Supraseljski kodeks
iz konca 10. stoletja, hrani
Narodna in univerzitetna knji?nica
Rokopis
ima v sloven??ini ve? pomenov. Lahko je ro?no napisano
besedilo
iz dobe pred iznajdbo
tiska
. V
tekstni kritiki
pomeni tekst, ki je namenjen
zalo?niku
ali
lektorju
v pripravo za tiskanje. Naj?ir?i pomen je tekst, napisan z roko. Medijsko specifiko rokopisom dajejo naslednje lastnosti: unikatnost, omejen recepcijski domet, starost, zasebnost in avtenti?nost.
[1]
V
2. stoletju
pred ?tetjem so
Grki
izna?li
pergament
. Pergamentne liste so zbrali v
snopi?e
in jih za?ili. Pergament, zvezan v
kodeks
, je postal najbolj raz?irjena podlaga za pisanje in ko ga je zamenjal
papirus
, je oblika
zvitka
tako reko? odpadla. V primerjavi s papirusovim zvitkom je imel kodeks ve? prednosti, in sicer mo?nost pisanja po obeh straneh listov, ve?jo trajnost in la?jo uporabnost.
?e so ?eleli
besedilo
ohraniti, da bi bilo dostopno ?e prihodnjim generacijam, ga je bilo treba izdelati v ?im ve? izvodih.V anti?ni
Gr?iji
in
Rimu
je bilo prepisovanje dol?nost
su?njev
. V srednjem veku je bila to naloga
menihov
. Prepisovali so besedila na pergament z o?iljenimi pali?kami stilusi, ki so jih namakali v ?rnilo, in te rokopise so tudi okrasili z risbicami, zato govorimo o
iluminiranih
rokopisih.
Samostan
je imel za prepisovanje poseben prostor imenovan
skriptorij
. Za prepis posameznega dela se je porabilo ve? mesecev.
Okrog leta 1480 so po?asi pri?eli rokopisno literaturo izpodrivati prvi tiski, imenovani
inkunabule
. Na Slovenskem se je doba rokopisov zaklju?ila s 1. slovensko knjigo (
Primo? Trubar
, 1550).
Knji?nice, ki hranijo rokopise
[
uredi
|
uredi kodo
]
Rokopisi se navadno poimenujejo po vsebini (
evangeliar
,
psalter
,
kartular
,
fevdna knjiga
), po naro?niku (
evangeliar vojvode Ernesta Avstrijskega
), po posebnih zna?ilnostih (
codex aureus
,
argenteus
) ali po zdaj?njem hrani??u (
codex Vaticanus
,
Vienensis
). V
Sloveniji
je ohranjenih ve? kot 100
srednjeve?kih
iluminiranih rokopisov, ve?inoma so
latinski
, nekaj je latinsko-
nem?kih
,
cirilskih
in
glagolskih
. Najve? jih hranijo v
NUK-u
v
Ljubljani
(35),
Cerkvenem arhivu
(12) in
kartuziji Pleterje
(6), posamezne pa v
Nad?kofijskem arhivu
in
Semeni?ki knji?nici
v
Ljubljani
, v
fran?i?kanskih
samostanih v
Novem mestu
,
Piranu
in
Ljubljani
, v ?upnijskem arhivu v
Izoli
in
Starem trgu
blizu
Slovenj Gradca
ter v
Univerzitetni knji?nici
v
Mariboru
.
Vse pomembnej?e
knji?nice
v
Sloveniji
imajo posebne rokopisne oddelke, v katerih hranijo rokopisno gradivo od srednjeve?kih kodeksov do
korespondence
pisateljev
in javnih delavcev.
Starej?i rokopisi v sloven??ini
[
uredi
|
uredi kodo
]
II. Bri?inski spomenik
Veliko slovenskih rokopisov v obdobju
protireformacije
je bilo uni?enih in se?ganih, nekaj se jih je pa seveda tudi izgubilo.
Raziskava je pod naslovom Neznani rokopisi slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja (NRSS) potekala na
In?titutu za slovensko literaturo in literarne vede
ZRC SAZU
v sodelovanju z
Institutom ?Jo?ef Stefan“
in
Univerzo v Novi Gorici
v letih 2008?2011 in 2013?2016. Z njim so ?eleli raziskati rokopise v slovenskem jeziku, ki so nastali v
baroku
in
razsvetljenstvu
, vendar so do danes ostali manj znani ali celo neznani.
Glavni rezultat raziskave je bil spletni portal, na katerem so leta 2011 predstavili prvih 100 slovenskih rokopisov s podrobnimi opisi, deloma tudi z digitalnim faksimilom. Portal obsega tudi bibliografski pregled temeljne literature o rokopisih slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja.
Po desetletju od prve ina?ice (2011) so spletni portal temeljito prenovili in ga naslovili Register rokopisov slovenskega slovstva (RRSS).
Sodobne oblike rokopisa
[
uredi
|
uredi kodo
]
Danes rokopis ozna?ujemo kot katerikoli ro?no napisan dokument v knji?nici ali arhivu, na primer zbirka pisem ali dnevnika.
V zalo?ni?tvu in uredni?tvu rokopis pomeni kakr?nokoli predlogo za razmno?evanje, tudi ?e ni napisano z roko. V knji?nem,
revijalnem
in
glasbenem
zalo?ni?tvu beseda rokopis pomeni originalni izvod dela, ki ga je naredil avtor, ki obi?ajno sledi standardiziranim
tipografskim
in oblikovalskim pravilom.
Papir za ro?no notni zapis se iz tega razloga imenuje rokopisni papir.
Filmski
rokopis je
scenarij
,
televizijski
rokopis je televizijski scenarij, rokopis za
gledali??e
dramsko delo
in rokopis za
glasbeno
produkcijo
radijsko
delo.
- ↑
Miran Hladnik:
Rokopisi na Wikimedijinih spleti??ih.
Ljubljana: FF (Obdobja, 36). 119.
Portal:Literatura