Rita Levi-Montalcini
Rojstvo	22. april 1909 ( {{padleft:1909|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:22|2|0}} ) [1] [2] […] Torino [1] [4] […]
Smrt	30. december 2012 ( {{padleft:2012|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:30|2|0}} ) [1] [2] […] (103 let) Rim [6]
Narodnost	Italijanka
Podro?ja	nevrologija
Ustanove	Washingtonova univerza v St. Louisu
Alma mater	Univerza v Torinu
Poznan po	odkritje ?iv?nega rastnega dejavnika
Pomembne nagrade	Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino (1986) Laskerjeva nagrada za temeljne medicinske raziskave (1986) Nacionalna medalja znanosti (1987)

Rita Levi-Montalcini , italijanska nevrologinja , politi?arka in akademi?arka , nobelovka , * 22. april 1909 , Torino , Italija , † 30. december 2012 , Rim .

Levi-Montalcinijeva je leta 1986, skupaj s Stanleyjem Cohenom , prejela Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino za odkritje rastnih dejavnikov (odkrila sta prvega med njimi - ?iv?ni rastni dejavnik , angle?ko nerve growth factor oz. NGF). ^[7] V kasnej?ih letih je pri?ela delovati tudi v doma?i politiki in dobila polo?aj dosmrtne senatorke v italijanskem senatu . Bila je prva med nobelovci, ki je dosegla starost sto let, in s 103 leti starosti ob smrti tudi najdlje ?ive?a.

?ivljenje in delo [ uredi | uredi kodo ]

Mladost in zgodnja kariera [ uredi | uredi kodo ]

Rodila se je v premo?ni judovski dru?ini. O?e, tradicionalist, ni ?elel da bi ona in njeni sestri ?tudirale, saj bi ta ?ivljenjska pot ovirala njihovo bodo?o vlogo ?ena in mater. Sestri sta postali umetnici, Rita pa se je navdu?ila nad medicino in prepri?ala o?eta da ji je dovolil vpis na medicinsko fakulteto Univerze v Torinu ter ji pomagal premostiti vrzeli v potrebnem predznanju (v dekli?kih ?olah takrat niso u?ili latin??ine , gr??ine ali matematike , saj sta bila naravoslovje in tehnika skoraj izklju?no mo?ki domeni). Njen mentor je bil znani italijanski histolog Giuseppe Levi , pri katerem sta ?tudirala tudi njena so?olca ter kasnej?a nobelovca Salvador Luria in Renato Dulbecco . Po prvem letniku je postala njegova laboratorijska pomo?nica in pri?ela sodelovati pri raziskavah razvoja ?iv?evja pri mi?ih .

Diplomirala je z odliko leta 1936 in vpisala specializacijo iz nevrologije ter psihiatrije . Tistega leta pa so pri?ele postajati razmere v dr?avi za Jude ?e posebej te?avne. Mussolinijeva vlada je pri?ela sprejemati omejevalne zakone za ≫ne-arijske≪ rase in leta 1938 so jo skupaj z mentorjem, ki je bil prav tako Jud, pregnali z univerze. Kratek ?as je gostovala v Belgiji , a je tudi tam zaradi groze?e nem?ke invazije postala situacija nevarna, zato se je vrnila v Torino. Nekaj ?asa je skrivoma opravljala zdravni?ko dejavnost pri ljudeh, ki si zaradi svojega porekla niso upali k zdravniku, kmalu pa jo nekdanji so?olec med obiskom spodbudil, da je nadaljevala z raziskavami kar doma. Po zgledu Ramona Cajala si je v spalnici uredila improviziran laboratorij in pri?ela opazovati razvoj ?iv?evja pri pi??an?jih zarodkih . Gradila je na delu Viktorja Hamburgerja , ki je postavil hipotezo , da tkiva v periferiji izlo?ajo snov, ki spro?i rast in diferenciacijo nevronov iz zametkov osrednjega ?iv?evja proti njim. S pomo?jo barvanja s srebrom je opazovala rast posameznih nevritov in z odstranitvijo zarodkovih okon?in ugotovila, da nevroni pri?nejo rasti tudi brez posebnega spro?ilca, a kmalu propadejo. Zaklju?ila je, da pri?nejo nevroni rasti sami od sebe, a potrebujejo za dokon?anje razvoja rastni dejavnik, ki ga izlo?ajo razvijajo?e se okon?ine.

Leta 1942 se je dru?ina zaradi zavezni?kega bombardiranja Torina umaknila na piemontsko pode?elje, kjer je Rita nadaljevala z delom s pomo?jo oplojenih jajc , ki jih je izprosila pri lokalnih kmetih, po nem?ki invaziji Italije pa je postalo tudi tam prenevarno, zato so pobegnili v Firence . Spomladi 1944 jih je na?el njen nekdanji mentor Giuseppe Levi, ki je prav tako prebegnil s severa in ji je po tistem pomagal pri raziskavah, torej je za kratek ?as postal on njen asistent. Po osvoboditvi se je kot Levijeva asistentka vrnila v Torino, a na tem mestu ni bila ve? zadovoljna, zato je z navdu?enjem sprejela povabilo Viktorja Hamburgerja, ki je prebral ?lanek o njenem medvojnem delu in jo povabil na raziskovalni obisk v ZDA da bi raz?istila nasprotujo?e si rezultate njunega dela.

Delo v ZDA [ uredi | uredi kodo ]

V ZDA je nameravala ostati samo en semester, takrat pa je diplomski ?tudent v Hamburgerjevi skupini izvedel poskus, v katerem je kos tumornega tkiva presadil pi??an?jemu zarodku namesto odstranjene okon?ine in ugotovil, da vanj zelo hitro zrastejo novi ?iv?ni kon?i?i. Levi-Montalcinijeva je spoznala, da mora tumor izlo?ati rastni dejavnik, ki po krvi difundira do ?iv?evja in spodbudi rast proti sebi, zato je ponovila poskus in spodbudila rast nevritov tudi ?e je postavila tumor izven zarodkove ovojnice. To je bil klju?en dokaz za njeno hipotezo, a za nedvoumno potrditev je potrebovala sistem, s katerim bi lahko pojav opisala kvantitativno. Zato je od?la v Rio de Janeiro , kjer je imel njen znanec laboratorij za tkivne kulture . Tam se je nau?ila vzgajati izolirane ganglije, ki so pognali cel venec nevritov ko je poleg njih polo?ila tumor. Podalj?ala je svoje bivanje v ZDA in naslednjih ?est let s Stanleyjem Cohenom , ki se je medtem pridru?il Hamburgerjevi skupini, posku?ala natan?no identificirati rastni dejavnik. Na?la sta ga na ?tevilnih mestih, od mi?jih ?lez slinavk do ka?jega strupa , zato je v znanstveni skupnosti njuno delo naletelo na izrazit skepticizem, saj je bila snov preve? nespecifi?na za tedaj uveljavljeno predstavo razvoja ?iv?evja. Kljub nejeveri je ostala prepri?ana v svoje odkritje.

Leta 1956 je dobila mesto izredne in dve leti kasneje ?e redne profesorice na Washingtonovi univerzi v St. Louisu . Kmalu so z novimi odkritji v skupini nedvomno dokazali, da so res odkrili rastni dejavnik. Cohen je na?el sorodno snov, kasneje poimenovano epidermalni rastni dejavnik (EGF), leta 1959 so razvili antiserum za NGF, ki je izbrisal obro? aksonov okoli ganglijev v tkivni kulturi, nazadnje pa so ?lani njene raziskovalne skupine leta 1971 beljakovini dolo?ili ?e primarno zgradbo na eni prvih naprav za sekveniranje.

Splet dogodkov je torej botroval temu, da je namesto enega semestra ostala v ZDA skoraj 30 let.

Vrnitev v Italijo in kasnej?a leta [ uredi | uredi kodo ]

?e v 60. letih je so?asno pri?ela delovati tudi v rodni Italiji, kjer so ji na Consiglio Nazionale delle Ricerche (CNR) v Rimu ponudili vodenje laboratorija. Zaradi njene rigoroznosti in nepopustljivosti, ki ji je botrovala tudi dolgoletna skepsa drugih znanstvenikov do njenih rezultatov, so bili odnosi med raziskovalci, ki so delovali na podro?ju rastnih dejavnikov, dolga leta izjemno napeti in ?ele v 80. letih je pri?ela aktivneje iskati premirje. Kljub temu je ?e leta 1986 ob prejemu Nobelove nagrade za fiziologijo ali medicino povzro?ila nov val nezadovoljstva med kolegi, ko je strogo razlo?ila, zakaj meni, da njen dolgoletni sodelavec Viktor Hamburger ni zaslu?il biti soprejemnik. V domovini je postala izjemno vplivna in je pri?ela aktivno sodelovati v oblikovanju nacionalne raziskovalne politike. Kot dolgoletna Prodijeva prijateljica se je v italijanskem senatu zavzemala za bolj?e pogoje za znanost v zameno za podporo Prodijevim koalicijam. Leta 2001 jo je takratni predsednik Italijanske republike Carlo Azeglio Ciampi imenoval za dosmrtno senatorko .

Kljub starosti preko 100 let je prakti?no do konca ?ivljenja aktivno delovala na podro?ju nevrobiologije in v italijanski politiki. Leta 2004 je bila na njeno pobudo ustanovljena neprofitna fundacija European Brain Research Institute (EBRI) in poimenovana po njej, Levi-Montalcinijeva pa je prevzela vodenje. Tudi na tem polo?aju je bila ob?asno dele?na kritik zaradi svojega avtokratskega sloga. ^[8] Poleg tega je sodelovala pri razli?nih dobrodelnih iniciativah za pomo? ?enskam.

Umrla je konec leta 2012 v Rimu. ^[9]

Priznanja [ uredi | uredi kodo ]

Poleg Nobelove nagrade za fiziologijo ali medicino, ki jo je leta 1986 prejela s sodelavcem Stanleyjem Cohenom, je bila dele?na ?tevilnih drugih mednarodnih priznanj. Med pomembnej?imi so nagrada Louise Gross Horwitz (1983), Laskerjeva nagrada za temeljne medicinske raziskave (1986) in nacionalna medalja znanosti (1987).

Kot prva ?enska je bila leta 1975 sprejeta za ?lanico Pape?ke akademije znanosti . Poleg tega je bila ?lanica italijanske, francoske in ameri?ke akademije znanosti ter tuja ?lanica Kraljeve dru?be iz Londona.

Sklici in opombe [ uredi | uredi kodo ]

Viri [ uredi | uredi kodo ]

Wikimedijina zbirka ponuja ve? predstavnostnega gradiva o temi: Rita Levi-Montalcini .

• Avtobiografija . Nobelov sklad. Pridobljeno 9.9.2011.
• Abbott, Allison (1. april 2009). ≫Neuroscience: One hundred years of Rita≪. Nature . Zv. 458. str. 564?567. doi : 10.1038/458564a .
• Tyler Hitchcock, Susan (2005). Rita Levi-Montalcini . Chelsea House Publishers. ISBN   0-7910-8028-5 .
• Yount, Lisa (2009). Rita Levi-Montalcini: Discoverer of Nerve Growth Factor . Infobase Publishing. ISBN   0816061718 .
• ≫Rita Levi-Montalcini (b. 1909)≪ . Women in health sciences . Washingtonova univerza v St. Louisu . Pridobljeno 11. septembra 2011 .