Vodna fontana
je
zgradba
prete?no okrasne oblike, ?igar namen je urejevati curke vode, ki prihajajo na dan iz naravnih ali umetnih
izvirov
(
vodovodov
). Medtem ko je v vodnjakih voda zajeta v ve?je ali manj?e
bazene
in se obnavlja z nevidnimi
pritoki
in
odtoki
pod vodno gladino, na fontanah voda priteka iz okrasnih odprtin (na primer
levje
?relo ali ?iroko odprta usta
povodnega mo?a
) in ve?krat tudi odteka v umetni?ko obdelane odprtine (
vr?e
,
?koljke
in podobno). Zelo pogost je odtok v obliki
vodometa
.
Vodnjak Trevi
v
Rimu
.
Beseda
fontana
izhaja iz
latin??ine
(
fons ?ntis
= izvir) in se danes uporablja v ve?ini romanskih
jezikov
. ?e v
7. stoletju
pred na?im ?tetjem se je v
rimskih provincah
tako imenoval zaklju?ni del javnega vodovoda, torej to?ka, kjer je voda prihajala na plano. Obi?ajno je to bilo
kamnito
levje ?relo, ki je obrobljalo konec
?elezne
cevi
v
zidu
.
Pozneje so se vodnjaki po?asi spreminjali iz koristne napeljave v
umetnino
. Nastajale so ve?je ali manj?e stavbe, v katerih je voda prihajala na dan iz raznih cevi in pri straneh odtekala v posebne odtoke in rezervoarje. Stavbe same so postajale prava poslopja s prizidanimi prostori za razli?ne namene. S ?asom so se razvile tudi vodne
igre
, ki so se uprizarjale na prostem ali celo v posebnih poslopjih (nimfejih), ki so obsegali ve? vodnjakov.
V zgodnjem
srednjem veku
se je v ve?ini
Evrope
uporaba vodnjakov skr?ila na golo uporabo vode. Stare stavbe, od rimskih kopali?? do nimfejev, so bile poru?ene in pozabljene. V Italiji so se ?ele v
13. stoletju
za?eli ponovno pojavljati vodnjaki, ne ve? kot primitivni okraski vodovodnih cevi, ampak kot pravi
spomeniki
sredi ve?jih
trgov
in v vrtovih pala?. Vse do
19. stoletja
, ko je gradnja vodnjakov dosegla enega od vi?kov, so
arhitekti
in
kiparji
kar tekmovali v tej zvrsti umetnosti (v baroku pri nas Robbov vodnjak, Da Pontejev vodnjak v Kopru).
Zanimanje za monumentalne fontane nara??a ob urejanju novih trgov mest od Evrope do Azije. Posebnost so razli?ne vodne orgle, npr. v Singapurju, pri nas so vodne igre uredili v Celju. Raznoliki vodometi so v javnih in zasebnih parkih.
Iz obdobja pred na?im ?tetjem poznamo, prete?no iz nekaterih zapisov, anti?ne fontane Kaliroe v
Atenah
, Pirene in Glauce v
Korintu
ter Jalizija na
otoku
Rodos
. V starem Rimu je slovela fontana posve?ena Kamenam (
muzam
). V
Pompejih
so odkopali ve?je ?tevilo fontan na kri?i??ih
cest, na trgih
in tudi v zasebnih hi?ah.
Iz 13. stoletja je mogo?e omeniti razne fontane v Srednji Italiji (
Viterbo
,
Aquila
,
Siena
in drugod). Ohranjene so nekatere v sedanji
Nem?iji
, v
gotskem slogu
. Tudi arabska ustvarjalnost je zapustila nekaj lepih fontan, na primer v
Alhambri
.
Iz
renesanse
in
baroka
so pomembne italijanske, med njimi ?tevilne
rimske
fontane (
vodnjak Trevi
, Piazza Navona, Vatikan; vodnjaki v Villi d' Este). Vrhunec baro?ne vrtne umetnosti so fontane v parku
Versajske pala?e
pri
Parizu
.