Kraljevina Bavarska , zgodovinska monarhija na obmo?ju dana?njih nem?kih zveznih de?el Bavarske , ju?nega dela Porenja - Pfal?ke in del?ka Posarja .

Bavarska je bila kraljevina od bratislavskega miru (1805) do konca prve svetovne vojne (1918). Njeno prvo desetletje so zaznamovale napoleonske vojne , pogosto spreminjanje zunanjih meja in notranje preoblikovanje v moderno dr?avo. Kralj Maksimilijan I. Jo?ef in minister grof Montgelas sta izvedla reorganizacijo dr?avne uprave in od zgoraj vnesla v dru?bene odnose ve? enakopravnosti, dr?avljanskih pravic in manj?o odvisnost od cerkve. Leta 1818 je Bavarska dobila dvodomni stanovski parlament . V ?asu Ludvika I. , ko so pri?le do izraza spet bolj konzervativne, katoli?ke vrednote, je de?ela napredovala v pogledu duhovnosti in kulture. Leta 1849 je Bavarska postala pod Maksimilijanom II. Jo?efom ustavna monarhija . To je bilo tudi obdobje politi?nih prizadevanj za ohranitev samostojnosti, ki pa so se po nem?ki vojni kon?ala s pristankom v Bismarckovi Severnonem?ki zvezi in po kon?ani francosko-pruski vojni v Nem?kem cesarstvu . V zadnjih petin?tiridesetih mirnih letih, brez vojn in notranje stabilna, se je kraljevina gospodarsko hitro razvila. V prvi svetovni vojni je poslu?no sledila Prusiji .

Uvod [ uredi | uredi kodo ]

V letu 1799, ko je vojvoda Maksimilijan IV. Jo?ef nasledil svojega daljnega sorodnika Karla Teodorja na mestu volilnega kneza Bavarske , se je za?ela tudi vojna druge koalicije proti revolucionarni Franciji . Prestra?eno ljudstvo zadol?ene in slabo organizirane Bavarske je v vitalnem in ljudem prijaznem novem knezu videlo novo upanje.

Maksimilijan I. Jo?ef je kot edini zakoniti dedi? rodbine Wittelsbachov prihajal iz stranske veje Zweibrucken-Birkenfeld, ki so ji Francozi leta 1793 zasedli (na levem bregu Rena le?e?o) polovico vojvodine. Kot drugi sin je ?e v mladih letih vstopil v francosko vojsko, bil oficir v Strasbourgu in se pred izbruhom francoske revolucijo pravo?asno umaknil domov. Leta 1795 je po smrti starej?ega brata podedoval vojvodino Zweibrucken.

Takoj ko je zasedel polo?aj volilnega kneza Bavarske, je postavil za zunanjega ministra Maksimilijana Jo?efa Montgelasa (od 1809 grof), visoko izobra?enega pravnika, hladnega racionalista, ki je do potankosti poznal bavarsko dru?beno ureditev in imel zamisli o njeni modernizaciji. Med mo?ema, popolnoma razli?nima po zna?ajih, se je ustvarilo trdno medsebojno zaupanje, ki jima je omogo?ilo, da sta v naslednjih osemnajstih letih pripeljala Bavarsko skozi nemirne ?ase napoleonskih vojn , ne le neokrnjeno, temve? tudi mo?no pove?ano in reorganizirano v moderno dr?avo.

Montgelas je kot zunanji minister hitro prevzel nadzor nad vsem dogajanjem v dr?avi. Avstrijske vojake in uslu?bence, ki so delovali na Bavarskem pod prej?njim volilnim knezom, mu je pomagal odplakniti val francoske vojske, ki je leta 1800 preplavil vso ju?no Nem?ijo. Po miru v Lunevillu (1801) je nekaj ?asa iskal pravo pot med Francijo in Avstrijo. Poleti 1805 pa se je vse bolj kazalo, da so ve?je mo?nosti za pre?ivetje Bavarske na francoski strani. Avgusta sta Francija in Bavarska podpisali tajno pogodbo o zavezni?tvu. Sledile so zmage francoske strani pri Ulmu (oktober 1805) in pri Slavkovu (december 1805). V mirovni pogodbi v Bratislavi (ob zaklju?ku tretje koalicijske vojne ) je bila Bavarska z ozemlji ( Tirolska , Predarlska ) popla?ana za sodelovanje v vojni in za Palatinat (ki ga je izgubila leta 1801 z mirom v Lunevillu ) ter bila povzdignjena v kraljevino .

Oblikovanje moderne dr?ave [ uredi | uredi kodo ]

Julija 1806 se je Bavarska z oklevanjem vklju?ila v Napoleonovo Rensko zvezo ; tedanja ocena bavarskega pogajalca v Parizu, barona Cetta, da si Bavarska edino na ta na?in lahko zagotovi suverenost in samostojnost v re?evanju notranjih zadev, se je kasneje pokazala za pravilno. Renska zveza je Bavarsko zavezovala, da je k Napoleonovi vojski prispevala 30.000 mo?; to obvezo je Bavarska spo?tovala do pomladi leta 1813 ^[1] . Z mirom v Schonbrunnu (po avstrijskem porazu pri Wagramu) je v oktobru 1809 dobila Salzburg in Innviertel. Oktobra 1813 je, en teden pred odlo?ilno "bitko narodov" pri Leipzigu , s pogodbo v Riedu prestopila na nasprotno stran, k Avstriji in Prusiji, in si pogodbeno zagotovila, da bo lahko ohranila suverenost in status kraljevine. Leta 1814 so se za?ele njene ?ete boriti proti Napoleonu na francoskem ozemlju.

Na dunajskem kongresu ni bila med dr?avami, ki so imele najve? besede. Leta 1814 je morala vrniti v letih 1805 in 1809 pridobljena avstrijska ozemlja . V zameno je s prvim in drugim pari?kim mirom (1814-15) od Francije dobila nazaj del ozemlja Palatinata na levem bregu Rena, ki ga je v za?etku upravljala skupaj z Avstrijo od aprila 1816 pa samostojno kot posebno bavarsko-rensko okro?je na novo nastale Nem?ke zveze . (Ozemlje Palatinata na desnem bregu Rena s Heidelbergom in Manncheimom je pripadalo nadvojvodini Baden).

Dunajski kongres je Bavarski priznal vsa ozemlja, ki jih je dobila po sklepu zasedanja reichstaga Svetega rimskega cesarstva, 25. februarja 1803. Mnoga ozemlja, ki so bila v Svetem rimskem cesarstvu neposredno ^[2] podrejena cesarju , so z mediacijo pri?la v sklop bavarske dr?ave; med njimi so bila predvsem mnoga cerkvena ozemlja, ki so bila sekularizirana . Med pomembnimi sekulariziranimi cerkvenimi ozemlji so bile kne?je ?kofije Freising , Passau (delno), Augsburg , Eichstatt , Bamberg , Wurzburg , kne?ja pro?tija Berchtesgaden ter mnoga druga manj?a cerkvena posestva ( opatije , samostani ). Pod bavarsko dr?avo je pri?lo 15 nekdanjih cesarskih mest , med njimi Rothenburg , Schweinfurt , Weißenburg , Windsheim in Nurnberg na Frankovskem ter Dinkelsbuhl , Kaufbeuren , Kempten , Memmingen , Nordlingen , Augsburg in Lindau na ?vabskem; dalje mnoga posvetna posestva, kot so kne?evina Aschaffenburg , mejni grofiji Ansbach in Bayreuth , grofija Ortenburg, gospostvi Thurn & Taxis, Fugger & Ottingen in mnoga druga. Ozemlje Bavarske se je tako pove?alo od 40.000 km ² na 75.000 km ² in ?tevilo prebivalcev od 1 milijona na 3,5 milijonov prebivalcev ^[3] .

Kraljevina Bavarska je bila od leta 1815 ?lanica Nem?ke zveze .

• 
  Kraljevina Bavarska leta 1806, s Tirolsko, v Renski zvezi.
• 
  Kraljevina Bavarska leta 1812, s Salzburgom, v Renski zvezi.
• 
  Kraljevina Bavarska leta 1816, z Renskim palatinatom, v Nem?ki zvezi.

Zunanji minister Montgelas, Savojec , rojen v Munchnu, od leta 1803 ?e finan?ni in kasneje tudi notranji minister, je ta konglomerat ozemelj, ki so v preteklosti imela vsako svojo oblast in na?in upravljanja, razli?ne veroizpovedi in kulturne nivoje, v ?estih letih preoblikoval v moderno, centralizirano dr?avo. Neobremenjen z zgodovino in prista? francoskih razsvetljenskih idej, je ukinil stare privilegije (cerkvene, plemi?ke in cehovske) in prekril de?elo z enotno mre?o uradov, ki so vr?ili upravne, pravne in finan?ne naloge. Dr?avo je razdelil najprej na 15 in nazadnje v 8 okro?ij. Odpravil je kupovanje in dedovanje slu?b, vpeljal ?olanje in preverjanje znanja uradnikov. Vpeljal je nov kazenski zakonik , na novo organiziral de?elna in mesta sodi??a in nadnje postavil vi?je prito?no sodi??e. Velik dr?avni dolg je re?eval z enotnim dav?nim sistemom in krediti ?idovske dru?ine Seligmann (kasnej?ih baronov Eichthal). Dr?ava je prevzela ?olstvo v svoje roke, status duhovnikov je izena?ila z dr?avnimi uradniki in uvedla splo?no ?olsko obveznost. Izena?ila je pravice protestantov s pravicami katoli?anov in dala dr?avljanske pravice (z omejitvami) judom . Izpeljala je agrarno reformo in ustanovila kmetijsko zvezo. Od dru?ine Thurn & Taxis je odkupila po?to. Vpeljan je bil enoten merski sistem , ukinjene notranje carine in cehovski privilegiji. Ukrepi so bili usmerjeni v oblikovanje enotnega gospodarskega prostora. Reforme so bile leta 1808 zaokro?ene z "ustavo", ki je ljudem dala dr?avljanske pravice, ne pa tudi politi?nih. Leta 1811 so imeli v Munchnu prvi Oktoberfest .

Bavarski prvi minister je imel pri svojih reformah popolno podporo kralja, imel pa je tudi veliko nasprotnikov; med njimi so bili predvsem neposredno prizadeti, duhov??ina, plemstvo. Ob hitrih spremembah so se dogajale tudi ?tevilne nepravilnosti, zlorabe, kraje, uni?evanje premo?enja. O?itki ministru so se kopi?ili. Nasprotnikom se je na ?elo postavil kraljev sin Ludvik. Leta 1816 je nezadovoljstvo pove?ala ?e slaba letina. Minister ni hotel sli?ati o demokrati?nih spremembah, za katere pa je kralj menil, da so potrebne.

Leta 1817 je kralj s te?kim srcem Montgelasa odstavil; maja 1818 je bila sprejeta nova ustava, ki je vpeljala dvodomni stanovski parlament . V zgornjem domu so sedeli predstavniki visokega plemstva in duhov??ine, v spodnjem manj pomembno plemstvo in duhov??ina, bogati me??ani in kmetje; spodnji dom je imel pravico glasovanja o davkih, dr?avnem prora?unu, sodelovati pri zakonodaji. Kralj je na svoj spravljivi na?in sklenil tudi konkordat s pape?em . Bavarci, za katere je bil zna?ilen duh pripadnosti svojemu ljudstvu in dr?avi, so ga poimenovalo o?e Maks .

Obdobje restavracije [ uredi | uredi kodo ]

Kralj Ludvik I. (1825-48), sin Maksimilijana I. Jo?efa, ob prevzemu oblasti ?e sedemintridesetleten, je ?elel svojemu vladanju spet vrniti tradicionalne monarhisti?ne vrednote, brezdu?nemu Montgelasovem racionalizmu dodati ve? duhovnosti in vere. Takoj je prevzel vse niti v svoje roke. Munchen je postal gradbi??e, iz katerega je zraslo eno od sredi?? neoklasicisti?ne in romanti?ne umetnosti. Obnovil je ?tevilne samostane (predvsem benediktinske , avgu?tinske , fran?i?kanske in ?enske negovalne redove) in vanje vabil nekdanje redovnike, ki so z Montgelasovo reformo postali profesorji in ?upniki. V gimnazijah so spet dobili prednost klasi?ni jeziki in zgodovina. Univerzo, ki je v Landshutu stagnirala (leta 1800 jo je tja iz Ingolstadta preselil Montgelas), je leta 1826, z novimi profesorji, prestavil v Munchen, in jo povezal z akademijo, zvezdarno, knji?nico, arhivom; na njej so prevladovale filozofsko teolo?ke vede in medicina.

Kot navdu?en helenofil je leta 1833 z veseljem sprejel imenovanje Otona II., svojega drugega sina, za kralja Gr?ije in je v projekt, ki se je izkazal za avanturo, ki se je kon?ala leta 1862, vlo?il veliko bavarskega denarja. V zunanji politiki ni mogel uveljaviti ozemeljske povezave med Bavarsko in Palatinatom; namesto nje je uspel zagotoviti le povezovalno voja?ko cesto. Leta 1828 sta Bavarska in Wurttemberg sklenila prvi dvostranski carinski sporazum v Nem?iji in z njim leta 1833/34 pristopili k nem?ki carinski zvezi . Ta je Bavarski odprla vrata proti severu (prej je bila gospodarsko usmerjena proti Jadranu in po Donavi proti Levantu ). Na gospodarskem podro?ju je bil predvsem pomemben hiter za?etek gradnje ?elezni?kega omre?ja in izgradnja kanala Donava - Majna (1846).

Kraljeve zahteve je v parlamentu od leta 1837 uveljavljal s kompromisno konservativno politiko prvi minister Carl von Abel (1837-47). To seveda ni ustrezalo tedanjemu duhu ?asa v Nem?iji; pribli?evalo se je revolucionarno leto 1848, javnost je zahtevala ve? politi?nih svobo??in, odgovornost ministrov, svobodo tiska, volilno reformo, izbolj?anje pravosodja, novo ustavo.

Suvereni in odgovorni monarh si je leta 1847 nakopal ?kandal z mlado italijansko plesalko Lolo Montez, ko ji je odobril dr?avljanstvo, ki so ga pred njim vse in?tance zavrnile. V nemirnem predmar?nem vzdu?ju , ki je obvladovalo vso Evropo, je bilo nezadovoljstvo zaradi kraljeve podpore ^[4] plesalki tista iskra, ki je v februarju in marcu 1848 zanetila vsesplo?ne nemire. Kralj je sprevidel, da mora popustiti liberalnim reformam in ker, na?elen kot je bil, ni ?elel prevzeti vloge podpisovalca listin, je odstopil.

Ustavna monarhija [ uredi | uredi kodo ]

Ludvikov naslednik, sin Maksimilijan II. Jo?ef (1848-64), po zna?aju ?tudijski ?lovek in v politiki sprva manj odlo?en, je kmalu po svojem nastopu odobril ustavo, ki je bila sestavljena ?e za ?asa njegovega o?eta. Nov volilni zakon je dolo?al enega poslanca v spodnjem domu parlamenta na 31.500 prebivalcev, pla?nikov davkov, volitve so bile dvostopenjske; kraljeve odloke so odtlej morali sopodpisovati resorni ministri, ki so bili odgovorni parlamentu; zagotovljeni so bili svoboda tiska, pravica zbiranja in zdru?evanja; ukinjeni so bili ostanki plemi?kih privilegijev, ukinjeno je bilo zemlji?ko gospostvo, patrimonialno sodstvo je bilo nadome??eno z dr?avnim. Zemlji?ka bremena so bila delno odpravljena in delno spremenjena v letno najemnino. Leta 1862 je bilo sodstvo lo?eno od upravljanja.

Z novo ustavo so se oblikovale politi?ne stranke, ki so se za?ele boriti za prevlado v bavarskem parlamentu. Za?etkom 1849 je bila najmo?nej?a demokrati?na levica. Takoj se je za?ela razprava o temah, ki jih je isto?asno obravnavala vsenem?ka skup??ina v Frankfurtu (marec 1848 - marec 1849), ki naj bi po mar?nih dogodkih vzpostavila nove odnose v Nem?ki zvezi . Za Bavarsko je bila najpomembnej?a ohranitev ?im ve?je samostojnosti, zato so se njeni poslanci (71) ve?inoma zavzemali za velikonem?ko stali??e (zveza naj bi vklju?evala celotno Avstrijo, enakopravnost ?lanic). Toda skup??ina je marca 1849 sprejela zvezno ustavo, ki je dolo?ala zvezo kot ustavno monarhijo s pruskim cesarjem na ?elu. Demokrati?na levica v bavarskem parlamentu je bila pripravljena tak?no ustavo sprejeti. Tedaj se je Maksimilijan II. Jo?ef trdno odlo?il, da bo ohranil samostojnost Bavarske, ki sta jo dosegla njegov ded in o?e. Aprila 1849 je prekinil zasedanje parlamenta, postavil nov ministrski svet, ki ga je vodil baron Ludwig von der Pfordten, in sporo?il v Frankfurt, da Bavarska zvezne ustave in cesarja ne priznava. Temu je sledila vstaja v Palatinatu ( pfal?ka vstaja , maj-junij 1849); uporniki so ?eleli braniti zvezno ustavo in na?rtovali odcepitev od Bavarske. Vstajo je na pro?njo Maksimilijana II. Jo?efa zadu?ila pruska vojska.

V Frankfurtu, si je Bavarska ?e naprej prizadevala za politiko t. i. triade , v kateri naj bi srednje velike dr?ave Nem?ke zveze tvorile tretji politi?ni pol, ki bi imel vlogo ustvarjanja stabilnosti v odnosih med Avstrijo in Prusijo. Na konferencah v Bambergu (1854) in Wurzburgu (1859) s svojim prizadevanjem ni uspela. S prihodom Bismarcka na kanclerski polo?aj v Prusiji (1862) se je pritisk Prusije v Nem?ki zvezi mo?no pove?al. Leta 1863 sta si Prusija in Avstrija vzeli pravico, da mimo Nem?ke zveze sami odlo?ata o nasledstvu v Schleswig-Holsteinu (po smrti Friderika VII. Danskega). Maksimilijan II. Jo?ef je posredoval v korist zakonitega dedi?a (Friderika VIII. Schleswig-Holsteinskega), a zaman. Umrl je marca 1864, med vojno, ki sta jo proti Danski skupno bojevali Prusija in Avstrija (februar - oktober 1864).

Maksimilijan II. Jo?ef je bil velik podpornik kulture, znanosti, ?tudija zgodovine in izobra?evanja, katerih gojenje in negovanje na vseh nivojih je bila sploh stalnica bavarske politike skozi vse devetnajsto stoletje. Munchen je postal kulturna prestolnica in mesto ?olanja tudi za tuje ?tudente. Poleg ?ol je zraslo polno muzejev, knji?nic, arhivov, ki so bili na razpolago javnosti za ?tudij in izobra?evanje. Maximilianeum (danes sede? parlamenta, neko? izobra?evalni zavod za nadarjene ?tudente) in Maximiliansgymnasium nosita ime velikega podpornika in vzpodbujevalca vsestranskega izobra?evanja.

S splo?nim razvojem tehnike in znanosti so se tudi na Bavarskem pojavljali napredni znanstveniki (Utzschneider, Reichenbach, Fraunhofer, Ohm ) ki so vzpodbudili tehni?ni razvoj (fina mehanika, optika, svin?niki, porcelanski izdelki, hitri tisk, litografija je razmahnila grafi?no umetnost). Ob dokaj hitri gradnji ?elezni?kega omre?ja (1835 prva proga Nurnberg-Furth) pa se je industrializacija Bavarske (tudi zaradi skromnega rudnega bogastva) razvijala dokaj po?asi in predvsem v obmo?u Augsburg, Hoh, Kaufbeuren, Kempten (Allgau), Nurnberg-Furth in v Palatinatu (1837 prvi socialni zakoni). Zgrajeno je bilo pristani??e Ludwigshafen ; pretok denarja so pospe?ile institucije kapitala.

Vzporedno se je razvijal parlamentarizem. Konservativci so se ?e od prvega sklica parlamenta 1818 bojevali proti Montgelasovi sekularizaciji. Kljub zmagi liberalizma leta 1848 se potem liberalni demokrati niso mogli poenotiti in so nastopali v ve? strankah. Leta 1848 so se pojavila tudi razli?na delavska zdru?enja, ki so v za?etku sodelovala z radikalnim krilom demokratov. Imela so center v Nurnburgu.

Delna izguba samostojnosti [ uredi | uredi kodo ]

Maksimilijanov sin kralj Ludvik II. (1864-86) je z mladostjo in lepoto osvojil srca svojega ljudstva ?e na o?etovem pogrebu, ko ga je prvi? videlo. Kmalu pa se je pokazalo, da se izmika dol?nostim in vse boj umika v sanjarije in glasbo; prevzel ga je Richard Wagner in njegove glasbene drame. Dal je zgraditi pravlji?ne gradove ( Neuschwanstein , Linderhof , Herrenchiemsee ). Vladanje je spet prevzel prvi minister Ludwig von der Pfordten in kralj je bil prisoten le, kadar je bilo to neizogibno.

Medtem ko je von der Pfordten iskal na?ine, kako se re?iti groze?e pruske nadvlade, je Avstrija predlo?ila vpra?anje Schleswig-Holstein nacionalni skup??ini v Frankfurtu. Bismarck je odgovoril z vdorom v Holsetein (ki ga je po avstrijsko-pruskem dogovoru v Gasteinu leta 1865 upravljala Avstrija). Nacionalna skup??ina je na predlog Avstrije odredila mobilizacijo zvezne vojske, katere en korpus s 40.000 mo?mi je tvorila bavarska vojska. Preden se je ta vojska (?e dolgo zanemarjana, komaj kaj ve? kot v uniforme oble?eni kmetje, pod vodstvom starega feldmar?ala Karla, brata Ludvika I. Bavarskega) premaknila, so jo Prusi lo?ili od sa?kih in avstrijskih sil in v vrsti manj?ih spopadov prodrli do ?rte na Majni . V premirju so se Bismarckovi nasprotniki pogajali vsak po svoje, ta pa jih je izigral enega proti drugemu. Von der Pfordten si je sku?al zagotoviti vsaj podporo Napoleona III. , vendar se je izkazalo, da ga je tudi tam Bismarck prehitel s pogovori o Palatinatu. Nazadnje Bavarski ni preostalo drugega, kot da se je pogodila z Berlinom ; odnesla jo je z vojno od?kodnino, odstopom dveh frankovskih okro?ij (Gersfeld, Orb, ki sta pruska ozemlja ob Renu in Vestfaliji povezali z mati?nim Brandenburgom ) in s tajnim obrambnim in napadalnim sporazumom. Nem?ka zveza je razpadla, nadomestila jo je Bismarckova Severnonem?ka zveza .

Minister von der Pofodten je z razpadom Nem?ke zveze odstopil. V parlamentu je stare liberalce zamenjala veliko liberalnej?a Napredna stranka, usmerjena malonem?ko in pro-prusko. Leta 1868 so bile izpeljane pomembne reforme: olaj?ana je bila pridobitev dr?avljanstva, uzakonjena je bila pomo? revnim in bolnim, z novim obrtnim zakonom so obrt lahko opravljali tudi obrtniki, ki niso bili ?lani ceha, vojska je bila reorganizirana po pruskem vzoru in vpeljana je bila splo?na voja?ka obveznost, ne oziraje se na odpor. Tem spremembam je nasprotovala Domoljubna stranka, v kateri so se leta 1866 zdru?ili bavarski konzervativni krogi (plemstvo, duhov??ina, kmetstvo). Leta 1869 je dobila v parlamentu absolutno ve?ino, ki je potem ni ve? izpustila iz rok.

Ob izbruhu francosko-pruske vojne leta 1870 je Bavarsko zavezoval sporazum s Prusijo, pa tudi bavarska skup??ina se je odlo?ila (presenetljiva je bila podpora dela domoljubne stranke) za sodelovanje na pruski strani. Pruski voja?ki uspehi so ?e okrepili pro-prusko stran v parlamentu in v novembru 1870 se je Bavarska vklju?ila v prusko dr?avo, v kateri je ohranila dolo?ene posebne pravice: lastno po?to in ?eleznico, omejene diplomatske odnose navzven, poveljstvo nad vojsko v mirnem ?asu in, vsaj v osnovnih potezah, sodno in finan?no oblast.

Posebne pravice je uspelo bavarskim pogajalcem dose?i, ker je bilo Bismarcku veliko do tega, da bi bavarski kralj, kot najvi?ji nem?ki knez, ponudil pruskemu kralju cesarsko krono. Kralj je kljub bolezni ohranil ?ut odgovornosti do svoje de?ele in je s strahom spremljal dogajanja; prepri?ali so ga, da je po Bismarckovi predlogi napisal slavno cesarsko pismo ; po njem se je popolnoma odmaknil od vladarskih dol?nosti. Neuradno ga je odtlej nadome??al stric Luitpold, ki je osebno odnesel pismo cesarju v Versailles . Januarja 1871 je bil pruski kralj kronan za nem?kega cesarja in tedaj je tudi bavarski parlament potrdil podpisane pogodbe. Del domoljubne stranke (48 poslancev) pa je odlo?no glasoval proti vklju?itvi Bavarske v nem?ko cesarstvo .

Obdobje miru [ uredi | uredi kodo ]

Od leta 1871 so se parlamentarne razprave razvnemale okrog lo?itve cerkve in dr?ave. Pri tem je bil najbolj vnet baron Johann von Lutz, od leta 1869 kulturni minister, ki je na Bavarskem bojeval Bismarckov kulturni boj , in postal po letu 1880, z Bismarckovo podporo, prvi bavarski minister (1880-90).

Leta 1876 se je du?evna obolelost Otona, Ludvikovega brata, pokazala v hudi obliki, kar je kralja mo?no prizadelo in poslab?alo tudi njegovo zdravstveno stanje. Popolnoma je izgubil ob?utek za realnost in finan?ni minister ni ve? mogel prikrivati njegovih vedno novih zahtev po denarju za gradnjo gradu Herrenchiemsee . Ministrom in princu Luitpoldu ni preostalo drugega, kot da so kralja proglasili za opravilno nesposobnega. Kralj je dan potem, ko je zvedel za odlo?itev, nesre?no umrl. Ljudje pa niso hoteli sprejeti njegove bolezni in smrti. Ludvikovi gradovi so burili njihovo domi?ljijo. Tako je bilo njegovemu stricu Luitpoldu sprva namenjeno le sovra?tvo in sumni?enje.

Po smrti Ludvika II. je regentstvo za bolnega kralja Otona prevzel njun stric, princ Luitpold (1886-1912), tretji sin Maksimilijana I. Jo?efa. Stari vojak je novo nalogo prevzel kot dol?nost do de?ele v stiski. Pri vladanju se je oprl na ministrsko ekipo in jo vodil umirjeno, strogo po zakonih in v soglasju s cesarjem. Od leta 1870 je bila Bavarska vse bolj vpeta v Bismarckovo dr?avo in bila dele?na tudi njenega hitrega gospodarskega razvoja. S smrtjo ministra Lutza (1890) je bila pokopana tudi ostra pro-pruska politika. Novi ministri so v notranji politiki iskali spravo in srednjo pot. Bavarska je postala stabilna, notranje povezana dr?ava, za katero se je uveljavil naziv "ju?nonem?ka demokracija". Ministri so desetletja ostajali na svojih polo?ajih, finan?ni minister Emil von Riedel kar 30 let.

V strankarskem ?ivljenju je stari liberalizem izgubil na pomenu; leta 1893 sta pri?li v parlament Stranka socialdemokratov in Kme?ka zveza. Slednji je bila glavna skrb padec cen ?ivine in ?ita, ve?anje izdatkov za vojsko, socialno zavarovanje in so stopili na mesto nekdanjih "radikalnih" domoljubov. Socialdemokrati so imeli voditelja velikega formata, Georga von Vollmarja, nekdanjega oficirja, pisatelja; po njegovih besedah so bili bavarski socialdemokrati razredno manj skrajni kot drugod po Nem?iji, ker tudi socialne razlike med sloji niso bile tako velike; v bavarski socialdemokraciji je bil dele? delavstva majhen. Od vsega za?etka so si prizadevali za neposredne splo?ne volitve in jih leta 1906 skupaj s stranko Centra dosegli (za mo?ke - pla?nike davkov).

V stranko Center se je leta 1887 preimenovala nekdanja Domoljubna stranka. S preimenovanjem je izgubila protiprusko nastrojenost in se iz dr?avno-politi?nih preusmerila bolj na cerkvene teme. Pojav kme?ke zveze je tudi stranko centra usmeril v kme?ko tematiko; ustanavljala je kme?ka zdru?enja, ki so leta 1906 ?tela ?e 100.000 ?lanov. Doktor Georg Heim, pravi kme?ki voditelj, je ustanavljal pode?elske centre s skladi??i, kmetijskimi ?olami in te?aji ter karitativno dejavnostjo.

V petin?tiridesetletnem mirnem obdobju se je gospodarstvo razvilo na vseh nivojih: dol?ina ?elezni?kih prog se je skoraj podvojila, izbolj?ala se je po?ta, izdan je bil dr?avljanski zakonik, po vsej de?eli so gradili ?ole in bolni?nice, napredovala je uporaba tehnike in industrija. Prebivalstvo Munchna se je pove?alo od 230 do skoraj 600.000, Nurnberga od slabih 100 na 333.000 prebivalcev. Hitreje se je za?ela razvijati industrija: porcelanska, krogli?ni le?aji (Schweifurt), elektroindustrija (Nurnberg), hladilniki (Berndorf), leta 1892 je v Augsburgu Rudolf Diesel patentiral svoj motor .

Leta 1884 je bilo ustanovljeno kulturno ministrstvo. Univerze v Munchnu, Wurzburgu, Erlangnu so bile pove?ane, ob njih so bili zgrajeni kolegiji in instituti, raz?irila se je akademija znanosti, ustanovljeno je bilo veliko novih muzejev, pove?ane so bile zbirke, obe pinakoteki sta postali sredi??e kulturnega ?ivljenja. Regent je skliceval sre?anja u?enjakov in umetnikov, obiskoval je ateljeje, nikdar pa ni komentiral umetni?kih del. Sprva osovra?eni princ Luitpold se je za vedno usedel ljudem v srce.

Po Luitpoldovi smrti je regentstvo nadaljeval njegov 67-letni sin Ludvik. Kot princ je mnogo deloval v gospodarstvu in se je spoznal predvsem na kmetijstvo; znal je hitro navezati stik s preprostimi ljudmi, ki so ga zato imeli radi. Neozdravljiva bolezen kralja Otona je bila za kraljestvo vse ve?ja cokla, zato so spremenili ustavo in prepri?ali Ludvika, da je prevzel bavarsko krono kot Ludvik III. (1913-18), kar pa so mu preprosti ljudje ?teli v slabo. V notranji politiki se je zelo zbli?al s stali??i cerkve, bavarsko poslani?tvo v Rimu je postalo pomembnej?e od poslani?tva v Berlinu.

Prva svetovna vojna in konec kraljevine [ uredi | uredi kodo ]

1. avgusta 1914 je bil v Berlinu izdan ukaz za mobilizacijo in Bavarska mu je poslu?no sledila. V prvi svetovni vojni so se borile vse njene enote skupaj pod lastnim poveljstvom le 20. avgusta 1914 v Lotaringiji, sicer pa so posami?no sodelovale na najrazli?nej?ih boji??ih. Na vi?ku anga?iranosti so imele pod oro?jem 900.000 mo? in ob koncu vojne 200.000 mrtvih. Kljub temu bavarska diplomacija in kralj niso imeli toliko vpliva, da bi lahko vsaj resneje zahtevali umirjanje bojevanja, ki so si ga tako ?eleli. Kralj je doma vzpodbujal k so?itju in patriotizmu, v zunanjepoliti?nem delovanju pa je bil povsem nemo?en.

Proti prikrivanju notranjepoliti?nih nasprotij zaradi vojne je v Nem?iji in na Bavarskem za?ela delovati Neodvisna socialdemokratska stranka, ki se je leta 1917 kot radikalnje?a, protivojna frakcija odcepila od ve?inske Socialdemokratske stranke, katero je po umiku Vollmerja vodil Erhard Auer. Eden od vodilnih ?lanov neodvisnih socialdemokratov je bil na Bavarskem Kurt Eisner, novinar in ble??e? govornik. Januarja 1918 je organiziral v Munchnu stavko delavcev v proizvodnji municije, zaradi ?esar so ga zaprli. Oktobra so ga pred?asno izpustili iz zapora, ker je postal kandidat na nadomestnih volitvah v bavarski parlament (iz zdravstvenih razlogov je izstopil Vollmar). Tedaj je dobil prvi? prilo?nost nastopati pred veliko javnostjo.

7. novembra 1918, ko se je nem?ka delegacija odpravljala na pogajanja o premirju v francoski Compiegne , sta obe bavarski socialisti?ni stranki povabili Munchen?ane na veliko mirovno manifestacijo na trati Theresienwiese v predmestju Munchna. Eisner je razvnel mno?ice, ?e?, ?e nam kralj ne zna zagotoviti kruha in miru, mora pasti. Razjarjena mno?ica se je valila v mesto, napadala kasarne in skladi??a hrane, pojavilo se je tudi streljanje. V munchenskem garnizonu so ustanovili delavske in voja?ke svete, ki so proglasili Bavarsko za demokrati?no in socialno republiko. ?e pono?i so zavzeli glavno poveljstvo vojske in policije. Vodja ve?inskih socialdemokratov Auer, ki se je dotlej ves ?as izrekal proti sili in "republikanskim nesmislom", je pono?i vstopil v za?asno vlado.

Kralj, ?e dolgo neinformiran pravilno o dogodkih, je 13. novembra 1918 razglasil, da ob nastalih razmerah ne more voditi vlade; uradnike in oficirje je odvezal prisege kralju in zapustil dr?avo.

Potem [ uredi | uredi kodo ]

Bavarci si niso ?eleli revolucije ampak miru in varnosti. Na prvih volitvah v bavarski parlament je Eisner dobili samo 3 od 188 sede?ev. 21. februarja 1919 ga je na poti na ustanovno zasedanja parlamenta ustrelil atentator. Socialisti?no vlado je sestavil Johannes Hoffman.

Vlada je sku?ala z mirnim parlamentarizmom de?elo umiriti, a radikalne skupine se niso dale; v Munchnu so vzpostavile Sovjetsko republiko Bavarsko . Vlada in parlament sta se morala umakniti v Bamberg in, po odla?anju, poklicati na pomo? zunanje sile.

Julija 1919 je bila s t. i. weimarsko ustavo dolo?ena nova nem?ka dr?ava kot zvezna, parlamentarna, demokrati?na in pravna, t. i. weimarska republika . Bavarska je s svojo t. i. bamber?ko ustavo kot "svobodna de?ela" ( Freistaat ) postala ena od zveznih de?el; izgubila je vse posebne pravice, ki jih je imela kot kraljevina v nem?kem cesarstvu. Novembra 1919 se je v Bavarsko z referendumom vklju?il Coburg .

Bavarska oblast je bila nestabilna in v stalnem sporu s centralno oblastjo tudi po marcu 1920, ko je ve?ino v parlamentu dobila Bavarska ljudska stranka (od leta 1918 naslednica nekdanje stranke Center) pod vodstvom Georga Heima. Munchen je 8.-9. novembra 1923 do?ivel celo neuspeli Hitlerjev pu?. Razmere so se umirile ?ele poleti 1924 z vlado Heinricha Helda, ki je vladal vse do leta 1933, najprej s parlamentarno ve?ino bavarske ljudske stranke, kasneje pa tudi s tiho podporo socialdemokratov. Prvi? po vojni so Bavarci v politiki in gospodarstvu za?utili stabilnost, ?ivljenje se je normaliziralo.

V Berlinu se je v tem ?asu zamenjalo 10 vlad, na oblast je pri?el Hitler. S socialnimi stiskami, ki so spremljale svetovno gospodarsko krizo, je nacizem vse bolj prodiral tudi na Bavarsko. Leta 1933 je tudi tu prevzela vajeti v svoje roke nacionalsocialisti?na delavska stranka ( NSDAP ) s svojimi nasilnimi metodami.

Sklici in opombe [ uredi | uredi kodo ]

Viri [ uredi | uredi kodo ]

• Hubensteiner, Benno (2006). Bayerische Geschichte : Staat und Volk, Kunst und Kultur . Rosenheim: Rosenheimer. COBISS   5524889 .
• Bosl, Karl & Schreibmuller, H (1955). Geschichte Bayerns. 2, Die Neuzeit . Munchen: Schnell und Steiner. COBISS   5455257 .