Stanislav II. Avgust Poniatowski
Stanislaw II. August Poniatowski
Rojstvo	Stanisław Antoni Poniatowski 17. januar 1732 ( {{padleft:1732|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:17|2|0}} ) [1] [2] […] Vo??yn [d] , Velika litovska kne?evina
Smrt	12. februar 1798 ( {{padleft:1798|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:12|2|0}} ) [1] [2] […] (66 let) Sankt Peterburg [1]
Dr?avljanstvo	Poljsko-litovska zveza   Ruski imperij
Poklic	diplomat , voja?ko osebje
Podpis

Stanislav II. Avgust (poljsko: Stanisław August) Poniatowski (rojen: Stanisław Antoni Poniatowski), kralj Poljske , veliki knez Litve , * 17. januar 1732 , Wołczyn , † 12. februar 1798 , Sankt Peterburg .

Stanislav II. Avgust je Poljski-Litvi ( Republiki ) vladal v letih 1763-95, v obdobju razsvetljenstva ter dinami?nih dru?benih in politi?nih procesov, ki pa so zadevali ob silovit odpor "domoljubne" plemi?ke oligarhije. Reformam so nasprotovali tudi voditelji sosednjih monarhij. Stanislav Avgust je reforme spodbujal in jih usmerjal ter med ovirami iskal mo?no pot. ?ok ob prvi delitvi Poljske med Rusijo , Prusijo in Avstrijo (1773) je pripomogel k stabilnej?i in u?inkovitej?i vladi pod vodstvom kralja. Vstop Rusije v vojno s Tur?ijo (1787) in ?vedsko (1788) je dal poljskim reformatorjem toliko poleta, da so za?eli s temeljitimi reformami in 3. maja 1791 sprejeli dotlej najnaprednej?o ustavo v Evropi, ki bi lahko iz Poljske naredila u?inkovito, samostojno dr?avo. To pa je tako vznemirilo sosednje velesile, da so si, ko so kon?ale s svojimi vojnami, razdelile poljsko ozemlje in Poljsko izbrisale iz politi?nega zemljevida. Stanislav Avgust je moral 25. novembra 1795 podpisati svoj odstop.

Mladost in prve slu?be [ uredi | uredi kodo ]

Stanislav Poniatowski je bil ?esti otrok poljskega plemi?a Stanisława Poniatowskega (*1676, †1762) in njegove ?ene, princese Konstancje Czartoryske. Po skrbni vzgoji je kot za?etnik v pisarni Michała Fryderyka, staroste magnatske rodbine Czartoryski, obiskal ve?ino evropskih prestolnic, Berlin , Dresden , Dunaj , Pariz . Precej ?asa je pre?ivel na Nizozemskem in v Angliji . V Berlinu in kasneje na Dunaju je sre?al britanskega diplomata Charlesa Hanbury Williamsa, ki mu je postal prijatelj in mentor. Leta 1755 ga je dru?ina poslala v Sankt Peterburg v slu?bo k Williamsu, ki je bil pred tem imenovan za britanskega ambasadorja v Rusiji. Stanislav na ruskem dvoru ni iskal podpore za detronizacijo Avgusta III. , poljskega kralja iz sa?ke dinastije , kar je od njega pri?akovala dru?ina, ampak je postal ljubimec ?estindvajsetletne velike kneginje Katarine Aleksejevne , kasnej?e ruske carice.

Stansilav je zaradi dvorne intrige julija 1756 moral zapustiti Sankt Peterburg, a se je ?e naslednjega januarja vrnil na ruski dvor kot sa?ki ambasador in se avgusta 1758 kot tar?a novih intrig vrnil na Poljsko, kjer je prisostvoval zasedanjem poljskega parlamenta ( sejma ) v letih 1758, 1760 in 1762. Leta 1762 mu je umrl o?e in mu zapustil le skromno dedi??ino.

Julija 1762 je v Rusiji Katarina II. z dr?avnim udarom zasedla carski prestol.

Izvolitev za poljskega kralja [ uredi | uredi kodo ]

Poljska je ob koncu vladavine kralja Avgusta III. vztrajno propadala, kot dru?ba in dr?ava. "Familija" (kot so imenovali v sva?tvu povezani rodbini Czartoryskih in Poniatowskih, ki sta se sami ?eleli povzpeti na poljski prestol) je leta 1762 pripravila na?rt za reforme, ki naj bi spodnesle zadnjega kralja iz sa?ke dinastije in spremenile obstoje?o ureditev v dr?avi. Na?rt je sledil na?elom plemi?kega parlamentarizma: sejm naj bi imenoval kolegijske organe centralne oblasti, kralju bi odvzeli edine resni?ne posebne pravice, ki jih je ?e imel, t. j. imenovanja ministrov, senatorjev in uradnikov in razdeljevanje ?upanstev. Stanislav je tedaj v obliki filozofske zgodbe orisal svoj ustavni program nekoliko druga?e: ohranil bi kraljeve pravice na podro?ju imenovanj in razdeljevanja funkcij, ter kralja postavil za ?efa mo?no centralizirane vlade. Razli?nost programov je ?e tedaj nakazovala nesoglasja v "familiji", ki so se kasneje ?e zaostrovala.

Po smrti Avgusta III. (oktober 1763) je Katarina II. , ki je ?elela iz Poljske narediti ruski protektorat, ob soglasju pruskega kralja Friderika II. , na volitvah z vojsko podprla izvolitev Stanislava za poljskega kralja Stanislava II. Avgusta.

Priprava reform in ruski odziv nanje. Prva delitev Poljske [ uredi | uredi kodo ]

Stanislavu Avgustu je bilo poljsko plemstvo sprva naklonjeno. Obdal se je z mladimi kadri in za?el ukrepati. Ustanovil je oficirsko ?olo in za?el vzpostavljati diplomatsko slu?bo v Evropi, Rusiji in Osmanskem cesarstvu . Ustanovil je Red vitezov sv. Stanislava. V sodelovanju s "familijo" je za?el pripravljati reforme za u?inkovito vladanje. Zmanj?al je mo? hetmanov (voja?kih poveljnikov) s tem, da je prenesel njihova pooblastila na komisije, ki jih je izvolil sejm in so bile odgovorne kralju. V svojih spominih opisuje to obdobje kot "leta upanja".

A vse bolj so se kazale razlike med njegovimi pogledi in pogledi familije. Nasprotno kot familija je podpiral versko strpnost. Familija je bila nezadovoljna z njegovo posvetovalno politiko, ki je vklju?evala tudi njene nekdanje nasprotnike. Pomembnej?e pa je bilo, da sta z nezadovoljstvom gledala na reforme tudi vladarja v Berlinu in Sankt Peterburgu in jih prepovedala. Ko so reformatorji na zasedanju sejma leta 1766 kljub temu predlagali omejitev instituta veta ( liberum veto ), ki je desetletja onemogo?al delo poljskega parlamenta in dajal tujcem prilo?nost, da so se vtikali vanj, je ruska vojska (dve leti po izvolitvi kralja) ponovno zasedla Poljsko. Pokroviteljska vladarja sta zahtevala tudi politi?no enakopravnost za nekatoli?ko plemstvo.

Konservativna opozicija je po navodilih ruskega poslanika Nikolaja Repnina ustanovila t. i. radomsko konfederacijo , ki naj bi na zasedanju sejma, ki se je za?elo oktobra 1767, sprejela novo dr?avno ureditev. A tudi konservativci so pri?li v spor z Rusi. Februarja 1768 so v podolskem mestecu Bar ustanovili oboro?eno barsko konfederacijo , ki naj bi s podporo iz tujine izrinila Ruse iz Poljske. V dr?avljanski vojni, ki se je izcimila iz tega, je kralj podprl Ruse, zaradi ?esar so ga prista?i konfederantov ugrabili in ga zadr?evali v je?i zunaj Var?ave, dokler ni pobegnil. Po ?tirih letih spopadov in zmede, v katerih se je pokazalo, da poljski voditelji sami niso sposobni urediti razmer, so Rusija, Prusija in Avstrija voja?ko posredovale in si, ne da bi se posvetovale s Poljaki, prilastile vsaka svoj del poljskega ozemlja ( prva delitev Poljske ). Stanislav Avgust je proti nelegalnemu po?etju velesil protestiral v zahodni Evropi, storiti pa ni mogel brez vojske ni?esar. Nameraval je odstopiti, potem pa se je odlo?il, da bo raje poskusil re?iti, kar se re?iti da.

Nova reformska prizadevanja [ uredi | uredi kodo ]

Na delitvenem sejmu (1773-75), na katerem so postavljali novo poljsko ureditev, je ruske interese zastopal ambasador Otto von Stackelberg . Stanislav Avgust je z njim vzpostavil dobre odnose, kar mu je omogo?ilo, da je med pogajanji uveljavljal tudi svoja stali??a. Sprva je bilo na?rtovano, da bo vse kraljeve pristojnosti prevzelo kolegijsko telo, imenovano stalni svet . V zadnji redakciji ureditve, ki je bila sprejeta leta 1775, pa so bile omejene predvsem pristojnosti dotlej vsemogo?nih magnatov-ministrov, kralj pa je predsedoval stalnemu svetu in imel pri glasovanju pravico do dveh glasov. Kralj je izbiral tudi senatorje in druge visoke uradnike, vsakega iz po treh, ki jih je predlagal svet.

Po tem kraljevem uspehu so se dotlej med seboj sprti magnati zdru?ili v opoziciji proti kralju; med njimi so bili tudi Czartoryski in Poniatowski. Proti stalnemu svetu so ??uvali tudi vojsko. Za zasedanje sejma leta 1776 je opozicija iskala podporo tudi pri ruski carici, a je ta podprla Stanislava Avgusta, ki je za ?as volitev dobil varstvo ruskih ?et in soglasje za ustanovitev konfederacije v stalnem svetu. Opozicijskih poslancev niso sprejeli v konfederacijo in jih niso pustili v zbornico. Raz?irili so pristojnosti stalnega sveta in odvzeli poveljstvo hetmanom. Na kraljev predlog so poverili Andrzeju Zamoyskemu nalogo, da izdela kodifikacijo sodnega prava.

Opogumljen zaradi uspeha je Stanislav Avgust poskusil z aktivnej?o zunanjo politiko: normalizirati poljsko-tur?ke odnose in se pribli?ati Franciji. Ti preve? samostojni koraki Rusom niso ugajali. Stackelberg je na sejmu 1778 ustavil kraljev polet tako, da je opoziciji popustil vajeti. Izdelek Zamoyskega je presegel okvire kodifikacije prava; obravnava osnutka je bila najprej odlo?ena, na sejmu leta 1780 pa je bil sprejet sklep, ki je prepovedal, da bi njegov na?rt kdajkoli obravnavali na sejmu. Kraljeva stranka je s tem izgubila reformsko pobudo in se prilagodila ruskim zahtevam. Razmere v dr?avi so se umirile. Leta 1780 je ruska vojska po ?estnajstih letih zapustila Poljsko.

Vladanje stalnega sveta [ uredi | uredi kodo ]

?as do leta 1788 je tako minil v znamenju vladanja stalnega sveta. Kralj je zbral okrog sebe skupino izku?enih politikov, kakr?na sta bila npr. njegov brat Michał Poniatowski (od leta 1784 poljski primas ) in litvanski podkancler Joachim Chreptowicz. Ker je bil sejm neoperativen, so se zadeve re?evale na stalnem svetu in v podrejenih mu kraljevih pisarnah. Kraljev polo?aj se je krepil.

Obdobje temeljitih reform in sprejem ustave 3. maja. Druga delitev Poljske. [ uredi | uredi kodo ]

Ob izbruhu rusko-tur?ke vojne (1787-92) in leto kasneje ?vedsko-ruske vojne (1788-90) pa je po kraljevih besedah zajelo Poljsko "vrenje duhov". Tako napredni kot konservativni strani se je zazdelo, da je nastopila mo?nost, da se otresejo ruskega skrbni?tva. Nastala je rahla koalicija, ki je na zasedanju sejma januarja 1789 ukinila stalni svet in si zadala nalogo, da po zgledu ameri?ke in angle?ke ustave spremeni ustroj Republike. Zasedanje sejma je trajalo kar ?tiri leta (1789-92). Tako na sejmu kot v poljski javnosti so se vrstile zelo dinami?ne razprave o re?itvah. Med tem se je ve?ina v parlamentu odlo?ila za obrambno zvezo s Prusijo, ki ji Stanislav ni bil naklonjen, a se je priklju?il parlamentarni ve?ini. Tudi to pot je plemi?ka ve?ina v sejmu sprva kralju nameravala vzeti vso oblast, potem pa je 3. maja 1791 sprejel ustavo pod geslom "kralj z narodom, narod s kraljem", prvo moderno ustavo v Evropi. Na ?elo dr?ave je bilo postavljeno kolegijsko telo, to pot imenovano stra?a , ki jo je vodil kralj, ki je imel pri glasovanju pravico do dveh glasov.

Liberalna ustava , ki je omogo?ala Poljski, da bi ponovno za?ivela kot suverena dr?ava, in simpatiziranje Poljakov z dogodki v Franciji je vznemirilo sosednje monarhi?ne dr?ave. Ko se je z mirom v Jassyju (januar 1792) kon?ala rusko-tur?ka vojna, se je Prusija spet povezala z Rusijo. Nasprotniki poljskega kralja so ustanovili targovi?ko konfederacijo (imenovano po mestu Targowica) in poklicali na pomo? rusko vojsko. Ta je 18. maja prestopila poljsko mejo. Poljaki so se sku?ali braniti proti premo?nemu napadalcu, a so se morali umikati. Carica je zavrnila vsakr?na pogajanja in je zahtevala, da kralj brezpogojno pristopi k targovi?ki konfederaciji. Ko so bili Rusi ?e pred Var?avo, je to po sklepu stra?e tudi storil (24. julija 1792). S tem je pri Poljakih izgubil veliko svojega ugleda. Od Rusov postavljeni in ustrahovani sejm v Grodnu je moral preklicati vse sklepe ?tiriletnega sejma in ustavo 3. maja. Leta 1793 je pri?lo do druge delitve Poljske in sejm, na katerem je sodeloval tudi Stanislav, jo je moral po dolgem upiranju ratificirati. Nova oblika vladanja je restavrirala vladavino stalnega sveta, a je vendarle obdr?ala nekatere reforme iz ?asov ?tiriletnega sejma.

Vstaja Tadeusza Ko?ciuszka. Tretja delitev Poljske [ uredi | uredi kodo ]

Ko?ciuszkove vstaje , ki je bila na?rtovana v tujini, Stanislav ni vzpodbujal, ko pa se je enkrat za?ela, jo je podprl, ker ni videl nobene druge ?astne mo?nosti. Poraz vstaje je pomenil konec Republike. Po porazu je Stanislav kratek ?as ?e sku?al vladati de?eli. Januarja 1795 je na zahtevo carice z ruskim spremstvom zapustil Var?avo. V Grodnu, kjer je bila 24. oktobra podpisana tretja delitev Poljske , je 25. novembra podpisal svoj odstop. Februarja 1797, ?e po smrti Katarine II., je odpotoval v Sankt Peterburg. Prakti?no zapornik v peterbur?ki Marmornati pala?i, je ?ivel od pokojnine, ki mu jo je namenila Katarina. ?eprav v finan?nih te?avah, je ?e vedno podpiral nekdanje svoje zaveznike in na ruskem dvoru posku?al tolma?iti poljska stali??a. Pisal je spomine. Umrl je zadet od kapi.

Stanislavova osebnost [ uredi | uredi kodo ]

Stanislav Poniatowski je bil izredno inteligenten in temeljito izobra?en ?lovek. Med svojimi potovanji po tujini se je navdu?il za Anglijo in njeno ustavo. V Versaillesu in Peterburgu ga je o?aral sijaj absolutne monarhije. Skrbe? za posebne pravice in dohodke krone, ki so izvirali iz kraljevih gospo??in, je v ?elji po bli??u svoje vladavine podpiral razvoj upodabljajo?e umetnosti in literature, ustanavljal manufakture, reorganiziral gardo in zasebne kraljeve pisarne. V politi?ni taktiki je bi gib?en, a v reformnih te?njah dosleden, kar doktrinaren. Kot sovra?nik sarmatizma ^[4] in anarhije je bil mnenja, da je na Poljskem treba izvesti "revolucijo". Imel je visoko mnenje o svojem kulturnem in zakonodajnem poslanstvu. Pogosto so mu o?itali slaboten zna?aj, vendar ne smemo pozabiti, kako slab je bil na Poljskem polo?aj kralja na sploh, a Poniatowskega ?e posebej. ^[5]

Sklici in opombe [ uredi | uredi kodo ]

Viri [ uredi | uredi kodo ]

• Gieysztor, Aleksander (1982). Zgodovina Poljske . Ljubljana: Dr?avna zalo?ba Slovenije.
• The new encyclopaedia Britannica . Chicago [etc.]: Encyclopaedia Britannica. 1992. COBISS   13736197 .

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

• Stanislaus II. August Poniatowski (poljsko)