Vzhodnorimska vojska je poleg vzhodnorimske mornarice slu?ila kot primarno voja?ko telo vzhodnorimskih voja?kih sil . Kot neposreden naslednik rimskega legionarskega voja?kega ustroja, je vojska tudi v obdobju Bizanca po propadu zahodne polovice rimske dr?ave , ohranjala podoben nivo discipline, strate?ke miselnosti in organizacije. Ve?ino srednjega veka je predstavljala najmo?nej?o voja?ko telo v zahodni Evraziji.

Vzhodnorimska vojska je do?ivljala tako zmage kot poraze. V 7. stoletju je po ukinitvi legijskega sistema v ospredje pri?lo vlaganje v elitno udarno konjenico ( Katafraktarii in Klibanarii ), ki so ostali glavni element vzhodnorimske vojske vse do za?etka zatona imperija po letu 1204. V poznem obdobju cesarstva (1204-1453), je glavnino vojske predstavljala naborni?ka pehota , vedno ve? vojske pa so sestavljali pla?anci iz Italije.

Zgodovina [ uredi | uredi kodo ]

Zgodnje obdobje - 4. do 7. st. [ uredi | uredi kodo ]

V obdobju od 4. do 7. stoletja je bil ustroj vzhodnorimske (bizantinske) vojske podoben kot v anti?nem Rimu , ?e vedno je veljal legijski sistem. Legije so bile razdeljene na komitate, enote hitrega reagiranja v primeru napada preseljujo?ih ljudstev; naborni?ka pehota ( Limitanei ) pa je bila nastanjena v obmejnih trdnjavah, ki so sprejele do tiso? vojakov. Ti so v primeru napada morali sporo?iti komitu province ( Comes ), ki je nad zavojevalce poslal legijo komitatov - ta je ?tela tudi do ve? deset tiso? vojakov.

Zadnja legija, ki je obratovala v sistemu legije na obmo?ju vzhodnega rimskega imperija je Makedonska Legija ( LEGIO V MACEDONICA )

Srednje obdobje - 7. do 11. st. [ uredi | uredi kodo ]

Po 7. stoletju so v vojski opustili legijski sistem in uvedli tako imenovan tematski sistem, ki je imperij razdelil na voja?ke administrativne divizije ( Themai ). Glavni voja?ki poveljnik teme je bil tematski strateg ali general ( Strategos ), ki je bil odgovoren za nabor vojakov in njihovo opremo ter poveljevanje v za??iti svoje teme. Vsaka tema je imela svojega stratega (generala), ti pa so bili neposredno podrejeni voja?kemu magistru in cesarju v Konstantinoplu.

V Konstantinoplu je bila nastanjena stalna cesarska vojska ( Tagma ), ki je bila bolje opremljena in izurjena od tematskih vojsk. Za razliko od tematskih vojsk, ki so bile sestavljene iz ljudstva in namenjene obrambi imperija, je bila tagma udarna vojska, ki je bila strogo poklicna in namenjena vojskovanju proti ve?jim gro?njam.

Te?ke legionarje so v tem obdobju zamenjali okretnej?i ve?namenski vojaki, ki so bili prilagojeni vojskovanju z Arabci, ki so za razliko od Perzijcev - glavnega nasprotnika Bizanca v zgodnjem obdobju, pri vojskovanju posegali po la?ji bojni opremi in hitrej?ih taktikah.

?e vedno so vlogo najpomembnej?e elitne enote igrali Katafraktarii , ki so bili elitni konjeniki v oklepu, podobno kot vitezi zahodne Evrope. Katafraktarii so bili manj primerni za vojskovanje proti Arabcem zaradi svoje slab?e okretnosti, a so bili zelo u?inkoviti v boju s Franki in Mad?ari, saj so znani primeri, ko je nekaj deset katafraktov porazilo ve? sto frankovskih in mad?arskih konjenikov.

V srednjem obdobju je postala zelo priljubljena uporaba t. i. "gr?kega ognja", ognjenega oro?ja, ki je bilo s pridom uporabljeno v pomorskih bitkah proti Arabcem v 8., 9. in 10. stoletju. Gr?ki ogenj je bila heterogena zmes razli?nih vnetljivih kemikalij, ki je gorela tudi na vodi. Domnevno je ?lo za zmes nafte in drugih snovi. Oro?je je bilo v obliki kovinskega topa, ki je bruhal ogenj. Obstajale so tudi ro?ne razli?ice tega oro?ja, ki je bilo uporabljano poleg pomorskih bitk tudi v obleganju sovra?nih mest. Primer je osvoboditev Sirije in mesta Antiohije izpod vladavine Arabcev v 10. stoletju.

Vasilijev zlati vek (Makedonska renesansa) - 11. st. [ uredi | uredi kodo ]

Tematski voja?ki sistem je dosegel svoj vi?ek v za?etku 11. stoletja, ko se je pokazala vsa u?inkovitost tak?nega pragmati?nega in discipliniranega sistema vojskovanja. Od 7. stoletja naprej so ve?ji del severnega balkanskega polotoka zasedli Slovani, ki so pobijali in zasu?njevali gr?ko-rimske kristjane, saj so bili pogani in divje nomadsko ljudstvo. Poleg Perzijcev in Arabcev na vzhodu, so najve?jo gro?njo za obstoj Vzhodnega rimskega imperija na zahodu predstavljali Obri , Avari in Slovani , ki so ve?krat oblegali Solun , Konstantinopel in druga ve?ja gr?ko-rimska mesta.

Po voja?ki zmagi nad perzijsko in arabsko gro?njo so se Bizantinci osredoto?ili na boje z Bolgarskim imperijem, novim imperijem Slovanov, ki je nastal na severnem delu balkanskega polotoka, obmo?ju dana?nje Bolgarije in Romunije. Slovani (Bolgari) so pred tem od Bizanca sprejeli pravoslavno kr??anstvo in svojo dr?avo iz plemenske skupnosti spremenili v imperij podoben rimskemu, kjer so gradili napredne javne zgradbe, cerkve in kopali??a. Glavni cilj bolgarskega cesarja Samuila je bil osvojiti Konstantinopel in zavladati rimskemu imperiju.

Cesar Vasilij II iz makedonske dinastije je na bolgarsko gro?njo odgovoril s pohodom nad bolgarski imperij, in dr?avo v celoti aneksiral. Samuila je premagal v nekaj odlo?ilnih bitkah in oslepil vojne ujetnike ter jih poslal domov. Kljub okrutnemu dejanju nad premagano vojsko, pa Vasilijevi vojaki niso pobijali bolgarskih civilistov ali ropali njihovih mest, saj je bilo to v nasprotju z rimskim voja?kim pravom in na?eli kr??anske vere ter strogo kaznovano. Slovanom, ki so v 7. stoletju nasilno zasedli balkanski polotok, so Bizantinci po zmagi nad njimi v 11. stoletju dovolili da ostanejo na svoji novi zemlji, ter jim pod pokroviteljstvom svojega imperija pomagali ustvariti svoje dr?ave - Srbijo in Bolgarijo.

Komnensko obdobje - 12. st. [ uredi | uredi kodo ]

Po smrti Vasilija je Vzhodni rimski imperij prvi? za?el stagnirati. Tematski sistem je zaradi interesov manj?ih fevdalnih posestnikov propadel, kar je privedlo do sprememb v voja?ki strukturi. ?eprav je imperij ?e vedno veljal za najnaprednej?o evropsko dr?avo, je voja?ki sistem nazadoval in postal podoben fevdalnemu - posledi?no je ?tevilo vojakov upadlo, redno naborni?ko vojsko za obrambo dr?ave in udarno cesarsko vojsko za obra?unavanje z ve?jimi zunanjimi gro?njami je zamenjala razdrobljena in neenotna vojska podrejena razli?nim finan?nim mogotcem, trgovcem, ?lanom cesarjeve dru?ine in posameznim senatorjem.

Vojska je prvi? v zgodovini rimskega imperija neposredno slu?ila posameznikom in ne dr?avi, posledica ?esa je bila takoj?nja oslabitev dr?ave, ki ni nazadovala zgolj v voja?kem in ozemeljskem smislu, a je propadlo tudi visoko ?olstvo in zdravstvo, ki so ga do takrat v Evropi poznali samo na obmo?ju Vzhodnega rimskega imperija.

Kljub spremembi iz sodobne naborni?ke vojske na polfevdalni in ohlapno organiziran voja?ki sistem, je Komnensko obdobje za dr?avo prineslo tudi uspehe. V tem obdobju je vojska Vzhodnega rimskega imperija delovala kot zaveznik Angle?kih in Francoskih odprav v kri?arskih vojnah . Ve?ino bojev proti muslimanov v tem obdobju je opravila prav vzhodnorimska vojska, ki je oskrbovala in usmerjala zahodnoevropske kri?arje v boju proti Seld?ukom v Anatoliji in islamskimi kraljestvi v Levantu.

Pozno obdobje - 13. st. do 1453 [ uredi | uredi kodo ]

Najve?ji poraz v svoji zgodovini je Vzhodno rimsko cesarstvo zajel leta 1204, ko so zahodnoevropski kri?arji, prej zavezniki, v ?etrtem kri?arskem pohodu izropali Konstantinopel. Do tedaj najnaprednej?a in voja?ko najmo?nej?a evropska dr?ava je tako postala propadajo?a in neenotna tvorba. Boj na eni strani z zahodnoevropskimi kri?arji, ki so zasedli rimske province v ju?ni Gr?iji, ter v letih 1204 do 1261 tudi prestolnico Konstantinopel, in na drugi strani s Turki, ki so kot nomadsko ljudstvo vdrli na azijski del imperija, je povzro?il, da se je obseg dr?ave hitro manj?al.

V 15. stoletju so edina svobodna mesta rimskega imperija ostala Solun, Konstantinopel, Mistra na Peloponezu in Trapezunt na obali ?rnega morja. Odpor proti Osmanom in zahodnoevropskim kri?arjem, ki so si ?eleli podrediti in predruga?iti propadajo?e cesarstvo, je bil legendaren in je dolgo ostal v spominu vseh pravoslavnih narodov. Zadnji boj Vzhodnega rimskega imperija se je odvijal leta 1453. Podobno kot boj kralja Leonida v anti?ni ?parti, je tudi ta boj bil v naprej obsojen na poraz, saj je napol propadlo in opustelo mesto pred 300.000 Osmani branilo zgolj 5.000 Grkov in 2.000 italijanskih pla?ancev. Prej milijonski Konstantinopel in ve? sto tiso? vojakov mo?ne cesarske vojske so zamenjali razpr?ene enote lokalnega odpora in opustela ter poru?ena mesta. Vzhodno rimsko cesarstvo je bilo zgodba o uspehu, saj je to najdlje obstoje?a dr?avna tvorba vseh ?asov na obmo?ju Evrope, in za ve?ino svojega obstoja tudi najpomembnej?a evropska sila; propadlo je zaradi prevelikega navala sovra?nikov, ki so ?eleli svoj dele? bogastva dr?ave.

V poznem obdobju se v Vzhodnem rimskem imperiju prvi? pojavi oro?je s smodnikom, ki ga uporabljajo tudi Osmani. Obi?ajno postane vojskovanje s topovi, vedno ve?ja pa vloga tujih pla?ancev v vojskovanju.

Pomembnej?e bitke [ uredi | uredi kodo ]

Zgodnje obdobje [ uredi | uredi kodo ]

• Bitka za Kalinkium (531)
• Bitka za Trikamaron (533)
• Bitka za Taginae (552)
• Bitka za Ninive (627)
• Bitka za Mutah (629)
• Bitka za Firaz (634)
• Bitka za Ajnadajn (634)
• Bitka za Fal (635)
• Bitka za Jarmuk (636)
• Bitka za ?elezni most (637)
• Bitka pri Ongali (680)
• Bitka za Kartagino (698)
• Obramba Konstantinopla (718)

Srednje obdobje [ uredi | uredi kodo ]

• Bitka za Plisko (811)
• Bitka za Bulgarofigon (896)
• Bitka za Ahelus (917)
• Bitka za Klajdion (1014)
• Bitka za Malazkert (1071)
• Bitka za Dra? (1081)
• Bitka za Levoduon (1091)
• Bitka za Berojo (1122)
• Bitka za Sirmion (1167)
• Bitka za Miriokefalon (1176)

Pozno obdobje [ uredi | uredi kodo ]

• Bitka za Antioh pri reki Meander (1211)

• Bitka za Pelagonijo (1259)
• Padec Carigrada (1453)

Vzhodnorimska voja?ka filozofija in voja?ko pravo [ uredi | uredi kodo ]

Vzhodni rimski imperij je bil v o?eh svojih dr?avljanov "Kristusova dr?ava na zemlji", "Imperij boga" in pravoslavna kr??anska dr?ava, ki pa je bila hkrati tudi napredna za svoj ?as, saj je bila cerkvena oblast lo?ena od posvetne, patriarh pa je bil podrejen civilnemu cesarju.

Za razliko od d?ihada pri muslimanih, ali kri?arskih pohodih zahodne Evrope, v rimskem imperiju niso odobravali koncepta svete vojne. Razlika v veroizpovedi za prebivalce imperija ni pomenila opravi?ila za napad na tujo dr?avo s ciljem ropanja ali pokoritve njenega ozemlja. Vojna je bila v dr?avi pojmovana kot rezultat slabega vodenja, ki se mu je potrebno izogniti.

Veljalo je prepri?anje, da je vse spore potrebno re?evati diplomatsko, v vojno pa je dovoljeno in obvezujo?e iti samo v namen obrambe svoje dr?ave ali kaznovanja krivice, nikakor pa ne zaradi verskih ali ekonomskih razlogov.

Poleg civilnega so v dr?avi poznali tudi voja?ko pravo, ki je temeljilo na voja?kem pravu stare Gr?ije in Rima . To je prepovedovalo vsakr?no pobijanje civilnega prebivalstva ali nedostojno ravnanje s premaganimi ljudstvi. Vzhodnorimski vojaki so v starem svetu ko je veljalo pravo mo?nej?ega veljali za dostojne in profesionalne, saj so bili presenetljivo blagi do premaganih sovra?nikov v primerjavi z drugimi ljudstvi tistega ?asa.

Struktura vojske (l. 1025) [ uredi | uredi kodo ]

Razdel	?t. Osebja	?t. Podrejenih enot	Dignitat (poveljnik razdela)
Stratos (vojska)	110.000	10 do 20 them	Kaisaras/Basileios (Cesar)
Thema (divizija)	9.600	4 tourme	Strategos (General)
Tourma (truma)	2.400	6 droung	Tourmarhes
Droungos (otred)	400	2 bandi	Droungarios
Bandon (tolpa)	200	2 kentarhiji	Komes
Kentarhija (stotnja, centurija)	100	10 kontobernij	Hekatontarhes/Kentarhes
Kontubernija (desetnija)	10		Dekarhos

Oprema [ uredi | uredi kodo ]

Ognjestrelno oro?je [ uredi | uredi kodo ]

V vzhodnorimskem imperiju so v 4. st. razvili prvo svetovno ognjeno oro?je - metalec ognja, t. i. gr?ki ogenj. Poznali so tudi ro?ne granate, od 14. stoletja dalje pa smodnik.

Ro?ne granate [ uredi | uredi kodo ]

Gr?ki ogenj (metalec ognja) [ uredi | uredi kodo ]

Hladno oro?je in oklep [ uredi | uredi kodo ]

Arsenal hladnega oro?ja v Vzhodnem rimskem imperiju je bil zelo bogat. Poznali so razli?ne vrste me?ev; ve? metrov dolga kopja podobna anti?ni sarisi, tudi kraj?a kopja in kopja za metanje (pillum). Poleg klasi?nega pilluma (legionarskega kopja za met), so uvedli tudi manj?e kovinske obte?ene sulice za metanje.

Me?i [ uredi | uredi kodo ]

Osnovni in najpogosteje uporabljen me? v vzhodnorimski vojski je skozi vso zgodovino ostal klasi?nemu gladiju podoben me? spation, ki je bil srednje dol?ine in ravne oblike. Naprednej?i je bil podolgovat dvorezni me? paramerion, ki je bil pogosto zavit kot islamski scimitarji, ki so se razvili iz te oblike me?a; vendar je bil za razliko od njih dvorezen kljub zaviti obliki. Navadno je imel ob konici raz?irjeni del. Paramerion je bil redek, uporabljali so ga samo poklicni vojaki, pogosto pa je upodobljen tudi na ikonah voja?kih svetnikov ali upodobitvah cesarjev.

Oklep [ uredi | uredi kodo ]

Najbolj priljubljena vrsta oklepa v vzhodnem rimskem imperiju je bil lamelarni oklep; segmentiran oklep iz kovinskih plo??, ki je izhajal iz klasi?ne lorice segmentate. Najvi?ji voja?ki ?astniki ( dignitati ), in cesar so vse do 11. stoletja nosili klasi?ni mi?i?ast oklep podobno kot anti?ni rimski in gr?ki vojskovodje. V vzhodnorimskem imperiju so tak starinski oklep imenovali "Ahilova oprava", in je imel legendaren pomen. V "Ahilovi opravi" so upodabljali tudi voja?ke svetnike na ikonah.

Navadni vojaki so nosili lahki usnjeni ali lamelarni oklep. Katafraktarii in druga te?ka konjenica so nosili, naprednej?i klivanion, razli?ico lamelarnega oklepa podobnega lorici segmentati; ki so ga po propadu vzhodnorimskega imperija prevzeli tudi Osmani.

Te?kega vite?kega oklepa, kot so ga poznali v zahodni Evropi, in je bil v rimskem imperiju znan kot "frankovski", pa niso uporabljali, razen v zelo redkih primerih, saj je bil za Rimljane "preokoren", in so v njem "izgledali kot neokretne gmote ?eleza" kot opisuje zgodovinar iz poznega obdobja dr?ave.