Friderik II. Hohenstaufen
Rimsko-nem?ki cesar, sicilski kralj, nem?ki kralj, jeruzalemski kralj, ?vabski vojvoda
Rimsko-nem?ki cesar ; Kralj Italije
Vladanje	1220?1250
Kronanje	22. november, 1220, Rim
Predhodnik	Oton IV. Braunschweig
Naslednik	Henrik VII. Luksembur?ki
Nem?ki kralj (kralj Rimljanov)
Vladanje	1212?1220
Kronanje	9. december, 1212, Mainz; 25. julij, 1215, Aachen
Predhodnik	Oton IV.
Naslednik	Henrik VII. Nem?ki
Kralj Sicilije
Vladanje	1198?1250
Kronanje	3. september, 1198, Palermo]])
Predhodnik	Henrik VI. Hohenstaufen
Naslednik	Konrad I.
Jeruzalemski kralj
Vladanje	1225?1228
Kronanje	18. marec, 1229, Jeruzalem
Predhodnik	Jolanda Jeruzalemska
Naslednik	Konrad II.
Rojstvo	26. december 1194 [1] [2] Jesi [d]
Smrt	13. december 1250 [1] (55 let) Fiorentino [d] [1]
Pokop	Katedrala v Palermu
Zakonec	Konstanca Aragonska Jolanda Jeruzalemska Izabela Angle?ka Bianca Lancia (?)
Rodbina	hi?a Hohenstaufen
O?e	Henrik VI. Hohenstaufen
Mati	Konstanca Sicilska

Friderik II. Hohenstaufen , cesar Svetega rimskega cesarstva (1220-1250), kralj Sicilije (1198-1250), nem?ki kralj ^[3] (1212-1220), jeruzalemski kralj ^[4] (1225-1234) in ?vabski vojvoda (1212-1216), * 26. december 1194 Jesi , Kraljevina Sicilija , danes Italija , † 13. december 1250, Castel Fiorentino pri San Severu , danes Torremaggiore ( Foggia , Italija).

Bil je sin Henrika VI. in Konstance Sicilske , zadnje normanske kraljice.

Javno rojstvo [ uredi | uredi kodo ]

Friderikov o?e Henrik je bil v Palermu okronan za sicilskega kralja na Bo?i? leta 1194. Njegova ?ena Konstanca je ?elela kljub pozni nose?nosti biti prisotna na slovesnosti. Toda na poti proti Siciliji je dobila porodne kr?e in se je morala v kraju Jesi v Apuliji ustaviti. Tam je dala na glavnem trgu postaviti posteljo z baldahinom, kjer je nato rodila sina Friderika. Izdala je celo razglas, da sme vsaka ?enska stopiti pod baldahin in si na lastne o?i ogledati rojstvo njenega prvorojenca.

?eprav se dogodek danes zdi neverjeten in predvsem neupravi?en, je treba upo?tevati razmere tistega ?asa, predvsem dejstvo, da je bilo na kocki nasledstvo velikega imperija. S poroko med Henrikom in Konstanco se je normansko kraljestvo , ki je obsegalo vso ju?no Italijo , priklju?ilo Svetemu rimskemu cesarstvu , ki je ?e samo po sebi zajemalo velik del Evrope . Njun prvorojenec je bil torej ?e pred rojstvom nosilec ogromnih pravic in zaradi tega tudi tar?a premnogih nasprotnikov. Ker je bila Konstanca stara ?tirideset let, marsikdo sploh ni verjel, da je nose?a, kar bi seveda ustrezalo ?eljam vseh, ki so se potegovali za nasledstvo. Zato je morala kraljica roditi prestolonaslednika v javnosti.

Pogumno kralji?ino dejanje je sicer Frideriku zagotovilo prestol, zlobnih jezikov pa ni ugnalo. ?e po ve? kot dvajsetih letih se je pape? Gregor IX. spomnil, da je bila Konstanca pred poroko ve? let v samostanu , kar mu je dalo povod za napad na Friderika: neka srednjeve?ka legenda je namre? prerokovala, da bo stara nuna rodila Antikrista . ?e ?e ni bilo mo? oporekati dejanskemu rojstvu in pravici do nasledstva, je bilo obrekovanje ?e vedno uporabno oro?je v rokah politi?nih nasprotnikov.

Zdru?enju niso nasprotovali samo pape?i, temve? tudi Normani, ki so imeli dobro organizirano in administrativno solidno dr?avo, za razliko od mnogih nem?kih fevdalcev v stalnih medsebojnih prepirih in negotovim razmerjem do kralja. Tako neurejeno stanje naj bi po zdru?enju doseglo tudi Sicilijo in razkrojilo sistem, ki je zagotavljal urejeno centralisti?no upravo kraljevine.

Otro?ka leta [ uredi | uredi kodo ]

Friederik II. je prebil prve mesece ?ivljenja v Folignu pri vojvodi Konradu Urslingen in njegovi ?eni. ^[5] Kr??en je bil v Assisiju z imenom Friderik Rogerij, kar naj bi potrjevalo njegovo pravico do vladanja nad nem?kimi plemi?i, saj je bil vnuk Friderika Rde?ebradca , in nad sicilskimi Normani, saj je bil vnuk Rogerija II. ^[6]

Friderik ni bil ?e tri leta star, ko mu je umrl o?e, leto za tem pa ?e mati, ki ga je pred smrtjo izro?ila v varstvo pape?u Inocencu III. skupaj z dotacijo 30.000 zlatih talentov. Varu?tvo bodo?ega kralja je postalo politi?no oro?je pape?tva proti cesarstvu. Za prvega tutorja je bil dolo?en ?kof Gualtiero iz Palearije, ki je zaupal otroka svojemu bratu. Ta je moral po kraljevem ukazu (kralj Filip ?vabski je bil Friderikov stric) leta 1199 predati Palermo s Friderikom vred knezu Marcovaldu, kar je pomenilo prenos otrokovega varu?tva od cerkvene na posvetno oblast. Zaradi tega, in ne zaradi morebitnih ozemeljskih nasprotovanj, so se vneli hudi prepiri in celo bitke, dokler ni leta 1206 pape? dokon?no osvojil tutorstvo mladega Friderika. ^[7]

Friderikovi prvi u?itelji so bili Guglielmo Francesco, pape?ev zaupnik, Gentile di Manopello in neznani islamski imam, o katerih ni ve?jih zgodovinskih podatkov. Z nekaterimi presledki so ga spremljali do polnoletnosti. V tem obdobju je Friderik, ki je bil sicilski kralj ?e pri svojem ?etrtem letu starosti, stanoval v kraljevi pala?i v Palermu. Legenda, po kateri naj bi se de?ko potepal po mestnih tr?kih uli?icah in bil celo potreben, da mu preprosto ljudstvo te?i lakoto, kar naj bi ga utrdilo za bodo?o razgledano politiko, je sad modernega senzacionalisti?nega tiska. Nasprotno, svoje izredne sposobnosti je na dvoru pokazal ?e v zgodnji mladosti, zato so ga imenovali stupor mundi , kar pomeni ?udo sveta ali svetovni ?ude? . Tako so stari Rimljani imenovali zmagovite generale, ki so slavili svoj triumf v Rimu, med drugimi tudi Julija Cezarja .

Leta 1208, na svoj ?tirinajsti rojstni dan, se je Friderik proglasil za polnoletnega, se po nekaj mesecih poro?il in sicilsko kraljevino dejansko prevzel v svoje roke.

Boj med Pape?ko dr?avo in Svetim rimskim cesarstvom [ uredi | uredi kodo ]

Po smrti Henrika VI. sta se za prestol Svetega rimskega cesarstva potegovala Henrikov brat Filip ?vabski na strani gibelinov in Oton IV. Welf na strani gvelfov , kar je imelo posledice tudi v mednarodni politiki, saj je vklju?ilo v spopad tudi Anglijo na strani Otona in Francijo na strani Filipa.

Pape? Inocenc III., ki ni hotel dopustiti, da bi se cesarstvo povezalo s Sicilijo, je podprl Otona, ki je v zameno obljubil kar naj?ir?e sodelovanje z Rimom . S tem si je Oton pridobil tudi zavezni?tvo danskega kralja Valdemarja II. in ?e?kega kralja Otokarja I. . Vendar je prav mednarodni razvoj spora s ?asom o?kodoval Otona: Francija je premagala Anglijo, ki je odrekla Otonu nadaljnjo finan?no podporo. To je prepri?alo veliko njegovih zaveznikov, da so prestopili na nasprotno stran, med temi celo njegovega brata. Ko je leta 1208 Filip ?vabski umrl, se je Oton pobotal z nasprotniki in bil soglasno priznan za cesarja. Pape?evim odposlancem je zagotovil, da bo ?e dalje podpiral Cerkev, in predvsem da nima namena priklju?evati Sicilije. Tako ga je Inocenc III. formalno okronal. Toda v kratkem je Oton pozabil na obljube in pri?el v spor s pape?em zaradi raznih posestev in beneficijev . Novembra 1210 je pape? izob?il Otona, ki je v odgovor zagrozil z napadom na Friderikovo Sicilijo.

Medtem so se na Nem?kem razmere spremenile. Razni princi in ?kofje , posebno biv?i gibelini, so Otonu zamerili predolgo odsotnost zdoma, ki ga je odvra?ala od internih problemov, pa tudi njegovo nenadno sovra?nost do Friderika, potomca rodbine Hohenstaufen . Po nasvetu francoskega kralja in seveda s pristankom pape?a so Otona odstavili in na njegovo mesto izvolili prav mladega Friderika Sicilskega. Pape? je zavrnil vse Otonove pro?nje za prepoved izob?enja in ga je v vseh zadevah nadomestil s Friderikom. Ta je bil leta 1212 v Konstanci kronan za nem?kega kralja. Oton je poklical na pomo? angle?ke zaveznike, a Filip Avgust , francoski kralj, je v bitki pri Bouvinesu premagal Otona in njegove angle?ke zaveznike, zato zgodovinarji ?tejejo to zmago za za?etek francoske dr?avljanske zavesti. Leta 1215 se je Oton uradno odpovedal cesarskemu naslovu.

Friderik je bil pri devetnajstem letu starosti sicilski kralj, nem?ki kralj in edini upravi?enec do naslova svetorimskega cesarja.

Kri?arska vojna [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Kri?arske vojne .

Pape?u Inocencu III. je sledil Honorij III. , s katerim se je Friderik dogovoril, da bo upravljal Sicilsko kraljestvo lo?eno od Cesarstva. Zgodovinarji vidijo v tem dogovoru spretno politi?no potezo, ki je v pape?evih o?eh pomenila prepoved skupne administracije, v Friderikovih pa je to bila pridobitev lo?ene administracije. Mladi cesar je namre? imel namen prepustiti upravo cesarstva sinu, ?eprav pod svojim za?asnim nadzorom. Zase pa je mislil obdr?ati Sicilijo, kjer je pre?ivel mlada leta, predvsem pa kjer je dobro poznal bogato kmetijstvo , velika mesta in pristani??a in tudi izredno strate?ko lokacijo otoka v sredini Sredozemlja . Vsekakor je pape? omilil prepoved s kronanjem Friderika za svetorimskega cesarja v baziliki svetega Petra v Rimu (1220).

V zameno je moral Friderik obljubiti kri?arsko vojno . A vojskovanje ni navdu?evalo mladega kralja, zato je z izpolnitvijo obljube dolgo odla?al. ?ele ko mu je naslednji pape?, Gregor IX. , zagrozil z izob?enjem , je leta 1227 odrinil s svojimi ladjami proti Sveti de?eli . Toda na ladjah je izbruhnila huda epidemija , ki je Friderika prisilila, da se je po nekaj dneh vrnil domov. Gregor IX. ga je takoj izob?il, zato je vojska ?e naslednje leto spet odplula. A Frideriku se ni bilo treba bojevati. S sultanom al-Kamilom se je le pogovoril in v miru zasedel prestol kralja Jeruzalema , do katerega je imel dedno pravico po smrti svoje druge ?ene. To prijateljstvo z neverniki ni ?lo v ra?un pape?u, ki je zato med Friderikovo odsotnostjo napadel njegove posesti v Italiji. Le takoj?nja kraljeva vrnitev je spet vzpostavila mir.

Ta kri?arska vojna , ?esta po ?tevilu, kjer sploh ni pri?lo do vojskovanja, je velike zgodovinske va?nosti, ker je bila glavni vzrok nasprotovanj med pape?evo in cesarjevo oblastjo na italijanskih tleh, saj prav na noben na?in ni upo?tevala Cerkve . V spor se je kmalu vme?ala Lombardska zveza komun kot predstavnica Gvelfov , kar je prisililo cesarjeve zaveznike, v prvi vrsti dru?ino Ordelaffi iz mesta Forli , da se opredelijo kot gibelini.

Seveda je najhuj?e posledice ob?util Friderik sam, ki se je moral vse preostalo ?ivljenje bojevati ne samo proti pape?em in komunam, ki so se bile postavile pape?em na stran, temve? celo proti svojemu sinu. Zaradi politi?nih problemov je bil Friderik dejansko prizadet predvsem v dru?inskem okolju. Sin Henrik se mu je ve?krat postavil po robu, tudi z vojsko. Sin Enzo je poro?il Adelazijo vdovo Visconti in s tem privzel njene posesti na Sardiniji , kar je razburilo pape?a Gregorja IX., ki je nanje ra?unal; zaradi tega je Enzo po bitki pri Fossalti , kjer je bil zajet, ostal je v ujetni?tvu Bolonjcev vse do smrti, to je kar 23 let.

Izobrazba in kultura [ uredi | uredi kodo ]

Friderik II. je bil zelo izobra?en ?lovek. Govoril je devet jezikov in rad je ?tudiral predvsem filozofijo , matematiko , medicino in naravoslovje . Redno si je dopisoval z Leonardom Fibonaccijem . Rad je podpiral znanstvenike in jezikoslovce . Pod njegovim okriljem se je kultura splo?no raz?irila, tudi zato, ker se je odkrito zavzemal za prepletanje raznih tradicij , ki so se sre?evale na njegovem dvoru . Navdu?eval se je za arabsko leposlovje in za latinske klasike, a sprejemal je tudi bizantinske vplive in isto?asno je ?elel ohraniti stare normanske sage in pesmi provansalskih trubadurjev .

Po zaslugi Friderika II. je mesto Palermo postalo ne le najpomembnej?e sredi??e kraljevine, temve? tudi mednarodno sti?i??e gr?ke, arabske in judovske kulture. Na dvoru so bivali ljudje, ki so bili zelo pomembni za kulturo tistega ?asa, na primer astrologa Guido Bonatti ^[8] in Michele Scoto , ^[9] ki je prevedel nekatera Aristotelova dela, Teodor Antiohijski , kr??anski Arabec, in Juda Ben Salomon Cohen , ki je bil velik judovski enciklopedist. Tu je nastala Sicilska ?ola, kjer se je razvil visoki sicilski jezik, ki se ?teje za prvi standard italijanskega jezika in ki so ga uporabljali le izobra?enci. Isto?asno je Sicilska ?ola izpopolnjevala lokalni sicilski jezik, zgodovinsko prvi romanski jezik , ki se je uporabil v leposlovju.

Seveda se Friderikov vpliv na kulturo ni omejil na jezikoslovje. Bil je mecen mnogih umetnikov, ?igar dela ?e danes ob?udujemo, na primer v kiparstvu in izdelovanju kovancev ter pe?atov. Posebne va?nosti so miniaturne poslikave kodeksov. Najbolj vidna med njegovimi zapu??inami je zidava gradov, od katerih ve?ina ?e danes stoji; najslavnej?i med njimi, Castel del Monte v kraju Andria, je upodobljen na italijanskem kovancu za eno stotinko evra.

Ko je bil Friderik star 30 let, je formalno ustanovil v Neaplju universitas studiorum , to je prvo dr?avno univerzo v Evropi. Edina tedaj obstoje?a univerza, bolonjska , je bila namre? sestavljena iz samostojnih u?iteljev in ?tudentov , ki so kmalu pre?li pod pape?evo okrilje. Neapeljska univerza je bila pa popolnoma lai?na. Nastala je predvsem kot ?ola pravosodja in retorike, a kmalu se je raz?irila tudi na druge vede. Od svojega nastanka leta 1224 ni Neapeljska univerza nikoli prenehala delovati. Leta 1987 je bila poimenovana po Frideriku II.

Vzporedno z visoko ?olo pravosodja je Friderik podpiral tudi Salernsko ?olo zdravstva , ^[10] ki je ?e skoraj ?tiristo let delovala in ki jo je celo obravnal v svojih ustavnih zakonih . V Palermu je ustanovil ?ivalski vrt, ki je bil znan zaradi velikega ?tevila eksoti?nih ?ivali, ki so v njem ?ivele. Napisal je tudi knjigo, in sicer priporo?nik o sokolarstvu, z naslovom De arte venandi cum avibus , ki je bil eden izmed prvih rokopisov z risbami z naravno temo.

Zakonodaja [ uredi | uredi kodo ]

?eprav je bil Friderik II. polnomo?en cesar Svetega rimskega cesarstva, se ni nikoli zanimal za to ogromno politi?no enoto, pa? pa je vse svoje mo?i usmeril v ureditev in posodobljenje Sicilskega kraljestva. Moderni zgodovinarji so mnenja, da se je Friderik dobro zavedal, da je Sveto rimsko cesarstvo le utopija in nima prakti?nega pomena, zato se pa tudi za njegov obstoj in modernizacijo ni potegoval, temve? je svojo visoko oblast nosil le kot ?astni naslov . Nastopil je sicer ve?krat, ko so to zahtevale okoli??ine, celo z lastnim sinom je pri?el navzkri? zaradi oblasti nad evropskimi posestvi, a njegovo resni?no zanimanje se je omejevalo na Sicilsko kraljestvo. Vsa njegova zakonodajna dejavnost se je osredoto?ila na izbolj?anje razmer v njegovi de?eli. ^[11]

Na Siciliji [ uredi | uredi kodo ]

V tej zvezi je treba tudi pripomniti, da Sicilija ni imela prestolnice v dana?njem pomenu besede, ker se je smatrala prestolnica tisto mesto, v katerem je trenutno bival kralj. To je Friderik posredno dokazal z izdajanjem zakonov v raznih krajih, na primer leta 1220 v Capui in Cataniji ter naslednje leto v Messini , ko je ob povratku iz Nem?ije moral nastopiti proti fevdalcem, ki so med njegovo odsotnostjo ponekod prevzeli oblast. Leta 1224 je v Melfiju ustanovil Neapeljsko univerzo , leta 1227 je v Sirakuzah uredil pomorsko zakonodajo. ^[12]

Vi?ek zakonodajne dejavnosti je bil dose?en leta 1231, ko je Friderik v Melfiju z razko?no slovesnostjo objavil zbirko vseh zakonov , ki so jih bili dotlej objavili njegovi juristi : to so Melfijski ustavni zakoni , znani tudi kot Constitutiones Melfitanae , s katerimi je Friderik popolnoma obnovil obstoje?o zakonodajo. Melfijski zakoni so zakonodajni kodeks Kraljevine Sicilije, ki ga je sestavil sam Friderik s sodelovanjem velikih juristov svojega dvora, kot so Pier Delle Vigne , Roffredo di Benevento , Giacomo di Capua , Andrea Bonello da Barletta . Zgodovinsko je zakonik zelo pomemben, ker sloni na stari normanski zakonodaji, o kateri se ni ohranilo veliko drugih zapisov. Vsebinsko je zanimiv, ker o?itno zmanj?uje oblast plemi?ev in prelatov v korist kralja in ker vklju?uje tudi ?enske med fevdalne dedi?e. Taka ureditev je vodila do centralizirane dr?ave z majhnimi socialnimi razlikami med dru?benimi sloji, kar so zgodovinarji ocenili kot ≫moderno dr?avo≪. ^[13]

Na Nem?kem [ uredi | uredi kodo ]

Pomembna izjema v Friderikovi zakonodaji je Pogodba s cerkvenimi predstavniki ( Confoederatio cum principibus ecclesiasticis ) iz leta 1220. Izdal jo je kot koncesijo dolo?enih svojih privilegijev nekaterim nem?kim ?kofom , da bi pridobil njihov pristanek na izvolitev sina Henrika za nem?kega kralja. Listina je med najpomembnej?imi viri zakonodaje Svetega Rimskega cesarstva na nem?kih tleh, ker spreminja dotedanje ravnote?je politi?nih sil. Z njo so ?kofje pridobili razne privilegije, na primer kovanje denarja , upravljanje davkov , zidanje gradov , ustanavljanje sodi?? in veliko drugih. Po eni strani je bila listina ve?anje ?kofovske oblasti, po drugi pa je pomenila la?ji nadzor s strani kralja nad vedno ve?jimi mesti. Proti svojim splo?nim principom o centralizaciji je Friderik ?rtvoval del oblasti za pridobitev bolj?e administracije tistih predelov cesarstva, ki jih ni mogel direktno upravljati. ^[14]

Gospodarstvo [ uredi | uredi kodo ]

Posebej je treba omeniti Friderikovo sposobnost v ekonomski upravi kraljestva. Prepri?an je bil, da je razsvetljena zakonodaja prvi korak do trajnega miru, ki bo dal pravi zagon gospodarstvu in bogastvu dr?ave. Ta napredna stali??a v zvezi z razvojem gospodarstva so privedla do popolnoma novih pogledov na ekonomijo. Odpravil je vse dr?avne monopole in vsako vrsto carine v mejah dr?ave, predvsem mitnine . Isto?asno je spodbujal trgovske izmenjave in konkurenco med vsemi sredi??i svojega imperija. O?itno je Friderik tudi v gospodarskem pogledu branil kraljevski absolutizem , ne pa fevdalizma , saj so vse te novosti v glavnem le manj?ale mo? fevdalcev, katerim je grobo okrnil dohodke v prid dr?avne blagajne. Oblast fevdalnih gospodov je spretno prenesel na svoje sodelavce, sposobne juriste, s pomo?jo katerih je kljub visokim dav?nim zahtevam zagotovil gospodarsko rast in blaginjo svojim dr?avljanom.

Politika [ uredi | uredi kodo ]

Friderik II. zavzema posebno mesto v evropski in italijanski zgodovini. V evropskem pogledu je bil ?lovek, ki je smiselno zaklju?il srednjeve?ko pojmovanje ogromnih imperijev, saj je dejansko prepustil politi?no dejavnost osrednje Evrope spontanemu razvoju, kar je privedlo do postopnega razpada Svetega rimskega cesarstva. Njegovo moderno pojmovanje fevdalnega sistema, ki je ?e v precej?nji meri pravi imperializem in spominja na poznej?o centralizirano dr?avno upravo, postavlja Friderika II. med razsvetljene evropske vladarje, ki so odlo?ilno vplivali na razvoj bodo?ih generacij.

V zgodovini Italije je Friderik II. zapisan predvsem kot nasprotnik pape?eve oblasti in teokracije . Njegov boj s komunami, ki bi lahko nakazoval ?eljo po tiraniji , velja, nasprotno, za uravnove?eno nasprotovanje pretiravanju in upravni nesposobnosti mestnih ob?in.

Zasebno ?ivljenje in smrt [ uredi | uredi kodo ]

Friderik II. je bil poro?en ?tirikrat. Prve tri ?ene so bile ≫dr?avna dol?nost≪, s ?etrto se je domnevno poro?il iz ljubezni, a nobena od njih ni igrala vloge v javnem ?ivljenju. Bile so le matere njegovih uradnih potomcev, h katerim je treba pri?teti ?e celo kopico nezakonskih otrok.

Prva ?ena je bila Konstanca Aragonska , ki jo je petnajstletnemu Frideriku vsilil pape? Inocenc III., njegov skrbnik. Konstanca je bila mnogo starej?a od Friderika, zelo pobo?na in sposobna oseba, zato je pape? mislil, da bo lahko obvladala mladega kralja in ga obdr?ala pod pape?evim vplivom. Motil se je: poroka mladeni?u sploh ni dosti pomenila. Iz tega zakona se je rodil sin Henrik VII. (1211-1242), ki je bil pozneje hud o?etov nasprotnik. Konstanca je umrla leta 1222.

Drugo ?eno, Jolando (ali Izabelo ) Briennsko , je Frideriku predstavil pape? Honorij III., saj je dekle bilo dedinja naslova kralj Jeruzalema . Medtem ko je pape? hotel na ta na?in posredno priti do posesti v Sveti de?eli, je Friderik nasprotno nameraval dokazati, da kri?arske vojske niso potrebne. O ljubezni seveda ni bilo govora. Trinajstletna nevesta je prvo poro?no no? pre?ivela sama, medtem ko se je ?enin mudil pri nevestini dvorni dami. Ko se je nevestin o?e zaradi tega prito?il pri pape?u, ga je ta potola?il s primernim darilom. Jolanda je rodila dva otroka, Konrada IV. in Margerito, a je komaj ?estnajstletna umrla.

Tretja Friderikova ?ena je bila Izabela Angle?ka , sestra kralja Henrika III. Angle?kega . Zakonsko zvezo je toplo priporo?al pape? Gregor IX., ki je mislil, da se bodo na ta na?in ubla?ila nasprotja med nem?kimi in angle?kimi mogotci. Dejansko je poroka (1235) malo vplivala na politi?no dogajanje v Evropi. Izabela je ?e po ?estih letih umrla. Zapustila je ?tiri otroke: Margerito, Karlota, Friderika in Karla Otona.

?e kmalu po poroki z Jolando je Friderik spoznal Bianko iz Loreta , domnevno edino ?ensko, ki je zares ljubil. Ni skrival, da kljub poroki z Jolando in pozneje z Izabelo redno zahaja k Bianki, ki mu je tudi povila tri otroke: Konstanco, Manfredija in Violante. Po legendi bi naj bil Friderik iz ljubosumja zaprl Bianko v enega od svojih gradov, kjer naj bi Bianka od sramu in ?alosti naredila samomor . Zgodovina pa pravi, da je Friderik po smrti tretje ?ene nekaj let ostal vdovec. Ko je Bjanka hudo zbolela, ga je prosila, naj se poro?i z njo in njene otroke prizna za svoje. Kralj je tako tudi storil; Bianka je postala kraljica, a le nekaj dni pred smrtjo leta 1246.

Friderik II. je Bjanko pre?ivel le kratek ?as. Ko se je decembra 1250 mudil v Apuliji, je nenadoma zbolel in v kratkem umrl. Bilo mu je 56 let.

Razen zgoraj navedenih otrok je znanih ?e vsaj deset drugih, nezakonskih; o nekaterih ni znano niti ime matere. Friderik ni zanikal o?etovstva, nasprotno: ve?ino otrok je sprejel na svoj dvor. Izmed teh je najbolj znan Henrik ?vabski (1224-1272), sin Adelajde iz Urslingena , ki ga zgodovina pozna pod imenom Enzo . Bil je Friderikov ljubljenec, saj mu je bil tudi po zna?aju in sposobnosti najbolj podoben. Komaj sedemnajstleten je postal Sardinijski kralj , a ?e osem let pozneje je moral kot ujetnik v Bologno , kjer je tudi umrl.

Verjetno je Friderik umrl zaradi ?revesnega vnetja, ?eprav je njegov dvorni svetovalec Guido Bonatti zapisal, da je bil zastrupljen, saj je nekaj dni prej odkril zaroto, v katero je bil vpleten tudi sam dvorni zdravnik. Ker je njegovo stanje izgledalo ?e od za?etka kriti?no, so ga prav zaradi bojazni pred zaroto skrili v Domus v Fiorentinu, utrjeno naselje na pode?elju dana?nje Torremaggiore. Tu je Friderik narekoval oporoko pred najvi?jimi predstavniki cesarstva. Za naslednika je v oporoki izbral sina Konrada .

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Friderik II. Hohenstaufen .