?lanek zaradi preverljivosti potrebuje dodatne sklice . Prosimo, pomagajte ga izbolj?ati z dodatnimi sklici na zanesljive vire . Vsa sporna vsebina, ki ni preverljiva, se sme kadar koli odstraniti.

Pablo Neruda
Rojstvo	Ricardo Eliecer Neftali Reyes Basoalto 12. julij 1904 ( {{padleft:1904|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:12|2|0}} ) [1] [2] […] Parral [d] , ?ile [1] [4]
Smrt	23. september 1973 ( {{padleft:1973|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:23|2|0}} ) [1] [2] […] (69 let) Santiago de Chile , ?ile [1] [4]
Poklic	pesnik , diplomat , politik , besedilopisec , avtobiograf , pisatelj
Narodnost	?ilenec
Dr?avljanstvo	?ile
Pomembnej?e nagrade	Nobelova nagrada za knji?evnost (1971)
Podpis

Pablo Neruda , s pravim imenom Ricardo Eliecer Neftali Reyes Basoalto , ?ilenski pesnik in diplomat , nobelovec , * 12. julij 1904 , Parral , ?ile , † 23. september 1973 , Santiago de Chile .

Kolumbijski pisatelj Gabriel Garcia Marquez ga je neko? oklical za ≫najve?jega pesnika 20. stoletja≪. ^[5]

Zgodnja leta [ uredi | uredi kodo ]

Ricardo se je rodil v Parralu pribli?no 350 km ju?no od Santiaga. Njegova mati Rosa Neftali Basoalto Opazo je umrla dva meseca po njegovem rojstvu in kmalu se je preselil v Temuco , kjer se je njegov o?e, ?elezni?ki uslu?benec Jose del Carmen Reyes Morales, poro?il s Trinidad Candia Marverde, s katero je imel ?e devetletnega sina Rodolfa. Skupaj z njimi je odra??ala ?e ena Ricardova polsestra Laura, ki jo je njegov o?e imel z neko drugo ?ensko. Ricarda so po materinem srednjem imenu klicali Neftali.

O?e je mo?no nasprotoval Ricardovemu zanimanju za pisanje in knji?evnost , vendar so ga opogumljali drugi, vklju?no z bodo?o nobelovko Gabrielo Mistral , ki je takrat bila ravnateljica temu?ke dekli?ke ?ole. Pri trinajstih letih je lokalni ?asopis La Manana objavil njegovo prvo delo: esej Entusiasmo y perseverancia (Navdu?enje in stanovitnost). Do leta 1920, ko je po ?e?kem pesniku Janu Nerudi prevzel psevdonim Pablo Neruda , je imel objavljenih ?e kar nekaj pesmi , pripovednih del in novinarskih prispevkov.

Veinte poemas [ uredi | uredi kodo ]

Leta 1921 se je preselil v Santiago, da bi na tamkaj?nji univerzi ?tudiral franco??ino , vendar se je kmalu popolnoma posvetil poeziji . Leta 1923 je iz?la njegova pesni?ka zbirka Crepusculario (Knjiga o somraku), naslednjega leta pa Veinte poemas de amor y una cancion desperada (Dvajset ljubezenskih pesmi in pesem o obupu), zbirka ljubezenskih pesmi, ki je postala kontroverzna zaradi eroti?nosti . Obe zbirki so kritiki dobro sprejeli in sta bili prevedeni v ?tevilne jezike. V naslednjih desetletjih je bilo prodanih ve? milijonov izvodov Veinte poemas , ki tako velja za Nerudovo najbolj znano delo.

?eprav je njegova priljubljenost rasla tako v ?ilu kot v tujini, se kljub temu ni mogel izkopati iz rev??ine . Leta 1927 je tako iz obupa sprejel mesto ?astnega konzula v Yangonu (takrat kolonialna Burma ), zatem v Colombu ( Cejlon ), Batavii (dana?nja Jakarta v Indoneziji ) in Singapuru . V Indoneziji je spoznal svojo prvo ?eno, nizozemsko ban?no uslu?benko Maryko Antonieto Hagenaar Vogelzang. Med opravljanjem diplomatske slu?be je precej prebiral poezijo in se preizku?al v razli?nih pesni?kih zvrsteh. V tem ?asu sta nastala prva zvezka zbirke Residencia en la tierra (Prebivali??e na zemlji) z nekaj nadrealisti?nimi pesmimi, ki so kasneje postale slavne.

?panska dr?avljanska vojna [ uredi | uredi kodo ]

Po vrnitvi v ?ile je najprej sprejel diplomatski polo?aj Buenos Airesu , zatem v Barceloni , nato pa je nasledil Gabrielo Mistral na mestu konzula v Madridu . Tam se je spoprijateljil s pesniki , kot so Rafael Alberti , Federico Garcia Lorca in perujski pesnik Cesar Vallejo . V Madridu se mu je rodila tudi h?i Malva Marina Trinidad, ki so jo celotno kratko ?ivljenje pestile te?ave z zdravjem . V tem obdobju se je odtujil od prve ?ene in spoznal bodo?o drugo ?eno, Argentinko Delio del Carril.

Izku?nja ?panske dr?avljanske vojne in obdobja po njej je bila odlo?ilna za njegovo politi?no usmeritev. Iz vase zazrtega individualista se je preusmeril k dru?beni anga?iranosti in solidarnosti ter postal zagrizen komunist . K temu je najbolj pripomogla usmrtitev Lorce ter radikalno levi?arska usmeritev njegovih pesni?kih prijateljev ter Delie del Carril. V govorih in zapisih je podpiral republikansko stran in izdal pesni?ko zbirko Espana en el corazon (?panija v mojem srcu). Njegova prva ?ena se je medtem s h?erjo preselila v Monte Carlo in ju ni nikdar ve? sre?al.

Ko je bil leta 1938 za predsenika ?ila izvoljen Pedro Aguirre Cerda , katerega je podprl tudi Neruda, je bil imenovan na mesto posebnega konzula za ?panske begunce v Parizu . To misijo je ozna?il za ≫najbolj plemenito nalogo, kar jih je kadarkoli opravljal≪. 2.000 izmed ?panskih beguncev , ki so v bednih razmerah ?iveli v francoskih begunskih tabori??ih, je moral s staro ladjo Winnipeg prepeljati v ?ile. Nekateri obto?ujejo Nerudo, da je pri izboru dajal prednost komunistom in izklju?eval ostale republikance, spet drugi pa to zanikajo, ?e? da je osebno izbral le nekaj sto beguncev, preostale pa je izbrala komisija, ki jo je imenoval predsednik ?panske republikanske vlade v izgnanstvu Juan Negrin .

Mehika [ uredi | uredi kodo ]

Med letoma 1940 in 1943 je opravljal slu?bo generalnega konzula v Ciudad de Mexico . V tem obdobju se je tudi formalno lo?il od prve ?ene (in izvedel, da je njegova h?i pri osmih letih umrla med nacisti?no okupacijo Nizozemske ) in se poro?il z Delio del Carril, s katero je ?ivel ?e v Franciji. Spoprijateljil se je s stalinisti?nim atentatorjem Vittoriom Vidalijem . Po neuspelem poskusu atentata na Leva Trockega 24. maja 1940 je slikarju Davidu Alfaru Siqeirosu , enemu od obto?encev za poskus atentata, priskrbel ?ilski vizum . Siqueiros, ki je tako iz pripora lahko pobegnil v ?ile in ?ivel v Nerudovem zasebnem stanovanju, se je kasneje oddol?il, ko je ve? kot eno leto slikal fresko v ?oli v Chillanu . Povezava s Siqueirosom je izzvala ?tevilne kritike, Neruda, ki se je ?e prej izgovarjal, da je izdajo ?ilskega vizuma zahteval mehi?ki predsednik Manuel Avila Camacho , pa jih je zavra?al kot ≫senzacionalisti?no literarno politi?no nadlegovanje≪.

Alturas de Machu Picchu [ uredi | uredi kodo ]

Leta 1943 je po vrnitvi v domovino najprej obiskal Peru in Machu Picchu . Lepota tega inkovskega mesta ga je spodbudila k pisanju 12-delnega romana v verzih Alturas de Machu Picchu (Vi?ave Machu Piccha), ki ga je kon?al leta 1945 in nakazal za?etek zavedanja in zanimanja za predkolumbovske civilizacije v Ameriki . V njem slavi dose?ke inkovskih graditeljev, hkrati pa obsoja su?enjstvo , ki je vse to sploh omogo?ilo. V zadnjem delu ( Canto XII ) poziva ?e ve? stoletij mrtve Inke, naj ponovno vstanejo in spregovorijo skozi njega. Martin Espada , pesnik profesor kreativnega pisanja iz Massachusettsa , je to delo slavil kot umetnino in ≫najve?jo politi?no pesnitev vseh ?asov≪.

Neruda in stalinizem [ uredi | uredi kodo ]

Tako kot mnogi levi?arski intelektualci tistega ?asa je tudi Neruda ob?udoval Stalinovo Sovjetsko zvezo , delno tudi zaradi njene vloge pri zlomu nacisti?ne Nem?ije (?emur je posvetil pesmi Canto a Stalingrado (1942) in Nuevo canto de amor a Stalingrado , 1943). Leta 1953 je prejel Stalinovo nagrado za mir . Ko je Stalin ?e istega leta je umrl, mu je posvetil odo , podobno kot je ?e med vojno posvetil hvalnico kubanskemu diktatorju Fulgenciu Batisti in zatem Fidelu Castru . Podobno je Lenina ozna?il za ≫najve?jega genija na?ega stoletja≪ ter Mihaila Kalinina kot ≫mo?a plemenitega ?ivljenja≪, ≫velikega graditelja prihodnosti≪ in ≫tovari?a izpod Leninovih in Stalinovih rok≪. ^[6]

Ko je Hru??ov leta 1956 obsodil stalinizem in kult osebnosti , se je Neruda nekoliko pokesal ognjevitega ?a??enja Stalina in leta 1957 ob obisku Kitajske izjavil, da ga od kitajske revolucije ni odtujil Mao Cetung , temve? maocetungizem . Vsemu navkljub pa ni izgubil vere v komunizem . Da njegovi ideolo?ki nasprotniki ne bi dobili primerne prilo?nosti, se je izognil javni obsodbi sovjetskega pregona disidentskih pisateljev Borisa Pasternaka in Josipa Brodskega ( Josepha Brodskega ), kar so mu zamerili tudi njegovi najve?ji ob?udovalci.

Podpora stalinizmu ga je stala tudi dolgoletnega prijateljstva z mehi?kim pisateljem Octaviom Pazom , s katerim sta se pri?ela razhajati ?e zaradi razli?nih pogledov na pakt Hitler-Stalin .

Senator [ uredi | uredi kodo ]

4. marca 1945 je bil na listi Komunisti?ne partije (uradno je pristopil k njej ?ele ?tiri mesece kasneje) izvoljen za seantorja za severni provinci Antofagasta in Tarapaca . Leta 1946 je vodil predvolilno kampanjo predsedni?kega kandidata Gabriela Gonzalesa Videle , ki ga je podpirala tudi koalicija levi?arskih strank. Po izvolitvi se je Videla obrnil proti Komunisti?ni partiji. Odlo?ilni trenutek je nastopil po komunisti?no vodeni stavki rudarjev v Loti oktobra 1947, kjer so stavkajo?e delavce zaprli v zaporih na otokih in v koncentracijsko tabori??e v Pisagui . 6. januarja 1948 je Neruda v govoru Yo accuso (obto?ujem) v senatu napadel to dejanje in prebral imena vseh zaprtih delavcev ter njihovih dru?in.

Izgnanstvo [ uredi | uredi kodo ]

Zaradi tega govora je bil Neruda izklju?en iz senata, septembra 1948 so prepovedali Komunisti?no partijo in 26.000 njenih privr?encev izbrisali iz volilnih imenikov . Neruda se je z ?eno 13 mesecev skrival po razli?nih hi?ah svojih privr?encev, dokler mu marca 1949 ni uspelo pobegniti ?ez Ande v Argentino , pri ?emer bi skoraj utonil v reki Corringue . Na ta pobeg se je spomnil tudi v govoru ob podelitvi Nobelove nagrade.

V Buenos Airesu se je sre?al s prijateljem in bodo?im nobelovcem Miguelom Angelom Asturiasom , ki je takrat bil gvatemalski kulturni ata?e v Argentini. Ker sta bila podobne zunanjosti, je Neruda uspel z Asturiasovim potnim listom priti v Evropo . Pablo Picasso mu je pripravil prihod v Pariz , kjer se je presenetljivo pojavil na sre?anju Svetovnega kongresa mirovnih sil, s ?imer je demantiral trditve ?ilske vlade, da mu sploh ni uspelo pobegniti iz ?ila. Tri leta izgnanstva je potoval po Evropi z nekaj vmesnimi potovanji v Indijo , Kitajsko in Sovjetsko zvezo . Obisk Mehike proti koncu leta 1949 je moral podalj?ati zaradi vnetja ?il. Zaljubil se je v bodo?o tretjo ?eno, ?ilsko pevko Matilde Urrutia , ki so jo najeli, da bi ga negovala, in je v nadaljevanju izgnanstva potovala skupaj z njim.

V Mehiki je objavil tudi ep Canto General , whitmanijanski katalog ju?noameri?ke zgodovine , geografije , flore in favne , prepletajo? se z avtorjevimi opa?anji in izku?njami, tudi iz obdobja, ko se je v domovini moral skrivati in v katerem je napisal ve?ino pesnitve in jo odnesel s seboj med pobegom iz dr?ave. ?e mesec zatem je tudi v ?ilu Komunisti?na partija v ilegali izdala to pesem v 5.000 izvodih.

Leta 1952 je nekaj ?asa pre?ivel tudi v vili italijanskega zgodovinarja Edwina Ceria na italijanskem otoku Capri . Leta 1994 so to bivanje upodobili v filmu Po?tar .

Vrnitev v ?ile [ uredi | uredi kodo ]

Leta 1952 so korupcijski ?kandali odnesli Videlovo diktaturo. Neruda se je avgusta vrnil v ?ile, sodeloval pri Allendejevi kampanji za septemberske volitve in se ponovno sre?al z ?eno Delio. Le ta je postopoma izvedela za razmerje z Matilde Urrutia, zato ga je leta 1955 zapustila in se preselila v Evropo. Neruda je ves ?as ve? ali manj pre?ivel v ?ilu in se leta 1966 poro?il z Matilde.

V tem ?asu je postal slaven po vsem svetu s prevodi njegovih del v vse pomembne svetovne jezike. Vklju?eval se je tudi v politiko in tako obsodil ravnanje ZDA najprej v kubanski raketni krizi in kasneje ?e v vietnamski vojni .

Ideolo?ki nasprotniki so ve?krat posku?ali omade?evati njegovo slavo. Zveza za kulturno svobodo , ki jo je ustanovila in financirala CIA , je vodila kampanjo, v kateri je poudarjala njegovo vlogo v atentatu na Trockega leta 1940 v Mehiki. Kampanja se je ?e posebej zaostrila, ko je bil Neruda leta 1964 nominiran za Nobelovo nagrado (ki jo je prejel in nato zavrnil Jean-Paul Sartre ).

Leta 1966 je bil povabljen na konferenco PEN v New Yorku . Organizator konference Arthur Miller je uspel prepri?ati ameri?ke oblasti, da so mu kljub komunisti?nim nazorom izdale vizum za vstop v ZDA. Neruda je tako recitiral svoja dela v nabito polnih dvoranah in v Kongresni knji?nici posnel nekaj svojih pesmi. Ker je bilo na konferenci prisotnih tudi precej pisateljev iz vzhodnega bloka , je mehi?ki pisatelj Carlos Fuentes to konferenco ozna?il kot ≫za?etek konca hladne vojne ≪.

Med vra?anjem v ?ile se je na poti ustavil v Peruju , kjer ga je sprejel predsednik Fernando Belaunde Terry , in je recitiral navdu?enim mno?icam v Limi in Arequipi . Ker je v tem ?asu bila perujska vlada sprta s Fidelom Castrom , je ve? kot sto kubanskih intelektualcev podpisalo pismo, v katerem so obsodili Nerudov obisk Peruja in ga obto?ili sodelovanja s sovra?nikom. Nerudo, ki je pred tem podprl kubansko revolucijo , je to globoko prizadelo in tako ni nikdar obiskal Kube , tudi leta 1968, ko je prejel uradno vabilo, ne.

Po smrti Che Guevare leta 1967 v Boliviji je v ve? ?lankih ob?aloval izgubo ≫velikega junaka≪, zasebno pa je obsojal njegovo pustolovstvo.

Zadnja leta [ uredi | uredi kodo ]

Leta 1970 je bil nominiran za predsedni?kega kandidata, vendar je kandidaturo umaknil v podporo Salvadorju Allendeju , ki je na koncu tudi bil izvoljen kot prvi demokrati?no izvoljeni socialisti?ni predsednik. Kmalu zatem ga je Allende imenoval za veleposlanika v Parizu.

Zaradi komunisti?nega prepri?anja je Nobelov odbor dolgo zavra?al njegove nominacije za Nobelovo nagrado za knji?evnost . Leta 1971 jo je kon?no prejel. Nekateri ?lani odbora se zaradi hvaljenja stalinizma niso strinjali s to odlo?itvijo in na koncu je tako odlo?ila beseda Arturja Lundkvista , ki je njegova dela prevajal v ?ved??ino . Po podelitvi je na santia?kem nogometnem stadionu recitiral svoje pesmi 70.000 glavemu ob?instvu, kar velja za najve?je v ?ivo spremljano branje poezije do sedaj.

Leta 1973 je zaradi pe?ajo?ega zdravja (?e dlje ?asa je bolehal za rakom na prostati ) zapustil diplomatsko slu?bo in se vrnil v domovino. ?e dodatno so ga prizadeli napadi na Allendejevo vlado. V santia?ki kliniki Santa Maria je umrl za levkemijo 23. septembra ^{[7] [8] [9]} , 12 dni po Pinochetovem dr?avnem udaru . Takoj po smrti sta bili razdejani dve izmed njegovih hi?, La Chascona v Santiagu in La Sebastiana v Valparaisu . Kljub temu, da je Pinochetov re?im prepovedal javni pogreb, se na tiso?e ?ilencev ni zmenilo za policijsko uro in preplavilo ulice v pesnikovo ?ast in tako pogreb velja za prvi protest proti Pinochetu.

Matilde Urrutia je takoj po smrti zbrala in uredila Nerudove zapiske in s tem pri?la navzkri? z re?imom, ki si je prizadeval odstraniti Nerudove vplive iz ?ilske kolektivne zavesti in njegova dela prepovedal vse do demokratizacije leta 1990. Leta 1986 so posmrtno iz?li njeni spomini Moje ?ivljenje s Pablom Nerudo . Danes sta oba pokopana v tretji Nerudovi hi?i, Casa de Isla Negra ju?no od Valparaisa, ki so jo razdejali takoj po Pinochetovem dr?avnem udaru in v 90. letih obnovili.

Sklici in opombe [ uredi | uredi kodo ]

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Wikimedijina zbirka ponuja ve? gradiva o temi:

Pablo Neruda ( kategorija )

• Predstavitev Nobelovih nagrajencev
• Nerudova fundacija
• Stran Universidad de Chile o Nerudi (arhiv, ker prvotna stran ne obstaja ve?)
• Izbrane Nerudove pesmi
• Nerudove pesmi Arhivirano 2007-04-24 na Wayback Machine .
• La Sebastiana : ena od Nerudovih hi?, danes preurejena v muzej