Sulejman I.
Sulejman Veli?astni
Rojstvo	6. november 1494 Trabzon [d]
Smrt	6. september 1566 ( {{padleft:1566|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:6|2|0}} ) [1] (71 let) Szigetvar [2]
Dr?avljanstvo	Osmanski imperij
Poklic	pesnik , vladar , zakonodajalec , vojskovodja , politik
Podpis

Sulejman I. ( osmanskotur?ko ?????? , latinizirano:  Sulaym?n , najpogosteje Kanuni Sultan Suleyman), deseti sultan Osmanskega cesarstva , * 6. november 1494 , † 5. / 6. september 1566 .

Vladal je od leta 1520 do smrti leta 1566. V Evropi je najbolj znan kot Sulejman Veli?astni , ^[3] na Vzhodu pa kot Zakonodajalec ( tur?ko Kanuni , arabsko ?????????, al Q?n?n? ), ker je reformiral osmanski pravni, upravni in ?olski sistem.

Bil je najuglednej?i vladar 16. stoletja . Med njegovim vladanjem je Osmansko cesarstvo doseglo svoj voja?ki, politi?ni in gospodarski vi?ek. Osvojil je Beograd , Rodos in ve?ino Ogrske , pred Dunajem pa so se leta 1529 njegova osvajanja v Evropi ustavila. Cesarstvu je priklju?il ve?ino Bli?njega Vzhoda in velik del severne Afrike vse do zahodne Al?irije . Osmanska vojna mornarica je popolnoma obvladovala vzhodno Sredozemlje , Rde?e morje in Perzijski zaliv . ^[4]

V Osmanskem cesarstvu je uvedel ob?irne dru?bene spremembe in reformiral ?olstvo , dav?ni sistem ter zemlji?ko in kazensko pravo . Njegov zakonik ( Kanun ) je ostal v veljavi ?e nekaj stoletij po njegovi smrti. Izkazal se je tudi kot pesnik, zlatar in velik pokrovitelj kulture . ^[5]

Poro?en je bil s Hurrem Sultan (Rokselana), dekletom iz harema , kar je bilo v popolnem nasprotju z osmansko tradicijo. Z njo je imel pet otrok, med katerimi je bil tudi njegov naslednik sultan Selim II. Med Sulejmanovim vladanjem se je ozemlje Osmanskega cesarstva skoraj podvojilo in je ob njegovi smrti merilo pribli?no 8.000.000 km² .

Mladost [ uredi | uredi kodo ]

Sulejman je bil rojen 6. novembra 1494 v Trabzonu na obali ?rnega morja . ^[6] Ko je imel sedem let, so ga poslali v Istanbul , kjer se je v pala?i Topkapi u?il znanost , zgodovino , knji?evnost , teologijo in voja?ko taktiko . V ?oli se je spoprijeteljil s svojim gr?kim su?njem Ibrahimom, ki je kasneje postal njegov najbolj zanesljiv svetovalec in veliki vezir . Ko je imel sedemnajst let, je postal guverner Kaffe na polotoku Krimu, kasneje pa je bil guverner Manise v zahodni Anatoliji in Odrina (Edirne) v Trakiji . ^[7]

Po smrti o?eta Selima I. (1465?1520) je od?el v Istanbul in kot deseti sultan zasedel osmanski prestol. Nekaj tednov po prevzemu oblasti ga je opisal bene?ki odposlanec Bartolomeo Contarini: "Star je petindvajset let, visok, vendar ?ilav in ne?ne polti. Njegov vrat je nekoliko predolg, obraz ozek, nos orlovski. Ima br?ice in majhno brado in izgleda zelo prijetno. Pravijo, da je moder vodja, ljubitelj znanja in od njega vsi pri?akujejo samo najbolj?e". ^[8] Nekateri zgodovinarji trdijo, da je zelo ob?udoval Aleksandra Velikega . ^{[9] [10]} Bil je zaslepljen z idejo o cesarstvu, ki bo vez med Vzhodom in Zahodom in verjetno je ravno zato vodil ?tevilne vojne na vzhodu in zahodu cesarstva.

Vojni pohodi [ uredi | uredi kodo ]

Osvajanja v Evropi [ uredi | uredi kodo ]

Sulejman je kmalu po prihodu na oblast za?el niz voja?kih osvajanj. Najprej je leta 1521 zatrl upor osmanskega guvernerja Damaska in si zagotovil mir na vzhodu, potem pa se je za?el pripravljati na osvojitev Beograda , kar njegovemu staremu o?etu Mehmedu II. ni uspelo. Beograd je bil klju? do osvojitve Ogrske, ki je po porazu Bolgarov , Srbov in Bizantincev ostala edina omembe vredna sila na poti v Evropo. Sulejmanova vojska je leta 1521 obkolila Beograd in ga za?ela obstreljevati s te?kim topni?tvom. Posadka Beograda, ki je ?tela komaj 700 mo?, se je brez pomo?i Ogrske po treh tednih obleganja vdala. ^[7]

Novica o padcu ene najmo?nej?ih kr??anskih trdnjav je ?irila strah pred Osmani po celi Evropi. Ambasador Svetega Rimskega cesarstva v Istanbulu je takrat zapisal: "Padec Beograda je bil za?etek dramati?nih dogodkov, ki so uni?ili Ogrsko, povzro?ili smrt kralja Ludvika II., osvojitev Budima, okupacijo Transilvanije in vzbudili strah sosednjih narodov, da bodo do?iveli enako usodo". ^[11]

Po padcu Beograda je bila pot do Ogrske in [Srednje Evrope odprta, toda Sulejman je obrnil proti Rodosu , otoku v vzhodnem Sredozemlju , ki je zaradi bli?ine Male Azije in Levanta stalno ogro?al osmanske interese. Poleti 1522 je izkoristil prednost vojne mornarice, ki jo je nasledil od svojega o?eta, in napadel Rodos. V Sulejmanovi vojski je bilo 400 ladij, Sulejman pa je na maloazijsko obalo nasproti otoka osebno pripeljal ?e kak?nih 100.000 pe?cev. Obleganje otoka je trajalo pet mesecev, potem pa so se rodo?ki vitezi , kasnej?i malte?ki vitezi, vdali in se s sultanovim dovoljenjem umaknili v ju?no Italijo , od tam pa leta 1530 na Malto . ^[8]

Odnosi med Osmanskim cesarstvom in Ogrsko so se medtem poslab?ali, zato se je Sulejman z vojsko odpravil v vzhodno Evropo in 29. avgusta 1526 v bitki pri Moha?u porazil ogrskega kralja Ludvika II. Ogrski odpor se je zru?il in Osmansko cesarstvo je postalo prevladujo?a sila v jugovzhodni Evropi. ^[8]

Cesar Svetega Rimskega cesarstva Karel V. Habsbur?ki in njegov brat, avstrijski nadvojvoda Ferdinand I., sta kmalu ponovno zasedla Budim in Ogrsko, zato je Sulejman leta 1529 krenil na nov vojni pohod. Osvojil je Budim in za?el jeseni oblegati Dunaj , potem pa je avstrijska vojska dobila okrepitve ^[12] in obleganje je spodletelo. Spodletel je tudi naslednji poskus osvojitve Dunaja leta 1532. Zaradi slabega vremena, ki je onemogo?ilo prevoz te?kih oblegovalnih strojev, in dolgih oskrbovalnih poti se je vojska umaknila ?e preden je pri?la do mesta. ^[13]

Po bitki pri Moha?u in smrti kralja Ludvika II. je pri?lo na Ogrskem do nasledstvenih sporov, ki so trajali do leta 1540. Del ogrskega plemstva je za novega kralja izbral avstrijskega nadvojvodo Ferdinanda Habsbur?kega, drugi del pa transilvanskega vojvodo Ivana Zapoljo , ki ga je priznal in podpiral tudi Sulejman. Po Zapoljevi smrti (1540) so Habsbur?ani leta 1541 zaostrili odnose s Sulejmanom in posku?ali zasesti Budim, vendar jim poskus ni uspel. Sledili so Sulejmanovi povra?ilni ukrepi, v katerih so Habsbur?ani izgubili ve?je ?tevilo utrdb ^[7] in bili prisiljeni podpisati poni?ujo? petletni mirovni sporazum. Ferdinand je sicer dobil protektorat nad Ogrsko, vendar je moral zato Sulejmanu pla?evati davek. ?e bolj poni?ujo? je bil simboli?ni pomen pogodbe: Karel V. v pogodbi ni nastopal kot cesar, pa? pa kot ?panski kralj, kar je pomenilo, da vlogo cesarja igra Sulejman. ^[7]

S podpisom mirovnega sporazuma je Sulejman obrzdal evropske nasprotnike in si zagotovil mo?no politi?no vlogo v Evropi.

Osvajanja v Aziji [ uredi | uredi kodo ]

Po umiritvi meja v Evropi se je Sulejman obrnil proti ?iitski dinastiji Safavidov v Perziji , ki so stalno ogro?ali Osmansko cesarstvo z vzhoda. Neposreden povod za vojno sta bila dva dogodka: ?ah Tahmasp I. (1524?1576) je ubil bagdadskega guvernerja, ki je bil lojalen Osmanskemu cesarstvu in ga zamenjal s svojim ?lovekom, guverner Bitlisa pa je Sulejmana izdal in prestopil na stran Safavidov. Leta 1533 je zato Sulejman poslal na vzhod vojsko pod poveljstvom velikega vezirja Ibrahim Pa?e, ki je zasedla Bitlis in brez odpora okupirala Tabriz. Leta 1534 se je Ibrahimovi vojski pridru?il ?e Sulejman in prodrl globoko na perzijsko ozemlje. Perzijci niso tvegali neposrednega spopada in so se raje umaknili.

Naslednje leto je Sulejman napadel Bagdad . Poveljnik mesta mu je mesto brez odpora predal in priznal Sulejmana za voditelja islamskega sveta - kalifa in zakonitega naslednika abasidskih kalifov.

Med letoma 1548 in 1549 se je Sulejman odpravil na nov vojni pohod proti ?ahu Tahmaspu, v katerem ga je nameraval dokon?no poraziti. ?ah se tudi tokrat ni hotel zaplesti v odlo?ilni spopad in se je raje umaknil. Sulejmanovo vojsko je nato v Azerbajd?anu ujela ostra kavka?ka zima in jo prisilila k umiku.

Leta 1553 se je Sulejman odpravil na tretji vojni pohod proti Perzijcem. Osvojil je Erzurum, prekora?il Gornji Evfrat in opusto?il dele Perzije. ?ahova vojska je ponovno uporabila strategijo stalnega umikanja in vojni pohod se je zna?el na mrtvi to?ki. Leta 1554 sta vladarja podpisala mirovno pogodbo in Sulejmanovi pohodi proti vzhodu so se kon?ali. Sulejman je ?ahu vrnil Tabriz, obdr?al pa je Bagdad, spodnjo Mezopotamijo , delti Evfrata in Tigrisa in del Perzijskega zaliva .

Osvajanja v Sredozemlju in severni Afriki [ uredi | uredi kodo ]

Medtem, ko je Sulejman utrjeval meje na kopnem, je admiral Svetega Rimskega cesarstva Andrea Doria v imenu cesarja Karla V. zasedel trdnjavi Koroni in Patras na Peloponezu . Sulejman je imel prodiranje ?pancev proti vzhodu za ogro?anje njegovih interesov v vzhodnem Sredozemlju, zato je za velikega admirala flote ( Kaptan-ı Derya ) izbral Hajredin Pa?o, ki je v Evropi bolj znan kot Barbarossa. Admiralova naloga je bila zgraditi osmansko vojno floto, da bi bila vsaj enaka vsem sredozemskim flotam skupaj.

Karel V. je leta 1535 izvojeval pomembno pomorsko zmago proti Osmanom pri Tunisu , ki je Sulejmana prisilila, da je sprejel predlog francoskega kralja Franca I. za sklenitev zavezni?tva proti Karlu V. 28. septembra 1538 je pri?lo do bitke pri Prevezi, v kateri je Barbarossa prepri?ljivo porazil ?pansko floto in Osmansko cesarstvo je bilo naslednjih 33 let, do bitke pri Lepantu, nesporen vladar vzhodnega Sredozemlja.

V tem ?asu je Osmansko cesarstvo priklju?ilo velika ozemlja v severni Afriki . Berberske dr?ave Tripolitanija, ki je del dana?nje Libije , Tunizija in Al?irija so postale samostojne province. Poskus Karla V. leta 1541, da bi Osmane izrinil iz severne Afrike, ni uspel. V severni Afriki se je razvilo berbersko piratstvo, ki je postalo sestavni del pomorske vojne proti ?paniji. Osmanska vojna mornarica je do leta 1544, ko so jo porazili Portugalci , obvladovala tudi Rde?e morje in Perzijski zaliv .

Leta 1542 je kralj Franc I. obnovil francosko-osmansko zavezni?tvo proti skupnemu sovra?niku ? Habsbur?anom . Sulejman je kot pomo? Francozom poslal v zahodno Sredozemlje sto galej pod Barbarossovim poveljstvom. Barbarossa je leta 1543 na poti v Toulon , ki je postal sede? osmanske admiralitete, mimogrede oplenil okolico Neaplja in Sicilijo in zavzel Nico . Leta 1544 sta Franc I. in Karel V. sklenila mirovni sporazum, ki je za nekaj ?asa prekinil francosko zavezni?tvo z Osmanskim cesarstvom.

Leta 1530 so vitezi hospitalci , bolj znani kot malte?ki vitezi, dobili od Karla V. v zakup Malte?ke otoke in del libijske obale. Njihove akcije proti Osmanom so kmalu spro?ile njihovo jezo in Sulejman je nadnje poslal veliko vojsko. Leta 1565 se je za?elo veliko obleganje Malte, ki je trajalo od 18. maja do 8. septembra. Sprva je kazalo, da se bo ponovila zgodovina Rodosa iz leta 1522, saj so Turki uni?ili ve?ino otoka in ubili ve? kot polovico vitezov, potem pa je na Malto pri?la pomo? iz ?panije in Turki so se umaknili.

Upravne reforme [ uredi | uredi kodo ]

Sulejman je na Zahodu znan predvsem kot osvajalec z vzdevkom ″Veli?astni″, v svoji domovini pa je znan kot Kanuni ? ″Zakonodajalec″. V Osmanskem cesarstvu je v 15. stoletju prevladovalo ?eriatsko pravo, ki temelji na koranu in ga sultan ni mogel niti smel spremeniti. Sulejman je zato uvedel novo zakonodajo ? Kanun , ki je bila odvisna samo od njega in je pokrivala podro?je kazenskega in zemlji?kega prava in dav?ni sistem. Za pripravo novega zakonika je najprej zbral vse razsodbe, ki so jih izrekli njegovi predhodniki. Ko je izlo?il podvajanja in sam presodil o kontradiktornih odlo?itvah, je izdal enoten zakonik, ki seveda ni kr?il osnovnih pravil islama. Kon?na pre?i??ena izdaja zakonika je postala znana kot Kanun-i Osmani ali Osmanski zakonik in je bila v veljavi ve? kot tristo let.

Posebno pozornost je posvetil mizeriji raje ? najni?jega sloja prebivalstva, ki je obdelovala zemljo zemlji?ke gospode. Njegov Kanune raja ? Zakon o raji , je reformiral davke in takse, ki jih je pla?eval najni?ji sloj prebivalstva. Z novim zakonom je postal polo?aj raje bolj?i od polo?aja tla?ana v fevdalni Evropi, kar je povzro?ilo selitev kr??anskih tla?anov na osmanska ozemlja. Sulejman je za??itil tudi svoje judovske podlo?nike. Leta 1553 ali 1554 je na pobudo svojega judovskega zdravnika in dentista Mojzesa Hamona izdal ferman , s katerim je uradno o?igosal la?ne obto?be, da Judje med svojimi verskimi obredi uporabljajo ?love?ko kri. Poleg tega je uvedel tudi novo kazensko in policijsko zakonodajo, predpisal kazni za posamezne prestopke in zmanj?al ?tevilo kaznivih dejanj, ki so se kaznovala s smrtjo ali pohabljenjem. Uvedel je davke na razne dobrine in proizvode, promet z ?ivalmi, rudnike, dobi?ek od trgovine ter uvoz in izvoz. Uradnikom, ki so kr?ili zakonodajo, je zasegel zemljo in premo?enje.

Drugo zelo pomembno podro?je, ki ga je reformiral, je bilo ?olstvo . ?ole so bile priklju?ene k mo?ejam in so jih vzdr?evali razni verski skladi. Bile so brezpla?ne in dostopne ve?ini muslimanskih fantov, kar je bila velika prednost v primerjavi s kr??anskimi dr?avami tistega ?asa. ?olanje je potekalo na treh stopnjah. V osnovnih ?olah ? mektebah - so se otroci do ?tirinajstega leta nau?ili pisanja in ra?unanja in osnov islama . ?olanje so lahko nadaljevali na srednjih ?olah ? medresah , v katerih so u?ili slovnico , metafiziko , filozofijo , astronomijo in astrologijo . Vi?je medrese so omogo?ale ?tudij na univerzitetnem nivoju. Diplomanti teh ?ol so postali imami in u?itelji.

Kultura [ uredi | uredi kodo ]

Osmansko cesarstvo je med Sulejmanovim vladanjem vstopilo v zlato obdobje kulturnega razvoja. V pala?i Topkapi, v kateri je bil sede? dr?avne uprave in ?olstva, so imele sede? tudi ?tevilne zadruge umetnikov in obrtnikov, ki so jih kot celoto imenovali Ehl-i Hiref ? Skupnost nadarjenih . V skupnost so bili vklju?eni talenti iz vseh delov Osmanskega cesarstva, ki so se ukvarjali z vsem mogo?im, od kaligrafije do ?evljarstva. V skupnost so vstopili kot vajenci in se usposobili za mojstre, najbolj?i mojstri pa so postali u?itelji. Cene njihovih uslug po kon?anem ?olanju so bile predpisane in odvisne od poklica. Od svojega zaslu?ka so pla?evali zmerne davke v ?tirih obrokih letno. Na najstarej?em ohranjenem pla?ilnem seznamu iz leta 1526 je bilo ?tirideset zadrug z ve? kot 600 ?lani. V 17. stoletju se je njihovo ?tevilo povzpelo na ve? kot 2.000.

Sulejman sam je bil znan pesnik, ki je pisal v perzijskem in tur?kem jeziku pod psevdonimom Muhibbi (Ljubimec). Nekatere njegove pesnitve so postale pregovorne. Bil je tudi pokrovitelj gradnje monumentalnih arhitekturnih biserov po celem cesarstvu: mostov, mo?ej, pala? ter dobrodelnih in socialnih ustanov. Najlep?e zgradbe je zgradil Sulejmanov dvorni arhitekt Mimar Sinan , s katerim je osmanska arhitektura dosegla svoj vi?ek. Njegove najve?je mojstrovine so mo?eja Sulejmanije v Istanbulu, mo?eja Selimije v Odrinu, restavrirana mo?eja Kupola na skali in obzidje Starega mesta v Jeruzalemu , restavrirana Kaba v Meki in sredi??e Damaska .

Nam bli?ji mojstrovini sta Karad?ozbegova d?amija v Mostarju in most Mehmed pa?e Sokolovi?a v Vi?egradu ( Bosna in Hercegovina ). Stari most v Mostarju je zgradil njegov u?enec Hajrudin Sinan leta 1566. D?amija in oba mostova sta del svetovne kulturne dedi??ine .

Zasebno ?ivljenje [ uredi | uredi kodo ]

Na Sulejmanovo osebnost in njegovo zasebno ?ivljenje sta imeli izjemen vpliv predvsem dve osebi: njegova druga ?ena Hurrem Sultan in njegov su?enj in prijatelj iz otro?tva, kasnej?i veliki vezir Ibrahim Pa?a.

Hurrem Sultan [ uredi | uredi kodo ]

Sulejman je bil slepo zaljubljen v Hurrem Sultan, haremsko dekle rusinskega porekla, ki je bila med diplomati z zahoda bolj znana kot Rusinka in Rokselana. ^[14] Bila je h?erka ukrajinskega pravoslavnega popa, ^[15] ki so jo ugrabili in prodali za su?njo. Kupil jo je Sulejmanov prijatelj Ibrahim Pa?a in jo podaril Sulejmanu. Sulejman je zaradi nje prelomil dvestoletno osmansko tradicijo, zanemaril svojo zakonito prvo ?eno Gulbehar, s katero je imel enega otroka, in vzel Hurrem Sultan za zakonito ?eno. Dovolil ji je, da je ostala z njim na dvoru do njene smrti leta 1558, s ?imer je prelomil ?e eno osmansko tradicijo. Do tedaj je bilo namre? v navadi, da so sultanove potomce, ko so bili dovolj stari, skupaj z njihovimi materami - dvornimi konkubinami ? imenovali za guvernerje kak?ne oddaljene province, od koder se niso vrnili, razen ?e so postali prestolonasledniki.

Ibrahim Pa?a Pargali [ uredi | uredi kodo ]

Ibrahim Pa?a Pargali je bil ?e od otro?tva Sulejmanov prijatelj. Po poreklu je bil Grk iz Parge v Epirju, ki so ga kot otroka prodali v su?enjstvo in iz?olali v sistemu dev?irme . Najprej je postal cesarski sokolar, kmalu zatem pa prvi komornik. Po mnenju njegovih sodobnikov je bil zelo nadarjen, o?arljiv, aroganten in energi?en, dobro je poznal zgodovino in umetnost vojskovanja, govoril je ve? jezikov, igral violino in pisal poezijo. Leta 1523 je postal veliki vezir in vrhovni poveljnik armade. Sulejman ga je nato imenoval za beglerbega Rumelije , se pravi vseh evropskih provinc Osmanskega cesarstva. Kronist iz 17. stoletja je zapisal, da je Ibrahim prosil sultana, naj ga ne imenuje na ta polo?aj, ker se je bal za svoje ?ivljenje. Sulejman mu je na to odgovoril, da se mu med njegovim vladanjem nima kaj zgoditi.

In vendar ni bilo tako. Ibrahim je bil veliki vezir trinajst let in v tem ?asu sta mo?no zrasla njegova mo? in premo?enje, zato je imel na dvoru mnogo sovra?nikov. Med Sulejmanovim vojnim pohodom proti Safavidom v Perziji je precenil svojo mo? in si privo??il veliko napako: nadel si je naslov serasker sultan , ki je pomenil nekak?nega sultanovega namestnika, kar je imel Sulejman za veliko predrznost. Sulejmanovo nezaupanje se je ?e pove?alo po sporu med Ibrahimom in finan?nim ministrom Iskenderjem ?elebijem. Spor se je kon?al tako, da je Ibrahim prepri?al sultana, naj ?elebija obsodi na smrt. ?elebi je tik pred usmrtitvijo Ibrahima obto?il, da kuje zaroto proti sultanu. Njegova izjava je bila o?itno dovolj prepri?ljiva in Ibrahima so 15. marca 1536 na?li mrtvega v pala?i Topkapi. ^[15]

Nasledstvo [ uredi | uredi kodo ]

Sulejman je imel tri ?ene od tega eno zakonito ?eno, s katerimi je imel pet sinov in dve h?eri. S prvo ?eno Gulbah ( Marhidevran) je imel sina Mustafa, s svojo zakonito ?eno Hurem ?tiri sinove: Mehmeta, Selima, Bajazida in D?iangirja ter h?erko Mihrima, s svojo tretjo ?eno Nazenin pa h?erko Razijo. Leta 1550 so bili od princev ?ivi samo ?e ?tirje: Mustafa, ki je bil sin Sulejmanove prve ?ene Marhidervan, ter Selim, Bajazid in D?iangir, ki so bili otroci njegove zakonite ?ene Hurrem Sultan. Sulejmanov zakoniti naslednik je bil torej Mustafa, ki je bil poleg tega tudi najsposobnej?i in je u?ival popolno podporo velikega vezirja Ibrahima Pa?e. Po mnenju avstrijskega ambasadorja de Busbeqa je bil Mustafa pri 24 ali 25 letih neverjetno dobro izobra?en in preudaren. K temu je ?e dodal, naj Bog ne dovoli, da bi se sultan s tak?no mo?jo z vojsko odpravil v Evropo.

Hurrem Sultan se je zato bala za usodo svojih sinov, ki bi jih po Sulejmanovi smrti in Mustafovem ustoli?enju v skladu z osmansko tradicijo zadavili. Da bi prepre?ila njihovo usmrtitev, je uporabila ves svoj vpliv za odstranitev vseh, ki so podpirali Mustafo. V bojih za oblast, ki jih je o?itno vzpodbujala prav ona, je Sulejman umoril tudi Ibrahima Pa?o in ga zamenjal z njej vdanim zetom Rustemom Pa?o. Ko se je leta 1552 za?el vojni pohod proti Perziji, kateremu je poveljeval Rustem pa?a, je za?ela spletkariti proti Mustafi: Rustem je poslal Sulejmanu enega od njegovih najbolj zanesljivih ljudi z novico, da posku?a vojska, odkar ji ne poveljuje on osebno, na prestol postaviti sina Mustafo. Isto?asno so se za?ele ?iriti govorice, da se Mustafa s tem strinja. Sulejman je za?el verjeti govoricam in je sina pozval, naj se pokesa za izdajo, ?e jo je res zagre?il, sicer se nima ?esa bati.

Mustafa je bil pred te?ko odlo?itvijo: ali naj gre k o?etu in tvega, da ga bodo ubili, ali naj ne gre in s tem prizna svojo krivdo. Nazadnje se je odlo?il, da bo od?el in se pri tem zana?al na podporo vojske. Ko je vstopil v Sulejmanov ?otor, so ga napadli njegovi evnuhi, ga podrli na tla in ga zadavili s tetivo loka.

Mustafov polbrat D?iangir je umrl od ?alosti komaj mesec kasneje.

Ostala sta samo ?e Bajazid in Selim. Poslali so ju vsakega na svoj konec cesarstva, vendar je med njima ?ez nekaj let kljub temu izbruhnila vojna. Selim je leta 1559 s pomo?jo o?etove armade pri Konyi premagal Bajazida, ki je nato s svojimi ?tirimi sinovi pobegnil k perzijskem ?ahu. Sulejman je po diplomatski poti od ?aha zahteval njegovo izro?itev ali usmrtitev. ?ah je nazadnje popustil, saj mu je Selim izro?il ?e ve?jo vsoto denarja kot mu je obljubil Sulejman. Tako je ?ah predal Selimu Bajazida in njegove sinove. Selim je dal zadaviti svojega brata in svoje ne?ake. Selimova pot na prestol je bila zdaj prosta.Sulejman je umrl 5. ali 6. septembra 1566, ko je med pohodom na Dunaj z ve? kot 100.000 mo?mi in 300 topovi oblegal mad?arsko mesto Siget , ki ga je branil Nikola Zrinski z 2500 mo?mi.

Veliki vezirji [ uredi | uredi kodo ]

Piri Mehmed pa?a (1518?1523)

Ibrahim pa?a Pargali (1523?1536)

Ajaz Mehmed pa?a (1536?1539)

Lutfi pa?a (1539?1541)

Sulejman pa?a (1541?1544)

Rustem pa?a (1544?1553)

Kara Ahmed pa?a (1553?1555)

Rustem pa?a (1555?1561)

Semiz Ali pa?a (1561?1565)

Mehmed Pa?a Sokolovi? (1565?1579)

Zapu??ina [ uredi | uredi kodo ]

V ?asu Sulejmanove smrti je bilo Osmansko cesarstvo zaradi svoje voja?ke mo?i, bogastva in velikosti najve?ja svetovna velesila. ^[16] Posedovalo je vsa pomembnej?a muslimanska mesta ( Meko , Medino , Jeruzalem , Damask in Bagdad ), ve?ino Balkana (do dana?nje meje s Hrva?ko in Avstrijo ) ter ve?ji del severne Afrike in je pomenilo stalno veliko gro?njo zahodni Evropi.

Sulejmanove mo?i seveda ne smemo meriti samo po njegovi voja?ki mo?i. Francoski svetovni potnik Jean de Thevenot je stoletje kasneje zapisal, da ima cesarstvo zelo razvito kmetijstvo, dobro stoje?e kmete, obilo hrane in odli?no organizacijo, ki je posledica Sulejmanovih reform. Upravne in pravne reforme, po katerih je Sulejman dobil nadimek Kanuni ? Zakonodajalec , so bile v veljavi ?e mnogo generacij po njegovi smrti, dokler jih niso njegovi neodgovorni nasledniki izni?ili. ^[17]

Med Sulejmanovim vladanjem je Osmansko cesarstvo doseglo svoje zlato obdobje tudi na podro?ju arhitekture , literature , umetnosti , teologije in filozofije . Panoramo dana?njega Bosporja in mnogih drugih tur?kih mest ter mest po biv?ih tur?kih provincah ?e vedno krasijo dela arhitekta Mimarja Sinana. Ena od njih je mo?eja Suleymaniye v Istanbulu, ob kateri v lo?enih mavzolejih po?ivata Sulejman in Hurrem Sultan.

Reference [ uredi | uredi kodo ]

Viri [ uredi | uredi kodo ]

• Greenblatt, Miriam. (2003). Suleyman the Magnificent and the Ottoman Empire. New York: Benchmark Books. ISBN 978-0-7614-1489-6 .
• Levey, Michael. (1975). The World of Ottoman Art. Thames & Hudson. ISBN 0-500-27065-1 .
• Lewis, Bernard. (2002). What Went Wrong? : Western Impact and Middle Eastern Response. London: Phoenix. ISBN 978-0-7538-1675-2 .
• Severy, Merle. (november 1987). "The World of Suleyman the Magnificent". National geographic 172 (5): 552?601. Washington, D.C.: National Geographic Society. ISSN 0027-9358.
• Sicker, Martin (2000). The Islamic World in Ascendancy: From the Arab Conquests to the Siege of Vienna . Westport, Connecticut: Praeger. ISBN   9780275968922 .
• "Suleiman The Lawgiver" (marec/april 1964). Saudi Aramco World 15 (2): 8?10. Houston, Texas: Aramco Services Co. ISSN 1530-5821.

Zunanje povezave [ uredi | uredi kodo ]

• Sulejmanova grobnica - opis in slike

Glej tudi [ uredi | uredi kodo ]

• Seznam sultanov Osmanskega cesarstva
• Unescova svetovna dedi??ina

Sulejman I. Osmanova dinastija Rojen: 6. november 1494 Umrl: 5. september 1566
Vladarski nazivi
Predhodnik:  Selim I.	Sultan Osmanskega cesarstva 22. september 1520 ? 5. september 1566	Naslednik:  Selim II.
Predhodnik:  Selim I.	Kalif 22. september 1520 ? 5. september 1566	Naslednik:  Selim II.