Ruska pravoslavna carkev , s kratico RPC , ali tudi Moskovski patriarhat je najve?ja kr??anska Cerkev vzhodnega pravoslavja z Nicejsko-carigrajska veroizpovedjo . Je ena izmed 15 avtokefalnih Cerkva, ki so zdru?ene v skupnost pravoslavnih Cerkva in se med sabo popolnoma priznavajo ( polno ob?estvo ). Po dogovoru med temi pravoslavnimi Cerkvami je RPC krajevna cerkev na celotnem obmo?ju nekdanje Sovjetske zveze razen Gruzije in Armenije , pristojna pa je tudi na Kitajskem in Japonskem , to je, ima polno pristojnost nad verniki in cerkveno hierarhijo na tem obmo?ju. V sami Rusiji delujejo tudi pravoslavne skupnosti, ki niso povezane z RPC (zlasti razli?ne staroobredne skupnosti), sicer pa pristojnost RPC zavra?ajo tudi krajevne pravoslavne Cerkve v Estoniji , na Kitajskem, v Moldaviji in v Ukrajini .

Zgodovina Ruske pravoslavne cerkve [ uredi | uredi kodo ]

Pokri??anjevanje [ uredi | uredi kodo ]

Prvi staroruski vladar, ki je prevzel kr??anstvo je bila kijevska kneginja Olga , ki je bila regentinja ob mladoletnem sinu Vladimiru. Ta je kot Kijevski knez Vladimir Svjatoslavi? leta 988 proglasil kr??anstvo po bizantinskem obredu za dr?avno vero. Tega leta je Carigrajski ( konstantinopelski ) patriarh Nikolaj II postavil Mihajla za prvega metropolita novoustanovljene Kijevske metropolije carigrajskega patriarhata. Kijevska metropolija se je zaradi mongolskih vpadov preselila najprej v Vladimir (leta 1299), kasneje pa v Moskvo (leta 1325).

Neodvisnost RPC od carigrajskega patriarha ?tejemo od leta 1448, ko je ?kofovski sosvet v Moskvi proglasil rjazanskega ?kofa Jona za moskovskega metropolita brez posvetovanja s Carigradom. Polna avtokefalnost je bila dose?ena kasneje.

Pravoslavje pod mongolsko-tatarskim jarmom [ uredi | uredi kodo ]

Ruska pravoslavna cerkev je bila zelo pomembna za ohranitev ruske dr?avnosti. Tuji oblastniki, najprej Mongoli , nato Tatari ( Zlata horda ) so bili tolerantni do pravoslavne vere in je bila celo opro??ena dajatev. V ?asu tuje prevlade je sv. Sergej Radone?ki ustanovil mo?ki samostan Svete Trojice - Sergejevska lavra blizu Moskve, leta 1337 (po drugih virih leta 1342). Ta samostan je postal sredi??e ?ivahne kulturne in duhovne dejavnosti, med drugim je tam deloval ikonopisec Andrej Rubljov . Po vzoru Sergejevske lavre so nasledniki sv. Sergeja ustanovili na stotine samostanov in s tem ?irili obmo?je vpliva pravoslavja.

Cerkev pod prvimi carji [ uredi | uredi kodo ]

V ?asu carja Ivana III. Vasiljevi?a (Velikega) so pri?eli razvijati stali??e, da je po padcu Bizanca (leta 1453) Moskva sredi??e (vzhodnega) kr??anstva in s tem Tretji Rim . Skladno s to mislijo so sku?ali utrditi enotnost vere in obredov. Na Stoglavem sinodu leta 1551 so sprejeli enotna pravila obredja in vere za celotno obmo?je Rusije.

RPC je po tradiciji vzhodne kr??anske Cerkve te?ila k tesni povezanosti s posvetno oblastjo. Te?ili so k nekaki delitvi oblasti, niso pa za?li v neposredno izvajanje posvetne oblasti, kot je bilo v?asih v zahodnem kr??anstvu ( pape?ka dr?ava , knezo?kofi ). Le izjemoma je pri?lo do odkritega nasprotovanja. Ivan Grozni kritike ni prenesel in je dosegel, da so moskovskemu metropolitu Filipu II odvzeli posvetitev, nato tudi umorili. Metropolita Filipa so kasneje proglasili za svetnika in mu?enika Cerkve.

Med vladanjem carja Fjodora I. je po prizadevanju njegovaega svaka Borisa Godunova carigrajski Ekumenski patriarh dal soglasje za ustanovitev moskovskega patriarhata. Prvi patriarh je postal leta 1589 dotedanji moskovski metropolit Job. S tem je RPC dosegla polno avtokefalnost.

Nikonijanski razkol [ uredi | uredi kodo ]

V ruskih de?elah so se ?e prej pojavljale razli?ne pravoslavne lo?ine. Velik razkol pa je nastal po tem, ko je patriarh Nikon leta 1652 uvedel nekatere spremembe v obredju. S spremembami se je po nasvetu modrecev kijevske cerkvene akademije ?elel pribli?ati navadam v Gr?ki pravoslavni cerkvi . Poleg sprememb obredja je zahteval ve?ji nadzor in centralizacijo odlo?itev. Te?ko je soditi, ali gre za velike ali majhne dogmatske in obredne razlike. Ena izmed razlik je, da je Nikon ukazal izvajanje znamenja kri?a s tremi prsti, namesto dotedanje dvoprstne navade. Znaten del vernikov novotarij ni hotel sprejeti, ki naj bi bile hereti?ne . Cerkveni zbor je v letih 1666-1667 spremembe potrdil in izob?il vernike, ki se ne bi uklonili novim navodilom. ?e vedno vztrajne staroobredce so cerkveno in posvetno preganjali. Znamenit je primer protopopa Avvakuma Petrova , stolnega ?upnika v Ni?nem Novgorodu . Ker ni sprejel novotarij so pregnali v Sibirijo in ga ?tirinajst let dr?ali v zaporni?ki jami ter kon?no se?gali na grmadi. Znamenita staroobrednica je tudi [[Feodosija Morozova|"bojarinja Morozova").

Politi?ni program patriarha Nikona je vseboval tudi prevlado cerkvene hierarhije nad posvetno ( teokratska zamisel), kar vsekakor ni bilo po godu vladajo?emu carju Alekseju . Obrnilo se je tako, da so patriarhu Nikonu odvzeli polo?aj in izgnali. Ve?ino nikonjanskih reform pa je ostalo, prav tako ni bil zglajen razkol s staroverci.

Nikonjanski razkol je ob?uten do dana?njih dni. Staroobredci so se umaknili v odro?ne kraje, prisiljeni so bili delovati podtalno. Danes deluje lo?ena Ruska staroobredna pravoslavna cerkev . Cerkvi se sicer zbli?ujeta, vendar ?e vedno medsebojno ne priznavata zakramentov .

Reforme Petra I. Velikega in Katarine II. Velike [ uredi | uredi kodo ]

Car Peter I. Veliki (vladal 1682?1725) je s trdo roko moderniziral tudi Rusko pravoslavno cerkev. Za?el naj bi obdobje cezaropapizma . Cerkveno organizacijo je v veliki meri spremenil v oddelek dr?avnega aparata.

Do tedaj je po bizantinski tradiciji vladar veljal za "za??itnika vere", imel je tudi pravico veta na imenovanje ?kofov ter je aktivno sodeloval v posvetitvah najvi?jega klera . Tudi Stoglavemu sinodu (1666?1667) je predsedoval car.

Peter I. je temeljito posegel v razmerja med svojo oblastno in Cerkvijo. Namesto patriarha ali metropolita je RPC upravljal Najsvetej?i upravni sinod, ki so ga sestavljali ?kofje in posvetni uradniki, ki jih je imenoval car. Po dolgotrajnih obojestranskih manevrih je prevladal car. Najsvetej?emu sinodu je predsedoval lai?ni uradni, ki ga je imenoval car. Peter I. je sku?al RPC po duhu pribli?ati Zahodu. Omogo?il je "ukrainizacijo", tako, da je vi?ja mesta v cerkveni hierarhiji prete?no zasedala duhov??ina, ki se je ?olala v ukrajinskih in poljsko-litovskih semeni??ih (zlasti v Kijevsko-mogilevski akademiji ). Popi so se morali bolje izobra?evati, v semeni??a je med drugim uvedel obvezno u?enje latin??ine .

Tudi Petrovi nasledniki so si postopno podrejali RPC. Katarina Velika (vladala 1762?1796) si je prisvojila samostanske posesti; dotlej cerkveni tla?ani so ?ez no? postali dr?avni.

RPC je ponovno dobila patriarha in patriarhijo ?ele leta 1917, tik pred oktobrsko revolucijo .