Gujuk ali Kujuk ( mongolsko Г?юг хаан, Guyug khaan, srednjemongolsko ^[1] Guyug qaγan) je bil sin kana Ogedeja , D?ingiskanov vnuk in od leta 1246 so 1248 tretji veliki kan Mongolskega cesarstva , * okoli 19. marca 1206 , † 20. april 1248 .

Videz [ uredi | uredi kodo ]

Po mnenju Giovannija da Pian del Carpina je bil Guyuk "srednje postave, zelo razumen in izjemno preudaren ter resen in umirjen v svojih manirah" . ^[2]

Mladost [ uredi | uredi kodo ]

Gujuk se je voja?ko izpopolnjeval in slu?il kot ?astnik pri svojem starem o?etu D?ingiskanu in po njegovi smrti leta 1227 pri svojem o?etu Ogedeju. Poro?il se je z Ogul Kaimi? iz merkitskega klana. Leta 1233 je s svojim bratrancem Al?idajem in generalom Tanghudom v nekaj mesesev osvojil kratko?ivo kraljestvo Dongsia. ^[3] Po smrti strica Toluja je Ogedej predlagal Tolujevi vdovi Sorgaktani, naj se poro?i z njegovim sinom Gujukom. Sorgaktani je poroko odklonila, ker mora skrbeti predvsem za svoje sinove. ^[4]

Gujuk se je skupaj z drugimi mongolskimi princi udele?il pohoda na Rusijo in Srednjo Evropo v letih 1236?1241. Med udele?enci sta bila tudi bratranec Batu in polbrat Kadan . Gujuk je s svojimi oddelki sodeloval v obleganju Rjazana in dolgotrajnem obleganju alanske prestolnice Magas . Na pohodu se je stalno prepiral z Batujem in mu na zmagoslavnem banketu o?ital, da je "stara baba z drhte?im glasom" . ^{[5] [6]} Gujuk in ?agatajev vnuk Buri sta besna in preklinjajo?a odvihrala z banketa. Ko je za Gujukovo izjavo izvedel veliki kan, sta bila oba poklicana v Mongolijo. Ogedej ju sprva ni hotel sprejeti in grozil, da bo dal Gujuka usmrtiti. Nazadnje ga je samo ostro o?tel zaradi spora v dru?ini in trpin?enja vojakov in ga poslal nazaj v Evropo.

Ogedej je po njegovem odhodu leta 1241 umrl. Oblast je prevzela njegova vdova Toregene, ki je izkoristila ves svoj vpliv in mo? v zagovor svojega sina Gujuka in leta 1246 dosegla njegovo izvolitev za velikega kana. Ko je D?ingiskanov najmlaj?i brat Temuge Toregeni zagrozil, da bo sam prevzel oblast, se je Gujuk takoj vrnil v Mongolijo da bi zavaroval svoj polo?aj.

Ustoli?enje (1246) [ uredi | uredi kodo ]

Gujukovemu ustoli?enju 24. avgusta 1246 v bli?ini mongolske prestolnice Karakorum je prisostvovalo veliko tujih ambasadorjev: fran?i?kanski menih Ivan Plano Carpini in Benedikt Poljski kot odposlanca pape?a Inocenca IV. , veliki vladimirski knez Jaroslav II., predstavniki gruzinskega dvora, brat armenskega kralja in zgodovinar Sempad Sparapet , bodo?i seld?u?ki sultan sultanata Rum Kili? Arslan IV. , ambasadorji abasidskega kalifa Al-Mustasima in Ala ud din Masud iz Delhijskega sultanata. ^[7] Po pisanju Ivana Plano Carpinija je Gujukova uradnja izvolitev potekala v taboru Sir Orda (Rumeni paviljon) v prisotnosti 3.000-4.000 obiskovalcev iz cele Azije in vzhodne Evrope, ki so novega kana po?astili in obdarili. Ustoli?enje je potekalo v drugem taboru v bli?ini Zlatega paviljona. Po ustoli?enju so bili odposlanci predstavljeni novemu kanu.

Ko je pape?ev odposlanec Ivan Plano Carpini protestiral zaradi napadov Mongolov na evropska kr??anska kraljestva, mu je kan odvrnil, da so njegovi soverniki med D?ingiskanovim in Ogedejevim vladanjem poklali njune odposlance in poudaril svojo ideologijo o osvojitvi celega sveta. ^[8] Pape?u Inocencu IV. je poslal pismo o povezavi med Cerkvijo in Mongoli, v katerem je zahteval njegovo poslu?nost, sicer ga bo ?tel za svojega sovra?nika.

Po izvolitvi so se odnosi med Gujukom in Toregene kjub njenim zaslugam zelo poslab?ali. Njeno varovanko Fatimo je obto?il, da je za?arala Gujukovega brata Kudena, jo aretiral, mu?il in usmrtil. Abd-ur-Rahmana je obto?il za korupcijo in ga obglavil. Od pode?elskih uradnikov, ki jih je imenovala Toregene, je ostal samo oiratski uradnik Argun Aka. Toregene sama je naredila samomor, morda na Gujukov ukaz. ^[9] Orda kan in Mongke , ki sta preiskovala Gujukov in Temugejev primer, sta bila usmr?ena. ^[10] Mladoletnega kana Kara Huleguja iz ?agatajskega kanata je zamenjal s svojim izbrancem, bratrancem Jesu Mongkejem. Na prej?nje polo?aje v provincah je vrnil o?etove uradnike Mahmuda Jalava?a, Basud Bega in ?inkaja.

Vladanje (246?1248) [ uredi | uredi kodo ]

Gujuk je razveljavil ve? nepriljubljenih odlokov svoje matere regentke in postal presenetljivo sposoben kan. Eld?igideja v Perziji je pooblastil za pripravo na napad na Bagdad in Ismailisa za nadaljevanje vojne proti dinastiji Song. Njegov polo?aj je bil kljub temu negotov, ker je zaradi obto?b za izdajo in usmrtitev svojih nasprotnikov izgubil zaupanje podlo?nikov. Seld?u?ki princi so se neprestano spopadali za prestol Sultanata Rum. Podobni spopadi so se dogajali tudi v Gruziji, ^[11] in Kilikijski Armeniji. Gujuk je zahteval popolno pokor??ino Abasidov in Ismailisa in obto?il Bajd?uja, da je spro?il upor v Abasidskem kalifatu .

Ukazal je popis prebivalstva v celem cesarstvu. Leta 1246 je z odlokom predpisal davek na celotno premo?enje v vi?ini 1/30 ? 1/10 vrednosti, v Gruziji in Armeniji pa je za vse mo?ke predpisal ogromno glavarino v vi?ini 60 srebrnih drahem. ^[12] Polo?aj velikega daruga?ija , pristojnega za pobiranje davkov, je lo?il od polo?aja glavnega pisarja in zase vzel polovico o?etovega ke?iga . Pod njegovo vladavino so ujgurski uradniki pove?ali svojo prevlado in odrinili na stran severne Kitajce in muslimane. Gujuk je bil strog in inteligenten vladar, ?eprav je bil precej zlovoljen in bolehen. Njegovo zdravje je ?e poslab?alo pretirano popivanje.

Julija 1247 je poslal Amukana v Korejo z zahtevo, da korejski kralj Gojong preseli svojo prestolnico z otoka Kangva v Songdo. Ker je kralj zahtevo zavrnil, je mongolska vojska do leta 1250 pusto?ila po Korejskem polotoku.

?etudi Batu ni podprl Gujukove izvolitve, je kot tradicionalist spo?toval velikega kana in po o?etovi smrti leta 1247 poslal v Karakorum v Mongoliji Andreja in Aleksandra Nevskega. Gujuk je Andreja imenoval za velikega kneza Vladimir Suzdala, Aleksandra pa za kijevskega kneza. ^[13] Leta 1248 je Batuju ukazal, naj pride v Mongolijo, verjetno zato, da bi ga aretiral. Batu je od?el na pot v spremstvu velike vojske in bil opozorjen, da gre morda za past.

Do sre?anja kanov ni pri?lo, ker je Gujuk na poti umrl. Morda je bil zastrupljen, nekaj sodobnih zgodovinarjev pa domneva, da je umrl zaradi slabega zdravja. ^[14] Viljem Rubru?ki trdi, da je bil ubit v srditem spopadu s ?ibanom. Oblast v cesarstvu je kot regentka prevzela Gujukova vdova Ogul Kaimi?, ki oblasti ni uspela obdr?ati v svoji rodbini. Gujuka je leta 1251 nasledil Mongke .

Zapu??ina [ uredi | uredi kodo ]

D?ingiskanovi sinovi in vnuki so bili prekomerni pivci. D?ingiskan, ki ni bil alkoholik, je o tem menil, da ni mogo?e pri?akovati, da se mo?ki ne bi kdaj napil.

Gujukova smrt je mo?no vplivala na zgodovino. Gujuk je nameraval mongolsko oblast raz?iriti na Evropo , zaradi njegove prezgodnje smrti in mongolske dru?inske politike pa so se mongolski interesi usmerili proti ju?ni Kitajski , ki je pod Kublajkanom pri?la pod mongolsko oblast.

Gujukovo vladanje je pokazalo, da je bil razcep med Batujevo linijo D?o?ijevih naslednikov in drugim delom dru?ine usoden za enotnost Mongolskega cesarstva. Gujukovo vdovo Ogul Kaimi? , ki jo je Mongke imel za izjemno podlo, so po Batujevem in Mongkejevem dru?inskem udaru usmrtili.

Ko je Kublaj leta 1271 ustanovil Dinastijo Juan, je Gujuka kot Dingzonga (kitajsko 定宗) uvrstil na uraden seznam mongolskih kanov.

Otroci [ uredi | uredi kodo ]

Gujuk in Ogul Kaimi? sta imela ve? otrok, med njimi

• Kod?a in
• Nakuja.

Gujuk je z drugo ?eno imel sina

• Kokuja.

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Vira [ uredi | uredi kodo ]