Nem?ka Vzhodna Afrika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Protektorat Nem?ke Vzhodne Afrike
Schutzgebiet Deutsch-Ostafrika
1885?1919
Zastava Nemška Vzhodna Afrika
Zastava
Grb Nemška Vzhodna Afrika
Grb
Nemška Vzhodna Afrika v rdeči, druge sodobne nemške kolonije pa v modri barvi
Nem?ka Vzhodna Afrika v rde?i, druge sodobne nem?ke kolonije pa v modri barvi
Status Kolonija
Glavno mesto Bagamoyo (1885?1890)
Dar-es-Salaam (1890?1918)
Cesarji  
? 1871?1888
Viljem I.
? 1888?1888
Friderik III.
? 1888?1918
Viljem II.
Guvernerji  
? 1885?1889 (prvi)
Carl Peters ( Nem?ka vzhodnoafri?ka dru?ba )
? 1912?1918 (zadnji)
Heinrich Albert Schnee
Zgodovinska doba Novi imperializem
? Ustanovljena
27. februar 1885
? Mejna pogodba
1. julij
? Maji Maji upor
21. oktober
? Predaja Veliki Britaniji
25. november
? Ukinjena
28. junij 1919
Povr?ina
1913 995000 km 2
Prebivalstvo
1913
7700000
Valuta Rupie
+
Predhodnice
Naslednice
Sultanate of Zanzibar
Kingdom of Rwanda
Kingdom of Burundi
Tanganyika Territory
Ruanda - Urundi
Portuguese East Africa

Nem?ka Vzhodna Afrika je nekdanja nem?ka kolonija v ?asu od 1885 do 1919. Obmo?je pokriva dana?njo Tanzanijo (brez Zanzibarja ), Burundi in Ruando . S pribli?no 7,75 milijona prebivalci je bila najve?ja in najbolj naseljena kolonija v Nem?kem cesarstvu . Leta 1890 je Nem?ija interese nad formalno ?e obstoje?im sultanatom v Zanzibarju prepustila britanskemu Zdru?enemu kraljestvu v zameno za strate?ko pomemben otok Helgoland v Severnem morju .

?eprav je Nem?ka Vzhodna Afrika gospodarsko veljala za najbolj dragoceno, ni prina?ala dobi?ka. V nasprotju z drugimi nem?kimi kolonijami, ki so bile osvojene med prvo svetovno vojno , se je Nem?ka Vzhodna Afrika obdr?ala vse do leta 1919.

Ustanovitev zasebne kolonije Nem?ke vzhodnoafri?ke dru?be [ uredi | uredi kodo ]

Zastava Nem?ke vzhodnoafri?ke dru?be

V 80. letih 19. stoletja je nem?ki glas zahteval intenzivno kolonialno politiko. Kancler von Bismarck je sprva to zavrnil, ker se je hotel osredoto?iti na evropsko zunanjo politiko. Vse ve?ji socialni in gospodarski problemi pa so od Nem?kega cesarstva zahtevali odziv. Tako naj bi novi prodajni trgi prinesli veliko bogastvo drugim evropskim kolonialnim silam. Prevladujo?i poslovni krogi so pri?akovali oslabitev delavskega gibanja z emigracijsko kampanjo naseljevanja v prekomorski koloniji. Ta ideja je padla na plodna tla v nacionalisti?nih krogih srednjega razreda in aristokracije .

Za to nalogo je bil ravno prav?nji ministrov sin Carl Peters , ki je prejel nalogo za nem?ko kolonizacijo afri?kih obmo?ij. 10. oktobra 1884 je Peters prispel v Zanzibar . Potoval je kamufla?no, saj je moral projekt ostati neodkrit pred Britanci .

Pozneje so, navkljub nerazumevanju pogodbe s strani doma?inov, Nemci in lokalni prebivalci podpisali pogodbo o ustanovitvi kolonije. 27. februarja 1885 je cesar Viljem I. objavil listino, ki je uzakonila okupacijo vzhodnoafri?kih obmo?ij. Nem?ka vzhodnoafri?ka dru?ba (DOAG) pod Petersovim vodstvom se je preimenovala ravno v ?asu u?ivanja podpore Nem?kega cesarstva in je nadaljevala z razvojem. Peters je dobil prilo?nost za osvajanje novih obmo?ij. To je privedlo do protesta v vladi Zanzibarja , ki je zahtevala nekatere dele celine. S protestom je bil 27. aprila 1885 seznanjen cesar in je okrepil ?ete v Afriki. Kancler Bismarck je kljub velikim dvomom poslal ladijsko floto pod poveljstvom admirala Knorra na Zanzibar in prisilil sultana, da potrdi prevzem oblasti s strani DOAG.

Carl Peters

29. oktobra 1886 sta Nem?ko cesarstvo in Zdru?eno kraljestvo sklenila dogovor o razmejivi njunih obmo?ij v vzhodni Afriki; suverenost Zanzibarja je bila dogovorjena, pohlepnost sultana pa je bil pripoznana po 10 milj ?irokem pasu.

Ko je pogodba leta 1888 postala veljavna, so se uprli Arabci pod poveljstvom Buschirija is Salima iz Tange , severno v Lindiju in ju?no pa so posku?ali z napadom proti nem?ki vojski (t. i. Arabski upor ). DOAG je bil skupaj sj z nem?kimi mornari?kimi vojaki pora?en, postaji Bagamoyo in Dar-es-Salaam pa sta se uspeli obdr?ati. Zatem je kraljeva vlada kot kraljevega komisarja na vzhod Afrike poslala mladega afri?kega izku?enega ?astnika Hermanna Wissmanna . S pomo?jo pla?ancev ? nem?kih ?astnikov, prav tako Sudanov in Zulusov , jim je uspelo zaustaviti poskus upora. Vodja upora Buschiri is Salim je bil 15. decembra 1889 usmr?en. Voja?ka intervencija v kraljestvu je bila predstavljena kot ukrep proti arabskemu trgovanju s su?nji, kot je to bilo dore?eno v Kongovem dokumentu.

Kraljevi predpostavki za kolonijo [ uredi | uredi kodo ]

Z Wissmannovim prihodom se je spremenil tudi nadzor v Nem?kem cesarstvu. V 1890. letih je bila v okviru pogajanj tudi ideja o cesarskem prevzemu kolonij DOAG.

1. julija 1890 je bila sklenjena Helgolandska-Zanzibarska pogodba med Nem?kim cesarstvom in Veliko Britanijo. Po pogodbi je Nem?ko cesarstvo pridobilo severnomorski otok Helgoland in Caprivi Zipfelsu (danes del Namibije ), ozemlje med Witulandom (danes del Kenije ) in Ugando pa je bilo predano Zdru?enem kraljestvu .

1891 je bila kolonija potrjena kot ≫varovano obmo?je≪, ki je uradno spadalo k administraciji Nem?kega cesarstva; Wissmannovi vojaki pa so uradno sprejeli dolo?itve varnostnih sil. Prvi civilni guverner je bil v letih 1891?93 Julius baron von Soden . Nasledil ga je polkovnik Friedrich von Schelle (1893?1895), ki je vodil voja?ko ekspedicijo po prepirih z Masaji leta 1894 proti plemenu Hehe in trdnjavi Kuironga . Carl Peters je bil leta 1891 imenovan za kraljevega komisarja za obmo?ja pod Kilimand?arom , ampak so ga leta 1897 odstavili zaradi njegove brutalnosti.

Zaradi vpeljave indijskega bomba?a in kav?uka v 20. stoletju so v koloniji uveli dav?ni sistem. Evropejci so davek lahko pla?ali z denarjem, za Afri?ane pa je bila edina pla?ilna oblika delo.