RMS Lusitania

	RMS Lusitania pluje v pristani??e, okrog leta 1912.
Zgodovina
Zdru?eno kraljestvo
Ime:	RMS Lusitania
Lastnik:	Cunard Line
Operater:	Cunard Line
Pristani??e registra:	Liverpool
Route:	Southampton - Cobh - New York
Naro?ena:	1904
Ladjedelnica:	John Brown & Company , Clydebank , ?kotska
Za?etek gradnje:	17. avgust 1904
Splavitev:	7. junij 1906
Kr??ena:	7. junij 1906
Kon?ana:	22. avgust 1907
Izro?ena:	26. avgust 1907
Krstna plovba:	7. september 1907
V slu?bi:	1907 - 1915
Usoda:	7. maja 1915 je ladjo ob irski obali torpedirala nem?ka podmornica U-20 in po torpediranju potonila 18 minut pozneje.
Opombe:	Najve?ja ladja med septembrom 1907 in novembrom 1907, sestrska ladja Mauretanie.
Splo?ne zna?ilnosti
Razred:	Lusitania
Tona?a:	31,550 GRT
Dol?ina:	790 ft (240,8 m)
?irina:	87 ft (26,5 m)
Gaz:	33 ft (10,1 m)
Krovi:	8
Mo?:	Parsonove parne turbine ; skupno 68 000 KM, kasneje pove?ano na 90000 KM po konverziji na kurilno olje ;
Pogon:	?tirje trikraki propelerji
Hitrost:	24 kn (44 km/h; 28 mph) (potovalna)
Zmogljivost:	napaka v seznamu: mixed text and list ( pomo? ) ; 2.198 potnikov: 552 1. razred ; 460 2. razred ; 1.186 3. razred ;
Posadka:	802
Opombe:	Prva ladja dru?be Cunard Line z ?tirimi dimniki

RMS Lusitania je bila britanska oceanska linijska ladja, ki jo je 7. maja 1915 torpedirala in potopila nem?ka podmornica U-20. Njen potop je bil glavni povod za vstop ZDA v prvo svetovno vojno proti Nem?iji, dve leti pozneje, predtem pa je pri?lo do ?tevilnih napadov in nem?kega neomejenega bojevanja do ameri?kega ladijskega prometa.

Lusitania je osvojila modri trak za najhitrej?e pre?kanje Atlantika , za kratek ?as pa je bila najve?ja in najhitrej?a potni?ka ladja na svetu, tri mesece pred prihodom njene sestrske ladje RMS Mauretania . Obe ladji sta bili v lasti dru?be Cunard Line . Lusitania je bila splovljena 7. junija 1906 v ladjedelnici John Brow & Company. Ladja se je potopila na svoji 202 plovbi ?ez Atlantik.

Nem?ke ladje so bile v zgodnjem 20. stoletju agresivni tekmeci za ?ezatlantske potnike, dru?ba Cunard Line pa se je odzvala tako, da jih je posku?ala premagati po hitrosti, velikosti in luksuzu. Dru?ba je dobila pomo? Admiralitete za gradnjo Lusitanie, saj je razumela, da bo ladja v ?asu vojne na voljo za prevoz voja?kih enot.

Tako sta bili Lusitania in Mauretania opremljeni z novimi revociunalnimi turbinskimi motorji, ki so jima omogo?ili hitrost plovbe do 25 vozlov (46 km/29; mph). Zagotavljali sta 50 odstotkov ve? prostora za potnike, kot na katerih drugih ladjah. Prvi razred je bil znan, po svojem velikem razko?ju.

Kraljeva mornarica je na za?etku prve svetovne vojne blokirala Nem?ijo: Zdru?eno Kraljestvo je jeseni 1914 celo Severno morje razglasilo za vojno obmo?je. Spomladi 1915 je bil ves uvoz hrane v Nem?ijo prepovedan. RMS Lusitania je 1. maja 1915 izplula iz New Yorka proti Liverpoolu v Zdru?enem Kraljestvu medtem, ko je v Atlantiku prevladovala nevarna nem?ka podmornica U-20. Nem?ija je morje okrog Zdru?enega Kraljestva razglasila za vojno obmo?je, nem?ko veleposlani?tvo v ZDA pa je natiskalo ?asopisne oglase, ki so opozarjali na nevarnost plovbe z Lusitanio.

Popoldne 7. maja 1915 je nem?ka podmornica U-20 18 kilometrov ju?no od Irske obale in znotraj napovedanega vojnega obmo?ja torpedirala Lusitanio. Druga notranja eksplozija je ladjo potopila v 18 minutah pri ?emer je umrlo 1.198 ljudi, pre?ivelo pa 765. Lusitania je bila tretja najve?ja ladja, izgubljena v prvi svetovni vojni, prva je bila HMHS Britannic in druga SS Justicia.

Nemci so povedali, da so Lusitanio obravnavali, kot voja?ko ladjo, saj je skrivno preva?ala velike koli?ine strelnega oro?ja in trdili so, da so britanske trgovske ladje kr?ile pravila plovbe ?e v za?etku vojne. Mednarodno priznana kri?arska plovila so do decembra 1915 zastarela. Nemci so skozi trdili, da je Lusitania redno preva?ala vojno strelivo: delovala je pod nadzorom Admiralitete; njena indentiteta je bila prikrita. Trdili so, da je bila nevtralno plovilo v razgla?enem vojnem obmo?ju z ukazom, da se izogne zajemanju in zagonu nem?kim podmornicam.

Vendar ladja ni bila obro?ena za boj, toda je preva?ala na tiso?e civilnih potnikov, britanska vlada pa je obto?ila Nemce, da so kr?ili kri?arska pravila. Potopitev je v ZDA povzro?ila ?tevilne proteste, saj je bilo med mrtvimi 128 ameri?anov. Potopitev je ZDA javno prevsmerila proti Nem?iji in vstopila v vojno skoraj dve leti pozneje. Po koncu vojne so zaporedne britanske vlade trdile, da na krovu Lusitanie ni bilo streliva, nemci pa so povedali, da ladjo niso obravnavali, kot voja?ko ladjo. Leta 1982 je vodja ameri?kega oddelka britanskega zunanjega ministrstva kon?no priznal, da je v razbitini velika koli?ina oro?ja od katerega je nekaj zelo nevarnega in predstavlja varnostno tveganje za re?evalne ekipe.

Ozadje [ uredi | uredi kodo ]

Lusitanio in Mauretanio je za gradnjo naro?ila britanska pomorska dru?ba Cunard Line , ki se je takrat spopadala z mo?no konkurenco ?ezatlantskih ladij, zlasti nem?kih dru?b Norddeutscher Lloyd (NDL) in Hamburg America Line (HAPAG). Ti dve novi podjetji sta imeli ve?je in razko?nej?e ladje od Cunarda in sta bolje napredovali z ?ezatlantsko slu?bo pri priseljevanju izseljencev iz Evrope v Ameriko . Nem?ki SS Kaiser Wilhelm der Grosse je leta 1897 osvojil modri trak , ki ga je prej imela Cunardova RMS Campania, preden je leta 1900 modri trak prevzela ladja HAPAG Deutschland. NDL je nagrado kmalu prejel leta 1903 z novim Kaiserjem Wilhelmom II in Kronprinzom Wilhelmom. Cunard je videl, da je ?tevilo potnikov prizadeto zaradi tako imenovanih "oceanskih ladij razreda Kaiser".

Ameri?ki milijonski poslovne? J. P. Morgan se je odlo?il, da bo tekmoval v ?ezatlantskem ladijskem prometu, z ustanovitvijo novega podjetja International Mercantile Marine (IMM) in leta 1901 kupil britansko tovorno dru?bo Frederick Leyland & Co. in nadzorni dele? v britanski pomorski dru?bi White Star Line . Leta 1902 so IMM, NDL in HAPAG sklenili "interesno skupnost", da bi dolo?ili cene in med njimi razdelili ?ezatlantsko trgovino. Partnerja sta pridobila tudi 51-odstotni dele? v nizozemski dru?bi Holland America Line. IMM je ponudil nakup Cunarda, ki je bil skupaj s francoskim CGT zdaj njegov glavni tekmec.

Soo?en z bli?ajo?im se propadom dru?be Cunard Line, se je tako predsednik Cunarda Lord Inverclyde obrnil na britansko vlado za pomo?. Ker je britanska vlada opazila, da je podjetje v resnih te?avah in da ji grozi propad, se je odlo?ila, da bo pomagala. S sporazumom, podpisanim junija 1903, je Cunard dobil posojilo v vi?ini 2,6 milijona funtov za financiranje gradnje dveh ladij, odpla?ljivih v 20 letih po ugodni obrestni meri 2,75%. Ladji bi prejeli letno operativno subvencijo v vi?ini 75.000 GBP in po?tno pogodbo v vrednosti 68.000 GBP. V zameno bi bile ladji zgrajeni v skladu z zahtevami Admiralitete, tako da bi jih lahko uporabljali kot pomo?ne kri?arke v vojnem ?asu.

Tehni?ni podatki [ uredi | uredi kodo ]

Konstruktor ladje je bil Leonard Peskett , ladjo pa je zgradila ladjedelnica John Brown & Company na ?kotskem. Leta 1902 je Peskett izdelal velik model predlagane ladje, ki jo je prikazal s tremi dimniki. ?etrti zadnji dimnik je bil dodan leta 1904, saj je bilo potrebno namestiti dodaten dimnik za ogrevanje in prezra?evanje luksuza. Prvotni na?rt je zahteval tri propelerje, vendar je bil ta spremenjen v ?tiri, ker se je zdelo, da potrebne mo?i ni mogo?e prenesti skozi samo tri propelerje. Admiraliteta je zahtevala, da so vsi stroji v podpalubju pod vodno ?rto, saj so bili tako varni pred udari strel .

Lusitania je bila dolga 240 metrov, ?iroka 26 metrov in izpodrivala je ve?, kot 44. 000 ton. Imela je ?tiri propelerje in je plula s hitrostjo do 26 vozlov. V ?asu kon?anih del je bila za kratek ?as najve?ja ladja na svetu, ki je bila kdajkoli zgrajena. Bila je 21 metrov dalj?a, hitrej?a dobra dva vozla in imela ve?jo zmogljivost najsodobnej?e nem?ke ladje Kronprinzessein Cecillie. Preno?i??a za potnike so bila za 50 % ve?ja od vseh drugih ladij, saj je zagotavljala zmogljivost 552 potnikov v prvem razredu, 460 v drugem razredu in 1.186 v tretjem razredu. Na palubi je bilo lahko do 69 ?lanov posadke, 369 strojnikov in kurja?ev ter 389 stevardesov. Tako kot njena sestrka ladja Mauretania, je imela tudi Lusitania brez?i?ni telegraf, elektri?no razsvetljavo, elektri?na dvigala, razko?no notranjost in zgodnjo obilko klimatizacije.

Notranjost [ uredi | uredi kodo ]

V ?asu mo?ne konkurence za ?ezatlantske plovbe, sta Lusitania in Mauretania spadali med najbolj luksuzne, prostorne in udobnej?e ladje na svetu. ?kotski arhitekt James Miller je bil izbran za oblikovanje notranjosti Lusitanie, Harold Peto pa od Mauretanie. Miller se je odlo?il za izdelavo luksuznih sten z raznimi barvami pri izdelavi notranjosti, medtem ko je Peto veliko uporabljal lesene dele, zaradi ?esar je bil splo?ni vtis, ki ga je dala Lusitania, svetlej?i od Mauretanie. Modeli na Lusitaniji so se izkazali za bolj priljubljene.

Ladja za potnike je bila razporejena po ?estih palubah; od zgornje palube do vodne ?rte so bili paluba ?olnov, palubna promenada (paluba B), zakloni??e (paluba C), zgornja paluba (paluba D), glavna paluba (paluba E) in spodnja paluba F, pri ?emer je bil vsakemu od treh razredov potnikov namenjen svoj prostor na ladji. Kot je bilo videti na krovu vseh potni?kih linijskih ladij, so bili potniki prvega, drugega in tretjega razreda strogo lo?eni drug od drugega. Po prvotni konfiguraciji leta 1907 je bila ladja na?rtovana za prevoz 2.198 potnikov in 827 ?lanov posadke. Cunard Line se je pona?al z rekordom zadovoljstva potnikov.

Prvi razred na Lusitaniji je bil v osrednjem delu ladje na petih zgornjih palubah, ve?inoma med prvim in ?etrtim dimnikom. Skupaj z drugimi linijskimi ladjami, je bila tudi notranjost prvega razreda na Lusitaniji okra?ena z melango zgodovinskih slogov. Ladijske restavracije prvega razreda so bile najve?je od ladijskih javnih prostorov; razporejene so bile v sredi??u stopni??a prvega razreda pod veliko stekleno kupolo, okra?eno z freskami iz slogov Francoisa Boucherja, ki je bila elegantno realizirana v neoklasi?nem slogu Luisa XVI. Stene so bile pobarvane z belimi in pozla?enimi izrezljanimi plo??ami iz mahagonija, s korintskimi okra?enimi stebri, ki so bili potrebni za podporo nadstropja. Prvorazredne kabine so bile okra?ene v gruzijskem slogu z vlo?enimi plo??ami iz mahagonija, ki obdajajo ne?no zeleno preprogo z rumenim cvetli?nim vzorcem. Vsi drugi javni prostori prvega razreda so bili name??eni na palubi ?olnov in so imeli sobo za bivanje, branje, pisanje, kadilnico in kavarno, ki je bila zadnja novost na ladji, ki jo je dru?ba Cunard Line namestila, da bi bila ob lepem in toplem vremenu odprta. Ker je ladja plula ve? ali manj samo ?ez Atlantik, je bil ta dodatek, zaradi slabega vremena na Atlantiku, le redko kdaj uporabljen.

Drugi razred na Lusitaniji se je nahajal ve?inoma na krmi, za stranskim jamborjem. Javne sobe drugega razreda so bile name??ene na predelnih odsekih palube ?olnov in sprehajali??, ki so bili name??eni na lo?enem delu nadgradnje na krmi prvorazrednih potni?kih prostorov. Oblikovalsko delo je izdelal Robert Whyte, ki je bil arhitekt, zaposlen pri ladjedelnic John Brown. ?eprav je bila manj?a in bolj gladka, je oblikovanje jedilnice odra?al dizajn prvega razreda, le eno nadstropje jedilnice je bilo pod stropom z manj?o kupolo in balkonom. Stene so bile oblo?ene z okra?enimi stebri, vse v beli barvi. Kot je bilo razvidno iz prvega razreda, je bila jedilnica postavljena na ni?jem nivoju ladje. Prostori za kajenje so zasedle kabine in drugorazredne promenadne palube s kabinami na palubi ?olnov.

Tretji razred na Lusitaniji je bil pohvaljen zaradi izbolj?anja pogojev potovanja, ki jih je zagotavljal potnikom izseljencem, in so se izkazali kot zelo priljubljena ladja za priseljence. V dneh pred Lusitanio in ?e vedno v letih, ko je bila Lusitania v slu?bi, je bila namestitev v tretjem razredu sestavljena iz velikih odprtih prostorov, kjer bi si na stotine ljudi delilo zasebne in javne prostore, ki so bili pogosto sestavljeni iz manj?ega dela odprtega krovnega prostora in nekaj miz, zgrajenih znotraj njihovih spalnih prostorov. Dru?ba Cunard Line je tretji razred na ladji ?e bolj opremila, da bi bil ?im bolj udoben in prijeten.

Gradnja ladje [ uredi | uredi kodo ]

Gradnja ladje se je za?ela 17. avgusta 1904 v ladjedelnici John Brown & Company na ?kotskem. Za gradnjo tako velike ladje je bilo potrebno pove?ati ladjedelnico ter namestiti nove ladjedelni?ke opreme ter ostala orodja, mesto gradnje pa je bilo pripravljeno ?e 16. julija 1904. Gradnja ladje se je za?ela najprej na premcu in nadaljevala do krme, namesto, da bi za?eli ladjo graditi od obeh koncev hkrati. Razlog za to je bil, ker na?rti za krmo in motorje ob za?etku gradnje ?e niso bili dokon?ani. Ladijski propelerji so bili name??eni in ob tem oblo?eni z lesom, da bi jih tako za??itili med splovitvijo. Trup je bil v ladjedelnici zgrajen v celoti medtem, ko je bila nadgradnja zgrajena le delno. Dru?ba Cunard Line je ladjo v nasprotju z Mauretanio poimenovala ≫?kotska ladja≪. Kon?ne podrobnosti obeh ladij so bile v obeh ladjedelnicah prepu??ene projektantom, tako, da so se ladje razlikovale v podrobnostih izdelovanja trupa in kon?ne strukture. Ladje je mogo?e najla?je razlikovati na fotografijah po ravnih ventilatorjih, ki so se uporabljali na Lusitaniji, medtem, ko so tisti na Mauretaniji uporabljali bolj za obi?ajni zaobljeni vrh. Mauretania je bila nekliko dalj?a, ?ir?a, ve?ja in hitrej?a, ker je imela name??ene dodatne turbine.

Lusitania je bila splovljena 7. junija 1906 ob 12:30, osem tednov pozneje zaradi delavskih stavk. Pred splovitvijo so na ladjo ?e namestili propelerje, toda pri poznej?ih splovitvah so propelerje namestili po splovitvi, saj bi se lahko med splovitvijo propelerji po?kodovali. Med splovitvijo je bila ladja kr??ena. Po splovitvi je bila ladja odvle?ena v suhi dok kjer so odstranili oblo?en les s propelerjev in pobarvali ladijski trup. Po izpustitvi iz suhega doka so na ladjo namestili ?e preostalo nadgradnjo, jamborje in dimnike. V naslednjem letu so v ladjo vgradili ?e vso potrebno strojno in elektri?no opremo ter opremo primerno za bivanje posadke in potnikov.

Preizku?anje ladijskih motorjev je potekalo junija 1907, 27. julija pa je bila organizirana predhodna plovba na katero so bili povabljeni gostje. Ladja je med kri?arjenjem dosegla hitrost do 25,6 vozlov (47,4 km /; 29,5 mph). 29. julija so gostje od?li in za?eli so se trije dnevi dodatnega testiranja. Ladja je ?tirikrat plula od Corsewall, ?kotske do Longship off Cornwall s 23 in 25 vozli. Med testiranjem so ladijski motorji delali neprijetne vibracije, razlog zato pa je bil vrtenje zunanjih propelerjev in notranjih, kar je zadevo poslab?alo. Lusitania je tako pred vstopom v slu?bo opravila dodatne preglede, ki so prepre?ili vibracije. 26. avgusta 1907 je ladja za?ela s svojo kariero.

Kariera [ uredi | uredi kodo ]

Lusitaniji je na za?etku poveljeval kapitan James Watt. V nedeljo 7. septembra 1907 je ladja ob 16:30 izplula iz Liverpoola na svojo krstno plovbo ?ez Atlantik v New York . Lusitania je bila tedaj najve?ja potni?ka prekooceanska ladja na svetu, vse do prihoda njene sestrske ladje Mauretania, novembra istega leta. Po izplutju iz Liverpoola se je ladja ustavila ?e v Queenstownu (danes Cork) na Irskem . Okoli 2.200 ljudi si je v nedeljo zve?er v Queenstownu, ogledalo njeno izplutje na svojo krstno plovbo v New York.

Naslednje jutro je Lusitania priplula v kraj Roche"s Point blizu Queenstowna, kjer je ostala zasidrana do popoldneva. K ladji je prispela Cunardova RMS Lucania, iz katere se je na Lusitanio vkrcalo ?e dodatnih 120 potnikov. Ob 12:10 je nato Lusitania izplula ter se odpravila na prvo plovbo ?ez Atlantik proti ZDA. V New York je priplula 13. septembra 1907 ob 9:05. Na njenem newyor?kem pomolu ?t. 54 se je zbralo na tiso?e ljudi. Vse New Yor?ke policije so bile poklicane na nadzor nad mno?ico. Med tednom bivanja v pristani??u je bila ladja na voljo za ogled. V soboto 21. septembra je ob 15:00 ladja odplula na svojo prvo povratno plovbo ?ez Atlantik in priplula v Queenstown ob 16:00 27. septembra ter 12 ur pozneje prispela v Liverpool. Povratna pot je trajala 5 dni 4 ure in 19 minut, ki se je zavlekla zaradi megle .

Na naslednji plovbi v bolj?em vremenu je Lusitania priplula v Sandy Hook, 11. oktobra 1907 in osvojila modri trak . Prispela je v ?tirih dneh, 19 urah in 53 minutah. Novembra 1907 je Lusitania iz ZDA v Anglijo pripeljala 20 ton zlata , vrednega 2,5 milijona funtov kar do danes velja za najve?jo koli?ino zlata, ki jo je katera koli ladja preva?ala. Decembra 1907 je ladjo prehitela Mauretania, ki je osvojila modri trak na svoji prvi povratni plovbi ?ez Atlantik. Februarja 1909 je Lusitania posku?ala pripluti v pristani??e v Queenstownu vendar se je zaradi slabega vremena morala zasidrati pred obalo na odprtem morju. Med nevihto se je sidro na desni strani, ki je takrat stalo 600 funtov, odlomilo in padlo na dno, po koncu nevihte pa je bilo potrebno zamenjati sidro, da bi ladja lahko nadaljevala svoje potovanje.

Aprila 1909 so Lusitaniji zamenjali nove propelerje zaradi ?esar se je njena hitrost nekoliko izbolj?ala. V za?etku avgusta 1909 je ponovno osvojila modri trak, ko je v ZDA priplula v 4 dneh, 11 urah in 42 minutah. Rekord je dr?ala vse do konca septembra istega leta, ko jo je znova prehitela Mauretania in znova osvojila modri trak ter hitrostni rekord dr?ala vse do leta 1929, ko jo je prehitel nem?ki SS Bremen .

Od konca septembra do za?etka oktobra 1909 je Lusitania skupaj z drugimi ladjami sodelovala na praznovanju Hudson-Fulton v New York. Praznovanje je prikazovalo predvsem prikaz razli?nih na?inov prevoza, ki so takrat obstajali, Lusitania pa je predstavljala najnovej?i napredek v tehnologiji parnikov. Najnovej?i na?in potovanja je bilo letalo zato so bila pripeljanja tudi letala, ki so letela nad Lusitanio in posnela veliko slik. Te slike obstajajo ?e danes.

10. januarja 1910 je bila Lusitania na poti iz Liverpoola v New York, ko je dva dni po izplutju iz Liverpoola, naletela na velik morski val, visok 23 metrov. Ladja je imela trup narejen tako, da se je lahko zlahka prebijala skozi valove, vendar je mo?an veter val potisnil vanjo tako mo?no, da se je val dvignil ?ez palubo Lusitanie in zadel ladijski most na palubi ?olnov. Posledi?no je bila paluba po?kodovana, okna na ladijskem mostu so bila razbita, ladijski most pa je bil nagnjen ob stran za nekaj centimetrov. Kljub temu je Lusitania nadaljevala pot, vendar je v New York prispela nekaj ur pozneje, veliko njenih potnikov pa je bilo takrat zaskrbljenih.

Decembra 1911 je Lusitania opravila posebno bo?i?no potovanje in s tem nadomestila Mauretanio, ki je utrpela ?kodo zaradi trka ob pomol in bila zato na manj?em popravilu. Po potopu Titanica leta 1912 so Lusitaniji dodali ve? re?evalnih ?olnov, saj jih predtem ni imela dovolj za vse ljudi na krovu. Junija 1912 so se na ladji za?ele pojavljati ?tevilne te?ave z revolucionarnimi turbinskimi motorji, zaradi ?esar jo je dru?ba Cunard Line sredi oktobra umaknila iz ?ezatlantske slu?be in jo dala na popravilo, v slu?bo pa se je vrnila 13. decembra istega leta.

30. decembra 1912 je ladijski turbinski stroj na Lusitaniji do?ivel hudo okvaro po manj?em tr?enju v pristani??u v Fishguardu, Wales, zaradi ?esar je bilo potrebno ponovno veliko popravilo. Odplula je v ladjedelnico John Brown & Company, kjer so bila na ladji opravljena obse?na popravila, v ?ezatlanstko slu?bo pa se je vrnila ?ele konec avgusta 1913. V naslednjem letu je nadaljevala svoja ?ezatlantska potovanja vse do konca julija 1914, ko je izbruhnil za?etek prve svetovne vojne .

Prva svetovna vojna [ uredi | uredi kodo ]

28. julija 1914 se je za?ela prva svetovna vojna . 4. avgusta 1914, na dan, ko sta Velika Britanija in Francija napovedali vojno Nem?iji potem, ko je ta napovedala vojno Belgiji , je Lusitania izplula iz New Yorka ter se vrnila nazaj v Anglijo. Po vrnitvi je Admiraliteta rami?ljala, da bi Lusitanio skupaj z Mauretanio in RMS Aquitanio uporabila za prevoz voja?kih enot, vendar so se zaradi velike porabe premoga izkazale za neuporabne in so se zato vrnile nazaj v ?ezatlantsko slu?bo. Potem, ko sta kmalu Mauretania in Aquitania ostali zasidrani v Liverpoolu zaradi pomanjkanja potnikov, je Lusitania ostala na svoji redni plovbi med Liverpoolom in New Yorkom, vendar so bili ob tem sprejeti ?tevilni varnostni ukrepi. Ena od teh je vklju?evala, da je dru?ba Cunard Line zaprla kotlovnico ?t. 4 na ladji, da bi tako var?evala gorivo in premog ter zmanj?ala stro?ke obratovanja. ?eprav je bila Lusitania za pribli?no 10 vozlov hitrej?a od nem?kih podmornic, se je ob zaprtju kotlovnice ?t. 4 hitrost ladje zmanj?ala iz 26 na 21 vozlov (39 km / h; 24 mph). Klub temu je Lusitania ostala najhitrej?a ladja v Atlantiku. Ime na ladji na premcu in krmi je bilo prebarvano iz svetlej?e v temnej?o barvo, dimniki so bili pobarvani v ?rno-sivo barvo, dolo?eni deli nadgradnje pa so bili potemnjeni, da bi bila ladja te?je opa?ena iz strani in iz zraka. S tem so ladji nameravali zagotoviti bolj?o varnost. Lusitanio je Admiraliteta uvrstila na uradni seznam AMC. Njena tajna naloga je bila preva?anje voja?kega materiala, vklju?no z strelivom in oro?jem ter izogibanje nem?kih podmornic. Leta 1914 je bila Lusitania uvr??ena, kot ladja v reviji Jane s All the World s Boight Ships.

1915 [ uredi | uredi kodo ]

Januarja 1915 se je na morju za?ela pojavljati nova gro?nja: U-podmornice. Sprva so jih Nemci uporabljali za napad na mornarska plovila, nekaj, kar so dosegli le ob?asno, v?asih pa s spektakularnim uspehom. Nato so U-podmornice za?ele napadati trgovska plovila. Nem?ka vlada se je v obupu, da bi izkoristila prednost Atlantika, odlo?ila, da bo okrepila svojo podmorni?ko kampanjo, saj so Britanci novembra 1914 razglasili Severno morje za vojno obmo?je. Nem?ija je 4. februarja 1915 razglasila Britansko oto?je in morje okrog Britanskega oto?ja za vojno obmo?je: od 18. februarja so nem?ke podmornice na tem obmo?ju torpedirale britanske ladje brez opozoril. To ni bilo povsem neomejeno podmorni?ko bojevanje, saj bi si prizadevali prepre?iti potopitev nevtralnih ladij. Ko je bilo potopljenih vse ve? ladij, je postala velika skrb za varnost Lusitanie in drugih velikih angle?kih ladij. V za?etku februarja 1915, ko je Lusitania plula ob irski obali je njen kapitan Daniel Dow dvignil na ladijske jamborje ameri?ko zastavo, saj se je mo?no bal napada na svojo ladjo, med potovanji pa je skozi delal na?rte za evakuacijo v primeru napada.

?eprav je bila Lusitania potni?ka ladja, je bila Nemcem za?elena tar?a. 1. marca 1915 je pred pristani??e v Liverpolu prispela nem?ka podmornica U-27, saj je njen poveljnik verjel, da bo Lusitania v Liverpool prispela 4. marca in se odlo?il, da jo bo ob prihodu napadel. Vendar je podmornica pred Liverpoolom ?akala vse do 5. marca popoldne, ladje pa ni bilo nikjer. Zaradi tega se je njen poveljnik udal in se odlo?il, da se vrnejo domov, podmornica U-27 pa je nato zapustila Irsko morje . Lusitania se je v Liverpool vrnila 6. marca 1915. Admiraliteta je izdala posebna navodila, kako se izogniti U-podmornicam. Vodja Admiralitete Henry Oliver je ukazal naj HMS Louis in HMS Laverock ob naslednji plovbi pospremita Lusitanio do Atlantika.

Kapitanu Dowu so poslali nekaj sporo?il, da bi se la?je odlo?il, kako najbolje za??ititi svojo ladjo pred podmornicami, zdelo pa se tudi, da so bili njeni dimniki res pobarvani v temno sivo, da bi jo naredili manj vidne za sovra?ne podmornice. O?itno ni bilo upanja, da bi prikrili njeno identiteto, saj je bil njen profil tako znan, prav tako pa ni bilo nobenega poskusa, da bi na premcu prekrili ime ladje.

Kapitan Dow, ki je o?itno trpel zaradi stresa zaradi svoje ladje v vojnem obmo?ju in je po znanem prepiru z ≫la?no zastavo≪ zapustil ladjo; Dru?ba Cunard Line je pozneje razlo?ila, da je "utrujen in resni?no bolan". Nadomestil ga je kapitan William Thomas Turner , ki je v letih pred vojno poveljeval na Lusitaniji, Mauretaniji in Aquitaniji

Lusitania je 17. aprila 1915 na 201. ?ezatlantski plovbi izplula iz Liverpoola in 24. aprila priplula v New York. Skupina nem?ko ameri?kega veleposlani?tva, ki se je posku?ala izogniti polemiki, ?e bi Lusitanio napadla nem?ka podmornica, se je s predstavniki nem?kega veleposlani?tva pogovarjala o svojih pomislekih. Veleposlani?tvo se je odlo?ilo, da bo pred naslednjo plovbo potnike opozorilo naj ne potujejo na Lusitaniji. Cesarsko nem?ko veleposlani?tvo je v 50 ameri?kih ?asopisih postavilo opozorilni oglas, vklju?no s tistim v New Yorku:

OPOZORILO!
POTNIKI, ki nameravajo za?eti potovanje ?ez Atlantik opozarjamo, da med Nem?ijo in njenimi zavezniki ter Veliko Britanijo in njenimi zavezniki obstaja vojno stanje; obmo?je vojne vklju?uje vode, ki mejijo na britanske otoke. Plovila, ki plujejo pod zastavo Velike Britanije ali katerega od njihovih zaveznikov, lahko v skladu z obvestilom nem?ke vlade, U-podmornice ta plovila v teh vodah napadejo in potopijo. Zato potniki, ki plujejo v vojnem obmo?ju na ladjah Velike Britanije ali njihovih zaveznikov, to storijo na lastno odgovornost.
IMPERIJSKA NEM?KA EMBASIJA
Washington D.C., 22. april 1915

To opozorilo je bilo natisnjeno na oglasu za povratno plovbo Lusitanie. Opozorilo je povzro?ilo vznemirjanje v tisku in zaskrbelo nekatere potnike in posadko ladje ^[1]. Kapitan Turner je posku?al pomiriti potnike z obrazlo?itvijo, da je hitrost ladje varna pred napadom podmornice. Lusitania je 1. maja 1915 ob 12:20 izplula iz New Yorka na svojo 202 plovbo ?ez Atlantik v New York. Nekaj ur po odhdou ladje je sobotna ve?erna izdaja Washington Times na svoji naslovnici objavila dva ?lanka, oba pa sta se nana?ala na ta opozorila ^[2].

Potopitev [ uredi | uredi kodo ]

7. maja 1915 se je Lusitania bli?ala koncu svoje 202 plovbe ?ez Atlantik iz New Yorka v Liverpool, kamor je nameravala pripluti 7. maja pozno popoldne. Na krovu je bilo 1.266 potnikov in 696 ?lanov posadke, skupaj 1.962 ljudi. Ladja je plula vzporedno ob ju?ni obali Irske in bila je oddaljena 11 milj (18 km) od svetilnika na polotoku Old Head of Kinsale , kjer jo je ob 14:10 torpedirala nem?ka podmornica U-20. Kapitan podmornice Walther Schwieger je dal ukaz za izstrelitev enega torpeda , ki je Lusitanio zadel na desnem boku pod vodno gladino tik za ladijskim mostom. Nekaj sekund pozneje je v trupu ladje, kjer jo je zadel torpedo, eksplodirala ?e ena mo?na eksplozija in ladja se je za?ela ?e hitreje potapljati, z manj?im nagibom, ki se je nagnil na desno stran.

Skoraj takoj po torpediranju je kapitan Turner ukazal ladjo usmeriti proti irski obali, vendar je to kmalu opustil potem, ko je opazil, da je ladja zaradi hitrega vdiranja vode in nara??ajo?ega nagiba plula prepo?asi. Ukazano je bilo, da se vsi motorji ustavijo, vendar ta ukaz ni bil uresni?en, ker je ob eksploziji iz kotlovnic v?el parni tlak. Ko je postalo jasno, da ni ve? nobene mo?nosti re?iti in popolnoma ustaviti ladjo, je kapitan Turner ukazal vsem, da naj takoj zapustijo ladjo.

Radijski operater je takoj po torpediranju za?el po?iljati SOS signale, medtem, ko je posadka malo pred 14:20 za?ela polniti re?evalne ?olne s potniki vendar je bilo zaradi ladijskega nagiba in hitrega potapljanja ladje, premalo ?asa, da bi spustili vse ?olne. Od 48 re?evalnih ?olnov jih je bilo v vodo uspe?no spu??enih le 6 ?olnov. Osemnajst minut po torpediranju je krma s propelerji gledala ven iz vode, ko je premec potonil in zaradi plitve vode udaril v morsko dno, zaradi ?esar so se ob eksploziji vseh kotlov zru?ili vsi ?tirje ladijski dimniki. Po zru?iti dimnikov se je potopila ?e krma. Ob 14:28 je Lusitania dokon?no potonila pod valovi Keltskega morja . Tako, kot pri potopu Titanica , je tudi pri potopu Lusitanie ve?ina ljudi, ki so po potopu ostali v hladni vodi, zaradi nizke temperature vode 11 °C, padla v nezavest in utonila. Podmornica U-20 se po potopu ni zadr?evala na obmo?ju napada, ampak je nadaljevala pot v Kiel . V urah po potopu so irski re?evalci in irski ribi?i, ki so sli?ali klice v sili z Lusitanie, re?ili 768 ljudi, trije mo?ki pa so pozneje umrli zaradi po?kodb, ki so jih utrpeli med potopom. Pre?ivelo je 765 ljudi, medtem, ko je v potopu umrlo 1,198 ljudi.

Britanski potni?ki prekooceanski parnik HMS Juno se je odzval na klice v sili z Lusitanie in je pre?ivele odpeljal v pristani??e v Queenstownu (danes Cork ). ?e naslednje jutro so se po svetu raz?irile novice o nesre?i. Medtem, ko je v potopu umrlo veliko Britancev in Kanad?anov, je v potopu umrlo tudi 128 ameri?anov. Med njimi so bili pisatelj in zalo?nik Elbert Hubbard , gledali?ki producent Charles Frohman , ve?milijonarski poslovne? Alfred Gwyne Vanderbilt in predsednik ladjedelnice Newport News Shipbuilding Alberd L. Hopkins ^[3].

Po zdaj?njih podatkih ni bilo med re?enimi in ?rtvami nobenih slovencev.

Dogodki po potopitvi [ uredi | uredi kodo ]

Potopitev je povzro?ila mednarodno zaskrbljenost, zlasti v Veliki Britaniji in Britanskem cesarstvu, pa tudi v Zdru?enih dr?avah Amerike, saj je 128 od 139 ameri?kih dr?avljanov na ladji izgubilo ?ivljenje. 8. maja je dr. Bernhard Dernburg, nem?ki tiskovni predstavnik in nekdanji nem?ki kolonialni sekretar, objavil izjavo, v kateri je dejal, da je Lusitania "preva?ala veliko koli?ino oro?ja" in tudi zato, ker je "klasificirana kot pomo?ni kri?ar", Nem?ija je imela pravico, da jo napade in potopi ne glede na potnike na krovu. Dernburg je zahteval opozorila, ki jih je nem?ko veleposlani?tvo izreklo pred odprtjem plus zemljevid z dne 18. februarja, v kateri je razglasil obstoj "vojnih obmo?ij", Nem?ijo pa razbremenil na kakr?ne koli odgovornosti za smrt ameri?kih dr?avljanov na krovu. Omenil je strelivo in voja?ko blago, ki je bilo prijavljeno na manifestu Lusitanie, in dejal, da je "ta plovila" mogo?e zasesti in uni?iti po ha?kih pravilih.

Lusitania je bila dejansko uradno navedena kot pomo?na vojna ladja, njen tovor pa je vklju?eval pribli?no 4.200.000 nabojev pu?k, 1.250 nabojev v prazno in 18 primerov neeksplozivnih varovalk, kar je bilo v njej odkrito na?teto tovorni manifest. Dan po potopu je The New York Times objavil vse podrobnosti o voja?kem tovoru ladje. Pomo?nik vodje dru?be Cunard, Herman Winter je zanikal obto?bo, da je preva?ala strelivo, vendar je priznal, da je preva?ala strelivo z majhnim oro?jem. Dejstvo, da je Lusitania preva?ala granate, moldove, kartu?e in mitraljez, britanska javnost takrat ni vedela za to.

^[4]Predsednik Woodrow Wilson ni hotel takoj razglasiti vojne. V tednih po potopu je bilo o ameri?ki vladi vro?e razpravljati o tej zadevi, med ZDA in nem?ko vlado pa so si izmenjali korespondenco. Nem?ki zunanji minister Von Jagow je ?e naprej trdil, da je bila Lusitania legitimna voja?ka tar?a, saj je bila navedena kot oboro?ena trgovska kri?arka, ki ji je bilo ukazano naj se izogibaU-podmornicam.

Von Jagow je nadalje trdil, da je Lusitania na prej?njih potovanjih preva?ala strelivo in zavezni?ke ?ete. Wilson je ?e naprej vztrajal, da se mora nem?ka vlada opravi?ila za potop, od?kodnino ameri?kim ?rtvam in obljubila, da se bo v prihodnje izognila kakr?nemu koli podobnemu dogajanju. Britanci so nad Wilsonom bili razo?arani zaradi njegovega neuspeha v drasti?nej?ih akcijah. Dr?avni sekretar William Jennings Bryan je predsedniku Wilsonu svetoval, da "bi bilo treba ladjam, ki preva?ajo krijum?arenje, prepovedati prevoz potnikov in Wilson je vodil ZDA v vojno.

V nem?ki odlo?bi z dne 9. septembra 1915 je bilo dolo?eno, da so napadi dovoljeni samo na ladje, ki so dokon?no britanske, nevtralne ladje pa bi se morale obravnavati po pravilih zakona o nagradni igri in da napadi na linijske potni?ke plovbe sploh niso dovoljeni. Obkro?ena je izmi?ljena zgodba, da so v nekaterih regijah Nem?ije ?olarji dobili praznik, da bi proslavili potopitev Lusitanie. Ta trditev je bila tako u?inkovita, da jo je ameri?ki veleposlanik v Nem?iji James W. Gerard znova pripovedoval v svojem memoarju o svojem ?asu v Nem?iji Face to Face with Kaiserism (1918), ?eprav brez utemeljitve njegove veljavnosti.

Skoraj dve leti pozneje, januarja 1917, je nem?ka vlada napovedala, da bo ponovno vodila popolno neomejeno vojno podmornice. To je skupaj s telegramom Zimmermann potisnilo ameri?ko javno mnenje nad prelomno to?ko in 6. aprila 1917 je kongres Zdru?enih dr?av zahteve predsednika Wilsona sklenil, da Nem?iji razglasi vojno.

Razbitina [ uredi | uredi kodo ]

Razbitina Lusitanie le?i na globini 93 m in 11 milj (18 km) ju?no od polotoka Old Head Of Kinsale. Razbitino je 6. oktobra 1935 odkrila posadka re?evalnega parnika Orphir. Ladja le?i na svojem desnem boku in skriva luknjo udarca s torpedom. Razbitina se je zaradi sile s katero je premec udaril v dno, skupaj s silami zimskih plimovanj in korozije mo?no podrla, razpadla in obrnila na desno stran. Premec ima ≫nenavadno ukrivljenost≪, ki je lahko povezana s pomanjkanjem trdnosti zaradi izgube nadgradnje in dimnikov. Nadgradnja je najvidnej?i del razbitine, ki je najbolj uni?en.

Leta 1967 je bila razbitina Lusitanie prodana nekdanjemu potaplja?u ameri?ke mornarice Johnny Lightu za 1000 funtov. Leto pozneje je Gregg Bemiss postal solastnik razbitine do leta 1982, ko je razbitino prodal svojim pomo?nikom, ki so postali popolni lastnik razbitine.

Leta 1982 je podjetje Oceaneering International od ?tirih ladijskih propelerjev odstranilo tri, le manj?ega desnega propelerja na desnem boku ni bilo mogo?e odstraniti, ker je mo?no zakopan v pesku. Istega leta se je na razbitino odpravila dodatna odprava, ki je v podpalubju potopljene ladje na?la veliko koli?ino oro?ja od katerih je nekaj zelo nevarnega in predstavlja tveganje za re?evalne ekpie. Decembra 2008 je potaplja?ka skupina, ki jo je vodil Gregg Bemiss, ocenila, da je bilo na ladji v ?asu potopitve ?e ?tiri milijone nabojev streliva. Potaplja?ka ekipa Cork Sub Aqua Club pa je med poznej?o odpravo v razbitini na premcu na?la veliko ?katlo pu?k in strelnih nabojev. Najdbo je ekipa fotografirala, vendar so jo pod pogoji dovoljenja pustili na razbitini tam kjer so jo na?li. Septembra 2008 je potaplja? Eoin McGarry iz razbitine izvlekel 303 kartu?e, za katere je znano, da jih uporablja britanska vojska.

Julija 2016 je dodatna odprava iz razbitine povlekla ladijski telegraf, vendar ga je med potjo na povr?je izgubila, ko jim je telegraf padel nazaj na morsko dno. To je povzro?ilo veliko polemiko, ker odprave ni nadzoroval nih?e z arheolo?kim strokovnim znanjem in ker naj bi telegraf imel namige o potopu ladje.

?tevilni potaplja?i, ki so med odpravami posku?ali vstopiti v notranjost razbitine, so se huje po?kodovali. Te?ave pri vstopanju v razbitino jim predstavljajo ribi?ke mre?e, ki visijo in le?ijo na razbitini, nestabilnost razbitine in veliki prahovi peska v podpalubju, ki povzro?ajo slabo vidljivost.

?eprav razbitina le?i v dovolj plitvi vodi, da jo lahko obiskujejo potaplja?i, so nadaljnje odprave ugotovile, da je razbitina Lusitanie v primerjavi z razbitino Titanica in razbitino ladje Britannic , v precej slab?em stanju, predvsem zaradi prisotnosti ribi?kih mre?, ki le?ijo na razbitini. Posledi?no je razbitina nestabilna in se lahko v nekem trenutku popolnoma zru?i. Ladijski trup je na nekaterih delih ?e za?el razpadati. Nedavno so bili objavljeni akademski komentarji, ki i??ejo re?itve glede lastni?tva in prepre?evanje nadaljnjega poslab?anja razbitine.