Fjodor Mihajlovi? Dostojevski
Portret Fjodorja Mihajlovi?a Dostojevskega, naslikal Vasilij Perov leta 1872
Rojstvo	30. oktober ( 11. november ) 1821 [1] [2] […] Moskva , Moskovska gubernija [d] , Ruski imperij [4] [5]
Smrt	28. januar ( 9. februar ) 1881 [2] [1] […] (59 let) Sankt Peterburg , Sanktpeterbur?ka gubernija [d] , Ruski imperij [7] [8] […]
Narodnost	Ruska
Dr?avljanstvo	Ruski imperij
Izobrazba	Voja?ka in?enirsko-tehni?na univerza, Sankt Peterburg
Poklic	prevajalec , romanopisec , esejist , pisec kratkih zgodb , novinar , filozof , biograf , pisatelj , publicist , pisatelj proze
Pomembnej?a dela	Zapiski iz podpodja (1864) Zlo?in in kazen (1866) Idiot (1868-69) Besi (1871-72) Bratje Karamazovi (1879-80)
Zakonci	Maria Dmitrijevna Isajeva (1857?1864) [njena smrt] Anna Grigorjevna Snitkina (1867?1881) [njegova smrt]
Otroci	Sonja (1868) Ljubov (1869?1926) Fjodor (1871?1922) Aleksej (1875?1878)
Podpis
Spletna stran
fedordostoevsky.ru

Fjodor Mihajlovi? Dostojevski ( Фёдор Михайлович Достоевский   ( pomo? · info ) , transliteracija: Fedor Mihajlovi? Dostoevskij ), ruski pisatelj in prevajalec beloruskega porekla, * 11. november (30. oktober po ruskem koledarju ) 1821 , Moskva , Ruski imperij (sedaj Rusija ), † 9. februar (28. januar) 1881 , Sankt Peterburg , Ruski imperij (sedaj Rusija). ^{[Op. 1]}

Pisateljska kariera Dostojevskega se je za?ela leta 1844, vendar so njegova glavna dela kot Zlo?in in kazen , Idiot , Besi ter Bratje Karamazovi nastala ?ele v 60-ih in 70-ih letih 19. stoletja. Dostojevski je napisal devet romanov, ?tevilne novele in ?rtice ter obse?en korpus neleposlovnih besedil. Njegov literarni opus opisuje politi?ne, socialne in duhovne razmere v ?asu Ruskega imperija , ki se je v 19. stoletju zna?lo do temljev v prekrajanju. Dostojevski je zaznaval in prikazoval konflikte, v katerih je pristal ?lovek z nastopom moderne dobe. Osrednja tema njegovih del je bila ?love?ka du?a, katere vzgibe, notranje prisile in na?ine osvoboditve je preiskoval s sredstvi literature; Dostojevski velja za enega izmed najizvrstnej?ih psihologov v svetovni literaturi. ^{[10] [11]} Skoraj celoten njegov romaneskni opus je bil objavljen v obliki feljtona oziroma podlistka in od tod tudi ka?e za ta ?anr zna?ilen kratek lok napetosti, zaradi ?esar je navkljub svoji ve?plastnosti in kompleksnosti celo za neizku?enega bralca lahko dostopen. Njegove knjige so bile prevedene v ve? kot 170 jezikov. ^[12]

V drugi polovici 40-ih let 19. stoletja je bil Dostojevski blizu zgodnjemu socializmu in se je udele?eval sre?anj kroga Petra?evskega. Zaradi tega je bil leta 1849 prijet, obsojen najprej na smrt, nato pa ? po spremembi kazni ? na je?o in na voja?ko slu?bo v Sibiriji . Po izpustitvi leta 1859 je zopet za?el graditi svoj pisateljski ugled, najprej z manj?imi deli in potem z Zapiski iz mrtvega doma . S svojim bratom Mihailom je ustanovil dva ?asopisa, Vremja in Epoha . Prvi je bil prepovedan, drugi pa je finan?no propadel, zaradi ?esar je bil Dostojevski prisiljen pobegniti pred upniki v tujino, kjer je ostal tri leta. Dostojevski je trpel za epilepsijo , bil pa je tudi nekaj let zasvojen z igrami na sre?o. Medtem ko so njegovi sodobniki Lev Tolstoj , Ivan Turgenjev ^[13] in Ivan Gon?arov lahko pisali v pogojih materialne preskrbljenosti, so bile pri Dostojevskem zunanje okoli??ine njegovega pisateljskega delovanja ve?ji del ?ivljenja zaznamovane s finan?no stisko. ^[14] Zadnjih deset let svojega ?ivljenja je pre?ivel v urejenih finan?nih razmerah in je bil dele?en priznanja po vsej de?eli.

?ivljenje in delo [ uredi | uredi kodo ]

Otro?tvo in mladost [ uredi | uredi kodo ]

Plemi?ko ime ≫Dostojevki≪ ka?e na vas Dostojevo pri Pinsku, danes v Belorusiji , ki je bila izro?ena v fevd enemu izmed prednikov Fjodorja Dostojevskega. ^[15] Njegov o?e, Mihail Andrejevi? Dostojevski je bil zdravnik v moskovski Marijinski bolnici (rus. Мариинская больница) za revne. Njegov o?e in ded sta bila gr?kokatoli?ka duhovnika, le-ti priznavajo pape?evo avtoriteto, vendar obenem sledijo pravoslavnemu obredu. Predniki so pripadali neki litvanski plemi?ki veji ?lahte . ^[16] Mati Marija Fjodorovna, rojena Ne?ajeva, je izvirala iz premo?ne moskovske trgovske dru?ine. Par je imel osem otrok, od katerih jih je sedem doseglo odraslo dobo. Po Mihailu (1820-1864) je bil Fjodor, ki se je rodil 11. novembra 1821 (po julijanskem koledarju 30. oktobra 1821), drugi otrok. Sledili so ?e Varvara (1822?1892), Andrej (1825?1897), Vera (1829?1896), Nikolaj (1831?1883) in Aleksandra (1835?1889). ^[17] Po napredovanju in povzdignjenju v plemi?ki stan si je Mihail Dostojevski lahko priskrbel posestvo v kraju Darovoje, 150 km oddaljenem od Moskve, kjer je dru?ina nekaj let pre?ivljala poletne po?itnice. ^[18]

?astihlepni o?e je stremel za socialnim in finan?nim vzponom ter se je z veliko zavzetostjo loteval izobrazbe svojih otrok. ^[19] Dostojevski je prejel osnovno izobrazbo najprej od svoje matere, ki je svoje otroke u?ila tudi franco??ine . ^[20] Ruska pravoslavna vera je v dru?ini igrala veliko vlogo. Mati je sinove opismenjevala z verskimi otro?kimi knjigami in za namen njihove nadaljnje verske izobrazbe je v hi?o pri?el tudi diakon. ^[21] Dostojevskega je kot otroka posebej ganila Jobova knjiga. ^[22] Bil je knji?ni molj in je med drugim po?iral Der?avina , Karamzina , ?ukovskega in Pu?kina , toda tudi Walterja Scotta ter popularno zabavno literaturo tistega ?asa. ^[23] Franco??ine se je u?il med drugim z branjem Voltairove pesnitve La Henriade . ^[24] Od leta 1833 dalje sta Fjodor in njegov brat Mihail najprej obiskovala francoski internat Monsieura Soucharda, leta 1834 pa sta bila prepisana v internat Leontija Ivanovi?a ?ermaka, ki je veljal za najbolj?ega v Moskvi. ^[25]

?tudij in slu?ba voja?kega in?enirja [ uredi | uredi kodo ]

27. februarja 1837 je zaradi tuberkuloze umrla mati Dostojevskega v starosti 36-ih let. ^[26] Kmalu nato je Dostojevski opravil sprejemni izpit za ugledno Voja?ko in?enirsko-tehni?no univerzo (rus. Военный инженерно-технический университет) v Sankt Peterburgu in pri?el leta 1838 s svojim ?tudijem. ^[27] Poleg tehni?nih predmetov je ?tudiral tudi rusko in francosko literaturo , med drugim Gogolja , Hugoja in Balzaca . ^[28] George Sand ga je s svojimi spisi ogrela za idejo kr??anskega socializma. ^[29] Zaznamovalo ga je tudi branje Schillerja . ^[30]

6. junija 1839 je zaradi mo?ganske kapi na svojem pode?elskem posestvu umrl tudi o?e Dostojevskega. ^[31] Sosed, Pavel Hotjancev, je obdol?il tla?ane umrlega, da naj bi le-tega umorili. Fjodorjev brat Andrej je zaradi tega pozneje verjel, da je bil njegov o?e potol?en do smrti. ^[32] Sigmund Freud je v svojem spisu Dostojevski in usmrtitev o?eta po analizi ?ivljenja Dostojevskega in o?etomora v Bratih Karamazovih domneval, da se je Dostojevski po?util krivega za smrt svojega domnevno umorjenega o?eta in zato do?ivel svoj prvi epilepti?ni napad . ^[33] Raziskave o Dostojevskem do danes tega niso potrdile. ^[34] Dostojevskemu, ki je bil s 17-imi leti ?e vedno mladoleten, sta bila dolo?ena skrbnika Aleksandr Kumanin (mamin svak) in Pjotr Karpenin (mo? njegove sestre Varve). ^[35] Avgusta 1841 je bil povi?an v ?in prapor??aka. Kot zunanji slu?atelj si je mogel najeti privatno stanovanje, ki si ga je najprej delil z Adolfom Totlebnom, ?igar brat, ruski general ?duard Ivanovi? Totleben , se je pozneje zavzel zanj tako pri vrnitvi iz Sibirije kot pri dovoljenju, da bi se lahko ta zopet preselil v Sankt Pereburg. ^[36] Po pouku je v tem stanovanju bral in pisal. Dvanajst mesecev pozneje je bil povi?an v poro?nika, in ?e eno leto za tem je zaklju?il ?tudij. ^[26] 6. avgusta 1843 je Dostojevski nastopil slu?bo voja?kega in?enirja. Da bi lahko ostal v Sankt Peterburgu in imel ?as za pisanje, je sprejel nepomembno mesto voja?kega tehni?nega risarja. Ko mu je naposled vendarle grozila premestitev v neko odro?no voja?ko postojanko, se je odlo?il, da bo kon?al kariero voja?kega in?enirja. Njegova pro?nja za odpust je bila sprejeta 19. oktobra 1844. ^[37] Ker majhna dedi??ina ni zado??ala, da bi si z njo zagotovil sredstva za pre?ivljanje, si je sedaj moral slu?iti denar s pisanjem. ^[38]

Pisateljski za?etki [ uredi | uredi kodo ]

Dostojevski se je ?e od za?etka leta 1844 ukvarjal s prevajanjem francoske proze, njegov prevod Balzacovega romana Eugenie Grandet je spomladi iz?el v ?asopisu Repertuar i Panteon . ^[39] Na podlagi pisem je poznano, da se je ob tem lotil tudi lastnih pisateljskih poskusov, vendar so se izgubili. ^[40] Prvo ohranjeno delo Dostojevskega je pisemski roman Bedni ljudje , ki je nastajalo od aprila 1844 do marca 1845. ^[26] Dmitrij Grigorovi? , s katerim je pisatelj prijateljeval ?e od ?tudentskih let in si z njim od leta 1844 dalje tudi delil stanovanje, je rokopis predal svojemu znancu Nikolaju Nekrasovu , preko tega pa je prispel do vpivnega kritika Visarjona Belinskega . ^[41] Nekrasov in Grigorovi? sta Dostojevskega seznanila z Avdotjo in Ivanom Panajevim . V njunem salonu je prvi? bral iz svojih del pred strokovno publiko. ^[42] Nekrasov je objavil roman Bedni ljudje v reviji Peterbur?ki zbornik (rus. Петербургский сборник). Bedni ljudje so po?eli velik uspeh. ^[43] To je bilo prvo delo v ruski literaturi, ki je ljudi v rev??ini in bedi prikazovalo z vso pretanjenostjo in kompleksnostjo njihovih ob?utij in njihovega trpljenja. Ruska inteligenca ga je vzneseno pozdravila. ^[44]

Podpornik Dostojevskega, Belinski je bil predstavnik ateisti?nega socializma in se je pri svojem 24-letnem varovancu z uspehom zavzel za ?tivo Cabeta , Lerouxja , Proudhona und Feuerbacha . ^[45] V reviji Domovinski zapiski (rus. Отечественные записки) je Dostojevski v za?etku februarja 1846 objavil tudi novelo Dvojnik . Navdu?enje, ki so ga Belinski in njegovi prijatelji pokazali za prvi roman, pa je izpuhtelo; drugo njegovo delo so sprejeli dale? bolj hladno. ^[46] Kmalu je imel ob?utek, da ga v krogu Belinskega odkrito odklanjajo. ^[47] Zato?i??e je na?el v krogu Nikolaja Beketova, ki je bil blizu Cahrlesu Fourieru in utopi?nemu socializmu . ^[48] Pri Beketovu je spoznal brata Apollona in Valeriana Nikolajevi?a Majkova ter Alekseja Nikolajevi?a Ple??ejeva , ?igar pesmi je pozneje uglasbil Pjotr Ilji? ?ajkovski . Skupaj z njimi je od zime 1846/7 dalje obiskoval sre?anja v krogu Mihaila Petra?evskega . ^[49]

V obdobju od jeseni 1846 do pomladi 1849 je objavil niz manj?ih proznih del: Gospod Prohar?in , Roman v devetih pismih , Gospodarica , Tuja ?ena in mo? pod posteljo , Slabotno srce , Polzunkov , Po?teni tat , Jelka in svadba ter Bele no?i . Ve?ina teh del je bila objavljenih v Domovinskih zapiskih . ^[50] Spomladi 1849 so tam iz?li tudi prvi deli romana Neto?ka Nezvanova . ^[51]

Prijetje in sodni proces [ uredi | uredi kodo ]

Toda delo je ostalo nedokon?ano. Dostojevski je bil 23. aprila 1849 v zgodnjih jutranjih urah aretiran. ^[52] Notranje ministrstvo je dalo preiskati krog Petra?evskega po agentu provokatorju, Pjotru Antonelliju. ^[53] Zatrtje skupine je bila reakcija na evropske revolucije v letih 1848/49 ; oblasti so hotele prepre?iti, da bi se vstaje raz?irile v Rusijo. ^[54] Skupaj z Dostojevskim je bilo v Petropavlovski trdnjavi (rus. Петропавловская крепость), v zaporu za politi?ne prestopnike, priprtih ?e 14 petra?evcev. ^[55] V zaporu je Dostojevski napisal pripoved Mali junak , ki je bila objavljena ?ele leta 1857. ^[56] Pred voja?kim sodi??em mu je bilo o?itano, da se je udele?eval sre?anj petra?evcev in da je tam prebral zloglasno Pismo Gogolju Visarjona Belinskega, v katerem so bili ostro napadeni avtokracija , tla?anstvo in religija . ^[57] Vsi obto?eni so bili obsojeni na smrtno kazen . ^[58] Dostojevski je tedaj ?tel 28 let.

Usmrtitev 22. decembra 1849 na Semjonovskem trgu pa se je izkazala samo za zaigrano. ^[59] Obsojenci so bili oble?eni v bele mrli?ke halje in pokrivala; ko so bili prvi trije (Petra?evski, Spe?njev, Mombelli) ?e privezani k drogovom, so nenadoma prebrali odlok, ki ga je ?e 19. novembra generalni avditoriat(?) predlo?il carju. Ta je priporo?al, da se Dostojevskemu ?... odre?e vse premo?enjske pravice in se ga po?lje za osem let na prisilno delo v zaporu.“ Car Nikolaj je pod osnutek sodbe zabele?il; ?Za ?tiri leta. Po tem navaden vojak.“ ^{[60] [Op. 2]}

Delovno tabori??e [ uredi | uredi kodo ]

Dostojevski je nastopil ve? kot 3000 km dolgo pot proti Sibiriji 24. decembra 1849. ^[61] V delavno tabori??e, imenovano katorga , v Omsku , je prispel 23. januarja 1850. Politi?ni zaporniki so bili name??eni skupaj z obi?ajnimi hudodelci. Pogoji, v katerih so jih namestili in dr?ali, so bili zelo slabi. Dostojevski je bil skozi celoten ?as zapora v verigah. Sicer ni smel pisati, vendar je pre?ivel nekaj ?asa v bolni?nici, kjer si je lahko skrivoma urejal bele?ko. ^[62]

Ideji revolucije in svojim prej?njim politi?nim prepri?anjem se je Dostojevski v ?asu jetni?tva in slu?enja vojske v celoti odpovedal. ^[63] Vendar se je vse ?ivljenje oklepal ideala kr??anskega socializma, to se pravi ideje, da lahko ?love?tvo s svojo duhovno mo?jo ustvari raj na zemlji. ^[64]

Slu?enje vojske [ uredi | uredi kodo ]

15. februarja je bil izpu??en iz katorge. Iz zdravstvenih razlogov je ostal v Omsku ?e do srede marca, potem pa je odpotoval v kazahstanski Semipalatinsk (danes imenovan Semej), kjer se je moral priklju?iti 7. linijskemu bataljonu. Ker so se prijatelji zavzeli zanj, mu ni bilo treba bivati v kasarni. Od pomladi 1855 dalje si je delil da?o z Aleksandrom Vranglom , vplivnim novim prijateljem, ki je Dostojevskega uvedel v bolj?o dru?bo tistega kraja; po zaslugi Vrangla je bil novembra 1855 Dostojevski tudi povi?an v ni?jega ?astnika. ^[65] Spomladi 1856 je Vrangel celo dosegel, da je bilo Dostojevskemu zopet dovoljeno objavljati literarna dela. ^[66]

?e leta 1854 je Dostojevski spoznal dru?ino Isajev. Potem ko je Aleksandr Isajev leta 1855 umrl, si je Dostojevski prizadeval za roko Marije Isajeve. Naposled je privolila in 6. februarja 1857 se je par poro?il v Kuznecku, kjer je Marija v tem ?asu ?ivela. Marija je s seboj v zakon prinesla svojega 9-letnega sina Pavla. Na poti domov v Semipalatinsk, kjer se je par po tem naselil, je Dostojevski do?ivel svoj prvi te?ji epilepti?ni napad in mu je bila tudi prvikrat postavljena diagnoza epilepsije . ^{[67] [68]} ?e v Sankt Peterburgu je trpel zaradi vidnih simptomov kot je izguba zavesti in se je zaradi tega maja 1846 posvetoval z zdravnikom Stepanom Janovskim . ^[69]

18. aprila 1857 je Dostojevski prejel nazaj svoje dr?avljanske pravice. ^[70] Prav tako je zopet za?el pisati. 1858 sta nastali noveli Stri?kove sanje in Stepan?ikovo in njegovi prebivalci . ^[71] Njegovo zdravstveno stanje se je tako poslab?alo, da je bil 18. marca 1859 odpu??en iz vojske. Smel se je vrniti v evropski del Rusije, vendar mu je bilo prepovedano, da bi se naselil v Moskvi ali Sankt Peterburgu. Bil je postavljen pod nadzorstvo policije. Julija se je preselil v mesto Tver . ^[72]

Sankt Peterburg [ uredi | uredi kodo ]

Potem ko so tako on ^[73] sam kot njegovi prijatelji ^[74] napisali peticije, naslovljene na novega carja , se je smel Dostojevski sredi decembra 1859 preseliti iz Tvera v Sankt Peterburg. ^[75] Po smrti Nikolaja I. se je politi?na klima mo?no spremenila. Tisk je lahko svobodneje deloval; leta 1861 je bilo odpravljeno tla?anstvo. Natisnjena so bila dela, ki jih je Dostojevski napisal v izgnanstvu, najprej Stri?kove sanje v reviji Ruska beseda (rus. Ру?сское сло?во) marca 1859. Stepan?ikovo in njegove prebivalce je Dostojevski le s te?avo spravil v Domovinske zapiske (rus. Оте?чественные запи?ски) konec leta 1859. ^[76] Med septembrom 1860 in za?etkom 1861 so v Ruskem svetu (rus. Русский мир) iz?li uvod in prva ?tiri poglavja Zapiskov iz mrtvega doma , vendar je objava nadaljnjih poglavij spodletela zaradi cenzure . ^[77] Zapiski iz mrtvega doma so bili prvo delo v zgodovini ruske knji?evnosti , ki je govorilo o ?ivljenju jetnikov in njihovem boju za osnovno dostojanstvo v brutalnem, ne?love?kem okolju sibirske kazenske kolonije. ^[78]

Reviji ?as in Epoha [ uredi | uredi kodo ]

Brat Dostojevskega Mihail je izrabil ozra?je sprememb ob koncu 50-ih let, da je pridobil dovoljenje za izdajanje nove revije. ^[79] Prosil je Dostojevskega za prispevek za novo revijo, ki mu ga je ta obljubil ?e v ?asu pregnanstva. ^[80] Konec 1861 ^[81] je iz?el mese?nik ?as (rus. Время ? Vremja), v katerem je bil med januarjem in julijem po delih objavljen njegov roman Poni?ani in raz?aljeni . ^[82] Med jesenjo 1861 do konca 1862 je tu tudi postopoma objavil celotno besedilo Zapiskov iz mrtvega doma ^{[83] [84]} in 1862 prav tako kraj?o pripoved Nespodobna anekdota . ^[85]

Leta 1862 je bil Dostojevski v tako dobrem finan?nem polo?aju, da si je lahko dovolil svoje prvo potovanje v tujino. Za?elo se je 7. junija 1862 in ga je vodilo preko Nem?ije in Belgije v Pariz , kjer je ostal dva tedna in izrabil prilo?nost, da se je posvetoval z dobrimi zdravniki. ^[87] Julija je bil v Londonu , kjer je sre?al Aleksandra Hercena in Mihaila Aleksandrovi?a Bakunina ^[88] in si ogledal Kristalno pala?o, stavbo, ki je gostila prvo Svetovno razstavo leta 1851. ^[89] Skupaj z Nikolajem Strahovom je nato prepotoval ?vico in severno Italijo . ^[90] Na tem potovanju je spoznal ruleto , ^[91] ki je bila v Rusiji, kot vse igre na sre?o, strogo prepovedana.

14. septembra 1862 se je Dostojevski vrnil v Sankt Peterburg in spodbujen od izku?nje s potovanja napisal esej Zimski zapiski o poletnih vtisih , ki je bil objavljen slede?ega februarja v reviji Vremja (?as). V njem je naslikal tudi odpor, ki ga je ob?util do materializma evropskih mest, posebej v Londonu. ^[92] Potem ko je Strahov za revijo Vremja napisal ?lanek o rusko-poljskem odnosu, ki ga je cenzura ob?utila kot kriti?nega do vlade, je bil ta ?asopis 24. maja 1863 prepovedan. ^[93]

Dostojevski se je domnevno ?e pozimi zapletel v ljubezenski odnos z mlado Polino Suslovo . ^[94] Med avgustom in oktobrom 1863 je opravil svoje drugo potovanje po tujini, ki je zopet vodilo v Pariz, kjer se je to pot sre?al s Suslovo. Ta ga je spremljala v Baden-Baden , kjer je obiskal igralnico . ^[95] Novembra 1863 se je Dostojevski s svojo jeti?no ?eno preselil v Moskvo, da bi jo tam dal zdraviti. ^[96]

Januarja 1864 je ustanovil, zopet skupaj z bratom Mihailom, mese?nik Epoha (rus. Эпоха), ki naj bi nasledil ?as . Dostojevski je za?el objavljati revijo 21. marca s prvim delom Zapiskov iz podpodja . ^[97] Tu je do absurda prignal idejo ?erni?evskega o ?razsvetljeni sebi?nosti“. ^{[98] [Op. 4]} 15. aprila mu je umrla ?ena in 22. julija nepri?akovano tudi brat Miahail v 43. letu starosti; Dostojevski je privolil, da bo pre?ivljal njegovo vdovo in otroke. ^[99] Epoha ni nikoli dosegla komercialnega uspeha ?asa in je bila v velikih dolgovih. Junija 1865 je moral Dostojevski kon?ati s svojo poslovno dejavnostjo; satiri?na pripoved Krokodil , ki jo je za?el objavljati v februarju, je ostala nedokon?ana. ^[100] Nato je Dostojevski odpotoval ?e tretji? na zahod, kjer je v Wiesbadnu, zopet v dru?bi Poline Suslove, konec julija zaigral 3000 rubljev. ^[101]

?est velikih romanov [ uredi | uredi kodo ]

Zlo?in in kazen [ uredi | uredi kodo ]

Dostojevski se je ?e od 1864 dalje ukvarjal s svojim naslednjim delom, Zlo?inom in kaznijo . Roman je izhajal v mese?niku Ruski vestnik od januarja do decembra 1866 in bil leta 1867 objavljen ?e v knji?ni obliki; pri ob?instvu je bil ravno tako priljubljen kot pri kritiki. ^{[102] [103]} Zlo?in in kazen pripoveduje zgodbo o ?tudentu Rodionu Raskolnikovu, ki iz napuha, v dolgotrajni denarni stiski, postane morilec izposojevalke denarja, ki pa v kazenskem tabori??u in po ljubezni Sonje, h?erke preminulega prijatelja, najde pot do nove eti?ne dr?e. To je bil prvi izmed velikih idejnih romanov, ki stojijo v sredi??u ustvarjalnosti Dostojevskega. Vsi obravnavajo u?inkovanje resni?nosti na odra??ajo?o generacijo; skrb teh romanov je bila postavljati diagnozo sodobnosti, to se pravi let 1865-75, ki so bila v Rusiji zaznamovana s temeljnim duhovnim prelomom. ^[104]

Sre?elovec [ uredi | uredi kodo ]

Leta 1866 je Dostojevski vzporedno z delom na Zlo?inu in kazni za?el pisati znatno kraj?i roman Sre?elovec . Dostojevski se je junija 1865 po propadu ?asopisa Epoha zna?el v finan?no brezizhodni situaciji. Da bi napraskal nadaljnjih 3000 rubljev, je sklenil z zalo?nikom Stellovskim pogodbo, ki ga je med drugim obvezala, da mora do 31. oktobra 1866 izro?iti roman, ki bo obsegal najmanj 10 tiskarskih pol. ^[105] Potem ko v celem letu ni napisal ?e nobene vrstice za ta roman, je v zadnjem trenutku, 4. oktobra anga?iral stenografinjo , 20-letno Anno Snitkino , s pomo?jo katere je delo ?e pravo?asno oddal. Sre?elovec je bil edini roman Dostojevskega, ki ni iz?el v obliki podlistka. Stellovski je bil knjigotr?ec in je pripravljal prvo celotno izdajo pisateljevih del, ki naj bi vsebovala tudi ta kratki roman kot nekak?en bonus. ^[106] Dostojevski se je s Snitkino med delom zbli?al in 8. novembra jo je prosil za roko. ^[107] Poroka se je odvila 15. februarja 1867 v cerkvi sv. Trojice v Sankt Peterburgu. ^[108]

Idiot [ uredi | uredi kodo ]

Dostojevski ni znal ravnati z denarjem, imel je dolgove in kar nekaj sorodnikov, ki so hoteli, da jih vzdr?uje. Anna je hotela nadzor nad denarjem vzeti v svoje roke in je bila prepri?ana, do bo to la?je uspelo, ?e odpotujeta za nekaj ?asa ven iz de?ele; sprva je bilo na?rtovano za tri mesece. Da bi lahko financirala potovanje, je Anna zastavila svojo doto. Malo pred odhodom sta dva upnika postavila svoje zahteve. Par je sklenil, da bo ostal v tujini tako dolgo, dokler se Dostojevski s svojimi novimi deli ne bo finan?no postavil v bolj?i polo?aj. Potovanje se je pri?elo 14. aprila 1867 in je vodilo najprej v Dresden . Vendar se je Dostojevski zopet odpravil k igri rulete v Bad Homburg vor der Hohe ter v Baden-Baden , kjer je ponovno izgubil denar. ^[109] V Baden-Badenu se je povrhu ?e sprl s Turgenjevom , kateri ga je do tedaj prilo?nostno podpiral. ^[110] Sredi avgusta je par odpotoval preko Basla v ?enevo , kjer je Anna 5. marca 1868 rodila Sonjo, ki pa je ?e po treh mesecih umrla. ^[111]

?e od poletja 1867 dalje je imel Dostojevski na?rt za nov roman, naslovljen Idiot . ^[112] S pisanjem je za?el v ?enevi, ve?ji del pa je nastal v Veveyu , kjer se je par nastanil maja 1868. ^[113] Od januarja dalje je roman izhajal v Ruskem vestniku . ^[114] Poznej?i deli so nastali v Milanu in Firencah , kjer je Dostojevski januarja 1869 delo tudi dokon?al. ^[115] Miselni eksperiment, ki ga je izvedel v Idiotu , je obstajal v tem, da je postavil ≫popolnoma dobrega in lepega ?loveka≪ - mladega kneza Mi?kina - po dalj?em bivanju v tujini v sodobno rusko okolje, kar se po zapletenem dogajanju seveda kon?a s kar najve?jim polomom. ^[116] Kot vsem njegovim delom je bila tudi temu romanu lastna intertekstualnost : s svojim portretom ≫dobrega ?loveka≪ Dostojevski obilno nakazuje ne samo na Novo zavezo in interpretacije Kristusa pri Ernestu Renanu ter Davidu Friedrichu Straußu , temve? tudi na junake Miguela de Cervantesa , Charlesa Dickensa in Victorja Hugoja . ^[117]

Besi [ uredi | uredi kodo ]

Od sredine 1869 do konca 1870 sta Anna in Fjodor ?ivela v Dresdnu . ^[118] 26. septembra 1869 je na svet privekala h?i Ljubov Fjodorovna , ki je pozneje postala pisateljica. ^{[Op. 5]} Malo pred tem je za?el pisati novelo Ve?ni mo? , ki jo je dokon?al v decembru in jo potem v za?etku 1970 objavil v reviji Zarja , ki jo je urejal Nikolaj Strahov. ^[119]

V Moskvi se je 21. novembra zgodil umor Ivana Ivanova, ?tudenta, pripadnika skrivne zdru?be Narodona osveta (rus. Народная Расправа, Narodnaja rasprava). Sergej Ne?ajev , ustanovitelj te podtalne revolucionarne organizacije, ga je ubil s soborci, potem ko je pri?lo do mnenjskih razhajanj med njimi. ^[120] Dogodek, o katerem je bilo sli?ati tudi v Dresdnu, je mo?no razvnel domi?ljijo Dostojevskega; v nihilistu Ne?ajevu je videl ideolo?kega potomca liberalnih mislecev, kakr?en je bil v 40-ih letih tudi sam. Ne?ajev, ki je bil o?itno pripravljen za revolucijo po?eti najstra?nej?e zlo?ine, je v tem oziru potrdil najhuj?a pri?akovanja Dostojevskega, do ?esa vodi, ko je dosledno izpeljana do konca, materialisti?na in ateisti?na pozicija ?erni?evskega. Iz teh premislekov se je porodil naslednji veliki roman, Besi , na katerem je Dostojevski delal od decembra 1869 do novembra 1872. ^[121] Izhajal je v nadaljevanjih v Ruskem vestniku od januarja 1871 do decembra 1872. ^[122]

Po Zapiskih iz podpodja in Zlo?inu in kazni so bili Demoni tretje in zadnje protinihilisti?no delo Dostojevskega. ^[123] Njegova diagnoza duhovnega stanja ?asa je tu dosegla najni?jo to?ko, kar se ti?e brezupnosti. ^[124] Iz umora je Dostojevski v tem romanu razvil zapleten in nadrealisti?en scenarij sveta, vr?enega iz te?ajev, nad katerim skoraj vsi dele?niki slej ko prej obupajo. S kompleksno zastavljenim glavnim likom Stavrogina, amoralnim, onkraj dobrega in zla delujo?im nad?lovekom je Dostojevski ustvaril mra?en protipol na Kristusa spominjajo?ega kneza Mi?kina. Jasno je razdelana idejno-zgodovinska genealogija, ki razsvetljensko generacijo 40-ih let 19. stoletja ozna?uje za vzgojne o?ete nihilistov iz 60-ih let. ^[125] Po drugi strani pa se prav Stepan Verhovenski ? v romanu najpomembnej?i predstavnik generacije 40-ih ? zelo pribli?a pisateljevemu idealu kr??anskega socializma. ^[126]

Aprila 1871 se je Dostojevski poslednjikrat odpravil k igram na sre?o, v Wiesbaden . ^[127] Julija je prejel 1000 rubljev predujma za Bese , kar mu je omogo?ilo, da se je z dru?ino vrnil v Sankt Peterburg. ^[128] Nekaj dni po prihodu, 16. julija 1871, se mu je rodil sin Fjodor. ^[129] Rokopis Besov je Dostojevski dokon?al novembra 1872. ^[130]

Mladeni? [ uredi | uredi kodo ]

Odkar je ponovno ?ivel v Sankt Peterburgu, si je Dostojevski pridobil prijateljstvo nekaterih vplivnih osebnosti, med njimi tudi Konstantina Pobedonosceva , ki je pozneje postal siva eminenca carja Aleksandra III. Pobedonoscev je pomagal Dostojevskemu, da je marca 1878 dobil povabilo v carjevo rezidenco, kjer je smel z njegovima sinovoma, Sergejem in Pavlom, voditi vzgojne razgovore. ^[131] Dostojevski je tudi sklenil prijateljstvo z mladim filozofom Solovjovom ter Sofjo Andrejevno Tolstajo, ^{[Op. 6]} vdovo pesnika Alekseja Konstantinovi?a Tolstoja . ^[132]

Knez Vladimir Me??erski je Dostojevskemu zaupal urejanje svojega konzervativnega tednika Dr?avljan (rus. Гражданин ? Gra?danin). ^[133] Dostojevski je v njem v neenakomernih presledkih objavljal kolumne v rubriki Dnevnik pisatelja , ki so se bavile s ?irokim razponom politi?nih, verskih in filozofskih tem in so bile ob svojem ?asu izjemno popularne, vendar so v 20. stoletju zaradi svojih antisemitskih stali?? naletele tudi na kritiko. ^[134] V ?esti ?tevilki letnika 1873 je iz?la tudi njegova kratka pripoved Bobek . ^[135]

Potem ko je Dostojevski zaradi nekega prestopka zoper cenzurne dolo?be pre?ivel dva dni v je?i, je aprila 1874 zapustil Dr?avljana . ^[136] ?e od februarja dalje je pripravljal nov obse?nej?i roman, Mladeni?a , in ga za?el prelivati na papir v za?etku novembra. ^[137] V njem je je razvil analizo ruske stvarnosti ob egocentri?nem mladem mo?u Arkadiju Dolgorukemu, ki vse stavi na to, da bi dosegel denar, dru?beno mo? in preko tega neomejeno osebno avtonomnost. Peterbur?ki svet me??anov in plemi?ev v katerem se giblje Arkadij se ka?e kot vr?en iz te?ajev in moralno propadel. ^[138] Osrednji element romana predstavlja postopno se razvijajo?i odnos Arkadija do rodnega o?eta, okrog katerega se su?ejo njegove misli in hrepenenja. Roman je izhajal od januarja 1875 dalje v Domovinskih zapiskih (rus. Отечественные записки ? Ote?estvennye zapiski). ^[139]

?e od 1872 dalje je Dostojevski pre?ivljal vsako zimo v zdravili?kem kraju Stara Rusa (rus. Старая Русса ? Staraja Russa). ^[140] 10. avgusta 1875 se je tam rodil sin Aleksej. ^[141] Leta 1876 je Dostojevski v Stari Rusi kupil tudi majhno hi?o. ^[140] Ker je bolehal za emfizemom plju? , je v terapijske namene od 1874 dalje ve?krat obiskal nem?ko zdravili??e Bad Ems . ^[142]

Bratje Karamazovi [ uredi | uredi kodo ]

Januarja 1876 je Dostojevski na lastne stro?ke za?el izdajati revijo Dnevnik pisatelja , ki po njegovem odhodu z Dr?avljana ni ve? izhajal (tam samo kot posebna rubrika). ^[143] Novembra 1876 je objavil v Dnevniku delo Krotko dekle in aprila 1877 v Dr?avljanu pripoved Sanje sme?nega ?loveka . ^[144]

Poletje 1877 je dru?ina pre?ivela v kraju Mali Prikol(?) blizu Kurska , kjer je Annin brat Ivan imel pode?elsko posestvo. ^[145] 16. maja 1878 je nepri?akovano umrl najmlaj?i otrok, malo manj kot tri leta star Aljo?a. ^[146] Dostojevski je vr?en iz tira od bole?ine junija poromal v samostan Optina pustin (rus. Оптина пустынь) pri kraju Koselsk , kjer je iskal tola?be pri ?starcu“ Ambroziju: svoje vtise o tem mo?u je pozneje uporabil v romanu Bratje Karamazovi pri upodobitvi starca Zosime. ^[147] Zapiske za ta roman si je za?el delati ?e aprila 1878, v za?etku novembra 1880 pa ga je dokon?al. ^[148] Roman Bratje Karamazovi , najobse?nej?i med romani Dostojevskega, je zelo kompleksen zaradi izjemnega ?tevila oseb in mnogih pripovednih niti, v katerih je Dostojevski ponovno obravnaval vse ideje in orise ?loveka, ki so ga do tedaj notranje vznemirjali. Osrednja vpra?anja, na katera protagonisti odgovarjajo vsak na svoj na?in, so vpra?anja o bo?jem obstoju in smislu ?ivljenja. Zgodba je kriminalna: Fjodorja Karamazova, razvratnega starca, njegovi ?tirje kar najrazli?nej?i sinovi sovra?ijo in razmi?ljajo o njegovem uboju. Po njegovem umoru sta dva med njimi osumljena, vendar pa se ostala dva ?utita moralno soodgovorna. Umetni?ka antropologija Dostojevskega tu dose?e svoj vrh, kar je Sigmunda Freuda spodbudilo k sodbi, da naj bi bil to ≫najveli?astnej?i roman, ki je bil kdajkoli napisan.≪ ^[149] Roman je bil objavljan v mnogih nadaljevanjih od januarja 1879 do novembra 1880 v Ruskem vestniku . ^[150]

Poslednja leta ?ivljenja [ uredi | uredi kodo ]

Dostojevski je bil v poslednjih letih ?ivljenja, ko je postajal ?edalje bolj bolan, dele?en ?tevilnih po?astitev. Ko je novembra 1877 umrl Nikolaj Nekrasov, je imel Dostojevski ?alni govor. ^[151] 2. decembra 1878 je bil izvoljen za dopisnega ?lana Ruske akademije znanosti . ^[152] 3. februarja 1880 ga je Slovanska dobrodelna dru?ba izvolila za podpredsednika. ^[153] Ob sve?anem odkritju Pu?kinovega spomenika 8. junija 1880 je imel Dostojevski govor o pesniku, v katerem ga je slavil kot glasnika rustva. ^[154]

Zdravstveno stanje Dostojevskega se je naglo poslab?alo. 7. februarja 1881 je dobil krvavitve na plju?ih, ki so 9. februarja (po julijanskem koledarju 28. januarja) privedle do njegove smrti. ^[155]

?alnega sprevoda, ki se je 12. februarja vil od stanovanja Dostojevskega preko Nevskega prospekta do cerkve v samostanu Aleksandra Nevskega , se je udele?ilo na deset tiso?e ljudi. ^[156] Pogreb, na katerem je imel govor Solovjov , je bil en dan pozneje na Tihvinskem pokopali??u , ki spada k omenjenemu samostanu. ^[157] Kot napis na njegovem nagrobniku stojijo Kristusove besede:

≫Resni?no, resni?no, povem vam:?e p?eni?no zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; ?e pa umrje, obrodi obilo sadu.≪ - Nova zaveza ( Janez 12,24)

Pisateljevi nazori [ uredi | uredi kodo ]

Politi?na prepri?anja [ uredi | uredi kodo ]

V mladosti je Dostojevski rad bral Zgodovino ruske dr?ave Nikolaja Karamzina , ki je slavila konzervativnost in rusko neodvisnost, ideje, ki se jih je Dostojevski oklenil pozneje v ?ivljenju. Pred njegovo aretacijo 1849 zaradi sodelovanja v krogu Petra?evskega, je pripomnil: ≫Kar se mene ti?e, ni? ni bilo nikoli bolj sme?no kot ideja o republikanski vladi v Rusiji.≪ ^{[Op. 7]} V svojem dnevniku leta 1881 je Dostojevski izrazil, da bi car in ljudstvo morala tvoriti edinost: ≫Za ljudstvo car ni zunanja sila, ni sila kakega zavojevalca … pa? pa sila vsega ljudstva, vse zdru?ujo?a sila, ki si jo je ljudstvo samo ?elelo.≪ ^[158]

Dostojevski, ?eprav kriti?en do tla?anstva, je bil skepti?en do oblikovanja ustave , ki jo je videl kot koncept, ki nima povezave z rusko zgodovino. Opisal jo je kot zgolj ≫gosposko vladavino≪ (ang. gentleman's rule) in je verjel, da bi ≫ustava preprosto zasu?njila ljudi≪. Namesto tega je zagovarjal dru?bene spremembe, npr. odpravo fevdalnega sistema in bla?enje delitev med kmeti in premo?nimi razredi. Njegov ideal je bila utopija , kr??anska Rusija, v kateri ≫?e bi bili vsi dejavni kristjani, se ne bi pojavilo niti eno samo socialno vpra?anje … ?e bi bili (oni) kristjani, bi vse uredili.≪ ^[159] Demokracijo in oligarhijo je smatral za slaba sistema; glede Francije je zapisal: ≫oligarhe zaposluje samo korist bogatih; demokrate samo korist revnih; toda korist dru?be, korist vseh in Francije kot celote ? nih?e se tam ne briga za te stvari.≪ ^[160] Trdil je, da politi?ne stranke na koncu pripeljejo v dru?beno neslogo. V 60-ih letih 19. st. je odkril po?veni?tvo (rus. Почвенничество od почва ? zemlja, tla, gruda), gibanje podobno slavjanofilstvu (rus. Славянофи?льство) v tem, da je zavra?alo evropsko kulturo in sodobne filozofske tokove kot sta nihilizem in materializem. Po?veni?tvo pa se je od slavjanofilstva razlikovalo v tem, da je nameravalo ustvariti ne izolirano, pa? pa bolj moderno dr?avo po vzoru Rusije Petra Velikega . ^[161]

V svojem nedokon?anem ?lanku Socializem in kr??anstvo je Dostojevski trdil, da je civilizacija postala razkrojena in da se pomika proti liberalizmu ter izgublja vero v Boga. Izrazil je trditev, da bi se tradicionalni koncept kr??anstva moral obnoviti. Menil je, da je sodobna zahodna Evropa ≫zavrnila edino formulo za svojo odre?itev, ki je pri?la od Boga in je bila razgla?ena preko razodetja, 'ljubi svojega bli?njega kakor samega sebe', in jo nadomestila s prakti?nimi zaklju?ki, kot 'Chacun pour soi et Dieu pour tous' (vsak zase in Bog za vse), ali ?znanstvenimi“ slogani, kot 'boj za pre?ivetje'≪. ^[162] To krizo je imel za posledico trka med interesi skupnosti in posameznika, ki ga je povzro?il zaton na podro?ju verskih in moralnih na?el. Nihilizma se je loteval podobno kot Turgenjev kot filozofsko stali??e mladega ruskega svetovljana, ?tudenta.

Dostojevski je razlikoval med tremi ?velikimi svetovnimi idejami“, ki so prevladovale v njegovem ?asu: rimokatolicizmom , protestantizmom in pravoslavjem . Trdil je, da je katolicizem nadaljeval tradicijo Rimskega cesarstva in je na ta na?in postal protikr??anski in protosocialisti?en toliko, da ga je njegov interes v politi?nih in posvetnih zadevah privedel do tega, da je opustil idejo Kristusa. Za Dostojevskega je bil socializem ≫najnovej?e utele?enje katoli?ke ideje≪ in njen ≫naravni zaveznik≪. ^[163] Protestantizem se mu je zdel v protislovju s samim seboj in je trdil, da bo na koncu izgubil mo? in duhovnost. Rusko pravoslavje je smatral za idealno obliko kr??anstva.

Med rusko-tur?ko vojno 1877-78 je Dostojevski izjavil, da je morda vojna nujna, ?e naj bo podeljeno odre?enje. ?elel je, da se muslimansko Otomansko cesarstvo odstrani in obnovi kr??ansko Bizantinsko cesarstvo , nadejal se je osvoboditve balkanskih Slovanov in njihove zdru?itve z Ruskim imperijem. ^[164]

Rasna prepri?anja [ uredi | uredi kodo ]

Dostojevski je znal biti v svojih literarnih delih, dnevnikih in ?lanki, od ?asa do ?asa strupeno antisemitski in vendar je ob drugih prilo?nostih pisal z uva?evanjem o Judih in branil njihove pravice. Njegovi dnevniki pogosto izra?ajo sovra?tvo do Judov, vendar pa je mo?no napadel poznanega novinarja Ivana Aksakova , ko je njegov ?asopis objavil antisemitske tirade. ^[165] Orlando Figes v svoji recenziji knjige Josepha Franka The Mantle of the Prophet izjavlja, da je Dnevnik pisatelja ≫napolnjen s politiko, literarno kritiko in panslovanskimi diatribami o vrlinah Ruskega imperija, [in] predstavlja velik izziv za privr?enca Dostojevskega, ne v najmanj?i meri zaradi pogostih izrazov antisemitizma.≪ ^[166] V svojem predgovoru h knjigi Davida Goldsteina Dostoevsky and the Jews je Frank prikazal Dostojevskega kot proizvod svojega ?asa in pripomnil, da je Dostojevski dajal antisemitske pripombe, vendar se ni povsem lagodno po?util ob takih pogledih. ^[167] V njegovem na pol avtobiografskem delu Zapiski iz Mrtvega doma glavni junak prijateljuje z Judom, Isajem Formi?em Bum?tejnom, ki je prikazan na pozitiven na?in: ≫Bila sva velika prijatelja: bil je zmeraj izredno dobre volje.≪ (5. poglavje)

Zagovarjal je enake pravice za rusko judovsko prebivalstvo, kar ni bilo priljubljeno stali??e v tedanji Rusiji. Izjavil je, da ne sovra?i Judov in da ni antisemit . Trdil je, da imajo Judje morda negativen vpliv, vendar je svetoval carju, naj jim dovoli zasedati vplivne polo?aje kot je mesto univerzitetnega profesorja. Antisemitska oznaka ne odra?a njegove jasno izra?ene ?elje, da bi mirno spravil Jude in kristjane v univerzalnem bratstvu ?love?tva. ^[168]

Dostojevski je izra?al negativna stali??a o otomanskih Turkih v Dnevniku pisatelja . Izra?al je potrebo po tem, da se s Turki v vojni nima nobenega usmiljenja, da se nima ob?alovanja pri pobijanju Turkov, medtem ko se odstranjuje tur?ko prebivalstvo iz Istanbula in se ga po?ilja v Azijo, in izra?al je splo?no superiornost Slovanov nad Turki. ^[169]

Verska prepri?anja [ uredi | uredi kodo ]

Dostojevski je bil pravoslavni kristjan, ^[170] vzgojen je bil v pobo?ni dru?ini in je ?e od mladih nog poznal evangelij. ^[171] Nanj je imel vpliv ruski prevod dela Johannesa Hubnerja ?tiristo ena sveta zgodba iz Starega in Novega testamenta, izbrana za otroke (gre deloma za Biblijo za otroke deloma za katekizem ). ^[172] Obiskoval je nedeljske ma?e ?e od najzgodnej?ih let in se je udele?eval letnih romanj k samostanu Troji?ka lavra sv. Sergija . ^[173] Bolni?ni?ni diakon mu je dal verski pouk. ^[174] Med njegovimi najdra?jimi spomini iz otro?tva so bile molitve, ki jih je recitiral pred gosti in branje Jobove knjige, ki je nanj naredila vtis, ko je bil ??e vedno skoraj otrok“. ^[175]

Po besedah ?astnika na Voja?ki in?enirsko-tehni?ni univerzi v Sankt Peterburgu Aleksandra Saveleva je bil Dostojevski globoko veren in je redno bral delo Heinricha Zschokkeja Die Stunden der Andacht (sl. Ure pobo?nosti), ki je oznanjala sentimentalno razli?ico kr??anstva, popolnoma prosto dogmatske vsebine in z mo?nim poudarkom na udejanjanju kr??anske ljubezni v dru?bi. Ta knjiga je morda pobudila njegovo poznej?e zanimanje za kr??anski socializem . ^[176] Po priprtju, preklicani usmrtitvi in poznej?em jetni?tvu se je mo?no osredoto?il na lik Kristusa in na Novo zavezo , edino knjigo, ki je bila dovoljena v zaporu. ^[177] V pismu iz januarja 1854, naslovljenem na ?eno, ki mu je dala Novo zavezo, je zapisal: ≫... sem otrok nevere in dvoma vse do tega trenutka, in prepri?an sem, da bom to ostal do groba.≪ ter ?e: ≫?etudi bi mi kdo dokazal, da je resnica zunaj Kristusa, bi raje ostal s Kristusom kot z resnico.≪ ^[178]

Vrangel je dejal, da je bil Dostojevski ≫bolj kot ne veren, toda ni zahajal pogosto v cerkev in ni maral duhovnikov, ?e posebej Sibirskih ne. Vendar je govoril o Kristusu vzneseno.≪ Vrangel in Dostojevski sta skupaj na?rtovala prevod Heglovih Predavanj o zgodovini filozofija in Carusovega dela Psyche . Dostojevski je tudi raziskoval islam in je svojega brata prosil, naj mu po?lje izvod Korana . Dve romanji in pa dve deli Dimitrija Rostovskega , nad?kofa v Rostovu in pomembnega nabo?nega pisca, so okrepili njegovo vero. ^[179] Dostojevski je tudi postal privr?enec po?veni?tva.

Literani slog [ uredi | uredi kodo ]

Literarno ustvarjalnost Dostojevskega zaznamuje velika sinteza umetni?kih slogov in izraznih na?inov. Tako je sprejel vplive razsvetljenstva ( Voltaire ), sentimentalizma ( Rousseau ), Schillerja , E.T.A. Hoffmanna , Pu?kina , Gogolja , Lermontova , Balzaca , Geroge Sand in Charlesa Dickensa ter jih postavil v nove povezave. Isto velja za velemestno okolje rev??ine, odkrito s strani naturalistov , in za kriminalno snov, ki je sicer doma v senzacionalnem romanu. ^[180] Mihail Bahtin je pisanje Dostojevskega primerjal z menipejsko satiro , ?karnevalizirano“ literaturo, ki resno me?a s sme?nim in na ta na?in pregnantno izrazi - kar je Dostojevskega tako zelo zanimalo - ekscentri?no, ekstremno in ambivalentno, pri ?emer so meje realizma vedno znova prekora?ene. ^[181]

Dostojevski je neprestano prestopal okvire literarnih ?ol, od katerih se je u?il. To velja ?e za prvenec Bedni ljudje , ?igar podrobni opisi okolja so sicer mo?no zaznamovani z naturalizmom; izjemna vestnost, s katero je Dostojevski prikazal to okolje ne samo od zunaj, temve? tudi v najrahlej?ih mislih in ?ustvenih vzgibih obeh glavnih junakov, pa je bil njegov lasten dodatek, ki ga je ve??e postavil v ravnote?je z naturalisti?nim prikazom zunanjega sveta. ^[182]

Kot je pokazal Wolf Schmid , so se narativni postopki moderne proze prvi? v polnosti razvili v drugem Romanu Dostojevskega, v Dvojniku . Pripovedni potek in zgodba se tu nahajata v kompleksni medsebojni odvisnosti in s prera?unano nedolo?nostjo se bralca do konca dr?i v nejasnosti glede tega, ali gre za zgodbo o paranoji ali pa samo za docela fantasti?no dogajanje. ^[183] Kompleksno prepletena struktura omogo?a, da se Dvojnik interpretira na popolnoma razli?nih ravneh, denimo kot psiholo?ki, analiti?ni, socialnokriti?ni ali filozofski roman. ^[184]

Naslednji vrh je romanopisje Dostojevskega doseglo z Zlo?inom in kaznijo , v katerem je tudi v polnem obsegu usvojil tehniko polpremega govora (ang. free indirect speech, nem. freie indirekte Rede, erlebte Rede), scensko uprizarjanje, ?karnevalizacijo“ in orise nezavednih procesov. ^[185] V Idiotu sta govorno vedenje in dialog oseb tisto, ?emur je Dostojevski posvetil posebno pozornost. ^[186] V dveh slede?ih delih, Besih ter Mladeni?u , se je poslu?il prvoosebnega pripovedovalca. V obeh primerih je njegovo zaznavanje subjektivno izkrivljeno - v Besih s konvencionalno-spodobno miselnostjo pripovedovalca, v Mladeni?u z njegovim letom ustrezno nezmo?nostjo obvladovanja stvari -, s ?imer zgodbi skoraj do konca ostajata zaviti v uganko in je zmedenost obeh likov, ki se gibljeta v popolnoma iz te?ajev vr?enem svetu, kompleksno navezana nazaj na pripovedno situacijo. Diagnoza dru?benih razmer kot kaoti?nih je postala strukturni princip obeh romanov, ?e posebej v malo branem Mladeni?u . ^[187] Roman Bratje Karamazovi je naposled s svojimi ?tevilnimi osebami, epizodami in razvojnimi nitmi najkompleksnej?e delo in tisto, v katerem je Bahtinova ?polifona“ struktura najbolj jasno razvidna. ^[188] Vsakemu od bratov je dodeljen po en samostojen klju?ni tekst, med katerimi je najbolj znamenita Legenda o velikem inkvizitorju (Ivanov samoprikaz). ^[189] Na osnovi njegove dobro prera?unane kompleksnosti se lahko roman bere ali razlaga kot alegorijo , teodicejo , dru?insko dramo, socialni, filozofski, psiholo?ki roman, celo kot kriminalni roman. ^[190]

Rosa Luxemburg je izpostavila dramati?ne elemente romanov Dostojevskega: da ti tako prekipevajo od dogajanja, do?ivetja in napetosti, da njihova naglo navalevajo?a, pamet begajo?a polnost preti zadu?iti epski element romana, preti vsak trenutek razgnati njegove zamejitve. ^[191] Horst-Jurgen Gerigk je preu?eval ta na?in u?inkovanja in ga ozna?il za makiavelisti?nega. Zlo?in, bolezen, seksualnost, religija in politika so po njegovem namenoma bili vklju?eni, da bi priklenili bralca. ^[192] Dostojevski dosega napetost s polarizacijo (reven/bogat, star mo?ki/mlada ?ena, podle?/dober ?lovek). Stvari in zna?aji niso v polnosti podani. Bralec si mora sam nekaj skonstruirati preko vrste potez, rahlih nazna?itev in pogovorov, kar pa nikoli na zado??a, da bi si ustvaril popolnoma logi?no pri?akovanje. Pogosto nastopa pripovedovalec, ki ne razume celote, mnogih stvari ne opazi in poro?a na podlagi govoric. Zamol?anje motivov ali njihova nejasna nazna?itev so nadaljnji elementi namenoma ustvarjene napetosti. Pogosto denar obrne dogajanje v nepri?akovano smer. Mnoge osebe imajo pridih norosti ali nenavadne manire. Pretirava se z nerazumljivim. ^[193]

Zapu??ina in recepcija [ uredi | uredi kodo ]

Sprejem v Rusiji in Sovjetski zvezi [ uredi | uredi kodo ]

Prva celovita izdaja del Dostojevskega je iz?la 1881. ^[194] Orest Miller in Nikolaj Strahov sta 1883 objavila prvo pisateljevo biografijo . ^[195] Do 1915 so bili ?e ?tirje od njegovih ve?jih romanov preneseni na filmsko platno. ^[196]

Po oktobrski revoluciji [ uredi | uredi kodo ]

Sprejem Dostojevskega je bil ?e v 19. stoletju ambivalenten. Ko je Nikolaj Mihajlovski leta 1875 v svojem ?asopisu Domovinski zapiski objavil roman Mladeni? , je moral svojim naro?nikom pojasniti, zakaj je ?elel dati prostor ravno avtorju protisocialisti?nega romana Besi . V ?asu Sovjetske zveze se je ta ambivalentnost ?e stopnjevala. ^[197] Dela Dostojevskega so bila, ker je bila njihova umetni?ka vrednost nesporna, tiskana v vi?jih nakladah kot kdajkoli prej. V letih 1926-1930 je sovjetska dr?avna zalo?ba objavila celostno izdajo v 30-ih zvezkih, ki sta jo redigirala Boris Toma?evski in Konstatin ?alabajev. ^[198] Leta 1918 je bil v Moskvi slovesno odkrit spomenik Dostojevskega, pri ?emer je slavnostni govornik slavil pisatelja kot ?preroka revolucije“, to je bilo stali??e, ki ga je zastopalo tudi veliko zmernih marksistov, med njimi vplivni kritik Valerjan Pereverzev . ^[199] Zaradi filozofskih, ideolo?kih, in religioznih nazorov, ki so v delih Dostojevskega pri?li do izraza in ki so marksizmu diametralno nasprotovali, pa so ga vendarle tudi jedko kritizirali. ^[200] Med njegove najostrej?e nasprotnike je ?tel Maksim Gorki , ki je 1913 podal sodbo, da ?reakcionarnih“ stali?? Dostojevskega ne gre opravi?evati z njegovim umetni?kim genijem, in s tem tudi pri Leninu naletel na strinjanje. ^[201] Le-ta ni odklanjal Dostojevskega samo zaradi romana Besi , temve? tudi zaradi Zapiskov iz podpodja , ki so bili kriti?no nastrojeni proti filozofiji ?erni?evskega . ^[202] Ni pa bila sprejeta z ostrimi polemikami samo vsebina del Dostojevskega; na podlagi debate, ki je v 20-ih letih 20. stoletja potekala o formi njegovih spisov, je nastalo eno najpomembnej?ih del, ki jih je rusko govore?i prostor dal o tej temi in sicer Problemi poetike Dostojevskega Mihail Bahtin . ^[203] V njem Bahtin kot temeljni strukturni princip romanov Dostojevskega navede polifonijo: njegovi romaneskni liki da niso na razli?ne vloge porazdeljene predstavitve avtorjevega glasu, pa? pa da so avtonomni nosilci zavesti in svetovnega nazora, ki med sabo vodijo ve?glasni dialog. Osebna stali??a Dostojevskega v njegovih romanih da skorajda niso stopila v ospredje. ^[181] Mnogi marksisti so odklanjali Bahtinove teze in ?e v letu objave knjige 1929 je bil poslan v izgnanstvo v Kazahstan . ^[204]

Stalinova doba in socialisti?ni realizem [ uredi | uredi kodo ]

Pogoji za svobodno razpravljanje o delih Dostojevskega so dosegli najni?jo to?ko v ?asu socialisti?nega realizma . Poskus Viktorja ?klovskega , ki se ga je lotil 1931-1932, da bi motive iz Zapiskov iz mrtvega doma uporabil za eksperimentalni film, se je naposled kon?al kot propagandni film. ^[198] Gorki je kot predsednik sovjetske Zveze pisateljev leta 1934 dolo?il uradne partijske smernice, ki so do konca Stalinove dobe imele veljati za obravnavo Dostojevskega. Znanstvene publikacije so se od tedaj naprej osredoto?ale na ideolo?ka vpra?anja. ?e napovedana objava pisem in pa romana Besi ni bila uresni?ena. Tudi na filmskem podro?ju, z izjemo Peterbur?ke no?i (rus. Петербургская ночь, Peterburgskaja no?, 1934) Grigorija Ro?ala , do leta 1958 ni nastala nobena filmska priredba ve?. ^[198]

Ko je med drugo svetovno vojno nastala potreba po nacionalnih osebnostih kot predmetih identifikacije, ki naj bi pod?gale domoljubje, je bil Dostojevski za?asno rehabilitiran, denimo z Vladimirjem Ermilovim, ki je Bese sedaj razlagal kot briljanten prero?ki portret modernega fa?izma . ^[198] Jemeljan Jaroslavski je celo povzdigoval Dostojevskega zaradi njegove protinem?ke nastrojenosti. ^[205] Arkadij Dolinin in Valerij Kirpotin sta objavljala knjige o njem, ki so se oddaljevale od idelo?kega mainstreama. ^[206] Tako je Dolinin branil Dostojevskega kot vizionarja ?love?ke prihodnosti, ki na koncu shaja tudi brez pojma boga. ^[207] Ko pa se je v 40-ih letih 20. stoletja uveljavila doktrina ?danova , se je Dostojevski, kot ?tevilni drugi ruski avtorji, zopet zna?el na udaru kritike. Kulturno ministrstvo je naro?ilo univerzam, naj svojim ?tudentom posredujejo, da so dela Dostojevskega ≫izraz reakcionarne, bur?oazne, individualisti?ne ideologije.≪ ^[198] Pomembna biografija o Dostojevskem izpod peresa Konstantina Mo?ulskega je iz?la 1947 ne v SZ, pa? pa pri neki pari?ki zalo?bi.

Od 1955 do sedanjosti [ uredi | uredi kodo ]

Do trajnej?e liberalizacije je pri?lo ?ele z vzponom Hru??ova . Leta 1955 so bile smernice za prou?evanje Dostojevskega nekoliko razrahljane. ^[198] Leta 1956 je prvi? iz?la pisemska znamka z upodobitvijo Dostojevskega; ?e ena je sledila leta 1971. Pisatelj Vladimir Bon?-Brujevi? je v nekem ?lanku pojasnil, da je Lenin Dostojevskega nadvse cenil. V ?asu od 1956 do 1958 je iz?la nova celostna izdaja v desetih zvezkih, ki jo je oskrbel Leonid Grossman. Nastale so nove literarne ?tudije in prvi? po oktobrski revoluciji je pri?lo v kina omembe vredno ?tevilo filmskih upodobitev pisateljevih romanov, med njimi Idiot Ivana Aleksandrovi?a Pirjeva (rus. Иван Александрович Пырьев, Ivan Aleksandrovi? Pyr?ev) (1958) in Bratje Karamazovi prav tako Pirjeva z igralcem Kirilom Lavrovom (1968). ^[208]

Med 1972 in 1990 je iz?la kriti?na izdaja - oskrbel jo je Georgij Friedlender - Ruske akademije v 30 zvezkih, ki velja za mojstrovino uredni?kega dela in ki je pobudila obilico sekundarne literature in novih prevodov. ^[209]

Leta 1981 je pri?el v kina igrani film Aleksandra Zarhija 26. dni iz ?ivljenja Dostojevskega in vzbudil tudi mednarodno pozornost, ko je glavni igralec Anatolij Solonicin na Berlinalu prejel srebrnega medveda za najbolj?ega igralca. ^[210] Roman Leonida Cipkina (rus. Леонид Борисович Цыпкин, Leonid Borisovi? Cypkin) Poletje v Baden-Badenu (rus. Лето в Бaдене, Leto v Badene, 1982) pa je lahko nasprotno najprej iz?el samo v ZDA, ?ele 1999 je bil objavljen tudi v Rusiji. ^[211] Leta 2011 si je bilo na ruski nacionalni televiziji mo? ogledati miniserijo Dostojevski , pri kateri je roko nad re?ijo dr?al Vladimir Hotinenko, v glavni vlogi pa je nastopil Jevgenij Mironov. ^[212]

Mednarodna recepcija [ uredi | uredi kodo ]

Teologija, filozofija, psihologija in dru?ba [ uredi | uredi kodo ]

Vpliv, ki ga je imel Dostojevski na duhovno in literarno zgodovino zahoda, je izjemen in je bil opisan v ?tevilnih znanstvenih publikacijah. Friedrich Nietzsche je nemara prebral ? v francoskem prevodu ? Poni?ane in raz?aljene , Zapiske iz Mrtvega dom , Idiota in Bese . Ob?udoval je ostro oko Dostojevskega za psihologijo in ga ob?util kot ?vrednega nasprotnika“ (nem. wurdiger Gegner). Ob soo?enju z njegovimi romani se mu je ponudila prilo?nost, da je obdelal svoj lastni skrajno ambivalntni odnos do kr??anstva. Mnogi Nietzschejevi spisi, med njimi Antikrist (1894), so neposredni rezultat te recepcije. ^[213] Tudi teoretiki ruskega simbolizma , kot denimo Dmitrij Mere?kovskij , so zastopali versko filozofijo, ki je bila oprta na Dostojevskega. ^[214] V nem?ko govore?em prostoru si je pisateljevo razumevanje Boga preko dialekti?ne teologije Eduarda Thurneysena in Kalra Bartha pridobilo velik vpliv na evangeli?ansko misel. ^[215]

Hermann Hesse je Brate Karamazove dojemal kot prerokbo zatona evropskega duha. ^[216] Ve?pomensko sentenco Dostojevskega ?Mi smo revolucionarji … iz konzervativnosti“ ^[217] je leta 1921 prevzel Thomas Mann in jo spremenil v geslo ? konzervativne revolucije “; Arthur Moeller van den Bruck je nato to geslo spopulariziral. ^[218]

?e desetletja pred utemeljitvijo psihoanalize je Dostojevski izjemno podrobno preiskoval ?love?ko du?o, prikazal je njena notranja protislovja in mo? nezavednega in se trudil za rehabilitacijo iracionalnega. ^[219] Sigmund Freud in Alfred Adler sta preu?evala njegova dela in sta pri razvoju svojih naukov lahko zajemala iz odkritij, ki jih je ?e Dostojevski iz?rpno predstavil. ^[220] Danski slavist Adolf Stender-Petersen je ozna?il pisanje Dostojevskega za ?psiholo?ki realizem“. ^[221] V 20-ih letih 20. stoletja je ukvarjanje Dostojevskega z iracionalnim vzbudilo tudi pozornost surrealistov , ?e posebej Andreja Bretona . ^[222]

Eksistencialisti so se ?utili nagovorjene s strani Dostojevskega, ker je vedno znova opisoval ?loveka kot povsem prepu??enega samemu sebi v zapu??enosti od Boga. ^[223] Teza Dostojevskega ??e je Bog mrtev, je dovoljeno vse“ tvori za Jean-Paula Sartrea naravnost izhodi??no to?ko eksistencializma. ^[224] Tudi za Alberta Camusa je spopadanje z nihilizmom, ki ga je Dostojevski tako zgledno ponazoril s svojim ?ivljenjem, predstavljalo program. ^[225]

V 80-ih letih 20.stoletja se je preko prispevkov med drugim Davida Goldsteina in Felixa Philippa Ingolda razvila debata o antisemitizmu Dostojevskega, ki se je v glavnem pokazal v Dnevniku pisatelja kot stereotipno, zani?ujo?e in osme?ujo?e prikazovanje judovskih oseb, katero se je izrazilo tudi v Zapiskih iz Mrtvega doma , Zlo?inu in kazni ter Besih .

Premi?ljevanja Dostojevskega o ruski identiteti vpri?o napada zahodnih vrednostnih predstav so v novej?em ?asu spodbudila Orhana Pamuka , da je na novo zapopadel tur?ko identiteto. ^[226]

Literatura [ uredi | uredi kodo ]

Dostojevski velja za ponovnega utemeljitelja evropskega romana, polo?aj, ki pa ga ? odvisno od avtorja ? podeljujejo tudi Diderotu ( Rameaujev ne?ak , 1805) ali Flaubertu ( Madame Bovary , 1858). ^[227] Znamenja modernega romana so nadomestitev junaka s povpre?nim ?lovekom, odprava vsevednega, ?olimpskega“ pripovedovalca in odvrnitev od kronolo?ko in kavzalno zastavljene strukture zgodbe v korist dogajanja, ki se odseva v zavesti nastopajo?ih oseb. ^[228] Genealo?ka linija, s katero se pogosto ponazarja ta razvoj, vodi od Dostojevskega preko Marcela Prousta , Franza Kafke , Jamesa Joyca , Andreja Gidea in Williama Faulknerja do ?novega romana“ (fr. nouveau roman). ^[229] Z izjemo Faulknerja, v ?igar delih se ne najde nobenega znamenja, da bi pisec dejansko bral Dostojevskega, ^[230] so bili vsi ti avtorji seznanjeni z deli Dostojevskega in so ga zelo cenili. ^[231]

Dostojevski, tako kot za njim tudi Henry James , Joseph Conrad , Marcel Proust , Virginia Woolf , James Joyce in Franz Kafka , ni ve? opisoval resni?nosti, pa? pa je v svet romana vpeljal dvom in dvozna?nost. ^[232] Na mesto urejene, skorajda znanstvene arhitekture s strogo kavzalnostjo motivov in dejanj so stopili intuitivni, iracionalni pogled na svet, proste asociacije in literarna sredstva kot so lajtmotiv , vzporedno vodene epizode, kontrastne teme in scene. Avtorji kot Thomas Mann , Virginia Woolf in Aldous Huxley so prevzeli njegova na?ela tematske gradnje in jih naprej razvili. ^[233] O primatu subjektivnega pri?a tudi to, da je Dostojevski dajal prednost pripovednim tehnikam kot sta notranji monolog in izpovedovanje; te je med drugim prevzel nem?ki ekspresionizem, ?e posebej Paul Kornfeld in Franz Werfel , vendar pa tudi nezahodni avtorji, denimo Dazai Osamu . ^[234] Vizionarsko fantasti?no pri Dostojevskem in njegova satira so med drugim mo?no vplivali na Gabriela Garcio Marqueza . ^[235] Njegova nagnjenost k surrealnemu je priskrbela spodbude celo razvedrilni literaturi, ?e posebej Jimu Thompsonu .

Po Dostojevskem kot anatomu skrajno kompleksne ?love?ke du?e so se ravnali med drugim Knut Hamsun ( Glad , 1890), Italo Svevo ( Zeno Cosini , 1923) und Yukio Mishima ( Hram jutranje zarje , 1956). ^[236] Njegovo ukvarjanje z mra?nimi stranmi du?e je dalo spodbude med drugim Thomasu Mannu ( Buddenbrookovi , ?arobna gora , Doktor Faustus ), Robertu Walserju in Mareku Hłasku . ^[237]

Mnogi poznej?i pisatelji ? med njimi John Cowper Powys , Jakob Wassermann , Mikha'il Na'ima, Mahmud Taymur, Roberto Arlt , Yahya Haqqi , Octavio Paz , Charles Bukowski , Jaan Kross in Orhan Pamuk ? so na Dostojevskega gledali kot na svojega literarnega idola in so mu sledili na podro?ju tematike in sloga. ^[238] Bralci so se vedno znova navdu?evali za emocionalno napetost (rus. Надрыв, nadryv), ki jo Dostojevski v svojih romanih s temami kot so bolezen, obesedenost, strast, perverzija, zlo?in, samomor , ^[239] kesanje, pokora in samo?rtvovanje ohranja na visokih obratih; primer za to je Ernest Hemingway , ki je v 20-ih letih 20. stoletja zapisal: ≫V Dostojevskem so bile verjetne stvari in take, ki jim ni bilo za verjeti, vendar pa nekatere tako resni?ne, da so te spremenile, ko si jih bral; krhkost in blaznost, zloba in svetni?tvo ter norost hazardiranja so bili tam, da bi jih poznal kot si poznal pokrajino in poti v Turgenjevu ter premike ?et, teren in ?astnike in mo?e in boje v Tostoju.≪ ^{[Op. 8]}

Vro?i?no ozra?je romanov, ki je prepolno religioznih, psiholo?kih, filozofskih in tudi literarnih misli, seveda ni bilo po godu ?isto vsakemu. Tako je denimo angle?ki pesnik Edmund Gosse leta 1926 zapisal: ≫Vsakemu mlademu pisatelju z odlikami, ki se je obrnil name, bi moral re?i: ?Berite, kar ho?ete, samo ne tratite svojega ?asa s prebiranjem Dostojevskega. On je kokain in morfij moderne literature.≪ ^{[Op. 9]} Tudi Milan Kundera se je puntal proti temu, kako da Dostojevski ob?utja za voljo njih samih postavlja za vrednoto. ^{[Op. 10]}

V ZDA so standardno delo izpod peresa Melchior de Vogueja Le roman russe (sl. Ruski roman) ^[240] in tendenciozni prevodi Constance Garnett postavili Dostojevskega v lu?, v kateri se je kazal kot veliki obstranec v evropski literarni tradiciji in je tako lahko zavzel polo?aj kulturne ikone. ^[241] Mnogi avtorji ? na prvem mestu Henry Miller ? so ga navdu?eno ?astili, vendar brez da bi mu pisateljsko ali ideolo?ko sledili. ^[242] Predstavniki beatni?ke generacije kot so Allen Ginsberg , Jack Kerouac in William Burroughs so se razglasili za naslednike Dostojevskega, ne da bi njegova ideolo?ka in religiozna stali??a sploh vzeli na znanje. ^[243] Druge pisatelje, kot denimo Uptona Sinclaira in Ezro Pounda , ki so bolj kriti?no brali Dostojevskega, pa je kratko malo odbijal. ^[244]

Priredbe [ uredi | uredi kodo ]

Dolgo preden so znanstveniki s podro?ja literarnih in medijskih ?tudij kot denimo Irmela Schneider teoretsko orisali problematiko literarnih adaptacij , so bile Dostojevskemu nekatere osrednje te?ave transformacije besedila tako natan?no jasne, da je Varvari Obolenski, ki se je leta 1871 lotila dramatizacije Zlo?ina in kazni , mogel dati ne samo strate?ke nasvete, pa? pa tudi osnovno teorijo adaptacije. ^[245] Dela Dostojevskega postavljajo pred adaptacije ?e posebne te?ave in sicer ne samo zaradi svoje dol?ine; tako se niti njihova polifona struktura niti njihova intertekstualnost ne da prenesti v druge literarne zvrsti ali pa medije. ^[246] Umetniki po celem svetu so se ?utili izzvane s strani teh te?av in podvzetih je bilo mnogo poskusov, da bi prenesli pisateljevo prozo v druge najrazli?nej?e oblike umetnosti. Druga?e kot pri adaptacijah del denimo Pu?kina , Gogolja , Tolstoja ali ?ehova ka?ejo adaptacije Dostojevskega tendenco, da so izhodi??nim tekstom videti komajda ?e podobne. ^[247] Med posre?ene adaptacije se pri?tevajo med drugim opera Kockar (1929) Sergeja Prokofjeva , opera Iz mrtvega doma (1930) Leo?a Jana?ka , opera Idiot (1985) Mieczysława Weinberga , igrani film Bele no?i (1957) Luchina Viscontija ter odrska verzija Besov (1971) Andrzeja Wajde . ^[248]

Raziskovalne ustanove in muzeji [ uredi | uredi kodo ]

V svetovnem merilu najpomembnej?i raziskovalni center za prou?evanje Dostojevskega je In?titut ruske literature (rus. Институ?т ру?сской литерату?ры), imenovan tudi Pu?kinov dom (rus. Пу?шкинский Дом), v Sankt Peterburgu. V njegovih arhivih se nahaja tudi veliko pisateljevih rokopisov. ^[249] V ZDA se te?i??e raziskovalne dejavnosti nahaja na Oddelku za slovanske jezike in kni?evnosti (ang. Department of Slavic Languages and Literatures) na Univerzi v Illinois (ang. University of Illinois) v Urbana/Champaign.

Peterbur?ko stanovanje, v katerem je bival Dostojevski od 1878 do svoje smrti, od 1971 dalje gosti muzej. ^[250]

Dela Dostojevskega [ uredi | uredi kodo ]

Romani [ uredi | uredi kodo ]

• (1846) Bedni ljudje (Бедные люди, Bednye ljudi)
• (1849) Neto?ka Nezvanova (Неточка Незванова, Neto?ka Nezvanova; fragment)
• (1861) Poni?ani in raz?aljeni (Униженные и оскорбленные, Uni?ennye i oskorblennye)
• (1862) Zapiski iz mrtvega doma (Записки из Мёртвого дома, Zapiski iz mertvogo doma)
• (1866) Zlo?in in kazen (Преступление и наказание, Prestuplenie i nakazanie)
• (1867) Sre?elovec (prevedeno tudi kot Igralec ali Sre?kar ) (Игрок, Igrok)
• (1869) Idiot (Идиот, Idiot)
• (1872) Besi (Бесы, Besy)
• (1875) Mladeni? (prevedeno tudi kot Izpoved mladega ?loveka ) (Подросток, Podrostok)
• (1880) Bratje Karamazovi (Братья Карамазовы, Brat’ja Karamazovy)

Novele [ uredi | uredi kodo ]

• (1846) Dvojnik (Двойник, Dvojnik)
• (1847) Roman v devetih pismih (Роман в девяти письмах, Roman v devjati pis’mah)
• (1847) Gospodarica (Хозяйка, Hozjajka)
• (1848) Slabo srce (Слабое сердце, Slaboje serdce)
• (1848) Jelka in svatba (Ёлка и свадьба, Elka i svad’ba)
• (1848) Bele no?i (Белые ночи, Belye no?i)
• (1859) Stri?kove sanje (Дядюшкин сон, Djadju?kin son)
• (1859) Stepan?ikovo in njegovi prebivalci (Село Степанчиково и его обитатели, Selo Stepan?ikovo i ego obitateli)
• (1864) Zapiski iz podpodja (Zapiski iz podatalja) (Записки из подполья, Zapiski iz podpol?ja)
• (1870) Ve?ni mo? (Вечный муж, Ve?nyj mu?)
• (1876) Krotko dekle (Кроткая, Krotkaja)

Kraj?e pripovedi [ uredi | uredi kodo ]

• (1846) Gospod Prohar?in (Господин Прохарчин, Gospodin Prohar?in)
• (1848) Tuja ?ena (Чужая жена, ?u?aja ?ena)
• (1848) Ljubosumni mo? (Ревнивый муж, Revnivyj mu?)
• (1848) Polzunkov (Ползунков, Polzunkov)
• (1848) Po?teni tat (Честный вор, ?estnyj vor)
• (1849) Mali junak (Маленький герой, Malen’kij geroj)
• (1860) Tuja ?ena in mo? pod posteljo (Чужая жена и муж под кроватью, ?u?aja ?ena i mu? pod krovat’ju)
• (1862) Nespodobna anekdota (Скверный анекдот, Skvernyj anekdot)
• (1865) Krokodil (Крокодил, Krokodil; fragment)
• (1873) Bobek (Бобок)
• (1876) De?ek pri Kristusovem bo?i?nem drevescu (Мальчик у Христа на ёлке, Mal'?ik u Hrista na elke)
• (1876) Stoletnica (Столетняя, Stoletnjaja)
• (1877) Sanje sme?nega ?loveka (Сон смешного человека, Son sme?nogo ?eloveka)

Zbirke esejev [ uredi | uredi kodo ]

• (1863) Zimski zapiski o poletnih vtisih (Зимние заметки о летних впечатлениях, Zimnie zametki o letnich vpe?atlenijah)
• (1873?1881) Dnevnik pisatelja (Дневник писателя, Dnevnik pisatelja)

Prevodi [ uredi | uredi kodo ]

• (1843) Mathilde ( Eugene Sue ; nedokon?ano)
• (1843-1844) Eugenie Grandet ( Honore de Balzac )
• (1844) La derniere Aldini ( George Sand ; nededokon?ano)

Pisma [ uredi | uredi kodo ]

• Dostojevski je napisal ve? kot 725 pisem, od tega se jih je ohranilo 315.

Izdaje del Dostojevskega [ uredi | uredi kodo ]

V ru??ini [ uredi | uredi kodo ]

• V. G. Bazanov (ur.): Polnoe sobranie so?inenij. V tridcati tomah (Полное собрание сочинении в тридцати томах). Izdat. Nauka, Leningrad, 1972?1990, ISBN 5-02-027952-8 (celotna zbirka del v tridesetih zvezkih).

V nem??ini [ uredi | uredi kodo ]

• Samtliche Romane und Erzahlungen . 13 Bande. Aufbau, Berlin 1994, ISBN 3-351-02300-6 .
• Samtliche Werke . 10 Bande. Piper, Munchen 2008, ISBN 978-3-492-25265-2 (Prevedel E. K. Rahsin).
• Samtliche Werke . 37 zvezkov na USB klju?u vklju?no z dnevniki. anker-eBooks, 2011, ISBN 978-3-942963-00-8 (elektronska izdaja).

V sloven??ini [ uredi | uredi kodo ]

V sloven??ini so iz?la izbrana dela Dostojevskega v 10 knjigah v letih 1957-1972 pri Dr?avni zalo?bi Slovenije:

• Bratje Karamazovi : roman v ?tirih delih z epilogom, 2 zvezka. Prevedel Vladimir Levstik, DZS 1957
• Izpoved mladega ?loveka : roman v treh delih. Prevedel Janko Moder, DZS 1958
• Poni?ani in raz?aljeni : roman v ?tirih delih z epilogom. Prevedel Severin ?ali, DZS 1958, Prevedel Borut Kra?evec, Mladinska knjiga 2017
• Idiot : roman v ?tirih delih. Prevedel Janko Moder, DZS 1959, Sanje 2004, Prevedel Drago Bajt, Modrijan 2013
• Besi : roman v treh delih. Prevedel Janko Moder, DZS 1960
• Zapiski iz mrtvega doma; Zapiski iz podpodja . Prevedel Janko Moder, DZS 1962
• Stepan?ikovo in njegovi prebivalci; Sre?kar; Ve?ni mo? . Prevedel Janko Moder, DZS 1963
• Zlo?in in kazen . Prevedel Vladimir Levstik, DZS 1964
• Bedni ljudje; Dvojnik; Neto?ka Nezvanova . Prevedli Alenka Glazer, Gitica Jakopin, Severin ?ali, DZS 1970
• Stri?kove sanje in druge povesti. Prevedli Vera Brn?i?, Janez Zor, Josip Vidmar, Severin ?ali, DZS 1972

Ta zbirka je leta 1979 do?ivela ponatis, vendar brez Stri?kovih sanj in drugih povesti . S tem so bila v sloven??ino prevedena skoraj vsa leposlovna dela Dostojevskega. V tej zbirki od leposlovni del manjkajo samo: Tuja ?ena , Ljubosumni mo? (obe deli je Dostojevski nekoliko predelani zdru?il v eno povest Tuja ?ena in mo? pod posteljo , ki pa je prevedena v sloven??ino) ter Nespodobna anekdota . Slednjo je v novej?em ?asu izdala ?tudentska zalo?ba:

• Nespodobna anekdota. Prevedla Ur?a Zabukovec, ?tudentska zalo?ba, 2007.

Pri ?tudentski zalo?bi je iz?el izbor iz Dnevnika pisatelja , kjer gre za prete?no publicisti?na besedila (a tudi nekaj kraj?ih zgodb):

• Dnevnik pisatelja 1 , Izbor kratke proze in esejev. Prevedla Ur?a Zabukovec, ?tudentska zalo?ba, 2007.
• Dnevnik pisatelja 2 , Izbor publicisti?nih besedil. Prevedel Borut Kra?evec, ?tudentska zalo?ba, 2007.

Zalo?ba Goga je izdala ?e nekaj pisateljevih publicisti?nih zapisov iz zgodnej?ega obdobja (skupaj s povestjo Bele no?i ):

• Peterbur?ki letopis; Bele no?i . Prevedla Ur?a Zabukovec, Goga, 2020.

Literatura [ uredi | uredi kodo ]

Leksikalna dela [ uredi | uredi kodo ]

• Richard Chapple: A Dostoevsky Dictionary . Ardis Publishers, Ann Arbor, Michigan 1983, ISBN 0-88233-616-9 .
• Kenneth A. Lantz: The Dostoevsky Encyclopedia . Greenwood Publishing Group, 2004, ISBN 0-313-30384-3 .

Strokovne revije [ uredi | uredi kodo ]

• Materialy i issledovanija (MiI). ?Uradni strokovni list“ za sovjetske ?tudije o Dostojevskem (od 1974).
• The Dostoevsky Journal. An Independent Review . Charles Schlacks, ISSN 1521-1975 (od 2000).
• International Dostoevsky Society (izdajatelj): Dostoevsky Studies . Zvezki 1?9, University of Toronto, 1980?1988.
• Dostoevsky Studies ? The Journal of the International Dostoevsky Society . New Series Zvezki 1?16. Attempto, ISSN 1013-2309 (od 1998).
• Jahrbuch der Deutschen Dostojewskij-Gesellschaft . Otto Sagner, ISSN 1437-5265 (od 1993).

Biografije [ uredi | uredi kodo ]

Za uvod [ uredi | uredi kodo ]

• Vitali Konstantinov: FMD: Leben und Werk von Dostojewski . Knesebeck, Munchen 2016, ISBN 978-3-86873-850-6 .
• Ulrike Elsasser-Feist: Fjodor M. Dostojewski . Brockhaus, Munchen 1991, ISBN 3-417-21110-7 .
• Janko Lavrin: Dostojewski (= Rowohlts Monographien. Nr. 50088). 29. Auflage. Rowohlt Taschenbuch Verlag, Reinbek bei Hamburg 2010, ISBN 978-3-499-50088-6 . Delo je iz?lo tudi v sloven??ini: Janko Lavrin: Dostojevski: ?ivljenje in delo . Prevedel Janez Gradi?nik, Obzorja, 1968.
• Zenta Mauri?a: Dostojewskij. Menschengestalter und Gottsucher . Maximilian Dietrich, 1997, ISBN 978-3-87164-100-8 (v latvij??ini: Dostojevskis . 1931.).

Za podrobnej?e prou?evanje [ uredi | uredi kodo ]

• Ljudmila Saraskina: Dostojevski. Prevedel Borut Kra?evec, zbirka Labirinti, Literarno-umetni?ko dru?tvo Literatura, 2021.
• Nina Hoffmann: Th. M. Dostojewsky . Ernst Hofmann & Co., Berlin 1899.
• Julius Meier-Graefe: Dostojewski Der Dichter . Ernst Rowohlt, Berlin 1926.
• Geir Kjetsaa: Dostojewski . Heyne, 1993, ISBN 3-453-03530-5 (v norve??ini: Fjodor Dostojevskij, et dikterliv . 1985. Prevedla v nem??ino Astrid Arz).
• Konstantin Mochulsky: Dostoevsky. His Life and Work . Princeton University Press, 1967, ISBN 0-691-06027-4 (v rus??ini: Достоевский: Жизнь и творчество. Paris 1947.).
• Joseph Frank: Dostoevsky. A Writer in His Time . Princeton University Press, 2009, ISBN 978-0-691-12819-1 (skraj?ana verzija ob?irnej?ega dela v 5 knjigah, glej dalje).
• Joseph Frank: Dostoevsky , Princeton University Press. 5 zvezkov: The Seeds of Revolt, 1821?1849 . 1976, ISBN 0-86051-015-8 .; The Years of Ordeal, 1850?1859 . 1983, ISBN 0-86051-242-8 .; The Stir of Liberation, 1860?1865 . 1986.; The Miraculous Years, 1865?1871 . 1995.; The Mantle of the Prophet, 1871?1881 . 2002
• Horst-Jurgen Gerigk: Dostojewskijs Entwicklung als Schriftsteller . Vom ?Toten Haus“ zu den ?Brudern Karamasow“. Fischer Taschenbuch Verlag, 2013, ISBN 978-3-596-90558-4 .

Vera in filozofija [ uredi | uredi kodo ]

• Nikolai Berdjajew : Die Weltanschauung Dostojewskis . C.H. Becksche, Munchen 1924 (v rus??ini: Миросозерцание Достоевского, Mirosozercanie Dosoevskogo). Delo je prevedeno tudi v sloven??ino: Nikolaj Berdjajev: Svetovni nazor Dostojevskega . Prevedel Pavel Po?ar, Celjska Mohorjeva dru?ba, 2011.
• Maximilian Braun: Dostojewski. Das Gesamtwerk als Vielfalt und Einheit. Vandenhoek & Ruprecht, 1976, ISBN 3-525-01210-1 .
• Eugen Drewermann: Daß auch der Allerniedrigste mein Bruder sei . Dostojewski ? Dichter der Menschlichkeit. Walter Verlag, Zurich 1998, ISBN 3-530-40048-3 .
• Fedor Stepun: Dostojewski. Weltschau und Weltanschauung . Carl Pfeffer Verlag, Heidelberg 1950.
• Frank Thiess: Dostojewski. Realismus am Rande der Transzendenz . Seewald Verlag, Stuttgart 1971.
• Wil van den Bercken: Christian Fiction and Religious Realism in the Novels of Dostoevsky . Anthem Press, 2011, ISBN 978-0-85728-976-6 .
• Steven Cassedy: Dostoevsky’s Religion . Stanford University Press, 2005, ISBN 978-0-8047-5137-7 .
• George Pattison, Diane Oenning Thompson (ur.): Dostoevsky and the Christian Tradition . Cambridge University Press, 2001, ISBN 978-0-521-78278-4 ().
• James Patrick Scanlan: Dostoevsky the Thinker . Cornell University Press, 2002, ISBN 978-0-8014-7670-9 (englisch).
• Rowan Williams: Dostoevsky, Language, Faith and Fiction . Baylor University Press, 2008, ISBN 978-1-84706-425-7 .
• Rene Girard : Resurrection From The Underground: Feodor Dostoevsky . The Crossroad Publishing Company, New York 1997, ISBN 0-8245-1608-7 .
• Lev ?estov : Dostojevski in Nietzsche; Premagovanje samorazvidnosti . Prevedel Borut Kra?evec, zbirka Labirinti, Literarno-umetni?ko dru?tvo Literatura 2002.

Z vidika literarnih ved [ uredi | uredi kodo ]

• Michail Bachtin : Probleme der Poetik Dostojewskis . Ullstein, 1988, ISBN 3-548-35228-6 ., prvi? iz?lo 1929. Delo je prevedeno tudi v sloven??ino: Mihail Mihajlovi? Bahtin: Problemi poetike Dostojevskega . Prevedla Ur?a Zabukovec, zbirka Labirinti, Literarno-umetni?ko dru?tvo Literatura, 2007.
• Rudolf Neuhauser: Fjodor M. Dostojewskij . Leben ? Werk ? Wirkung. 15 Essays. Bohlau, Wien 2013, ISBN 978-3-205-78925-3 .
• Malcolm V. Jones, Garth M. Terry: New essays on Dostoyevsky . Cambridge University Press, 2010.
• Rudolf Neuhauser: F. M. Dostojevskij: Die großen Romane und Erzahlungen . Interpretationen und Analysen. Bohlau, Wien, Koln, Weimar 1993, ISBN 3-205-98112-X .

Recepcija in vpliv [ uredi | uredi kodo ]

• Olga Caspers: Ein Schriftsteller im Dienst der Ideologie . Zur Dostoevskij-Rezeption in der Sowjetunion. Otto Sagner, Munchen, Berlin, Washington D.C. 2012, ISBN 978-3-86688-159-4 .
• Horst-Jurgen Gerigk: Dostojewskij, der vertrackte Russe . Die Geschichte seiner Wirkung im deutschen Sprachraum. Attempto, Tubingen 2000.
• Hans Rothe (ur.): Dostojevskij und die Literatur . Vortrage zum 100. Todesjahr des Dichters auf der 3. internationalen Tagung des ?Slavenkomitees“ in Munchen. Bohlau, Koln Wien 1983, ISBN 3-412-10882-0 , str. 505.
• Horst-Jurgen Gerigk: Ein Meister aus Russland . Beziehungsfelder der Wirkung Dostojewskijs. Vierzehn Essays. Universitatsverlag Winter, Heidelberg 2010, ISBN 978-3-8253-5782-5 .

Dostojevski v literaturi in filmu [ uredi | uredi kodo ]

Mnogi romani, igrani in televizijski filmi obravnavajo ?ivljenje Dostojevskega.

Romani [ uredi | uredi kodo ]

• Alja Rachmanowa: Das Leben eines großen Sunders . Ein Dostojewski-Roman. Benziger, Einsiedeln, Zurich 1947.
• Elfriede Hashagen: Der unsichtbare Himmel . Dostojewski in Sibirien. Eugen Salzer, Heilbronn 1951.
• Stanisław Mackiewicz : Der Spieler seines Lebens. Thomas, Zurich 1952.
• Erich Fabian: Im Sturm . Hinstorff, Rostock 1961.
• Eva Marianne Saemann: Der Leidenschaftliche . Dostojewskis Lebensroman. Bertelsmann, Gutersloh 1961.
• Stephen Coulter: Dostojewskij . Ein tragisches Leben. Diana, Konstanz, Stuttgart 1962.
• Erich Fabian: Der Doppelganger . Ein Dostojewski-Roman. Hinstorff, Rostock 1964.
• Dora Bregowa: Verschworung in St. Petersburg . Dostojewski-Roman 1821?1849. Verlag der Nation, Berlin 1967.
• Dora Bregowa: Der Weg der Verdammten . Dostojewski-Roman 1950?1959. Verlag der Nation, Berlin 1978.
• Hasso Laudon: Der ewige Ketzer . Ein Dostojewski-Roman. 2. Auflage. Der Morgen, 1982, ISBN 3-371-00160-1 .
• J.M. Coetzee : The Master of Petersburg . London: Secker & Warburg, 1994.
• Леонид Цыпкин: Лето в Бадене . Новое литературное обозрение, Москва, 2003. (Leonid Cipkin: Leto v Badene. Novoe literaturnoe obozrenie, Moskva, 2003.)

Igrani in televizijski filmi [ uredi | uredi kodo ]

• F. M. D. ? Psychogramm eines Spielers (televizijski film), ZRN 1971, re?ija: Georg Tressler, igra Paul Albert Krumm
• Un amore di Dostoevskij (televizijska nadaljevanka), Italija 1978, re?ija: Alessandro Cane
• 26 dni iz ?ivljenja Dostojevskega , ZSSR 1981, re?ija: Aleksandr Zarhi
• Une saison dans la vie de Fedor Dostoievski (televizijski film), Francija 1981, re?ija: Guy Jorre, igra Marcel Bozzuffi
• The Gambler , USA 1997, re?ija: Karoly Makk, igra Michael Gambon
• Dug iz Baden ? Badena (televizijski film), Srbija 2000, re?ija: Slobodan Z. Jovanovi?
• I demoni di San Pietroburgo , Italija 2008, re?ija: Giuliano Montaldo
• Dostojevski (televizijska nadaljevanka), Rusija 2010, re?ija: Vladimir Hotinenko, igra Jevgenij Mironov

Strip [ uredi | uredi kodo ]

• Vitali Konstantinov: FMD. Leben und Werk von Dostojewski . Knesebeck, Munchen 2016.

Navedki [ uredi | uredi kodo ]

≫ Da bi resnica delovala bolj verodostojno, ji je potrebno brezpogojno dodati malo la?i.≪ ?F. M. Dostojevski

H?i Dostojevskega se je ?udila svoji materi zakaj je imela kot dvajsetletno dekle pogum omo?iti se s ?lovekom pri sedemin?tiridesetih. Gospa Dostojevska je odgovorila:

≫Tvoj o?e je bil v tem ?asu veliko bolj vesel in mlaj?i po zunanjosti od mladeni?ev svojega ?asa, ki so po tedanji modi vsi nosili o?ala in zgledali kot profesorji zoologije.≪

≫ Ne glejte na to kaj na? ?lovek dela. Poglejte na to po ?emer hrepeni. ≪ ?F. M. Dostojevski

≫ Razum je podle?. Opravi?uje kar je prijetno. ≪ ?F. M. Dostojevski ^[251]

Opombe [ uredi | uredi kodo ]

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Strani o ?ivljenju in delu Dostojevskega [ uredi | uredi kodo ]

• www.dostojewski.eu Obse?na stran o ?ivljenju in delu v nem??ini.
• Orest Miller: Zur Lebensgeschichte Dostojewskis O ?ivljenju Dostojevskega, v nem??ini.
• FyodorDostoevsky.com ?ivljenje, delo, eseji, slike, nasveti za knjige, povezave in forum, v angle??ini.
• Christiaan Stange’s Dostoevsky Research Station ?ivljenje in delo, bibliografija, spletne povezave, citati, v angle??ini.
• Recherche-Tools Stran univerze v Illinois, v angle??ini.

Besedila Dostojevskega na spletu [ uredi | uredi kodo ]

• Wikisource: Fjodor Michailowitsch Dostojewski Prevodi v nem??ini.
• Projekt Gutenberg Besedila v nem?kem prevodu.
• Zbirka literarnih spisov V ru??ini.
• Zbirka publicisti?nih besedil V ru??ini.