Paulo Freire
Rojstvo	19. september 1921 ( {{padleft:1921|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:19|2|0}} ) [1] [2] […] Recife [d]
Smrt	2. maj 1997 ( {{padleft:1997|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:2|2|0}} ) [2] [3] […] (75 let) Sao Paulo
Dr?avljanstvo	Brazilija [5]
Poklic	u?itelj , pisatelj , pravnik , ekonomist , filozof , pedagog , pesnik
Spletna stran
pedagogyoftheoppressed.com

Paulo Reglus Neves Freire , brazilski pisatelj , andragog , filozof * 19. september 1921 , Recife , † 2. maj 1997 , Sao Paulo .

?ivljenje [ uredi | uredi kodo ]

Freire se je rodil 19. septembra 1921 v brazilskem mestu Recife , kot najmlaj?i izmed ?tirih otrok v dru?ini srednjega sloja . Njegov o?e Joaquim Temistocles Freire je bil voja?ki narednik, mati Edeltrudes Neves Freire pa je bila gospodinja in ?ivilja. Vzgojen je bil v kr??anskem duhu. Pri ?estih letih, ko je za?el obiskovati osnovno ?olo, je ?e znal brati in pisati.

?e zelo zgodaj se je sre?al z rev??ino in bedo, ki sta bili posledici velike gospodarske krize . Pri trinajstih letih pa mu je umrl ?e o?e. Izobra?evanje je moral zaradi vseh te?av za nekaj ?asa postaviti na stranski tir. Srednjo ?olo je tako za?el obiskovati ?ele, ko mu je bilo ?estnajst let, medtem ko je bila ve?ina njegovih so?olcev stara enajst oziroma dvanajst let.

Po kon?ani srednji ?oli je za?el pou?evati portugal??ino , nato pa se le leta 1943 je vpisal na ?tudij prava v Recifu. Naslednje leto se je poro?il z u?iteljico Elzo Mario Costa de Oliveira, ki je precej vplivala na njegovo kasnej?e delo. Poleg pou?evanja portugal??ine je bila prav ona razlog, da se je Freire za?el bolj ukvarjati z izobra?evanjem. Rodilo se jima je pet otrok.

Od leta 1947 do leta 1954 je bil Freire direktor sektorja za izobra?evanje in kulturo v Sesiju . Leta 1959 pa je doktoriral iz andragogike na univerzi v Recifu in postal prvi direktor izrednega ?tudija na tej univerzi. Nato pa si je na za?etku ?estdesetih let omislil novo metodo opismenjevanja, ki se je pokazala kot zelo uspe?na.

Leta 1964 se je v Braziliji zgodil voja?ki upor. Nova vlada je metodo ozna?ila kot nevarno in jo prepovedala, Freira pa je obto?ila subverzije. Obsojen je bil na 75 dni zapora. Po prestani kazni pa je bil izgnan iz dr?ave. Najprej je ?ivel v Boliviji , nato pa v ?ilu , kjer je nadaljeval svoj projekt opismenjevanja. Konec ?estdesetih let so ga povabili na Harvard . Prejel pa je tudi povabilo Svetovnega sveta Cerkva iz ?eneve . Na Harvardu je deloval kot gostujo?i profesor. Leta 1980 se je po ?estnajstih letih izgnanstva vrnil v Brazilijo, kjer je nadaljeval svoje delo na podro?ju izobra?evanja.

Konec osemdesetih, dve leti po smrti ?ene Elze Marie Costa de Oliveira, se je Freire ponovno poro?il, s prijateljico iz otro?tva, Ano Mario (Nito) Araujo Hasche.

Umrl je 2. maja leta 1997 za posledicami sr?nega napada .

Najpomembnej?i poudarki Freirejevega dela [ uredi | uredi kodo ]

Paulo Freire je predstavnik radikalne oz. kriti?ne filozofije. Slednja se je na podro?ju izobra?evanja odraslih pojavila v ?estdesetih letih dvajsetega stoletja]. Zajema razli?na prizadevanja za dru?beno osvoboditev in spremembe. Izobra?evanje pa vidi kot mo?nost, ki prispeva k socialnim, politi?nim in ekonomskim spremembam v dru?bi. Predstavniki radikalne filozofije obstoje?ih dru?benih vrednot ne sprejemajo kot okvir, znotraj katerega naj bi razvijali svoje zamisli, ampak menijo, da so najprej potrebne temeljne dru?bene spremembe.

Freire si je prizadeval, da bi bilo revnemu delu prebivalstva bolje, da bodo tudi oni sposobni svet obravnavati kriti?no in ga spreminjati. Do omenjenega cilja pa vodi osrednji koncept, proces ozave??anja, ki med drugim vklju?uje tudi opismenjevanje revnih posameznikov. Pomemben je ?e dialog in pa kritika tradicionalnega izobra?evanja.

Kritika tradicionalnega izobra?evanja [ uredi | uredi kodo ]

Freire je kritiziral sistem tradicionalnega izobra?evanja. Opredelil ga je kot ban?ni?ki koncept izobra?evanja, kjer u?enci znanje sprejemajo kot depozite, na nekriti?en na?in. Ban?ni?ko izobra?evanje zavira ustvarjalno mo? posameznika, njegovo svobodo, ne spodbuja aktivnega delovanja v okolju in ne omogo?a razvoja kriti?ne zavesti. Vsebine v tak?nem izobra?evanju so dolo?ene od zgoraj in vklju?ujejo dominantno kulturo. Koncept namre? temelji na predpisanih pedago?kih metodah, ki u?ence odtujujejo od u?ne snovi in spodbujajo nekriti?no sprejemanje idej, ki so jim vsiljene od zgoraj in so del dominantne kulture. Tak?no izobra?evanje za Freira ne more biti nevtralno, ker je povezano z dominantnimi politi?nimi interesi. Kot nasprotje ban?ni?kemu sistemu izobra?evanja je postavil razvoj kriti?nega mi?ljenja in procesa ozave??anja, ki vklju?uje radikalno kritiko vladajo?e ideologije in prizadevanje za oblikovanje nove stvarnosti. Do kriti?ne zavesti, ki predstavlja zadnjo stopnjo ozave??anja, lahko pridemo le v praksi, s pomo?jo dialoga in kolektivnega delovanja. Za njo je zna?ilno poglobljeno razumevanje problemov, zaupanje v lastno mo? in prevzemanje odgovornosti. Freire je tako pri izobra?evanju predlagal preskok iz avtoritativnosti na dialo?ko sodelovanje med u?iteljem in u?encem. Prepri?an je namre? bil, da brez dialoga ni komunikacije, brez komunikacije pa ni izobra?evanja. V dialogu sta u?itelj in u?enec subjekta, ki vzajemno i??eta resnico in tudi soustvarjata znanje, katerega ga nenehno problematizirata, testirata in izpopolnjujeta v odnosu do dialekti?nega spreminjanja sveta.

Koncept ozave??anja [ uredi | uredi kodo ]

Proces ozave??anja ljudem pomaga, da pridejo od kulture molka h kriti?nemu mi?ljenju. Poteka preko izobra?evanja in vklju?uje radikalno kritiko vladajo?e ideologije in prizadevanje za oblikovanje nove stvarnosti.

Freire je v svojem konceptu ozave??anja lo?il ve? stopenj zavesti:

1. Intranzitivna oz. neprehodna zavest : gre za kulturno ti?ino, ki je prisotna med kme?kim prebivalstvom v tretjem svetu. Posamezniki na tej stopnji zavesti so prisiljeni, da se ukvarjajo z zagotavljanjem najbolj elementarnih potreb, ki so potrebne za samo pre?ivetje. Za situacijo, v kateri se nahajajo krivijo sami sebe. Dru?be, kjer je taka zavest prisotna so zaprte in agresivne .
2. Magi?na oz. poltranzitivna zavest : za zvest na tej stopnji je zna?ilno ponotranjenje negativnih vrednot, ki jih posameznikom na tej stopnji vsiljuje in predpisuje dominantna kultura. Posledi?no pa je za njih zna?ilna ?e odvisnost. Bivati namre? pomeni biti odvisen od nekoga. Tak tip zavesti se ka?e v defenzivnosti in v terapevtski magiji.
3. Naivna tranzitivnost : ta zavest je prehodna, saj posamezniki za?enjajo do?ivljati stvarnost kor problem, za?enjajo pa tudi ob?utiti, da lahko svoje ?ivljenje nadzorujejo. Vendar pa lahko s tem tipom zavesti manipuliramo, na primer s silo, propagando ali dehumanizacijo z uporabo tehnologije. Z uporabo dolo?enih politi?nih in gospodarskih ukrepov lahko elita na oblasti umiri ve?ino.
4. Kriti?na zavest : do kriti?ne zavesti pride posameznik s procesom ozave??anja. Ka?e se v sposobnosti interpretacije problema, zaupanju v lastne sposobnosti, spo?tovanju in prevzemanju odgovornosti. Razvija pa se z vlaganjem napora v spreminjanje stvarnosti, ki se za?ne s kritiko vladajo?e ideologije. Pomembno je poudariti, da kriti?na zavest nastaja preko aktivnosti, z zdru?evanjem mi?ljenja in delovanja. Pri tem pa sta dialog in dru?bena aktivnost bistvenega pomena za u?enje.

Opismenjevanje [ uredi | uredi kodo ]

Opismenjevanje je del procesa ozave??anja, ki ga je Freire vodil v kulturnih kro?kih. Pri tem pa se ni naslanjal na ?olo. Pismenost mu je predstavljala osnovo za prepre?evanje zatiranosti in hkrati tudi za?etek sodelovanja v politi?nem ?ivljenju.

1. Prva faza opismenjevanje se za?ne s prou?evanjem konkretnih razmer, v katerih ljudje ?ivijo. Strokovnjaki so pozorni na ?ivljenjske okoli??ine, na besedi??e, ki ga posamezniki uporabljajo, na konkretne pomene besed, pri tem pa ves ?as sodelujejo z lokalnim prebivalstvom. Pomembno je namre?, da besede, ki se bodo uporabljale v opismenjevanju izhajajo iz ljudstva. Jezik kmetov je namre? druga?en od jezika delavcev. Ta faza ni bila Freirejeva inovacija.
3. V drugi fazi se izberejo teme oz. besede, ki se jih bodo u?ili. Izbirajo generativne besede, ki imajo emocionalni naboj in mo?, da se iz njih izoblikujejo nove besede. Poleg tega se izberejo tudi teme, za katere se meni, da bodo doprinesle k procesu ozave??anja, saj jih ljudje potrebujejo pri interpretaciji svojega okolja. Pri sami izbiri besed pa je potrebno upo?tevati tri kriterije, in sicer morajo vsebovati vse glasove, u?encem morajo omogo?iti prehod iz bolj preprostih k bolj zapletenim ter morajo biti koristne za posameznike s tem, da morajo zagotavljati tudi mentalno ter emocionalno stimulacijo.
5. V tretji fazi se za?enja dejansko opismenjevanje. Ta faza predstavlja kodifikacijo izbranih generativnih tem in besed. Interdisciplinarne skupine pripravijo materialne, slike, posterje, sete kart. Vse to pa pomaga, da se razvije kriti?na zavest. Pri celotnem procesu vedno upo?tevajo lokalne zna?ilnosti in se povezujejo z regionalnimi ter nacionalnimi problemi.
7. Zadnja ?etrta faza vklju?uje pripravo navodil za koordinatorje. Ti morajo v procesu priprave na pou?evanje sprejeti nova stali??a, dialo?ki pristop in nove koncepte opismenjevanja. Od njih se pri?akuje, da se bodo u?ili tudi po tem, ko bodo ?e za?eli s svojim pou?evanjem.

Izbrana dela [ uredi | uredi kodo ]

Freire je napisal (oz. je bil soavtor) veliko knjig s podro?ja izobra?evanja. V sloven??ino je prevedena le ena knjiga, in sicer Pedagogika zatiranih ( 2019 ) ^[6] .

Pomembnej?a avtorska dela:

• Pedagogy of the oppressed (1968, 1970)
• Conscientization (1975)
• Education, the practice of freedom (1976)
• A day with Paulo Freire (1980)
• Pedagogy in Process: The letters to Guinea-Bissau (1978, 1983)
• The politics of education: culture, power, and liberation (1985)
• Pedagogy of the city (1993)
• Teachers as cultural workers: letters to those who dare teach (1998)
• Politics and education UCLA Latin American studies (1998)
• Pedagogy of freedom: ethics, democracy, and civic courage Critical perspectives series (1998)
  

Nekatera soavtorska dela:

• Cultural action for freedom (1970, 1972)
• Literacy: reading the word & the world (1987)
• Learning to question: a pedagogy of liberation (1989)
• Pedagogy of Hope: Reliving Pedagogy of the Oppressed (1994)
• Letters to Cristina: reflections on my life and work (1996)
• Mentoring the mentor: a critical dialogue with Paulo Freire (1997)
• Pedagogy of the heart (1997)
• The Paulo Freire reader (1998)

Viri [ uredi | uredi kodo ]

• Bibliography: Works by Paulo Freire . (b. l.). Dostopno na: https://web.archive.org/web/20120928024059/http://www.pedagogyoftheoppressed.com/bibliography/ (pridobljeno 11. 12. 2019).
  
• Diaz, K. (b. l.). Internet Encyclopedia of Philosophy: Paulo Freire. Dostopno na: https://www.iep.utm.edu/freire/#H3 (pridobljeno 11. 12. 2019).
• Gadotti, M. (1994). Reading Paulo Freire: His Life and Work. Albany: State University of New York Press.
• Javrh, P. (ur.). (2011). Obrazi pismenosti - spoznanja o razvoju pismenosti odraslih . Ljubljana: Andrago?ki center Republike Slovenije.
• Krajnc, A. (1997). Paulo Freire (1921-1997). Andrago?ka spoznanja , 3, ?t. 2, str. 85?86.
• Kump, S. (2004). Radikalno izobra?evanje odraslih. Integralni del procesa dru?benih sprememb. Andrago?ka spoznanja , 10, ?t. 1, str. 8?24.
• Kump, S. (2012). Dru?bena gibanja - prostori radikalnega izobra?evanja odraslih. Sodobna pedagogika , 63, ?t. 3, str. 18?38.
• Savi?evi?, D. (2000). Koreni i razvoj andrago?kih idej a. Beograd: In?titut za pedagogiju i andragogiju, Andrago?ko dru?tvo Srbije.

Sklici in opombe [ uredi | uredi kodo ]