Ruska zasedba Sibirije
Jermak osvaja Sibirijo , avtor Vasilij Surikov
Datum 1580 ? late 1600-ih Prizori??e Zahodna Sibirija Izid Ruska zmaga Priklju?itev Sibirije Ukinitev Sibirskega kanata Ozemeljske spremembe Obmo?je onkraj Uralskih gora, ob reki Ob (Zahodna (bli?nja) Sibirija), je priklju?il Ruski car
Udele?enci
Rusko carstvo Donski kozaki zdru?eni domorodni Sibirci	Sibirski kanat (do 1598) Dauri Jakuti ?uk?i
Poveljniki in vodje
Ivan Grozni (until 1584) Jermak (do 1585)   † Dmitrij Pavlucki (1731?1747)   †	Ku?um kan Daurski princ Guigudar

Rusko osvajanje Sibirije se je dogajalo v 16. in 17. stoletju, ko je Sibirski kanat postal ohlapna politi?na struktura vazalov, ki so jih spodkopavale dejavnosti ruskih raziskovalcev. ?eprav so bili Rusi ?tevil?nej?i, so na ve? dru?inskih plemen pritiskali, da so spremenili zvestobo in ustanovili oddaljene utrdbe, iz katerih so izvajali napade. Da bi se zoperstavil temu, je Ku?um kan posku?al centralizirati svojo vladavino tako, da je svojim subjektom vsiljeval islam in reformiral svoj aparat za pobiranje davkov.

Osvojitev Sibirskega kanata [ uredi | uredi kodo ]

Okoli leta 1577 so Semyon Stroganov in drugi sinovi Anikeya Stroganova najeli koza?kega vodjo po imenu Jermak, da bi za??itil njihovo de?elo pred napadi sibirskega kana Ku?uma. Do leta 1580 so Stroganovi in Jermak pri?li na idejo o voja?ki odpravi v Sibirijo, da bi se borili proti Ku?umu na njegovi zemlji. Rusko osvajanje Sibirije se je za?elo julija 1580, ko je okoli 540 kozakov pod Jermakom Timofejevi?em vdrlo na ozemlje ljudstva Mansi, podrejenih sibirskemu Ku?um kanu. Spremljalo jih je 300 litovskih in nem?kih su?njev, ki so jih Stroganovi odkupili od carja. V letu 1581 je ta sila pre?la ozemlje, imenovano Jugra, in pokorila mesta Mansev in Ostjakov. V tem ?asu so zasegli tudi davek zbran za Ku?ma.

Po vrsti tatarskih napadov v ma??evanje proti ruskemu napredovanju, so se Jermakove sile pripravile na akcijo za zavzetje sibirske prestolnice Qashliq. Napad se je za?el maja 1582. Po tridnevnem boju na bregovih reke Irti? je Jermak zmagal proti zdru?eni vojski Ku?um kana in ?estih zavezni?kih tatarskih knezov. 29. junija so koza?ke sile napadli Tatari, a so jih spet odvrnili.

Kan je ves september 1582 zbiral svoje sile za obrambo Qashliqa. Na rt ?juva? se je mno?i?no selila mno?ica sibirskih Tatarov, Mansev in Ostjakov, da bi se branili pred napadi Kozakov. 1. oktobra je bil poskus napada Kozakov na tatarske trdnjave na rtu ?juva? zaustavljen. 23. oktobra so Kozaki posku?ali ?etrti?, a so Tatari izvedli protinapad. Ve? kot sto Kozakov je bilo ubitih, vendar so njihove pu?ke omogo?ile tatarski umik in zajetje dveh tatarskih topov. Kanove sile so se umaknile, Jermak pa je 26. oktobra vstopil v Qashliq (v bli?ini sodobnega Tobolska ).

Ku?um kan se je umaknil v stepo in v naslednjih nekaj letih reorganiziral svoje sile. 6. avgusta 1585 je v temni no?i nenadoma napadel Jermaka in pobil ve?ino njegove vojske. Podrobnosti se razlikujejo med ruskimi viri, ki trdijo, da je bil Jermak ranjen in posku?al pobegniti s plavanjem ?ez reko Vagaj, pritok reke Irti?, vendar je utonil pod te?o svoje veri?ne srajce. Ostanki Jermakovih sil pod poveljstvom Me?erjaka so se umaknili iz Qashliq in uni?ili mesto, ko so od?li. Leta 1586 so se Rusi vrnili in po tem, s pomo?jo artilerije, pokorili Hante (v starej?i literaturi Ostjake) in Manse, so v Tjumenu , blizu ru?evin Qashliqa, pa ustanovili trdnjavo. Tatarska plemena, ki so bila pokorna Ku?um kanu, so med leti 1584?1595 pretrpela ve? napadov Rusov, vendar Ku?um kan ni bil ujet. Kon?no je bil avgusta 1598 pora?en v bitki pri Urminu ob reki Ob . Med bojem so sibirsko kraljevo dru?ino zajeli Rusi. Vendar je Ku?um kan znova pobegnil. Rusi so njegove dru?inske ?lane odpeljali v Moskvo, kjer so ostali kot talci. Potomci kanove dru?ine so postali znani kot knezi Sibirski , dru?ina pa je pre?ivela vsaj do konca 19. stoletja.

Kljub osebnemu pobegu je ujetje njegove dru?ine kon?alo politi?ne in voja?ke dejavnosti Ku?um kana, ki se je umaknil na ozemlja Nogajske horde na jugu Sibirije. Bil je v stiku s carjem in je zahteval, da mu majhno obmo?je na bregovih reke Irti? podeli kot njegovo gospostvo. To je car zavrnil in Ku?umu predlagal, naj pride v Moskvo in se "tola?i" v slu?bi carja. Vendar stari kan ni hotel trpeti takega prezira in je raje ostal v svojih de?elah. Ku?um kan je nato od?el v Buhharo in kot starec postal slep, ki je nekje okoli leta 1605 v izgnanstvu umrl.

Osvajanje in raziskovanje [ uredi | uredi kodo ]

Da bi podjarmili domorodce in zbrali jasak (davek), so na soto?jih ve?jih rek in potokov ter pomembnih prevoznih poti zgradili vrsto zimskih postojank ( zimovie ) in utrdb ( ostrog ). Prvi med njimi sta bili Tjumen in Tobolsk - prvo sta leta 1586 zgradila Vasilij Sukin in Ivan Miasnoi, drugo pa naslednje leto Danilo ?ulkov. ^[2] Tobolsk je postal ?iv?no sredi??e osvajanja. ^[3] Na severu sta bila Berjozovo (1593) in Mangazeya (1600?01) zgrajena za podjarmljenje Nence, na vzhodu pa Surgut (1594) in Tara (1594), da bi za??itili Tobolsk in pokorili vladarja Ostjakov, Narima. Med njimi je bila najbolj vidna Mangazeya, ki je postajala osnova za nadaljnje raziskovanje proti vzhodu. ^[4]

Z napredovanje ob Ob in njegovih pritokih sta bila zgrajena ostroga Keck (1602) in Tomsk (1604). Keck sluzhilye liudi (vojaki) so leta 1605 dosegli Jenisej in se spustili na Sim ; dve leti pozneje so se mangazejanski promy?lenniki (privatniki) in trgovci spustili ob reki Turuhan do soto?ja z Jenisejem, kjer so ustanovili zimovie Turuhansk. Do leta 1610 so mo?je iz Turuhanska pri?li do ustja Jeniseja in se povzpeli vse do Sima, kjer so se sre?ali z rivalskimi zbiralci davkov iz Kecka. Da bi zagotovili pokornost domorodcev, sta bila ustanovljena ostroga Jenisejsk (1619) in Krasnojarsk (1628).

Po kanovi smrti in razpadu vsakega organiziranega sibirskega upora so Rusi napredovali najprej proti Bajkalskemu jezeru , nato pa k Ohotskemu morju in reki Amur . Ko pa so prvi? pri?li do kitajske meje, so naleteli na ljudi, ki so bili opremljeni s topovi in tu so se ustavili.

Rusi so dosegli Tihi ocean leta 1639 ^[5] . Po osvojitvi Sibirskega kanata (1598) je celotna severna Azija - obmo?je, veliko ve?je od starega kanata - postala znana kot Sibirija , do leta 1640 pa so se vzhodne meje Rusije raz?irile ve? kot nekaj milijonov kvadratnih kilometrov. V nekem smislu je kanat ?ivel v podru?ni?nem naslovu car Sibirije , ki je postal del celotnega imperialnega sloga ruskih avtokratov.

Osvajanje Sibirije je povzro?ilo tudi ?irjenje bolezni. Zgodovinar John F. Richards je zapisal: ≫... dvomljivo je, da je celotna zgodnja moderna sibirska populacija presegla 300.000 ljudi. ... Nove bolezni so oslabile in demoralizirale avtohtone prebivalce Sibirije. Najslab?e od teh so bile o?pice, ker je bilo hitro ?irjenje, visoka stopnja smrtnosti in trajna razkroj pre?ivelih.... V 1650-ih so se preselile vzhodno od Jeniseja, kjer so odnesle do 80 odstotkov prebivalstva Tungusov in Jakutov. ?tevilo Jukagirjev se je zmanj?alo za 44 odstotkov. Bolezen se je hitro preselila iz skupine v skupino po Sibiriji.≪  ^[6]

Izguba avtohtonega prebivalstva [ uredi | uredi kodo ]

Kozaki so po prihodu na obmo?je, ki ga je zasedalo pleme domorodcev, sklenili mirovne pogovore s predlogom, da bi se podredili Belemu carju in pla?ali jasak, vendar ta pogajanja niso vedno vodila do uspe?nih rezultatov. Ko so bile njihove ponudbe zavrnjene, so kozaki to dosegli s silo. Kozaki so ubili ljudi, kot sta Vasilii Pojarkov leta 1645 in Jerofei Habarov leta 1650, veliko ljudi, vklju?no pripadnike plemena Daur. 8.000 od prej?njih 20.000 prebivalcev na Kam?atki je ostalo po prvem pol stoletja ruskega osvajanja ^[7] . Dauri so sprva zapu??ali svoje vasi, saj so prvi? sli?ali za krutost Rusov, ko je pri?el Habarov ^[8] . Drugi?, ko je pri?el, so se Dauri odlo?ili, da se namesto tega borijo proti Rusom, vendar so jih ruske pu?ke pobile ^[9] . V 17. stoletju so domorodna ljudstva v regiji Amur napadli Rusi, ki so postali znani kot rde?ebradi . ^[10]

V 1640-ih so bili Jakuti med ruskim napredovanjem v de?elo ob reki Leni podvr?eni nasilnim odpravam, in na Kam?atki v 1690-ih so bili po besedah zahodnega zgodovinarja Stephena Shenfielda Rusom podvr?eni tudi Korjaki, Kam?adali in ?uk?i ^[11] . Ko Rusi niso dobili od domorodcev zahtevane koli?ine jaskaka, je jakutski guverner Piotr Golovin, ki je bil kozak, uporabljal mesne kljuke za obe?anje domorodcev. V pore?ju Lene se je v 40 letih za 70 % zmanj?alo prebivalstvo Jakutov, posilstvo in zasu?njevanje sta bila uporabljena nad doma?imi ?enskami in otroki, da bi staroselce prisilili v pla?ilo jasaka.

Na Kam?atki so Rusi zatrli vstaje Itelmenov v letih 1706, 1731 in 1741, ko so bili Itelmenci na za?etku oboro?eni s kamnitim oro?jem in so bili slabo pripravljeni in opremljeni, vendar so ?e drugi? uporabili oro?je s smodnikom. Rusi so se zoperstavili mo?nej?emu odporu, ko so od leta 1745?56 posku?ali pokoriti s pu?kami in loki opremljene Korake. Ruski kozaki so se soo?ili z ostrim odporom in so se bili primorani umakniti, ko so neuspe?no posku?ali izbrisati ?uk?e z genocidom v letih 1729, 1730?1 in 1744?7. Ko so ?uk?i porazili Ruse leta 1729, je bil ruski poveljnik major Pavluckij odgovoren za rusko vojno proti ?uk?em in mno?i?no pobijanje in zasu?njevanje njihovih ?ensk in otrok v letih 1730?31, vendar je njegova krutost samo prisilila ?uk?e, da so se bolj mo?no borili. Cesarica Elizabeta je leta 1742 ukazala genocid ?uk?ev in Korakov, da bi jih popolnoma izgnala iz rodnih de?el in z vojno izbrisala njihovo kulturo. Naro?ilo je bilo, da se domorodci ≫popolnoma iztrebijo≪, pri ?emer je Pavlucki v tej vojni od 1744?47 spet vodil, in v kateri je kot plen kozakom pridobil, ≫s pomo?jo Vsemogo?nega Boga in v dobre sre?e Njene cesarske visokosti≪ ?uk?ke mo?ke in zasu?njil ?enske in otroke. Vendar so ?uk?i kon?ali to akcijo in jih prisilili, da so se jim odrekli tako, da so ubili Pavlickija in ga obglavili ^[12] . Rusi so v letih 1744 in 1753?4 za?eli vojne in poboje tudi proti Korakom. Potem ko so Rusi posku?ali domorodce prisiliti v kr??anstvo, so se razli?na doma?a ljudstva, kot so Koraki, ?uk?i, Itelmeni in Jukagirji zdru?ila, da bi v 1740-ih pregnali Ruse iz svoje zemlje, ki je vrhunec do?ivela v napadu na utrdbo Ni?nekam?ack leta 1746 ^[13] . Kam?atka je danes evropska po demografiji in kulturi, saj je le 2,5 % domorodnih, pribli?no 10.000 od prej?njega ?tevila 150.000, zaradi mno?i?nih pobojev s strani kozakov po aneksiji Itelmenov in Korjakov leta 1697 v prvih desetletjih ruske vladavine. Poleg zagre?itve genocida so kozaki opusto?ili tudi divjad z zakolom ogromnega ?tevila ?ivali za krzno. 90 % Kam?adalcev in polovica Mansijev je bilo ubitih od 18. do 19. stoletja, hiter genocid avtohtonega prebivalstva pa je privedel do tega, da so bile celotne etni?ne skupine v celoti izbrisane, to je pribli?no 12 iztrebljenih skupin, ki jih je imenoval Nikolaj Iadrincev 1882 ^[14] .

Po zahodnem zgodovinarju Jamesu Forsythu so bili Aleutski mo?ki podjarmljeni v prvih 20 letih ruske vladavine, saj so jih Rusi lovili medtem ko so njihove ?enske in otroke dr?ali kot ujetnike in sredstvo za ohranjanje tega odnosa ^[15] .

Oblastniki so v 19. stoletju med Rusi v Sibiriji priznali, da so bili doma?ini podvr?eni mno?i?nemu nasilnemu izkori??anju in trdili, da bodo situacijo popravili s predlaganimi regionalisti?nimi politikami. ^[16]

Rusko kolonizacijo Sibirije in osvojitev njenih avtohtonih ljudstev so primerjali z evropsko kolonizacijo Ameri?ke in njenih domorodcev, s podobnimi negativnimi vplivi na domorodce in prisvojitvijo njihove zemlje ^[17] . Slovanski Rusi presegajo vse domorodne narode v Sibiriji in njenih mestih, razen v Republiki Tuvi, slovanski Rusi pa so ve?ina v Burjatiji in Republiki Altaj . Burjati predstavljajo le 29,51 % prebivalstva svoje republike, Altaji pa le tretjino; ?uk?i, Evenki, Hanti, Mansi in Neneci so ?tevil?no manj?ina glede na nedomorodnih 90 %. Domorodce so cesarji in sovjetska politika usmerili v spremembo na?ina ?ivljenja, etni?ni Rusi pa so dobili domorodne ?rede in divjad, ki so jih carji in Sovjeti zaplenili. ?rede severnih jelenov so bile do konca izumrtja napa?no vodene. ^[18]

Ainu so poudarili, da so bili domorodci Kurilskih otokov in da so bili Japonci in Rusi napadalci. Leta 2004 je majhna skupnost Ainu, ki ?ivi v Kam?atkem kraju, napisala pismo Vladimirju Putinu, v katerem ga poziva, naj ponovno premisli o vsaki potezi, da bi Ju?ne Kurilske otoke podelil Japoncem. V pismu so obto?ili Japonce, carske Ruse in Sovjete za zlo?ine proti Ainu, kot sta ubijanje in asimilacija, ter ga tudi pozvali, naj prizna japonski genocid nad ljudstvom Ainu, kar je Putin zavrnil. ^[19]

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Literatura [ uredi | uredi kodo ]

• Bassin, Mark. "Inventing Siberia: visions of the Russian East in the early nineteenth century." American Historical Review 96.3 (1991): 763?794. online
• Batalden, Stephen K. (1997). The Newly Independent States of Eurasia: Handbook of Former Soviet Republics. Contributor Sandra L. Batalden (revised ed.). Greenwood Publishing Group. ISBN 0897749405 . Retrieved 24 April 2014.CS1 maint: ref=harv (link)
• Bisher, Jamie (2006). White Terror: Cossack Warlords of the Trans-Siberian. Routledge. ISBN 1135765952 . Retrieved 24 April 2014.CS1 maint: ref=harv (link)
• Bisher, Jamie (2006). White Terror: Cossack Warlords of the Trans-Siberian. Routledge. ISBN 1135765960 . Retrieved 24 April 2014.CS1 maint: ref=harv (link)
• Bobrick, Benson (December 15, 2002). "How the East Was Won". THE NEW YORK TIMES. Retrieved 24 May 2014.
• Black, Jeremy (2008). War and the World: Military Power and the Fate of Continents, 1450?2000. Yale University Press. ISBN 0300147694 . Retrieved 24 April 2014.CS1 maint: ref=harv (link)
• Etkind, Alexander (2013). Internal Colonization: Russia's Imperial Experience. John Wiley & Sons. ISBN 0745673546 . Retrieved 24 April 2014.CS1 maint: ref=harv (link)
• Forsyth, James (1994). A History of the Peoples of Siberia: Russia's North Asian Colony 1581?1990 (illustrated, reprint, revised ed.). Cambridge University Press. ISBN 0521477719 . Retrieved 24 April 2014.CS1 maint: ref=harv (link)
• Gibson, J. R. "The Significance of Siberia to Tsarist Russia," Canadian Slavonic Papers, 14 (1972): 442?53.
• KANG, HYEOKHWEON. Shiau, Jeffrey (ed.). "Big Heads and Buddhist Demons:The Korean Military Revolution and Northern Expeditions of 1654 and 1658" (PDF). Emory Endeavors in World History (2013 ed.). 4: Transnational Encounters in Asia: 1?22. Archived from the original (PDF) on 2013. Retrieved 5 November 2018.
• Lantzeff, George Vjatcheslau, and Raymond Henry Fisher. Siberia in the seventeenth century: a study of the colonial administration (U of California Press, 1943).
• Lantzeff, G. V. and R. A. Pierce, Eastward to Empire: Exploration and Conquest on the Russian Open Frontier, to 1750 (Montreal, 1973)
• Levene, Mark (2005). Genocide in the Age of the Nation State: Volume 2: The Rise of the West and the Coming of Genocide. I.B.Tauris. ISBN 0857712896 . Retrieved 24 April 2014.CS1 maint: ref=harv (link)
• Mote, Victor L. (1998). Siberia: worlds Apart. Westview series on the post-Soviet republics (illustrated ed.). Westview Press. ISBN 0813312981 . Retrieved 24 April 2014.CS1 maint: ref=harv (link)
• Pesterev, V. (2015). Siberian frontier: the territory of fear. Royal Geographical Society (with IBG), London.CS1 maint: ref=harv (link)
• Stephan, John J. (1996). The Russian Far East: A History (illustrated, reprint ed.). Stanford University Press. ISBN 0804727015 . Retrieved 24 April 2014.CS1 maint: ref=harv (link)
• Wood, Alan (2011). Russia's Frozen Frontier: A History of Siberia and the Russian Far East 1581?1991 (illustrated ed.). A&C Black. ISBN 034097124X . Retrieved 24 April 2014.CS1 maint: ref=harv (link)
• Yearbook. Contributor International Work Group for Indigenous Affairs. International Work Group for Indigenous Affairs. 1992. Retrieved 24 April 2014.CS1 maint: others (link) CS1 maint: ref=harv (link)

Geografija, aktualni zemljevidi [ uredi | uredi kodo ]

• Barnes, Ian. Restless Empire: A Historical Atlas of Russia (2015), copies of historic maps
• Catchpole, Brian. A Map History of Russia (Heinemann Educational Publishers, 1974), new topical maps.
• Channon, John, and Robert Hudson. The Penguin historical atlas of Russia (Viking, 1995), new topical maps.
• Chew, Allen F. An atlas of Russian history: eleven centuries of changing borders (Yale UP, 1970), new topical maps.
• Gilbert, Martin. Atlas of Russian history (Oxford UP, 1993), new topical maps.
• Parker, William Henry. An historical geography of Russia (Aldine, 1968).