?lanek ne navaja nobenega vira . Prosimo, pomagajte ga izbolj?ati z dodatnimi zanesljivimi viri . Vsa sporna vsebina, ki ni preverljiva , se sme kadar koli odstraniti. (mesec ni naveden)

Vrtnica
Portoro? , floribunda, pokon?no rasto?a mnogocvetna vrtnica (Kordes, 2014), Rosarium Sangerhausen
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline) Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke) Razred: Magnoliopsida (dvokali?nice) Red: Rosales (?ipkovci) Dru?ina: Rosaceae (ro?nice) Poddru?ina: Rosoideae Rod: Rosa L.
Vrste
med 100 in 150 vrst

V?tnica ( Rosa ), starinsko tudi gartro?a , je rod grmi?astih rastlin iz dru?ine ro?nic z ve? kot 100 vrstami , ki se naravno pojavljajo na severni polobli , ve?inoma v zmernem pasu Evrazije in manj v Severni Ameriki .

Ve?inoma so svetloljubni listopadni grmi , ki se lahko upogibajo, so pali?asti ali plaze?i, nekateri pa rastejo tudi kot nagnjene lijane. V naravi obi?ajno rastejo na svetlih in bolj suhih mestih v grmi??ih, gozdnih robovih, mejicah in jasah, manj?e ?tevilo pa jih i??e vlago. Z izjemo ene vrste imajo pernate liste z ve?inoma trajnimi prilisti , ki rastejo na bodi?astih vejah. Cvetovi so dvospolni , obi?ajno petlistni, pri avtohtonih botani?nih vrstah di?e?i, od bele in svetlo ro?nate do vijoli?ne barve, nekaj vrst je rumenih. Plod je birni plod ro?k , zaprtih v ?ipek , ki je obi?ajno rde?, redko tudi oran?en ali ?rn. Odvisno od razli?nih pristopov posameznih botanikov je bilo opisanih od 100 do 300 posameznih vrst. Zaradi velike morfolo?ke raznolikosti in pogostih te?av pri dolo?anju rod Rosa pogosto uvr??ajo med t. i. kriti?ne taksone. Rod Rosa in njegovih dvanajst takrat znanih vrst je leta 1753 v svojem delu Species plantarum veljavno opisal Carl Linne . Najzgodnej?i fosilni dokazi o obstoju vrtnic segajo v zgodnji terciar .

Vrtnice se pogosto gojijo kot okrasne rastline v ne?tetih kultivarjih , ki jih lahko razdelimo v dve osnovni skupini: tako imenovane zgodovinske vrtnice, ki so ve?inoma nastale s kri?anjem galskih vrtnic in se gojijo ?e od srednjega veka, ter sodobne hibridne vrtnice. Vrt, namenjen gojenju vrtnic, se imenuje rozarij ; najve?ji na svetu je Europa-Rosarium v Sangerhausnu v Nem?iji. Vrtnice se pogosto uporabljajo kot rezano cvetje . Gojijo jih tudi kot zdravilne rastline in surovine za proizvodnjo ro?nega olja , ?ajev , sirupov, marmelad in zdravil. ?tudij in gojenje vrtnic je disciplina, ki se imenuje rodologija . Kot zelo stara kulturna rastlina, ki spremlja ljudi ?e od starega veka , je globoko zakoreninjena v kulturni zgodovini, literaturi, mitologiji in simboliki. V kr??anstvu je eden od simbolov Device Marije in atribut ?tevilnih svetnikov. V t. i. govorici ro? pa je simbol ljubezni. Pojavlja se tudi v heraldiki .

Etimologija [ uredi | uredi kodo ]

Beseda vrtnica je v slovenskem jeziku nastala z univerbizacijo izraza vrtna ro?a , kar je dobesedni prevod nem?ke besede Gartenrose . Nem?ka zlo?enka je sestavljena iz besed Garten ( vrt ) in Rose ( vrtnica ). Prvi ?len nem?ke zlo?enke slu?i za razlikovanje od nem?kega izraza Wildrose ( ?ipek ), kar dobesedno pomeni divja vrtnica, divja ro?a ; drugi ?len pa je prevzet iz latinskega izraza za vrtnico rosa . Latinski izraz rosa je povezan s starogr?ko besedo rhodon ( ??δον ), ki verjetno izhaja iz Jugozahodne Azije (trako-frigijski izvor). Beseda je povezana s staroperzijskim korenom *wrda- , ki izhaja iz armenske besede vard , kar pomeni vrtnica ; iz istega korena je izpeljana aramejska beseda warda .

Starinska slovenska beseda gartro?a je neposredno prevzeta iz nem?ke besede Gartenrose .

Zna?ilnosti [ uredi | uredi kodo ]

Rast [ uredi | uredi kodo ]

Vrtnice so listopadne, redko zimzelene , razmeroma dolgo?ive lesnate rastline . Imajo ve? osnovnih oblik rasti. Prvi?, lahko so nizki do srednje visoki grmi v obliki palic, ki v habitatu pogosto tvorijo velike polikorme ali sestoje, ki rastejo iz enega samega osebka. Druge vrste so napol plezajo?e do plaze?e ali se naslanjajo na okoli?ke lesnate rastline in tako dobijo zna?aj lijan ; vendar vrtnice nimajo posebnih pripomo?kov, kot so vitice ali ovijalna stebla, ki se uporabljajo za vzpenjanje, temve? za pritrjevanje uporabljajo bodice, podobne kavelj?kom. Tretja in verjetno evolucijsko najbolj izpeljana oblika so gejzirsko oblikovani grmi z lokastimi vejami. V tej obliki obi?ajno dose?ejo vi?ino od 2 do 5 metrov, kot lijane z oporo pa celo od 10 do 15 metrov. Vendar nekatere nizke grmovne vrste (kot je galska ro?a ) ne dose?ejo niti enega metra vi?ine. Botani?ne vrste vrtnic obi?ajno v prvem letu vzgojijo sterilne poganjke, na katerih cvetijo v drugem letu; gojene vrste pa cvetijo na novih poganjkih.

Bogato razvejan koreninski sistem z izrazito glavno korenino je pri nekaterih vrstah vrtnic dopolnjen s plitvo ukoreninjenimi, v?asih zelo dolgimi podzemnimi izrastki, s katerimi se razmno?ujejo vegetativno (npr. galske ro?e, Rosa pimpinellifolia , Rosa arkansana ali Rosa carolina in njihovi kultivarji).

Veje in listi [ uredi | uredi kodo ]

Razen redkih izjem so veje in poganjki vrtnic trnati. Pogosto uporabljen izraz trn ni morfolo?ko pravilen, ker gre v resnici za bodice . Bodice je mogo?e enostavno odlomiti, njihova oblika, velikost in gostota na vejah pa se razlikujejo glede na vrsto. Lahko so skoraj vsi enaki ali pa se po obliki mo?no razlikujejo; najdemo lahko bodice, ki so mo?no kljukaste ali drobno igli?aste do ??etinaste. Skoraj brez trnov so Rosa pendulina , Rosa carolina , Rosa banksiae in nekateri kultivarji vzpenjavk.

Ro?ni listi so sestavljeni, liholistni (kon?ajo se z enim liholistnim listi?em), obi?ajno so pet-, sedem- ali devetlistni; na steblu rastejo izmeni?no. Listi imajo obi?ajno nazob?ane robove, v?asih so na spodnji strani dlakavi. Na spodnji strani se nahajajo ?leze, ki izlo?ajo eteri?no olje z vonjem po jabolku ali terpentinu . Na povr?ini so mat ali sijajni (zlasti pri kultivarjih). Pri veliki ve?ini vrst so prilisti praviloma pritrjeni na pecelj ter so razli?nih oblik in velikosti. Pri vrtnicah zmernega podnebja listje pozimi odpade. Jesenska barva je navadno nevpadljiva rumeno-rjava, le nekatere vrste se obarvajo bolj izrazito rumeno ( Rosa multiflora , Rosa rugosa ) ali rde?e ( Rosa pimpinellifolia ).

Cvetovi in plodovi [ uredi | uredi kodo ]

Cvetovi vrtnic so dvospolni, rastejo posami?no ali v bolj ali manj revnih (le pri nekaterih vrstah zelo bogatih) ?e?uljastih socvetjih . Pra?niki so navadno ?tevilni, pesti?asta listi?a sta pri vrstah iz oddelka Synstylae obi?ajno zdru?ena v trden, ?trle? stolpec, pri drugih pa tvorita nekak?no glavo na disku hipantija . Spodaj je plodnica , ki tvori venec, ki vsebuje 15-40 prostih (nerazraslih) plodnih listov , vsak s svojim vratom in brazdo . Cvetove opra?ujejo ?u?elke ( entomofilija ), katerim zagotavljajo veliko cvetnega prahu in morda pri nekaterih vrstah tudi majhno koli?ino nektarja .

Velikost cvetov je od 2 do 10 cm, pri vrtnicah z velikimi cvetovi pa tudi ve?. Ven?nih in ?a?nih listov je po pet (le ena vrsta, vrtnica Rosa sericea , ima po ?tiri), so jaj?aste oblike, pogosto plitvo razcepljeni; ?a?ni listi so celi ali pa deljeni in z dodatki, kar je prav tako pomemben dejavnik. Pri divjih vrstah so cvetni listi preprosti, pri kultivarjih pa so pomno?eni in dajejo polpolne do zelo polne cvetove v ?tevilnih razli?nih oblikah.

Barva cvetov divjih vrtnic je najpogosteje ro?nata v razli?nih odtenkih, ?isto bela ali vijoli?asto rde?a; le nekaj vrst, ki so zastopane izklju?no v oddelkih Pimpinellifoliae in Banksianae , je rumenih. Ta barvna paleta je tudi osnova za barve gojenih hibridov. Vendar pa vrtnice nimajo naravne genetske zasnove za proizvodnjo modrega pigmenta ; zato so bila prizadevanja za vzgojo modrih vrtnic minula stoletja brezplodna. ?ele leta 2004 je skupini avstralskih in japonskih znanstvenikov uspelo z modifikacijo genov dodati modro barvilo delfinidin , izolirano iz ma?eh . Vendar tudi v tem primeru rezultat ni ?isto modra barva, temve? lila-vijoli?na, zato je vpra?ljivo, ali lahko govorimo o resni?nem uspehu. Podobno z genetskimi metodami ?e niso uspeli vzgojiti popolnoma ?rne vrtnice. Vrtnice omenjenih dveh barv sicer v?asih prodajajo v cvetli?arnah , a so le umetno obarvane z naravnimi barvili. ?lahtnitelji se kljub temu nenehno trudijo ustvariti kultivarje, ki bi imeli barvo cvetov ?im bolj podobno tema dvema barvama (npr. 'Black Bacarra' ali 'Blue Moon').

Tipi?ni ≫plod≪ vrtnic - ?ipek - pravzaprav ni pravi plod ; morfolo?ko gre za posebno vrsto birnih plodov iz majhnih, dlakavih ahen , zaprtih v odebeljenem hipantiju, ki nastane z zdru?itvijo cveti??a in spodnjih delov perianta . Po obliki so lahko pu??i?asti, jaj?asti, stekleni?asti, hru?kasti ali splo??eni, z aromati?nimi ?lezami ali brez njih; pri nekaterih vrstah imajo na koncu nerazvite ?a?ne listi?e. Dve ameri?ki vrsti podrodu Hesperhodos ozna?ujejo odprti ?ipki. Obi?ajna velikost je od pribli?no 5 do 60 mm. V njihovi obarvanosti izrazito prevladuje rde?a barva v razli?nih odtenkih; zelena, ?rna, rjava, oran?na ali rumena so redke. U?ivajo jih razli?ne ?ivali, ki tako pomagajo pri njihovem raz?irjanju ( endozoohorija ). Semena ve?ine vrst vrtnic se prekrivajo, zato jih je treba pred setvijo stratificirati .

Celi?na biologija [ uredi | uredi kodo ]

Osnovno ?tevilo kromosomov vrtnic je x=7; poleg diploidnih osebkov je pogosta tudi poliploidija (tetra-, penta- ali oktoploidija). V Srednji Evropi so diploidne vrste redke: od 33 vrst so ?tiri diploidne, pet tetraploidnih, osem pentaploidnih, enajst ima ve? kot eno stopnjo ploidnosti, pri treh vrstah pa stopnja ploidnosti ni znana. Edina oktoploidna vrsta v Evropi je Rosa acicularis , ki je lahko tudi di-, tetra- in heksaploidna. Oktoploidne oblike so omejene na skrajni sever ( Jakutija ). Triploidi so le hibridi. Odstopanja od obi?ajnega ?tevila kromosomov ( anevploidija ) so pri divjih oblikah redka, pri gojenih rastlinah pa jih redno opa?amo.

Pri vrstah iz sekcije Caninae obstaja poseben tip nepravilne mejoze , pri kateri se ?tevilo kromosomov med nastankom jaj?eca ne prepolovi, temve? zmanj?a za 7; tako na primer pri pentaploidiji (2n=35) jaj?ece za razmno?evanje prinese 28 kromosomov, pelodno zrno pa preostalih 7. Nekatere vrste iz te sekcije se razmno?ujejo tudi apomikti?no .

Raz?irjenost in ekologija [ uredi | uredi kodo ]

Vrtnice so rod s holarkti?no raz?irjenostjo, zato prvotno rastejo skoraj po vsej severni polobli . Tako v borealnem kot tudi v zmernem in subtropskem pasu. Le nekaj vrst sega v trope, ve?inoma v gorah Mehike , jugovzhodne Indije ali Filipinov , pa tudi v Etiopiji in na Arabskem polotoku . Po drugi strani pa v Skandinaviji , na Islandiji , v Kanadi ali Sibiriji vrtnice pre?kajo arkti?ni krog . Velika ve?ina vrtnic raste v Starem svetu , v Severni Ameriki pa je avtohtonih le pribli?no 20 vrst. Razvojno sredi??e rodu so gorovja osrednje , vzhodne in jugovzhodne Azije ; samo na Kitajskem je 95 vrst, od katerih je 65 endemi?nih .

V naravi vrtnice ve?inoma naseljujejo svetla obmo?ja, kot so grmi??a in gozdni robovi , pe??ene in obalne sipine , ozare in travnate planjave, ter pogosto rastejo v antropogenih habitatih ; manj vrst naseljuje vla?nej?e humozne gozdove. Rosa palustris raste v Severni Ameriki na robovih mo?virij in ?oti??, Rosa persica pa v slanih polpu??avah Srednje Azije. ?tevilne vrste spadajo med lesnate rastline, s katerimi se za?enjajo zara??ati opu??eni pa?niki, neurejeni travniki in druge neobdelane kmetijske povr?ine. Praviloma potrebujejo dobro oson?ena rasti??a, le nekaj vrst ( poljski ?ipek ( Rosa agrestis ), Rosa hugonis , cimetova vrtnica ( Rosa majalis ), japonski ?ipek ( Rosa rugosa )) uspeva v polsenci. Glede tal niso zelo zahtevne, vendar imajo raje zra?na, rahlo kisla do rahlo alkalna tla, bogata z du?ikom . Nekatere vrste prenesejo dalj?o su?o, le nekatere ameri?ke vrste rastejo v razmo?enih tleh. Vse vrtnice so bolj ali manj kalcifilne rastline . Z vidika ekolo?kega obna?anja so na splo?no C-strategi (konkurenti).

Kljub velikim, pisanim in di?e?im cvetovom so vrtnice le v omejenem obsegu entomofilne : nektar se proizvaja le v posameznih primerih. Cvetove vrtnic obiskujejo predvsem tiste ?u?elke, ki nabirajo cvetni prah. Mednje spadajo predstavniki razli?nih skupin ?u?elk:

• hro??i iz dru?in mehkokrilcev ( Cantharidae ), sijajnikov ( Nitidulidae ), trnarjev ( Mordellidae ), ko?ojedov ( Dermestidae ), lepencev ( Chrysomelidae ), kozli?kov ( Cerambycidae ), krasnikov ( Buprestidae ) in poddru?ine Cetoniinae ;
• dvokrilci iz dru?in pravih muh ( Muscidae ) in trepetavk ( Syrphidae );
• ko?ekrilci iz dru?in pravih ?ebel ( Apidae ) in pe??inskih ?ebel ( Andrenidae );
• strigalice ( Dermaptera );
• tripsi ( Thripidae ).

Muhe in trepetavke veljajo za najpomembnej?e opra?evalke. Prilagoditve na samoopra?evanje ( avtogamija ) so oblikovanje ?irokega stilarnega kanala in velikih, volnatih stilarnih glavic. V rodu se pojavlja tudi apomiksa .

Raz?irjanje [ uredi | uredi kodo ]

?ipke jedo ?tevilne ?ivali. Semena prehajajo skozi prebavni trakt nepo?kodovana ( endozoohorija ). Pomembni raz?irjevalci so zlasti ptice, pa tudi mi?i in lisice. Majhni sesalci in ptice lahko prena?ajo tudi cele ?ipke, zaradi ?esar lahko nastanejo cele skupine grmov. ?ipek, ki je prezimil na grmu, lahko spomladi raz?irijo recimo tudi poplave .

Ekolo?ke povezave, ?kodljivci in bolezni [ uredi | uredi kodo ]

Z vrtnicami se prehranjujejo nekatere ?u?elke, na primer zvija?i ( Attelabidae ) ali gosenice somra?nikov Paonias excaecata . Botani?ne in kulturne vrste vrtnic napadajo tudi razli?ne bolezni in ?kodljivci. Med ?u?elkami so to predvsem listne u?i (npr. ro?na u? ( Macrosiphum rosae )), ki se prisesajo na mlade poganjke in povzro?ajo njihovo deformacijo, pa tudi kaparji , listarice , listni zavija?i , hro??i iz poddru?ine Rutelinae in pr?ice prelke, ?kodo pa lahko povzro?ata tudi zlata minica ali ro?na listorezka ( Megachile centuncularis ). Na mladih poganjkih, pa tudi na listih ali cvetovih divjih vrtnic najdemo dolge dlakave ?i?ke ko?ekrilnih ?u?elk ?ipkaric ( Diplolepis rosae ).

Gosenice metuljev, ki lahko povzro?ijo ?kodo, so evropski ?udak ( Orgyia antiqua ), Croesia bergmanniana , Acleris roborana in pritlikavi listni zavrta?i iz rodu Nepticula . Pribli?no 10 vrst metuljev ?ivi izklju?no na vrtnicah, med njimi pedic Cidaria fulvata in peresni?ar Cnaemidophorus rhododactyla .

Pri vrtnicah poznamo veliko razli?nih bolezni. Pogoste so virusne bolezni in rak, ki ga povzro?a Agrobacterium tumefaciens . Med glivi?ne bolezni spadajo pepelaste plesni ( Podosphaera pannosa - ?ipkova pepelovka), rje (v evropskih razmerah na primer ?ipkova rja ( Phragmidium mucronatum ), ki na poganjkih, listih in plodovih povzro?a lepljive oran?ne obloge), plesni (na primer siva plesen ( Botrytis cinerea )) ali razli?ne bolezni antraknoze. Resna in raz?irjena bolezen je ?rna listna pegavost vrtnic, ki jo povzro?a gliva Diplocarpon rosae . Pri po?kodbah povzro?a rakavo rast kot pri sadnem drevju gliva Nectria galligena . Glivi Leptosphaeria coniothyrium in Cryptosporella umbrina pa povzro?ata pri vrtnicah o?ig. Zelo redko na vrtnicah sre?amo tudi belo omelo . Botani?ne vrste vrtnic so praviloma dobro odporne na bolezni, medtem ko so novej?e vrtnice pogosto manj odporne; na?eloma velja, da hladnej?e kot je podnebje in bolj kot je vla?no, manj?i je izbor odpornih sort.

Taksonomija in razvoj [ uredi | uredi kodo ]

?e Teofrast iz Eresa je razlikoval med vrtnicami s polnimi cvetovi ( rhodon ) in divjimi vrtnicami ( kynosbatos ). Plinij starej?i pa je v svojem delu Naturalis historia opisal dvajset vrst ro?nih grmov. Obstaja veliko poro?il o vrtnicah iz starega Rima in Egipta , ve?inoma o njihovi uporabi in gojenju na vrtovih. V Evropi so v srednjem veku vrtnice sprva gojili le na samostanskih vrtovih kot zdravilne rastline; pri tem je ?lo za apotekarsko vrtnico ( Rosa gallica 'Officinalis'). Tudi Hildegarda iz Bingna jo pozna kot zdravilno rastlino. Od 11. stoletja dalje so se po evropskih vrtovih raz?irile tudi druge sorte, predvsem vrste Rosa gallica . Ilustracij v zgodnjih novove?kih knjigah o zeli??ih ve?inoma ni mogo?e pripisati dolo?enim vrstam. Pogoste vrste vrtnic, znane v Evropi, so bile njivski ?ipek ( Rosa arvensis ), pasji ?ipek ( Rosa canina ), stolistna vrtnica ( Rosa centifolia ) in galska ro?a ( Rosa gallica ). Orientalske vrtnice so v Zahodno in Severno Evropo prinesli predvsem Arabci , Osmani in kri?arji . ?ele v ?asu renesanse in po reformaciji so v Evropi vse bolj gojili nove kulturne sorte vrtnic, ki so predstavljale temelj evropske hortikulture . Za?etek proizvodnje ro?nega olja v Bolgariji v velikem obsegu sega v ?as okrog leta 1700. V obdobju baroka in rokokoja se je vrtnica v Evropi uveljavila kot kraljica cvetja ter prodrla tudi v mestne in kme?ke vrtove. ^[1]

Rod Rosa in njegovih dvanajst takrat znanih vrst je opisal Carl Linne v svojem delu Species plantarum iz leta 1753. Vendar so njegove diagnoze vrst tako kratke, da ni jasno, ali se dejansko nana?ajo na vrste, ki so danes ozna?ene s temi imeni. Vrste je razlikoval predvsem po obliki ?ipka. Od konca 18. in zlasti v 19. stoletju je bilo opisanih izjemno ?tevilo vrst vrtnic, ve?inoma na podlagi manj?ih morfolo?kih razlik. Francois Crepin (1869) je opisal 283 evropskih vrst, Deseglise (1876) ?e 417, Michel Gandoger pa ?e ve? kot 4000.

Rod spada v poddru?ino Rosoideae znotraj dru?ine ro?nic . Njihova filogenetska struktura je v 90. letih dvajsetega stoletja in v 21. stoletju do?ivela ?tevilne korenite spremembe. V molekularni ?tudiji, ki so jo leta 2017 opravili kitajski znanstveniki, so vrtnice znotraj poddru?ine uvrstili v lo?eno pleme Roseae , katerega sestrska veja je bila ve?krat potrjena kot pleme Potentilleae (vklju?uje rodove, kot so petoprstnik , Dasiphora , Alchemilla in jagodnjak ); od tega para vej se eno stopnjo vi?je odcepi klad Agrimonieae . ^[2] Rod je tradicionalno razdeljen na 4 podrodove , od katerih so trije na splo?no monotipi?ni; velika ve?ina vrst se uvr??a v poddrod Rosa (tudi Eurosa ). Ta najve?ji podrod se nadalje deli na sekcije. Molekularne filogenetske ?tudije v 21. stoletju so postavile pod vpra?aj monofiletsko naravo ve?ine sekcij razen sekcije Caninae ; notranja struktura rodu tako ?e ni povsem razjasnjena. ^[3]

Najstarej?i fosilni zapisi, ki jih lahko pripi?emo rodu Rosa , so iz zgodnjega terciarja, natan?neje iz paleocena in eocena , v evropskem prostoru pa iz srednjega oligocena do pliocena . Pomembne evropske fosilne vrste so Rosa lignitum , Rosa bohemica in Rosa bergaensis . Velik dele? recentnih vrst je verjetno holocenskega izvora; dovzetnost za hibridizacijo ka?e na to, da speciacija znotraj rodu ?e ni kon?ana.

Kot svetloboljubne rastline so bile vrtnice v Srednji Evropi, na gosto prekriti z gozdovi, sprva omejene na skalnata pobo?ja, prodi??a, pe?ine, obalne sipine in obalne grebene. Pozneje so rasle tudi v naseljih in na gozdnih pa?nikih. ?lovek je tako z obse?nim izsekavanjem gozdov posredno spodbujal rast vrtnic. V zadnjih desetletjih se je ta pozitivni razvoj spremenil zaradi intenziviranja kmetijstva, pozidave tal in opu??anja ekstenzivne rabe zemlji??. ?tevilne vrste vrtnic so zdaj ogro?ene ali jim grozi izumrtje. Podivjane in v naravi na?rtno raz?irjane gojene vrtnice grozijo, da bodo trajno spremenile naravno evropsko vrtni?no floro. Edini primer trajne naturalizacije do zdaj je japonski ?ipek ( Rosa rugosa ). Ve? srednjeevropskih divjih vrtnic je bilo naturaliziranih na drugih koncih sveta; med njimi je najbolj raz?irjena Rosa rubiginosa , ki se zdaj pojavlja v Avstraliji, Novi Zelandiji, Severni in Ju?ni Ameriki ter Ju?ni Afriki.

Zaradi precej?nje morfolo?ke variabilnosti in lahke hibridizacije spada rod med tako imenovane kriti?ne taksone. Dolo?anje nekaterih vrst vrtnic je te?avno in zahteva primerjavo celotnega sklopa znakov, tj. ne le cvetov , listov , bodic in ?ipkov , temve? tudi ?a?nih listov po cvetenju ali neplodnih poganjkov. Ta nejasnost je v preteklosti povzro?ala precej?nje te?ave pri opisovanju posameznih vrst in njihovi sistemati?ni ureditvi: pogosto so nekatere vrste uvr??ali v ni?jo taksonomsko enoto, tj. med podvrste , ali pa so medvrstne kri?ance in posamezne variante obravnavali kot lo?ene vrste; ?tevilo opisanih taksonov je nenehno dosegalo 10.000. Tudi v okviru sedanje sistematike obstajajo te?nje, da bi takson drobili na ve? mikrovrst ali, nasprotno, upo?tevali na primer celotno sekcijo Caninae kot eno samo ?iroko razumljeno vrsto. Oba pristopa pa bi prinesla ?tevilne neprijetne posledice za fitocenolo?ke raziskave in prakti?no floristiko, zato nista splo?no sprejeta.

Nomenklaturni tip rodu je cimetova vrtnica ( Rosa majalis , sin. Rosa cinnamomea ).

Klasifikacija botani?nega rodu [ uredi | uredi kodo ]

Naslednji seznam ni iz?rpen, navedene so le izbrane vrste.

• 

  Podrod Hulthemia , ena vrsta; zaradi opaznih morfolo?kih razlik (npr. preprosti listi) je bil prej pojmovan kot lo?en rod.
  • Rosa persica ( Hulthemia persica ) - Srednja Azija .
• Podrod Platyrhodon , ena vrsta.
  • Rosa roxburghii - Japonska , Kitajska .
• Podrod Hesperhodos , dve vrsti; suha in topla obmo?ja Kalifornije in Mehike ; tvori nenavadne odprte ?ipke.

  • 

    Rosa minutifolia ;
  • Rosa stellata .
• Podrod Rosa ( Eurosa ) , pribli?no 200 vrst.
  • Sekcija Banksianae , 2 vrsti; Kitajskaː

    • 

      Rosa banksiae - Banksova vrtnica .
  • Sekcija Bracteatae , 2 vrsti; Vzhodna Azija ; ima zna?ilne ovr?ne liste ː
    • Rosa bracteata .
  • Sekcija Caninae , pribli?no 60 vrst; Evrazija in Severna Afrika ; grmi v obliki gejzirja ali opirajo?e se lijane, bodice razli?nih tipov, zunanji ?a?ni listi?i pernati, obstojni ali odpadljivi; tetra-, penta-, heksa- ali heptaploidi z nepravilno mejozoː
    • Rosa agrestis - poljski ?ipek , Evropa , zahodna Azija;
    • Rosa canina - navadni ?ipek ( pasji ?ipek ), Evropa, severna Afrika, zahodna Azija;
    • Rosa coriifolia ( Rosa caesia ) - usnjatolistni ?ipek , Evropa;
    • Rosa dumalis - sinjezeleni ?ipek , Evropa;
    • Rosa dumetorum ( R. corymbifera ) - hostni ?ipek , Evropa, Mala Azija ;

    • 

      Rosa glauca ( R. rubrifolia ) - rde?elistni ?ipek , ju?na in srednja Evropa;
    • Rosa glutinosa - ju?na Evropa in Sredozemlje;
    • Rosa inodora - srednja in zahodna Evropa;
    • Rosa marginata ( R. jundzillii ) - jundzilijev ?ipek , ju?na, zahodna in severna Evropa, zahodna Azija;
    • Rosa micrantha - drobnocvetni ?ipek , Evropa, zahodna Azija;
    • Rosa rubiginosa ( R. eglanteria ) - rjastorde?i ?ipek , Evropa, zahodna Azija;
    • Rosa serafinii - serafinijev ?ipek , ju?na Evropa;
    • Rosa sherardii - ?ametni ?ipek , zahodna in ju?na Evropa;
    • Rosa sicula - ju?na Evropa in Sredozemlje;
    • Rosa tomentosa - puhasti ?ipek , srednja, zahodna in ju?na Evropa;
    • Rosa villosa ( R. pomifera ) - dlakavi ?ipek ( jabol?ni ?ipek ), severna in srednja Evropa.
  • Sekcija Carolinae , 6 vrst; Severna Amerika; na podlagi molekularnih raziskav jo nekateri avtorji prena?ajo v sekcijo Cinnamomeae ː
    • Rosa carolina - karolinski ?ipek ;

    • 

      Rosa nitida - sijajnolistni ?ipek ;
    • Rosa palustris ;
    • Rosa virginiina - vir?inski ?ipek .
  • Sekcija Cinnamomeae , 85 vrst (najbogatej?a sekcija), ki se pojavljajo po vsej severni polobli; pali?aste grmovnice z ravnimi (redko ukrivljenimi) bodicami in obstojnimi ?a?nimi listi; di-, tetra- in oktoploidiː
    • Rosa acicularis - severna Azija, Severna Amerika, severna Evropa;
    • Rosa arkansana - divja prerijska vrtnica , Severna Amerika;
    • Rosa beggeriana - Perzija, Altaj ;
    • Rosa cinnamomea ( Rosa majalis ) - cimetova vrtnica ( majski ?ipek ), severna in srednja Evropa, Sibirija;
    • Rosa blanda - jesenova vrtnica , Severna Amerika;
    • Rosa holodonta - zahodna Kitajska;
    • Rosa moyesii - mandarinska vrtnica , osrednja in zahodna Kitajska;
    • Rosa multibracteata - zahodna Kitajska;
    • Rosa nutkana - nutkanska vrtnica , Severna Amerika;
    • Rosa oxyodon - Kavkaz;
    • Rosa pendulina ( Rosa alpina ) - kimastoplodni ?ipek ( gorska ro?a ), severna in srednja Evropa;
    • Rosa pisocarpa - Severna Amerika;
    • Rosa rugosa - japonski ?ipek , Vzhodna Azija;
    • Rosa setipoda ( Rosa hemsleyana ) - osrednja Kitajska;
    • Rosa sweginzowii - sweginzov ?ipek , severna Kitajska;
    • Rosa webbiana - jugozahodna in srednja Azija;

    • 

      Rosa willmottiae - willmottin ?ipek , zahodna Kitajska;
    • Rosa woodsii - Severna Amerika.
  • Sekcija Gallicanae ( Rosa ), ena vrsta; iz nje so bili vzgojeni ?tevilni pomembni kulturni hibridi (glej spodaj)ː

    • 

      Rosa gallica - francoski ?ipek (galski ?ipek, galska ro?a), ju?na in srednja Evropa, zahodna Azija.
  • Sekcija Indiceae , 2-3 vrste iz jugovzhodne Azije, pomembne za gojenje kulturnih vrst; na osnovi molekularnih raziskav, objavljenih leta 2005, zdru?ena v sekcijo Synstylae ː
    • Rosa gigantea - severovzhodna Indija, Mjanmar, jugozahodna Kitajska; nekateri jo imajo zgolj za varieteto di?e?ega ?ipka - orja?ki di?e?i ?ipek ( Rosa odorata var. gigantea );
    • Rosa chinensis ( Rosa indica ) - bengalski ?ipek , Kitajska;
    • Rosa x odorata - di?e?i ?ipek , jugozahodna Kitajska.
  • Sekcija Laevigatae , ena vrsta; gladki, sijo?i listiː
    • Rosa laevigata - ju?na Kitajska, Tajvan .
  • Sekcija Pimpinellifoliae , 15 vrst, raz?irjenih po Evraziji; pali?asti grmi, ki tvorijo polikorme; ?ipki obi?ajno z obstojnimi ?a?nimi listi; di- in tetraploidiː
    • Rosa ecae - srednja Azija;

    • 

      Rosa foetida ( R. lutea ) - rumeni ?ipek , Mala Azija ;

    • 

      Rosa hugonis - zlata kitajska ro?a , osrednja Kitajska;

    • 

      Rosa pimpinellifolia ( R. spinosissima ) - bodi?asti ?ipek ; zahodna, srednja in ju?na Evropa, zahodna Azija;
    • Rosa sericea - svilnata ro?a , zahodna Kitajska in Himalaja ;
    • Rosa xanthina - severna Kitajska, Koreja.
  • Sekcija Synstylae , 30 vrst po vsej severni polobli; delno le?e?e ali nagnjene lijane, redko gejziru podobni rasto?i grmi, s kavljastimi bodicami; pesti?asta listi?a sta zdru?ena v podolgovati stolpec, ki se dr?i ?ipka, ?a?ni listi so listopadni; diploidiː
    • Rosa arvensis - njivski ?ipek (njivni ?ipek), ju?na in zahodna Evropa;
    • Rosa helenae - osrednja Kitajska;
    • Rosa moschata - Kitajska;
    • Rosa multiflora - mnogocvetni ?ipek , Japonska, Koreja;
    • Rosa sempervirens - vednozeleni ?ipek , ju?na Evropa, severna Afrika;
    • Rosa setigera - Severna Amerika;
    • Rosa wichuraiana - wichurov ?ipek , Vzhodna Azija.

Gojene sorte vrtnic [ uredi | uredi kodo ]

Vrtnice so v bli?ini ?love?kih bivali?? gojili ?e v starem veku . Dokazi o njihovi prisotnosti v ?love?kih naselbinah segajo v obdobje 4000-6000 let pr.n.?t. iz Mezopotamije , pozneje pa tudi iz Perzije , Egipta , Indije in Kitajske . Sprva je ?lo verjetno za zanimive osebke, ki so jih prinesli iz narave in jih nato vegetativno razmno?ili, da bi ohranili zanimive lastnosti. Med vrtnicami, ki so jih gojili in vzgajali, so bile predvsem Rosa moschata , Rosa phoenicea , galska ro?a ( Rosa gallica ) in nekatere vrtnice iz sekcije Caninae (navadni ?ipek itd.), na Kitajskem pa vrtnice iz sekcije Indicae . Iz njihovega (verjetno sprva nenamernega) kri?anja so nastale najstarej?e kulturne sorte vrtnic.

Vrtnice so v anti?no Gr?ijo verjetno pri?le po zaslugi Aleksandra Velikega (ime otoka Rodos izhaja iz starogr?ke besede rhodon , ki pomeni vrtnica). Stari Rimljani ter pozneje Arabci in Turki so bili med velikimi ljubitelji in gojitelji vrtnic.

Intenzivno in na?rtno ?lahtnjenje kultivarjev se je za?elo pribli?no na prelomu iz 18. v 19. stoletje; njihovo skupno ?tevilo do danes ocenjujejo na 12.000-30.000 (v?asih pa tudi do desetkrat ve?), kar je najve? med lesnatimi rastlinami. Ni enotne klasifikacije, vendar jih obi?ajno delimo glede na izvor, uporabo in ?as nastanka v ve? skupin. Ob estetskih lastnostih so sodobni kultivarji pogosto ?e vzgojeni z odpornostjo na glivi?ne bolezni.

Zgodovinske vrtnice [ uredi | uredi kodo ]

Zgodovinske sorte so nastale pred ?lahtnjenjem sodobnih hibridnih sort. V Evropi in na Bli?njem vzhodu so bili to sprva izklju?no hibridi galske ro?e in njihovi potomci. So enkrat letno cveto?i, trpe?ni, nezahtevni grmi z mo?no di?e?imi cvetovi, ki so razli?nih barv, od ?iste bele do ro?nate, rde?e in vijoli?ne. ?ele kasnej?a uvedba ?lahtnjenih vrtnic kitajskega porekla konec 18. stoletja je prinesla tako talent za ponavljajo?e se cvetenje kot tudi nove barvne odtenke, zlasti rumene in oran?ne.

• 

  Kri?anci in razli?ice galske ro?e : apotekarska vrtnica ( Rosa gallica 'Officinalis'), priljubljena v srednjeve?kih samostanskih vrtovih; bela ro?a ( Rosa × alba ), dama??anka ( Rosa × damascena ), stolistnica ( Rosa × centifolia ) in ?tevilni njihovi kultivarji; presenetljiva razli?ica je tako imenovana mahovka s ?a?nimi listi, prekritimi z ?lezastimi izrastki, ki po videzu spominjajo na mah.
• Bengalke : kultivarji in hibridi kitajskih vrtnic Rosa chinensis , ki so jih v 18. stoletju prinesli v Evropo (1781 v botani?ni vrt v Leydnu ) in po?lahtnili s starimi evropskimi sortami. Vse sodobne vrtnice, ki ponavljavo cvetijo, so to lastnost podedovale od bengalk. ^[4]
• ?ajevke : kultivarji di?e?ega ?ipka ( Rosa × odorata , kri?anec med kitajsko vrtnico in Rosa gigantea ) z rumenkastimi cvetovi z vonjem po ?rnem ?aju.

• 

  Burbonke : izvirajo iz Reuniona iz spontanega kri?anja kitajskih in dama??anskih vrtnic v cveto?i ?ivi meji.
• Portlandke : stojijo na za?etku ?lahtnjenja starih evropskih sort s kitajskimi kultivarji v 19. stoletju.
• Noazete : prvi kultivarji s ponavljavim cvetenjem, vzgojeni na za?etku 19. stoletja v Ameriki iz kri?ancev kitajske vrtnice in Rosa moschata ; po naravi so plezalke, v evropskih podnebnih razmerah pa ob?utljive. V 19. stoletju so bile zelo priljubljene.
• Skri?ane ponavljalke : vzgojene v 19. stoletju za ponavljavo cvetenje iz ?tevilnih razli?nih prednikov.
• Lambertiane : hibridi Rosa moschata in mnogocvetnega ?ipka; odporne vrtnice s cvetovi v bogatih socvetjih z mo?no aromati?nim vonjem.
• Pernetke : hibridi rumenega ?ipka ( Rosa foetida ) s privla?nimi cvetovi, vendar brez vonja in dovzetni za bolezni, so na za?etku 20. stoletja pri?li iz mode zaradi nadaljnjega kri?anja s hibridnimi ?ajevkami, ki pa so jim v barvno paleto dodali manjkajo?o rumeno barvo.
• Poliante ː nizke, ponavljavo cveto?e mnogocvetne vrtnice, ki so jih vzgojili v 19. stoletju s kri?anjem kitajskega mnogocvetnega ?ipka in bengalke. ^[5]
• Rugoze ː vrtnice s polnjenimi cvetovi in dobro odpornostjo na bolezni, ki so jih vzgojili iz japonskega ?ipka Rosa rugosa . ^[6]

Sodobne hibridne vrtnice [ uredi | uredi kodo ]

Tradicionalno se za prelomnico v vzgoji vrtnic ?teje leto 1867, ko je bila predstavljena prva skri?ana ?ajevka z imenom 'La France'. Najbolj znani ?lahtnitelji vrtnic v 20. stoletju so bili mdr. francoski dru?ini Meilland in Guillot, Nemci Spath, Tantau in Kordes s sinovi ter Angle? David Austin. Leta 1930 je sorta vrtnice vzpenjavke 'New Dawn' postala prva rastlina na svetu, ki so jo za??itili s patentom.

• 

  Skri?ane ?ajevke ( hibridne ?ajevke )ː sodobne sorte vrtnic za ro?ne gredice, vzgojene iz skri?anih ponavljalk in ?ajevk. Zanje so zna?ilni pokon?na rast, redkej?a olistanost, dolgotrajno cvetenje in veliki, polni cvetovi, obi?ajno eden ali ve?, na ravnih, mo?nih poganjkih. Med vsemi vrtnicami imajo naj?ir?o paleto barv, mnoge med njimi so tudi izrazito di?e?e (npr. 'Double Delight', 'Papa Meilland', 'Fragrant Cloud', 'Mister Lincoln'). Ena najslavnej?ih skri?anih ?ajevk je sorta 'Gloria Dei', ki se v anglosa?kih dr?avah imenuje 'Peace', ker so jo uvedli na trg kot spomin na konec druge svetovne vojne.

• 

  Floribunde : nastale s kri?anjem poliant in skri?anih ?ajevk; so manj?e rasti, precej razvejane vrtnice, podobne skri?anim ?ajevkam, z ve? velikimi in razko?nimi cvetovi na steblu; le redko di?e?e. Primeri raz?irjenih sort floribundeː 'Bonica'82', 'Schneewittchen' ('Iceberg'), 'Gruß an Aachen'.

• 

  Grandiflore : potomke kri?anja med floribundami in skri?animi ?ajevkami v ZDA, z namenom doseganja ve?jih in bogatej?ih cvetov. Ena najbolj znanih in raz?irjenih grandiflor je 'Queen Elizabeth'.

• 

  "Angle?ke vrtnice" : od ?estdesetih let 20. stoletja je v Angliji David Austin vzgajal vrtnice, pri katerih si je prizadeval zdru?iti ?ar starih evropskih sort s sodobnimi zahtevami po ponavljavem cvetenju in barvni paleti, da bi zadovoljil nostalgijo po "dobrih starih ?asih". Primeri znanih angle?kih vrtnicː 'Graham Thomas', 'Abraham Darby', 'The Lady Gardener'.

Delitev vrtnic glede na rast in na?in gojenja [ uredi | uredi kodo ]

Poleg izvora lahko vrtnice delimo tudi glede na njihovo rast in na?in gojenjaː

• Gredne vrtnice ː so uporabne za gojenje v manj?ih vrtovih in vklju?ujejo ve?ino skri?anih ?ajevk, floribund, poliant in drugih vrtnic.

• 

  Vzpenjavke ( Popenjavke )ː imajo ve? metrov dolge poganjke, ki se kljub imenu ne morejo sami vzpenjati, temve? morajo biti privezani na oporo.
• Prekrovnice ː rastejo plaze?e, pogosto s cvetovi v bogatih socvetjih in so zelo odporne na bolezni.
• Ro?ni grmi ː mo?ni, kompaktni grmi, primerni za posami?ne zasaditve, na primer v parkih in sadovnjakih; predstavljajo vmesno obliko rasti med grednimi vrtnicami in vzpenjavkami.
• Miniaturne ( tudi pritlikave) vrtnice so pritlikavi kultivarji , ki so nastali iz majhne naravne razli?ice kitajske vrtnice ( Rosa chinensis var. Minima ); visoke so le 30-40 cm in imajo majhne cvetove (1-5 cm v premeru), gojijo pa se tudi kot sobne rastline.
• Stebelne vrtnice niso posebna vrsta; lahko jih dobimo iz ve?ine sort z vzgojo kro?nje na visoki podlagi.

Delitev vrtnic glede na cvetenje [ uredi | uredi kodo ]

• Enkrat cveto?e vrtnice ː cvetijo le enkrat - spomladi, zato pa je njihovo cvetenje (flor) takrat bujnej?e kot pri poanvljavo cveto?ih vrtnicah; mednje spada velika ve?ina zgodovinskih vrtnic.
• Ponavljavo cveto?e vrtnice ː prvo cvetenje spomladi je najbujnej?e, izdatnost poznej?ega pocvitanja pa se razlikuje od sorte do sorte.

Gojenje vrtnic [ uredi | uredi kodo ]

O gojenju vrtnic je kot prvi pisal starogr?ki filozof in utemeljitelj botanike Teofrast . ^[7] Vrtnice so nedvomno ena najpogosteje gojenih okrasnih rastlin na svetu, bodisi v zasebnih ali javnih vrtovih in nasadih. Njihov glavni estetski u?inek je seveda cvetenje, ki se odvisno od sorte pojavlja praviloma od maja do oktobra, pa tudi zorenje ?ipkov in pri nekaterih vrstah tudi dekorativno obarvani trni (zelo zna?ilni so na primer pri Rosa sericea var. pteracantha ). Pri gojenju na splo?no potrebujejo toplo in zra?no rasti??e z veliko neposredne son?ne svetlobe, vendar za??iteno pred ekstremnimi podnebnimi vplivi, kot so premo?no sonce, premo?en veter ali zmrzal. Idealna tla so rodovitna, pe??ena, pe??eno-ilovnata, nekoliko redkeje ilovnata; pred sajenjem lahko na dno nasujemo nekaj lopat komposta ali dobro staranega hlevskega gnoja, pome?anega s substratom. Obi?ajno jih sadimo jeseni ali spomladi, ko nimajo listov. Mesto cepljenja mora biti nekaj centimetrov pod povr?ino, sadilna jama pa dovolj prostorna. V suhih poletnih mesecih bodo vrtnice hvale?ne za redno zalivanje, ki zaradi mo?nih in globokih korenin ni nujno, da je pogosto, temve? obilno. Zalivati je treba pri koreninah, ne pa jih ?kropiti po listih.

Za za??ito pred hudimi zimskimi zmrzalmi je priporo?ljivo v pozni jeseni okrog vrtnic nabrati zemljo; ob?utljivej?e sorte lahko tudi pokrijemo, vendar ne prezgodaj, da se na njih ne razmno?ijo plesni. Tudi plezavke lahko ?ez zimo ovijemo. Najbolje pa je preprosto saditi tak?ne sorte, ki so dovolj odporne glede na temperaturne pogoje na rasti??u. Spomladi obrezujemo tako, da najprej do zdravega lesa odstranimo vse odve?ne, pomrznjene, odmrle, kri?ajo?e se ali kako druga?e neustrezne poganjke. Vrtnice na splo?no obrezujemo glede na rastː vzpenjavke obrezujemo druga?e kot gredne vrtnice in enkrat cveto?e spet druga?e kot ponavljavo cveto?e. V ?asu cevetenja je priporo?ljivo sproti odstranjevati osute cvetove, da se rastline ne bi po nepotrebnem utrujale s tvorjenjem ?ipkov in da bi se zato la?je posve?ale ponovnemu tvorjenju cvetov. Ro?nih grmov in botani?nih oz. divjih vrtnic ni potrebno obrezovati vsako leto, zado??a ?e ob?asno pomlajevalno odstranjevanje prestarih poganjkov vsakih nekaj let.

Druge rabe [ uredi | uredi kodo ]

Cvetovi [ uredi | uredi kodo ]

Vrtnice so ?e dolgo na vrhu lestvice prodaje rezanega cvetja z veliko prednostjo, sledijo jim gerbere , krizanteme , lilije , nageljni , frezije in drugo cvetje. Sve?e in posu?ene se uporabljajo v preprostih in zapleteno vezanih ?opkih , cvetli?nih ko?arah in drugih aran?majih za razli?ne prazni?ne namene, s sezonskimi poudarki na valentinovo in materinski dan . Ve?ina svetovne proizvodnje rezanih vrtnic prihaja iz dr?av ekvatorialne Afrike, predvsem iz Kenije . Vendar so za tamkaj?njo pridelavo pogosto zna?ilni zelo slabi delovni pogoji, veliko okoljsko breme v obliki intenzivnega gnojenja, rabe kemikalij, onesna?evanja in iz?rpavanja vodnih virov ter velik oglji?ni odtis letalskega prevoza na evropske in ameri?ke trge. Druga mo?nost je, da cvetje kupujemo samo pri lokalnih dobaviteljih.

Vrtnice v cvetnih listih vsebujejo me?anice aromati?nih eteri?nih olj . Koli?ina se mo?no razlikuje ne le med vrstami in sortami, temve? tudi glede na vreme in ?as dneva (cvetovi jih najve? vsebujejo zjutraj). Glavne di?e?e sestavine so alkoholi geraniol , nerol in l-citronelol . Od botani?nih vrst in njim bli?njih vrtnic so najbolj di?e?e galska ro?a in njene izpeljanke ( dama??anska vrtnica , stolistna vrtnica , bela ro?a ), di?e?i ?ipek ( Rosa × odorata ), zlata kitajska ro?a ali Banksova vrtnica , pa tudi velika ve?ina zgodovinskih vrtnic. Med sodobnimi sortami najdemo izrazito di?e?e sorte vrtnic, zlasti med skri?animi ?ajevkami (npr. kultivarji 'Duftwolke', 'Eminence', 'Erotika', 'Christian Dior', 'Mainzer Fastnacht', 'Papa Meilland', 'Silver Star', 'Sutter's Gold', 'Sterling Silver', 'Whisky') in floribundami. Tudi veliko t.i. angle?kih vrtnic je di?e?ih. Po drugi strani pa ima veliko ?tevilo sodobnih vrtnic le zanemarljiv vonj ali pa ga sploh nima - to je posledica rezultatov sodobnega ?lahtnjenja, pri katerem imajo prednost pred vonjem lastnosti, kot so odpornost proti boleznim, fiziolo?ka vitalnost in ?im bolj privla?en videz cvetov; tako je s selekcijo pri nekaterih ve?krat ?lahtnjenih kultivarjih postopoma izginil gen za tvorbo aromati?nih snovi.

Cvetne liste dama??anskih vrtnic in sorodnih vrst iz kroga galskih ro? predelujejo v aromati?no ro?no olje , ki je pomembna sestavina ?tevilnih parfumov in kozmeti?nih izdelkov, kot so mila, losjoni itd. Gojenje ' Kazanlika ' ( Rosa × damascena var. trigintipetala ) v Bolgariji je svetovno znano in pokriva 70-80 % svetovne porabe. Eteri?na olja dama??anskih vrtnic se uporabljajo tudi v aromaterapiji in medicini za ?irok spekter u?inkovː delujejo blagodejno pri bole?ih menstruacijah , prebavnih te?avah, za pomiritev ?ivcev, glavobolih, migreni , nervozi in stresu ; pomagajo tudi pri celjenju ran in regeneraciji ko?e, delujejo antibakterijsko, protivnetno in spazmoliti?no, delovali pa naj bi tudi kot afrodiziak . Cvetni listi so u?itni in jih uporabljajo v orientalski kuhinji za kandiranje , okra?evanje in aromatiziranje sladic, nugata itd. V kozmetiki uporabljajo tudi la?je dostopne cvetne liste ?ipka ( Rosa canina ).

Plodovi [ uredi | uredi kodo ]

Plodovi vrtnic - ?ipki - vsebujejo dragocene snovi, kot so karotenoidi , flavonoidi , tanini , pektini , organske kisline in vitamini , in sicer A, B1, B2, P in K, zlasti pa vitamin C , katerega vsebnost se giblje od 0,2 do 1 %; pri prezrelih ali nepravilno skladi??enih plodovih se ta koli?ina hitro zmanj?a (do 80 %). Najpogosteje jih nabirajo za ?ipkov ?aj , ki se uporablja kot krep?ilen napitek pri vro?ini in prehladu; poleg tega ima tudi diureti?ni u?inek. ?ipek se lahko uporablja tudi v marmeladah, sokovih, kompotih, omakah ali za pripravo mo?ta, sirupov in ?elejev. Ponekod pridelujejo tudi ?ipkovo vino, ?eprav je vsebnost vitamina C v njem majhna. V industrijski predelavi ?ipek uporabljajo za proizvodnjo zdravil, kot so koncentrati vitamina C. Za uporabo v kozmetiki iz ?ipka stiskajo olje.

Nekatere sorte gojijo izklju?no zaradi plodov, na primer dlakavi ?ipek ( Rosa pomifera ali Rosa villosa ) 'Karpatia' s temno rde?imi, velikimi ?ipki z malo semeni ali mandarinska vrtnica ( R. moyesii ) z do 6 cm dolgimi, stekleni?astimi ?ipki, ki so odli?ni zaradi visoke vsebnosti vitamina C. Vendar so ?ipki vseh vrtnic, tudi sodobnih, u?itni.

Vrtnice v zgodovini kulture [ uredi | uredi kodo ]

Mitologija, simbolika in mistika [ uredi | uredi kodo ]

Vrtnica je imela in ima ?tevilne simboli?ne pomene, predvsem kot simbol miline, mladosti, veselja, lepote, ljubezni, nedol?nosti in ?enstvenosti. Rde?a vrtnica je ?e od nekdaj simbol ljubezni, veselja in mladostnega elana. Vrtnico povezujejo tudi z bole?ino ("ni vrtnice brez trnja"), zaradi odpadanja cvetnih listov pa tudi z minljivostjo in smrtjo.

V stari Gr?iji so jo povezovali z bo?anstvi ljubezni, Afrodito in Erosom , pa tudi z Dionizom . Po legendi naj bi prve vrtnice zrasle iz krvi boginje Afrodite, ki je ?alovala za umirajo?im Adonisom ; druga pesni?ka legenda jih identificira z jutranjimi rde?icami, ko boginja jutranje zarje Eos z vrtnicami po?kropi pot son?ne ko?ije boga Heliosa . Homer v Iliadi govori o oro?ju, okronanem z vrtnicami. Poleg tega opisuje, kako Afrodita mazili Hektorjevo telo z ro?nim oljem. Starogr?ka pesnica Sapfo pa kot prva opisuje vrtnico kot ≫kraljico cvetja≪. V starem Rimu so z vsakoletnim praznikom vrtnic, znanim pod imenom rosalia oz. rosaria , praznovali mladost, pomladani preporod in rodovitnost, obenem pa so se s polaganjem cvetja na grobove spominjali tudi mrtvih. Na ime starorimskega praznika rosalia se naslanja tudi ena od teorij o etimolo?kem izvoru besede rusalka kot poimenovanja za vodne vile v slovanski mitologiji .

V Perziji so ?e pred tiso?letji negovali ro?ne vrtove, v katerih so gojili predvsem vrtnice s polnimi in mo?no di?e?imi cvetovi, kot sta Rosa gallica in Rosa damascena . Vrtnice iz ?iraza so vstopile v svetovno literaturo prek pesnika Hafeza . Tudi proizvodnja ro?nega olja verjetno izvira iz Perzije. Na Kitajskem za?etek kulture vrtnic pripisujejo ?asu legendarnega vladarja ?ennonga (2737-2697 pr. Kr.), ?eprav so zapisi, ki to omenjajo, precej poznej?ega datuma. V 5. stoletju pr. Kr. je Herodot opisal ro?ne vrtove v Babiloniji in ro?ne vrtove frigijskega kralja Midasa. Prvi dokazi o gojenju vrtnic v Starem Egiptu segajo v ?as faraona Ramzesa II. († 1213 pr. Kr.).

V Svetem pismu kralj Salomon primerja vrtnico z ve?no modrostjo. Vrtnica je tudi za muslimane sveta rastlina, saj je po legendi zrasla iz kapljic prerokovega znoja med njegovim vzponom v nebesa ; je tudi eden glavnih simbolov mistike sufizma , kjer jo ?astijo kot mater di?av ali kraljico vrtov in predstavlja misti?no pot k samemu Alahu . Med Germani pa je vrtnica veljala za cvet smrti; sadili so jo na krajih ?rtvovanja in na grobovih. Da so srednjeevropski Kelti in Germani tudi sicer uporabljali avtohtone divje vrtnice, dokazujejo najdbe ?ipka ob arheolo?kih izkopavanjih v njihovih naselbinah.

Po pokristjanjenju Rimskega cesarstva je vrtnica (ob liliji ) postala rastlinski simbol Device Marije , s katero je pogosto upodobljena; vrtnica ali ?ipkov grm je pogost motiv v marijanskih legendah in prikazovanjih. Sama Marija se v?asih imenuje Rosa mystica (tj. misti?na vrtnica ). Vrtnica je tudi simbol Kristusovega srca . Iz vrtnice je izpeljano ime molitve ro?nega venca (prvotno nem. Rosenkranz , tj. venec vrtnic ). Motiv v kr??anski hagiografiji , ki je pogosto upodobljen v likovni in literarni umetnosti, je ?ude? vrtnice , ko se bo?je delovanje manifestira skozi vrtnice. V zgodnjem kr??anstvu je bila vrtnica tudi simbol mu?encev in pomorjenih betlehemskih otrok . Sveti Bernard iz Clairvauxa je s petimi cvetnimi listi razlagal pet Kristusovih ran. Vrtnica je postala tudi atribut ?tevilnih svetnic, kot so Elizabeta Turingijska , Rozalija Palermska , Roza iz Lime ali Terezija iz Lisieuxa . Zlata vrtnica je eno najvi?jih priznanj, ki jih pape? podeljuje pomembnim duhovnim krajem po svetu (leta 2007 jo je npr. prejela bazilika v mestu Mariazell na avstrijskem ?tajerskem ); v preteklosti so bili med prejemniki ve?krat tudi zaslu?ni vladarji in vladarice.

V jeziku ro? je vrtnica na splo?no simbol in izraz ljubezni do druge osebe. Glede na barvo vrtnice razlikujemo razli?ne odtenke pomena. Tako je na primer rde?a vrtnica znan simbol gore?e, strastne ljubezni, rumena vrtnica je simbol ljubosumja, bela vrtnica je simbol ljubezenske stiske zaradi zavrnitve itd. ?rna vrtnica, ki se v naravi ne pojavlja in zato ni bila na voljo, je veljala za simbol ?rne magije , mistike, plemenitega sovra?tva in smrti, a tudi novih za?etkov; je tudi eden od emblemov anarhizma . V 19. stoletju je rde?a vrtnica postala simbol socializma ; uporabljajo ga (sicer v razli?nih barvah) tudi razne socialdemokratske politi?ne stranke.

V srednjeve?kih samostanih in mestnih dvoranah so nad mizo obesili (ali naslikali) vrtnice, da bi nakazali, da bo vsebina pogovora ostala skrivnost; latinski rek sub rosa (tj. pod vrtnicami ) tako ozna?uje zaupno, diskretno komunikacijo. Spanje na postelji, oblo?eni z ro?nimi cvetovi, je bilo simbol razvajanja in razko?ja; od tod tudi rek 'imeti posteljo iz vrtnic'.

Umetnost, pesni?tvo in knji?evnost [ uredi | uredi kodo ]

Vrtnica je najpogosteje opevana oziroma v liriki ^[8] in prozi poveli?evana ro?a. Motiv vrtnice se pojavlja v ne?tetih umetni?kih in literarnih delih tudi zunaj verskega podro?ja. Opevali so jo ?e starogr?ki liriki Heziod , Arhiloh in Anakreon . V zgodbi ima pogosto funkcijo iniciacijske ro?e: V Apulejevem romanu Zlati osel se na primer junak s pomo?jo vrtnice spremeni iz osla v modrega posve?enca; v srednjeve?ki francoski pesnitvi Roman o ro?i (fr. Roman de la Rose ) se junak zaljubi v vrtnico in prek nje vodi misti?ni dialog z bogom ljubezni; v vrhunskem prizoru Bo?anske komedije potujo?i Dante na nebu vidi ogromno vrtnico, v katere ne?tetih cvetnih listih prebivajo ve?no bla?eni, v njeni notranjosti pa je sam Bog. Razmi?ljanje o trnasti lepoti vrtnice in minljivosti njenih cvetov je glavna tema Shakespearovega Soneta 54 . V zvezi z lepoto ljubljene osebe je vrtnica omenjena tudi v ve? njegovih drugih sonetih, pojavlja pa se tudi v njegovih dramah, mdr. v slavnem 'balkonskem prizoru' Romea in Julije .

Vrtnica nastopa v ?tevilnih sagah , legendah , pravljicah , pesmih in ljudskih pregovorih . Zelo znani sta recimo Grimmovi pravljici Trnulj?ica in Sne?ica in Ro?ica . Goethejeva pesem Heidenroslein pa je bila uglasbena ve? kot 50-krat. Vrtnica je omenjena tudi zbirki zgodb Tiso? in ena no? , v poeziji Omarja Hajama in Sadija ter v Firduzijevem epu ?ahname .

Vrtnice imajo pomembno vlogo tudi v sodobni knji?evnosti, na primer v pravljici Oscarja Wilda Slavec in vrtnica , v Exuperyjevem Malem princu ali v prozi in poeziji Williama Butlerja Yeatsa (zbirka The Secret Rose ). Franti?ek Ladislav ?elakovsky je svojo zadnjo zbirko ve?inoma ljubezenske in domoljubne lirike poimenoval Stolistna vrtnica (?e?. R??e stolista ). Umberto Eco je v zvezi z romanom Ime ro?e dejal: "Vrtnica je simbolna figura, ki je do te mere natrpana s pomeni, da skoraj nima nobenega." ^[9]

V slikarstvu je Rojstvo Venere renesan?nega slikarja Botticellija eno bolj znanih del, na katerem je upodobljena vrtnica. Med slikarji, ki so vrtnice izbrali za temo nekaterih svojih slik, je tudi francoski slikar Henri Fantin-Latour .

Heraldika in arhitektura [ uredi | uredi kodo ]

V heraldiki je vrtnica pogost motiv, obi?ajno s petimi cvetnimi listi. Znani sta angle?ki dru?ini York (bela vrtnica) in Lancaster (rde?a vrtnica), tudorska vrtnica, ki zdru?uje obe barvi, pa je angle?ka narodna ro?a. V ?e?kih de?elah ( ?e?ka , Moravska , ?e?ka ?lezija ) je imelo vrtnico v grbu ve? kot 25 plemi?kih rodbin, med katerimi so bili zlasti Vitkovci , ki so jih neposredno imenovali gospodje vrtnice , njihovo najpomembnej?o vejo pa Ro?mberki . Na gradovih, ki so bili v lasti Vitkovcev, je mogo?e najti slike z motivom "delitve vrtnic" - razdelitev razli?nih barv vrtnic razli?nim vejam dru?ine Vitkovcev. Ve? deset ?e?kih mest ima vrtnico v svojem grbu, na primer Bavorov , Sob?slav ali Slavonice . Med evropskimi plemi?kimi rodbinami lik vrtnice uporabljata italijanska dru?ina Orsini in nem?ka dru?ina Schaumburg-Lippe . Stilizirana Lutrova vrtnica iz osebnega pe?ata cerkvenega reformatorja Martina Lutra je znak luteranstva in je v grbu ?tevilnih mest, zlasti v nem?ko govore?ih dr?avah. Heraldi?na figura je v?asih tudi ?ipek.

Vrtnica je tudi pogost arhitekturni simbol in jo najdemo na ?tevilnih stavbah iz srednjega veka, kot je npr. Alhambra v Granadi . To simboliko so ohranili prostozidarji .

Rozeta je okroglo, pogosto precej veliko okno, ki se v gotiki prednostno nahaja nad portalom na zahodnem pro?elju cerkva. Ima obliko vrtnice, ki je v sijo?ih barvah postavljena na zahodni strani, v smeri zahajajo?ega sonca, in simbolizira mejo smrti, ki jo osvetljujejo ?arki zahajajo?ega sonca. ^[10]

Rozariji [ uredi | uredi kodo ]

Vrt, namenjen gojenju vrtnic v okrasne ali raziskovalne namene, se imenuje rozarij . V svojem ?asu je bila edinstvena zbirka francoske cesarice in Napoleonove ?ene Jo?efine na vrtovih dvorca Malmaison blizu Pariza , kjer je zbrala 250 takrat znanih taksonov in kultivarjev; francoski slikar Pierre-Joseph Redoute (1759-1840) je na tem vrtu ustvaril ?tevilne odli?ne botani?ne risbe. Danes je najve?ji rozarij na svetu Europa-Rosarium v Sangerhausnu pri Leipzigu v Nem?iji. Pomembni evropski rozariji so ?e na Dunaju v Volksgartnu in parku Schonbrunn , v Budimpe?ti, Munchnu, londonskem Regent's Parku , pari?kem vrtu Bagatelle ali pa v Krakovu ; drugje po svetu sta med velikimi rozariji npr. botani?ni vrt Univerze Britanske Kolumbije v Vancouvru ali pa Huntington Library v Kaliforniji (ZDA).

V Sloveniji je najve?ji rozarij v Arboretumu Vol?ji potok , med drugimi rozariji pa izstopata ?e tisti v Botani?nem vrtu Univerze v Mariboru v Pivoli in pa ro?ni vrt burbonk v fran?i?kanskem samostanu Kostanjevica pri Novi Gorici .

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Sorodni ?lanki [ uredi | uredi kodo ]

• Ro?no olje
• Navadni ?ipek

Viri [ uredi | uredi kodo ]

• Mastnak Matja? (2021). Vrtniceː gojenje in sorte . Kme?ki glas. COBISS   57808899 . ISBN   978-961-203-514-3 .
• Mastnak Matja? (2008). Vrtnice . Kme?ki glas. COBISS   238987008 . ISBN   978-961-203-339-2 .
• Praprotnik Nada (2002). Rastline, Zbirka Tematski leksikoni . U?ila International. COBISS   117090048 . ISBN   961-233-426-9 .

Galerija [ uredi | uredi kodo ]

• 
  Hibridna ?ajevka 'Fragrant Cloud' (sin. 'Duftwolke', 'Nuage Parfume')
• 
  Floribunda 'Schneewittchen' (sin. 'Iceberg', 'Fee des Neiges')
• 
  Hibridna ?ajevka 'Double Delight'
• 
  Vzpenjavka 'Pierre de Ronsard' (sin. 'Eden Rose 85', 'Eden')
• 
  Angle?ka vrtnica 'Jude the Obscure'
• 
  Polianta 'Cecile Brunner' (sin. 'Mignon', 'Mademoiselle Cecile Brunner', 'Sweetheart Rose')
• 
  Galska ro?a 'Rosa Mundi'
• 
  Dama??anka 'Madame Hardy'
• 
  Bengalka 'Old Blush' (sin. 'Old Blush China', 'Bishop Pompallier's Rose')
• 
  Burbonka 'Gruß an Teplitz'

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Vrtnica

• World Federation of Rose Societies
• Chisholm, Hugh, ur. (1911). ≫Rose≪  . Enciklopedija Britannica (v angle??ini) (11. izd.). Cambridge University Press.