Sveta Elizabeta Ogrska
Sveta Elizabeta Ogrska ? minoritska cerkev v Cluju ( Romunija )
vdova in tretjerednica
Rojstvo	7. julij 1207 Sarospatak , Bratislava [1]
Smrt	17. november 1231 (24 let) Marburg
?a??enje	Anglikanska cerkev Luteranci Rimskokatoli?ka cerkev
Beatifikacija	predtridentinsko obdobje
Kanonizacija	28. maj 1235 , Perugia , Italija , razgla?alec  Pape? Gregor IX.
Romarsko sredi??e	Elizabetina cerkev Marburg , Slovenj Gradec
God	17. november
Atributi	vrtnice, krona, ko?ara s kruhom, vr? z vodo
Zavetnik	bolnice, bolni?ke sestre, peki, begunci, brezdomci, reve?i, kneginje, vdove, tretjeredniki, Karitas.

Elizabeta Ogrska , svetnica , tretjerednica in dobrodelnica , * 7. julij 1207 , Sarospatak , Ogrska (danes Mad?arska ) ali Pozsony , Ogrska (danes Bratislava , Slova?ka ); † 17. november 1231 , Marburg , Turingija , Sveto rimsko cesarstvo (danes: Hessen , Nem?ija ).

?ivljenje [ uredi | uredi kodo ]

Otro?tvo, mladost in poroka [ uredi | uredi kodo ]

Elizabeta Ogrska, mejna grofica ali kneginja Turingijska, se je rodila 7. julija 1207 na Ogrskem o?etu kralju Andreju II. in materi Gertrudi Ande?ki . ^[2] Star?i so mali princesi oskrbeli kr??ansko vzgojo. Zelo rada je molila in bilo ji je v veliko veselje, ?e je mogla kaj podariti reve?em. Nekega dne jo je pri ogrskemu kralju zaprosil za svojega sina mejni grof Herman Turingijski , da bi jo vzgajali na kne?jem dvoru za bodo?o ?eno njegovemu sinu. ^[3]

Komaj ?tiriletno so jo torej 1211 zaro?ili s turingijskim mejnim grofom Ludvikom IV. in odtlej je ?ivela na gradu Wartburg v Turingiji . Poro?ila se je leta 1221, ko ji je bilo ?tirinajst let. ?e naslednje leto je rodila prvega otroka, sina Hermana, dve leti kasneje h?erko Zofijo, tri leta za njo pa ?e h?erko Gertrudo. Ta se je rodila po o?etovi smrti.

Mo?eva smrt in hude posledice [ uredi | uredi kodo ]

Mo? Ludvik je namre? poleti 1227 odpotoval v Italijo, da bi se na strani cesarja Friderika II. udele?il na?rtovane kri?arske vojske ; ?e preden se naj bi vkrcal na ladjo za Palestino , je zbolel za nalezljivo boleznijo in umrl istega leta v Otrantu . Ko je Elizabeta za to zvedela, je strta od bole?ine glasno jokala: ≫Moj Bog! Zame je konec sveta; svet mi ne pomeni ni?esar ve?!≪ ?ele po nekaj tednih se je malo potola?ila. Pri?la pa je nova preizku?nja: sorodniki so se za?eli do nje vesti tako osorno, da je raje zapustila grad Wartburg in se iskala zavetja v vasici Eisenach , kjer se je nih?e ni upal sprejeti na stanovanje. Kon?no se je vselila s tremi otro?i?ki v svinjak; mislila je na Jezusa , ki se je tudi rodil v hlevu. Vsakdanji kruh zase in za otroke si je morala preskrbeti s trdim delom ? vendar ni obupavala, ampak hodila vsak dan zgodaj zjutraj k ma?i.

Razmere so se popravile, ko so se vrnili soborci pokojnega mo?a in prisilili sorodnike, da so ji odstopili njen dele?. Vrnila se je nazaj; vendar je spomladi 1228 svojevoljno zopet zapustila grad; preselila se je v Marburg v Hessenu . Otroke je dala v oskrbo, sama pa se je popolnoma posvetila bolnikom in reve?em. ^[4]

Skrb za reve?e in bolnike [ uredi | uredi kodo ]

?ivela je zelo skromno kot tretjerednica. Na Veliki petek se je z rokami na oltarju fran?i?kanske cerkve v Marburgu odpovedala vsemu posvetnemu bli??u. Z veliko vnemo se je posve?ala delom usmiljenja. V Marburgu je z lastnimi sredstvi dala zgraditi bolni?nico , kjer je zbrala najrevnej?e bolnike ter jim potrpe?ljivo stregla. Njen spovednik Konrad iz Marburga , ki je napisal njen prvi ?ivljenjepis, jo slavi kot tola?nico ubogih in okrep?evalko la?nih. V njem med drugim pi?e:

≫Kljub njenim ?tevilnim delom usmiljenja, Bog mi je pri?a, sem redko videl ?eno, ki bi bolj gojila molitveno ?ivljenje; nekateri redovniki so ?esto videli, kako ji je ?udovito ?arel obraz, ko je pri?la na skrivnem molit, in kakor da so ji son?ni ?arki prihajali iz o?i. Pred smrtjo sem jo spovedal in, ko sem jo vpra?al, kaj bo z njenim imetjem in obleko, je odgovorila, da je ?e vse, kar so mislili, da ima, last reve?ev.≪  ^[5]

Smrt in ?e??enje [ uredi | uredi kodo ]

Umrla je, stara komaj 24 let, 17. novembra 1231. Na njenem grobu naj bi se ?e naslednji dan po pogrebu za?eli goditi ?ude?i, zato jo je pape? Gregor IX. 28. maja 1235 razglasil za svetnico, kar je do?ivel na veliko radost tudi njen o?e Andrej II. Ogrski , ki je umrl ?e isto leto.

God [ uredi | uredi kodo ]

Njen god je po novem na dan njene smrti 17. novembra. Do leta 1969 pa je bil njen god 19. novembra. Na Mad?arskem , v Vojvodini in ponekod drugod so se zaradi izro?ila vrnili k staremu datumu.

Predstavitve [ uredi | uredi kodo ]

Sveto Elizabeto prestavljajo z vrtnicami v ko?ari ali predpasniku v zvezi z legendo o vrtnicah; na glavi ima krono , ker je bila kraljevska h?i; nosi ko?aro s kruhom ali vr? z vodo ? to pomeni njeno dobrodelno dejavnost: nasi?evala je la?ne in napajala ?ejne. Predstavljajo jo tudi s palmo , ki je znamenje zmage nad vabami tega sveta.

Za svojo zavetnico so si jo izbrale dobrodelne ustanove, med njimi tudi Karitas , bolnice, bolni?ke sestre, peki, begunci, brezdomci, reve?i in bera?i, kneginje, vdove, tretjeredniki.

Legende [ uredi | uredi kodo ]

Legenda o vrtnicah [ uredi | uredi kodo ]

Legenda o vrtnicah ima ve? razli?ic. V?asih se sre?a s tastom, drugi? z o?etom ali kasneje z mo?em.

Neko? je svojim oskrbovancem nesla kruha v predpasniku in se sre?ala s tastom Henrikom . Na njegovo vpra?anje, kaj da nosi v predpasniku, je odgovorila, da nosi vrtnice, da ji ne bi prepovedali dobrodelno delovanje. Ko je predpsnik raz?irila, so notri videli res sredi mrzle zime di?e?e in cveto?e vrtnice. ^[6]

Legenda o gobavcu [ uredi | uredi kodo ]

V Tihanyskem kodeksu beremo:

Nekega dne, ko njenega gospodarja ni bilo doma je prinesla Elizabeta nekega zoprnega gobavca v hi?o in ga polo?ila na posteljo gospodarjevega sina med dve rjuhi. Medtem pa je pri?el domov njen vite?ki gospod. Jezni star?i so takoj pritekli k njemu s prito?bami. Obto?evali so sveto ?eno, da je izgubljena, da ne skrbi za ?ivino, da strada slu?in?ad in da ?ivi hudobno ?ivljenje. ??e plemeniti gospod ne verjame na?im besedam, naj gre v spalnico in bo na?el na sinovi postelji odvratnega gobavca. Glejte vendar, kake nev?e?nosti moramo prena?ati. Ko je pobo?ni mo? to sli?al, je nenadoma izvlekel goli me? in dejal: ?Kake re?i vendarle sli?im! ?e se ji ne smili moja ?ivina, se ji ne bom smilil niti jaz sam.” V veliki jezi je udaril po vratih, da bi zaklal tako gobavca kot tudi sveto ?eno. Ko je pa hotel dvigniti rjuho, je zagledal bla?enega, kri?anega Jezusa, kako le?i v postelji v mlaki krvi. Prestra?en od tega pogleda ga je prosil odpu??anja in pokleknil pred njega. Tudi svojo ?eno je prosil med glasnim jokanjem odpu??anja ter ji dal blagoslov, da brez skbi deluje dobrodelno. ^[7]

Legenda o dragoceni obleki [ uredi | uredi kodo ]

Neki kme?ki fant je hotel romati v Rim. Oglasil se je ?e prej pri knezu hote? videti tisto sveto ?eno, o kateri je toliko sli?al. Pobo?ni knez ga je rad sprejel, nakar mu je oni povedal svojo ?eljo. Mo? jo je povabil, naj se poka?e; pa je dejala, da ni potrebno, ker ji ni za zemeljsko ob?udovanje pa tudi zato ne, ker nima primerne obleke. Mo? pa se na njene pomisleke ni oziral, zato se je zaprla v celico in molila. Med molitvijo ji je Bo?ji angel prinesel prekrasno obleko in krono posuto z dragulji reko?, da je to poslal Gospod Bog. S toplo hvale?nostjo in med obilnimi solzami se je preoblekla ter s krono na glavi pokazala gostom. Vsi so ob?udovali njeno prikupno postavo, pametne besede ter prekrasno obleko. Ko se je poslovila od njih, je ?la zopet v svojo celico. Gostje so zelo hvalili Boga in sveto ?eno, kajti bila je resni?no ljubljena h?erka Jezusa Kristusa. ^[8]

Ocena [ uredi | uredi kodo ]

• ”?astitljiva in Bogu zelo ljuba Elizabeta je izhajala iz odli?ne rodovine; v megli sveta je tako zasvetila kot zvezda Danica.” Tako za?enja cistercijan Cezarij Heisterbach ^[9] ?ivljenjepis svete Elizabete. Ona res spada med tiste svetnike, katerih svetloba ne pojenjava, ampak sveti vsakemu ?loveku v vsaki dobi. *I. Dios (s sodelavci): A szentek elete . Szent Istvan tarsulat, Budapest 1984. ^[10]
• V tisti ?ivljenjski dobi, ko se drugi bojujejo ?ele z za?etnimi ovirami in te?avami raz?irjanja kril, je Elizabeta ?e sijala pred svojimi sodobniki v ?aru popolne svetosti: kot zaro?enka, kot ?ena kakor tudi kot vdova je bila vzor kr??anske popolnosti.
• Elizabeta je ideal srednjeve?ke ?ene, sestra svetega Fran?i?ka, lik Fra Angelicovega ?opi?a, speculum mundo et angelis . ^[11]

Viri [ uredi | uredi kodo ]

• B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultura kiadasa, Budapest 1931?1933.
• S. Balint: Unnepi kalendarium I-II. A Maria-unnepek es jelesebb napok hazai es kozep-europai hagyomanyvilagabol. Szent Istvan Tarsulat Budapest 1977.
• Biblische Geschichte und Geschichte der katholischen Kirche . Osterreichischer Bundesverlag fur Unterrricht, Wissenschaft und Kunst 4. Auglage. Wien und Leipzig 1933.
• O. Bitschnau: Das Leben der Heiligen Gottes . 2. izdaja. Einsiedeln, New-York, Cincinnati und St. Louis; Karl & Nikolaus Benziger 1883.
• S. ?uk: Svetnik za vsak dan I-II, Ognji??e Koper 1999.
• C. L. Dedek: Szentek elete II , Pallas irodalmi es nyomdai reszvenytarsasag, Budapest 1900.
• I. Dios (s sodelavci): A szentek elete . Szent Istvan tarsulat, Budapest 1984.
• Leto svetnikov I-IV (M. Miklav?i? in J. Dolenc), Zadruga katoli?kih duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
• Lexikon fur Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
• A. Schutz: Szentek elete az ev minden napjara I-IV, Szent Istvan-Tarsulat, Budapest 1932?1933.
• M. Vogel: Szentek elete II , (Prevedel v mad?ar??ino A. Karl). Wajdits Nandor, Budapest (pred) 1900.

Opombe [ uredi | uredi kodo ]