Razsvetljenstvo je bilo izrazito evropsko dru?beno, filozofsko in umetni?ko gibanje, ki ga grobo uvr??amo v 18. stoletje . Za nekatere zgodovinarje se je obdobje za?elo, ko je La Bruyere ob koncu sedemnajstega stoletja napisal Les Caracteres . Obdobje poimenujejo tudi ?as razuma . Vrhunec dose?e v Franciji .

Ernst Troeltsch je o razsvetljenstvu dejal, da je to za?etek in temelj modernega obdobja evropske kulture in zgodovine v nasprotju z dotlej uveljavljeno cerkveno in teolo?ko usmerjeno kulturo.

La Bruyerovo delo Les Caracteres izra?a ogor?enje nad samozadovoljnimi ?lani dru?be, ki so bodisi sami zatirali nesre?ne ali pa se niso menili za zatiranje drugih. Tako je dal prav te?njam k izbolj?anju ?ivljenja in okrepil razvoj razsvetljenske dru?bene zavesti.

Te?nje [ uredi | uredi kodo ]

Filozofi in drugi evropski misleci so v tem obdobju razvili nekaj do tedaj manj poudarjenih misli in vrednot v evropskem prostoru, ?eprav to ne pomeni, da teh vrednot niso poznale druge kulture.

Razsvetljenski misleci so se zavzemali za

• svobodo izra?anja,
• kritiko religije,
• poudarjali so pomen razuma in znanosti,
• zavzemali so se za progresivno dru?bo,
• poudarjali so vrednost ?love?kega ?ivljenja.

Tako so postavili temelje sodobni dru?bi. Njihovo mi?ljenje je poudarjalo materializem , ve?krat so posredno ali neposredno napadali duhov??ino in priviligirane dru?bene razrede. Stoletje staro upanje, da je dru?bo mogo?e organizirati bolj pravi?no, da bo pravi?nost zagotovljena za vse, ne pa le za privilegij nekaterih, je bilo videti ve? kakor prazne sanje ali pobo?na ?elja ljudi. Pobo?no ?eljo za plemenitej?i svet je tako v tistem ?asu zamenjalo prepri?anje, da je to mogo?e dose?i na podlagi moderne znanosti.

?edalje mo?nej?a je bila zavest, da zunaj Evrope ?ive dru?be, ki so bile sre?ne in v miru, dokler so se opirale na starej?a prepri?anja - da je ?love?ka narava v bistvu dobra. Sledila je vrsta spekulacij o primerjalni naravi ?loveka, kar je sledilo predvsem iz izku?enj popotnikov, ki so potovali po razli?nih koncih sveta. To je bil na?in razmi?ljanja, ki bi ga danes uvrstili med dru?bene vede. ?lovek se je tudi ?edalje bolj zanimal za svojo notranjo naravo, za ?love?ko psihologijo.

To je tudi obdobje enciklopedistov . Od leta 1751-1782 so v Franciji v zvezkih Enciklopedija zapisali popoln pregled znanosti in umetnosti. Urejala sta jo Diderot in D'Alembert .

Misel [ uredi | uredi kodo ]

Razsvetljenstvo bi lahko s filozofskega vidika opisali kot miselni tok, ki je pridobival na veljavi v obdobju med 1680 in 1780, za katerega je bila zna?ilna vera v napredek, ki bi ga bilo mogo?e dose?i z razumom. Celo religiozne doktrine so postale podvr?ene zahtevam, da morajo biti razumljive in racionalno sprejemljive.

Okoli leta 1750 je v javno ?ivljenje prodrla ateisti?na misel, ki so jo spodbujali radikalni misleci, kot sta bila d'Holbach in Denis Diderot . Vse mo?nej?i je postajal antiklerikalizem in odpor do Cerkve . Vse ve? je bilo zahtev, naj bo civilna oblast lo?ena od cerkvene oblasti.

Mnogi misleci so nasprotovali mu?enju, preganjanju zaradi domnevnega ?arovni?tva, nevzdr?nim razmeram v zaporih in podobnim pojavom tistega ?asa. Proti tem so odkrito nastopili misleci, kot so Montesquieu , Voltaire in Beccaria .

V naravoslovni znanost so dosegli nekaj pomembnih korakov. To je bil ?as Newtona , Lavoisierja , Scheeleja , Priestleya in mnogih drugih, ki jim je pomagal tudi razvoj gospodarstva in trgovine, torej razvoj podro?ij, na katerih so bili vse bolj pripravljeni uvajati in preizku?ati tehnolo?ke novosti.

Ni lahko dore?i, ali je bila filozofska misel tista, ki je vplivala na dru?bo, ali pa je dru?beni razvoj spodbujal filozofsko misel. Opaziti pa je bilo spremembe. V politiki so ve?ji poudarek dajali na?elu svobode in enakosti, ki naj bi izhajala iz naravnega stanja, osnovnim ?lovekovim pravicam , vklju?no z versko toleranco. Na obrobju politi?ne misli, zlasti v Franciji, je bilo zaslediti komunisti?no misel .

Kant je 1784. leta napisal znameniti esej Kaj je razsvetljenstvo? ^[1] , kjer je zapisal, da je to ?lovekov izhod iz nedoletnosti ( Unmundigkeit ), za katero je odgovoren ?lovek sam.

Na politi?no - filozofske nazore je med drugim vplival tudi John Locke , ki je z empirizmom podal nekatere ideje o ?lovekovih pravicah, med katerimi so bile najbolj pomembne: pravica posameznika do ?ivljenja, pravica do svobode in do lastnine. ?lovek se rodi kot tabula rasa (nepopisan list), je menil, ki ga dokon?no izoblikujejo ?ele izku?nje.

Politika [ uredi | uredi kodo ]

V ?tevilnih evropskih dr?avah je bilo to obdobje razsvetljenih despotov . Mnogi med njimi so se radi dru?ili in razpravljali z vodilnimi filozofi tistega obdobja, toda br?kone niso povsem sprejemali vseh njihovih zamisli. Friderik Pruski je imel Voltairja za svojega osebnega prijatelja. Katarina , ruska cesarica, je na dvor povabila filozofe, kot sta Diderot in Mercier. Te?ko je soditi, kako odkritosr?no so vladarji sprejemali mislece, gotovo pa jim je razsvetljenska misel pri?la prav pri obra?unavanju s cerkveno oblastjo in vplivno aristokracijo. Med vladarje, ki so se navzeli razsvetljenskega duha, sodi Jo?ef II. , ki je v habsbur?ki monarhiji sprejel odlo?itve za osvoboditev tla?anov, za prerazporeditev dav?nih bremen, za zaplembe cerkvene zemlje, za toleriranje nekatoli?kih kristijanov in Judov , za podpiranje trgovine, poenotenje pravosodja in podobno.

Ve?ji odpor do razsvetljenske misli je br??as sledil po francoski revoluciji , ki je ogrozil temelje monarhi?ne politi?ne ureditve in postavil temelje ljudski suverenosti.

Zanimanje vladajo?ega sloja za filozofsko misel ima vendarle daljnose?ne posledice, saj so v tistem ?asu najpomembnej?a dela prevajali v tako reko? vse pomembnej?e evropske jezike.

Umetnost [ uredi | uredi kodo ]

To je bilo obdobje zatona aristokratskega sveta, ki je dotlej dolo?al ureditev, obi?aje, pa tudi estetsko misel. To je bil torej ?as, ko so se tudi v umetnosti pojavila nova imena, nove osebnosti in nove ideje. V prvi polovici stoletja se je umetnost v ve?ji meri ?e vedno ukvarjala z upodabljanjem in oblikovanjem aristokratskega na?ina ?ivljenja (v naj?ir?em smislu). Krasili so dvorce in gledali??a. salone in parke v stilu rokoko . Medtem pa so se ?e pojavljali razsvetljenski nazori. Krog ljubiteljev umetnosti in literature se je ?e bolj raz?iril med me??ane in intelektualce. Razsvetljenstvo je prineslo novo razumevanje tehnike in ?lovekovih sposobnosti, zato pridobi veljavo stvarna veduta. Opaziti je tudi pozorno opazovanje dru?benih obi?ajev in kritiko nekaterih zna?ajskih potez.

Veliko slikarjev iz osemnajstega stoletja je kazalo simpatije za ?love?ko trpljenje, za tanko?utnost, ki je bila zna?ilna za mislece tistega obdobja.

• Slike Jeana Baptista Chardina so se po navadi ukvarjale z vsakdanjimi, ganljivimi, intimnimi ?love?kimi odnosi.
• Jean Baptiste Greuze je zaslovel zaradi moralnih sporo?il svojih slik, ki so se ukvarjali s predmeti, kot sta O?etova kletev in Mrtvoudnemu stre?ejo njegovi otroci.

Med umetnike tistega obdobja gre med drugim ?teti ?e:

• Giana Domenica Tiepola ,
• Williama Hogharta ,
• Pietra Longhija ,
• Thomasa Gainsbourgha .

Uporaba umetnosti kot orodja za ?irjenje dru?benih idej se je ob koncu razsvetljenstva sicer ?ele za?enjala.

V tem obdobju se je rodila arheologija, ki je mnoge navdu?ila za klasi?na rimska, gr?ka in etru??anska dela in estetske vrednote. Nastajale so nove veje znanosti, kot sta umetnostna zgodovina in estetika . Da bi presegli rokoko, so se mnogi ozrli za zgodovinskimi vzori. Tako se je uveljavil nov slog, imenovan neoklasicizem , ki se je hitro raz?iril po vseh evropskih de?elah, pa tudi v Ameriki, kjer je vplive ?e danes opaziti v arhitekturni zasnovi pomembnej?ih zgradb, pri ?emer so ustvarjalci ?rpali iz gr?kih in rimskih zgledov. Neoklasicizem je bil mo?no prisoten tudi v 19. stoletju.

Poznej?e tematizacije razsvetljenstva [ uredi | uredi kodo ]

Razsvetljensko misel so v kasnej?ih obdobjih kriti?no obravnavali ?tevilni misleci in filozofi. Med odmevnej?e avtorje sodijo Horkheimer , Adorno ^[2] in Foucault . Slednji je v svojem odgovoru na Kantov spis Kaj je razsvetljenstvo? celo izjavil, da je za moderno filozofijo zna?ilno prav to, da sku?a odgovoriti na to vpra?anje. ^[3] Danes lahko sodimo, da obdobje z nekaterimi vrednotami ni bilo uspe?no. Med razlogi neuspeha je mogo?e navesti:

• ?lovek ni samo razumsko bitje,
• mo?an odpor Cerkve,
• nasprotoval je zakoreninjenim tradicijam,
• napredek ni zgodovinsko linearen.

Po drugi strani so se uveljavili zlasti politi?ni koncepti, ki so po francoski in ameri?ki revoluciji postali sestavni del liberalne demokracije .

Nekateri predstavniki [ uredi | uredi kodo ]

• Voltaire (1694-1778): Z delom Angle?ka pisma je napadel takratne politi?ne razmere v Angliji , znan je bil kot oster kritik fevdalne dru?be ter Cerkve , saj pravi, da Cerkev kroti mno?ico ljudi in je glavni nasprotnik naravnih ?lovekovih pravic . Zavzema se za svobodo govora ter enakost pred zakonom, odpravo inkvizicije in odpravo privilegijev plemstva in duhov??ine. Prav tako se zavzema za versko strpnost in hkrati tudi podvomi v osnove Boga ( Bog je svet ustvaril in ga pustil, da se sam razvija. ), po njegovem mi?ljenju postane Bog nekaj vmesnega med vernikom in nevernikom - deizem .
• Montesquieu (1689-1775): V delu Perzijska pisma razpravlja o problemih takratne dobe, medtem ko v svojem drugem delu z naslovom Duh zakona pogojuje svobodo dr?avljanov z delitvijo oblasti na veje zakonodajne (parlament), izvr?ne (kralj) in sodne (sodni aparat) oblasti in hkrati pravi, da v kolikor sta le dve veji oblasti zdru?eni v isti osebi nastopi tiranija .
• David Hume (1711-1776)
• Jean-Jacques Rousseau (1712-1778): Rousseau razvije zamisel demokrati?ne ureditve in raz?iri kritiko absolutisti?ne dr?ave. V delu Dru?bena pogodba (francosko: Du contrat social ) utemelji dr?avo kot pogodbo med ljudmi in pravi, ?e si vlada prisvoji suvereno oblast ljudstva, ima le-ta pravico do revolucije , s tem vpliva na me??anske revolucije v 18. in 19. stoletju . Prav tako je nasprotoval oboro?evanju znanosti, saj naj bi to vodilo k osiroma?enju, zato je dejal: Nazaj k naravi. Poudarjal je vrednost ?ustev.
• Denis Diderot (1713-1784)
• Immanuel Kant (1724-1804)
• Nikolaj Ivanovi? Novikov (1744-1818): urednik in poglavitni ruski pisec dveh pogumnih serijskih publikacij in izdajatelj ?tevilnih knjig. Njegov primer ka?e, da so evropski narodi razsvetljenske misli niso ?rpali samo od francoskih mislecev, vendar so avtonomne misli oblikovali tudi posamezni intelektualci drugod.
• Jeremy Bentham (1748-1832)

Razsvetljenstvo na Slovenskem [ uredi | uredi kodo ]

Najbolj znani razsvetljenci v Sloveniji so bili:

• baron ?iga Zois (mecen, pomagal je nadarjenim in jim pla?eval ?olanje),
• Valentin Vodnik (avtor prve slovenske pesni?ke zbirke Pesme za poku?ino iz 1806),
• Anton Toma? Linhart (avtor prvih dveh slovenskih komedij: ?upanova Micka in Ta veseli dan ali Mati?ek se ?eni ),
• Marko Pohlin (za?etnik razsvetljenstva na Slovenskem in avtor slovnice Kranjska gramatika ).
• Jernej Kopitar (jezikoslovec)

Za razsvetljenstvo na Slovenskem pa sta pomembna tudi takratna vladarja avstrijskih de?el, Marija Terezija in Jo?ef II. . Bila sta razsvetljena absolutista , ki sta vpeljala ?tevilne reforme.

Zanimivosti [ uredi | uredi kodo ]

V tem obdobju je postalo aktivno prostozidarstvo . To je bilo zdru?evanje svobodomiselnih me??anov, izobra?encev in celo plemi?ev v mo?kih tajnih kro?kih - lo?ah. Ta prostozidarska dru?tva so prispevala k ?irjenju idej razsvetljenstva.

Viri in opombe [ uredi | uredi kodo ]

Literatura [ uredi | uredi kodo ]

• Ernst Cassirer , Filozofija razsvetljenstva , Ljubljana, 1998 ( COBISS )
• Ulrich Im Hof , Evropa v ?asu razsvetljenstva , Ljubljana, 2005. ISBN 961-6271-73-3
• John Robertson, Razsvetljenstvo. Zelo kratek uvod, Ljubljana, 2016. ISBN - 978-961-260-095-2

Glej tudi [ uredi | uredi kodo ]

• Razsvetljenska knji?evnost
• Kaj je razsvetljenstvo (Foucault)
• ?kotsko razsvetljenstvo

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

• Voltaire Arhivirano 2006-05-12 na Wayback Machine .
• Montesquieu
• Rousseau
• Dru?bena pogodba