6352-11-3
)
- ↑
Worldstatesmen / Italy / Trieste
|
|---|
| Splo?no
| |
|---|
| Narodne knji?nice
| |
|---|
| Drugo
| |
|---|