Sofoklej
Doma?e ime	Σοφοκλ??
Rojstvo	cca. 496 pr. n. ?t. [1] Kolon [d] [2] [3] [3]
Smrt	406 pr. n. ?t. [1] Atene [d] [3] , Atene [1]
Dr?avljanstvo	Atene [4] [4] [4]
Poklic	pisec tragedij , dramatik , pisatelj

Sofoklej ali Sofokles ( starogr?ko Σοφοκλ?? : Sofokles), gr?ki dramatik , * okoli 495 pr. n. ?t. , Kolon , Gr?ija , † okoli 406 pr. n. ?t.

?ivljenje [ uredi | uredi kodo ]

Sofoklej je bil eden najznamenitej?ih gr?kih tragikov . Prihajal je iz ugledne dru?ine iz Kolona ( Hippeios Colonus, en ), kraja v bli?ini Aten . V ?asu Perikleja , vplivnega dr?avnika, ki je demokrati?no vodil Atene v njeno zlato dobo , je bil zakladnik ati?ke pomorske zveze , ustanovljene za varovanje pred Perzijci . Pri?el je na visoke dr?avni?ke polo?aje in za ?asa svojega ?ivljenja do?ivel tako gr?ko veli?ino iz perzijskih vojn kot polom med pelopone?ko . ^[5]

Nekateri viri pravijo, da naj bi ga iz neu?akanosti po njegovi dedi??ini sinovi razglasili za nepri?tevnega, on pa je na sodi??u kot zagovor lucidnosti prebral svojo zadnjo dramo, Ojdip v Kolonu . Njegova smrt je spodbudila nastanek ?tevilnih zgodb: najbolj znana je anekdota, da naj bi umrl med recitiranjem dolgega stavka iz Antigone , ker ni pravo?asno zajel zraka. Druga pravi, da je umrl od sre?e, ko je na dramskem festivalu v Atenah zmagal ?e zadnji?. ^[6]

Dela [ uredi | uredi kodo ]

Sofokles je kot eden najpomembnej?ih anti?kih tragikov napisal 130 dramskih del, od katerih se je poleg njihovih naslovov in posami?nih fragmentov v celoti ohranilo le sedem. Med njimi so najbolj znane tvorile tragi?ko tetralogijo , zasnovano na mitu o Tebanski kraljevi dru?ini. Ta vsebuje slede?e tri tragedije:

• Kralj Ojdip
• Antigona
• Ojdip v Kolonu

Tudi pri Sofokleju ni ohranjen ?etrti del tragi?ke tetralogije, tj. satirska igra .

Poleg treh dram so ohranjene ?e posami?ne tragedije Ajant , Filoktet , Tra?anke ( tudi Trahinke, gr. Trahiniai ) in Elektra , ki je ?e posebej zanimiva, ker je motiv Elektre edini, ki se je ohranil v tragedijah vseh treh najpomembnej?ih tragikov, ob Sofokleju ?e pri Ajshilu in Evripidu .

Najpomembnej?a novost pri njegovi dramatiki je bila uvedba tretjega igralca, kar je zmanj?alo vlogo zbora , temeljitej?a karakterizacija dramskih oseb in uvedba scenskih poslikav . ^[7]

Kralj Ojdip [ uredi | uredi kodo ]

Kralj Ojdip z estetskega vidika predstavlja Sofoklejevo najve?jo mojstrovino. Aristotel jo je obravnaval kot naj?istej?i zgled tragedije. Bil je na prvem mestu tragi?ke tetralogije, sledili sta mu Antigona ter Ojdip na Kolonu , ?etrta pa je bila satirska igra, ki se ni ohranila.

Zgodba temelji na mitu o tebanskem kralju Laju, ki mu je bilo prerokovano, da ga bo sin ubil in se poro?il z njegovo ?eno Jokasto. Zato zakonca svojemu novorojen?ku prebodeta noge in ga pustita v divjini, vendar ga re?i pastir. Odnese ga v Korint , kjer ga kralj in kraljica posvojita in ga poimenujeta Ojdip (≫Oteklo-nog≪). Nekega dne Ojdip posumi, da korintska vladarja nista njegova prava star?a, zato se odpravi v Delfe, kjer mu prerokujejo, da bo ubil o?eta in se poro?il z materjo. Ker jima no?e ?koditi, se odpravi drugam, na poti pa se zaplete v pretep, v katerem ubije nekaj mo?kih. Med njimi je tudi njegov pravi o?e, kralj Laj. Nato odide v Tebe, kjer stra?i Sfinga (pol ?enska, pol levinja), ki po?re vsakega, ki ne re?i njene uganke. Ojdip jo razvozla in dobi za ?eno tebansko kraljico, za katero se izka?e, da ni nih?e drug kot Ojdipova prava mati Jokasta.

Sofoklej svojo zgodbo za?ne z Ojdipovim vladanjem in kugo, ki pusto?i po vsej de?eli, saj morilec kralja Laja ?e ?ivi v mestu. Ojdip ga ho?e najti, da bi ga pregnal iz mesta. Svetujejo mu, naj o morilcu povpra?a slepega vede?a Tejreziasa. Ta pozna Ojdipovo usodo in no?e izdati resnice, zato ga iz?enejo iz de?ele. Ko Ojdip izve, da je korintski kralj umrl naravne smrti, za?ne podcenjevati prero?i??e in vede?a. Vendar se takrat med mno?ico najde mo?, ki v Ojdipu spet vzbudi dvom, saj pravi, da kralj Korinta ni njegov pravi o?e. Ta mo? tudi izda pastirja, ki je Ojdipa ?e kot dojen?ka re?il pred smrtjo. Kon?no Ojdip spozna, da je pravzaprav sin pokojnega tebanskega kralja in posumi, da se je prerokba morda le uresni?ila ? dojame, da je ravno on morilec kralja Laja in da se je poro?il z lastno materjo, kraljico Jokasto. Ona ne prenese take sramote, zato si vzame ?ivljenje, Ojdip pa se kaznuje tako, da si po?koduje o?i in oslepi.

Po zgodbi o Ojdipu je psihoanalitik Sigmund Freud razvil teorijo, da naj bi imel vsak de?ek ?e od rojstva prirojen tako imenovani ojdipovski kompleks . Razlaga, da naj bi sin (podzavestno) sanjal o umoru o?eta in zdru?itvi z materjo. Do matere namre? goji prva ljubezenska ?ustva, zaradi ?esar je sovra?no nastrojen proti o?etu, na katerega je tudi bolestno ljubosumen.

Antigona [ uredi | uredi kodo ]

Glavni ?lanek: Antigona .

Tudi ta tragedija temelji na mitu o Tebanski kraljevi dru?ini in nadaljuje mit o Ojdipu. Antigona je s sestro Ismeno spremljala slepega o?eta Ojdipa v pregnanstvo in skupaj z njim na?la zato?i??e v Kolonu blizu Aten. Ko jo je stric Kreon v sporu med njenima bratoma hotel ugrabiti, je posredoval tamkaj?nji vladar Tezej. Po Ojdipovem odhodu sta si oblast v Tebah namre? razdelila njegova sinova Polinejk in Eteokles, a se je med njima vnel spor za vladarstvo, v katerem se je Kreon postavil na eno izmed strani. Spor je razviden ?e pred Ojdipovo smrtjo, ?e bolj pa po njej, ko se Antigona vrne v Tebe, da bi prepre?ila prerokovan dvoboj bratov (kletev pride prav iz Ojdipovih ust). Toda ko Eteokel iz Teb pre?ene Polinejka, ta zbere vojake in za?ne oblegati Tebe. V spopadu se brata medsebojno ubijeta.

Na tej to?ki se za?ne Sofoklejeva Antigona . Antigonin stric Kreon, novi tebanski kralj, prepove pokop Polinejkovega trupla, toda Antigona ?eli spo?tovati verske in moralne vrednote in na skrivaj pokoplje bratovo truplo. Kralj jo uka?e ?ivo zazidati v votlino, kljub temu, da je bila zaro?enka njegovega sina Hajmona. Ko videc Tejrezij kralju prerokuje smrt njegovega sina, sku?a Kreon posredovati, toda takrat je ?e prepozno: Antigona, Hajmon in Kreonova ?ena Evridika so naredili samomor.

Antigona velja za klasi?ni primer dela o temeljnih moralnih in eksistencialnih vpra?anjih (v to smer njen mit kasneje razvijeta Jean Anouilh , na Slovenskem pa Dominik Smole ). Hkrati velja za tipi?ni primer heglovske definicije tragedije, po kateri sta v tragediji soo?ena dva nasprotujo?a si principa (zlasti moralna), konflikt med njima pa se lahko razre?i samo s t. i. tragi?no spravo v obliki tragi?ne ?rtve. V primeru Antigone sta v konfliktu princip legalne, formalne oblasti, ki ga predstavlja Kreon, in legitimne, moralne pravice po spo?tovanju sleherne smrti, ki ga predstavlja Antigona. Tragi?ni ?rtvi, ki omogo?ita spravo, pa sta Antigona in Hajmon, predstavnika obeh v konfliktu udele?enih strani.

Vpliv na evropsko in slovensko knji?evnost [ uredi | uredi kodo ]

Izmed sedmih ohranjenih Sofoklejevih tragedij sta zlasti drami Kralj Ojdip in Antigona ostali aktualni v poznej?i evropski in tudi v slovenski knji?evnosti oz. kulturi.

V ?asu antike je Seneka napisal razli?ico drame o kralju Ojdipu, motiva pa se je leta 1550 lotil tudi nem?ki pesnik Hans Sachs . Sledili so mu: leta 1659 Corneille , leta 1718 Voltaire , leta 1930 Andre Gide , na za?etku 20. stoletja pa tudi avstrijski pesnik Hugo von Hoffmannsthal .

?e Evripid , Sofoklejev mlaj?i sodobnik, je ustvaril svojo Antigono , slednjo pa je motivno obdelal tudi rimski tragik Akij . V 16. in 17. stoletju so sledile tragedije na temo Antigone francoskih avtorjev, Garnierja, Rotrouja, Racina , v 18. pa italijanskega pesnika Alfierija . V 19. stoletju je Sofoklejevo dramo uglasbil Mendelssohn , znamenita pa je Holderlinova prepesnitev, katero je kasneje uglasbil Carl Orff . Med prvo svetovno vojno , leta 1917, se je motivne obdelave Antigone lotil nem?ki pesnik W. Hasenclever, med drugo svetovno vojno , leta 1942, pa francoski dramatik Jean Anouilh . Po vojni je leta 1948 nastala Antigona Bertolta Brechta , leta 1961 pa Klausa Hubaleka.

Na Slovenskem motiv Antigone nosi ena izmed najpomembnej?ih dramskih umetnin, tj. Antigona Dominika Smoleta (1960), navzo? pa je tudi v dramskem prizoru Va?ka Antigona Mirana Jarca (1939), v noveli Nade Gaborovi? Antigona s severa (1974) in v Antigonini pesmi , objavljeni v pesni?ki zbirki Jureta Detele z naslovom Mak in srebro (1983).

Viri [ uredi | uredi kodo ]

• Maier, J. (2005): Antigona , Kralj Ojdip . Ljubljana: Rokus.
• Sofoklej (1994): Antigona , Kralj Ojdip . Ljubljana: DZS.

Literatura [ uredi | uredi kodo ]

• Gantar, K. (2008): Motiv Ojdipa in Antigone v poznej?ih dramskih obdelavah. V: Sofokles: Antigona. Kralj Ojdip. Klasiki Kondorja III. Ljubljana: Mladinska knjiga.
• Kos, J. (1979): Pregled svetovne knji?evnosti. Ljubljana: DZS.
• Kos, J. (1996). ≫K vpra?anju o bistvu tragedije≪. V: Primerjalna knji?evnost , 19.1, str. 1-16.

Sklici [ uredi | uredi kodo ]