Anti?ni Rim
?lanek je del serije: Politika in uprava anti?nega Rima
Obdobja
Rimsko kraljestvo 753 pr. n. ?t. ? 510 pr. n. ?t. Rimska republika 510 pr. n. ?t. ? 27 pr. n. ?t. Rimsko cesarstvo 27 pr. n. ?t. ? 476 Principat Zahodno cesarstvo Dominat Vzhodno cesarstvo
Redni magistrati
Konzul Pretor Kvestor Promagistrat Edil Tribun Cenzor Guverner
Izredni magistrati
Korektor Diktator Magister equitum Konzulski tribun Rex Triumvir Decemvir
Naslovi
Imperator Legat Dux Oficij Prefekt Vikarij Vigintisxsvir Liktor Magister militum imperator Princeps senatus Pontifex maximus Avgust Cezar Tetrarh
Politi?ne institucije in pravo
Rimska ustava Rimski senat Cursus honorum Rimske skup??ine Kolegijalnost Rimsko pravo Rimsko dr?avljanstvo Auctoritas Imperium
prika?i   ?   pogovor   ?   uredi   ?   zgodovina

Konzul ( latinsko : consul), najvi?ji izvoljeni politi?ni funkcionar ( magistrat ) Rimske republike .

Rimski senat je vsako leto isto?asno izvolil dva konzula z enoletnim mandatom. Konzula sta se vsak mesec menjavala in imela pravico veta nad vsemi svojimi kolegi. Po ustanovitvi Rimskega cesarstva so konzuli postali samo simboli?ni predstavniki rimske republikanske zapu??ine z zelo malo pooblastil in ugleda, ker je vlogo najvi?jega vladarja prevzel cesar .

Konzuli, ki so bili na polo?aju 1. januarja, so se imenovali redni konzuli ( consules ordinarii , ednina: consul ordinarius ) in imeli to ?ast, da se je po njih imenovalo teko?e leto.

Zgodovina [ uredi | uredi kodo ]

Republika [ uredi | uredi kodo ]

Po legendarnem izgonu zadnjega etru??anskega kralja Lucija Tarkvinija Superba in propadu Rimskega kraljestva je ve?ina kraljevih civilnih in voja?kih ustavnih pooblastil navidezno pre?la na novoustanovljene konzule. Njihov prvotni naziv je bil pretor (vodja), ker so opravljali dol?nosti visokih voja?kih poveljnikov. V konzule so se preimenovali leta 305.

Njihov naziv izhaja iz latinske besede consulere , ki pomeni posvetoveti se . Mnenje, da so delovali neprekinjeno od same ustanovitvi republike leta 509 pr. n. ?t., je napa?no, ker je bilo v 5. stoletju pr. n. ?t. njihovo delovanje prekinjeno. V 440. letih pr. n. ?t. so jih precej pogosto nadome??ali konzulski tribuni , katere so izvolili v obdobjih, ko je morala dr?ava zaradi voja?kih potreb imeti ve? kot dva konzula. ^[1] Konzulski tribuni so bili ukinjeni leta 367 ali 366 pr. n. ?t.. ^[2]

V obdobjih miru so imeli konzuli ?iroka pooblastila v dr?avni upravi, zakonodaji in sodstvu, v vojnih ?asih pa so zasedali najvi?je voja?ke poveljni?ke polo?aje. Med njihove verske obveznosti so spadali nekateri obredi, katere so zaradi uradno velike pomembnosti lahko vodili samo najvi?ji dr?avni funkcionarji. Zadol?eni so bili tudi za branje avgurjev pred odhodom vojske na boji??e.

Vsako leto so izvolili dva konzula, ki sta slu?ila skupaj. Imela sta pravico veta na delovanje drugega, kar je bilo skladno z na?eli magistratur . Na polo?aj konzula so bili prvotno lahko izvoljeni samo patriciji . Volila jih je centurijska skup??ina ( comitia centuriata ), ki je imela aristokratsko usmerjeno volilno strukturo, katera se je s ?asom ?e okrepila. Konzuli so svoje polo?aje uradno zasedli ?ele potem, ko je njihovo izvolitev potrdila vi?ja kurijska skup??ina ( comitia curiata ) in jo uzakonila s posebnim zakonom lex curiata de imperio .

Konzulski polo?aj je bil do leta 367 pr. n. ?t. rezerviran samo za patricije. Tega leta so plebejci z zakonom Lex Licinia Sextia dobili pravico do enega od dveh konzulskih polo?ajev. Prvi plebejski konzul je bil Lucij Sekstij, ki je bil izvoljen ?e naslednje leto, za njim pa je bilo do konzula Cicera leta 63 pr. n. ?t. kljub zakonu izvoljenih samo 15 plebejskih konzulov. Sodobni zgodovinarji zato dvomijo v tradicionalna mnenja o plebejski enakopravnosti v zgodnji Republiki in da je imelo pred Sekstijem trideset odstotkov konzulov plebejska in ne patricijska imena. Mo?no je, da gre za napako v ?asovnem zaporedju, eden od prvih konzulov, Lucij Junij Brut, pa je bil vsekakor iz plebejske dru?ine. ^[3] Druga mo?na razlaga je, da je med socialnimi nemiri v 5. stoletju pr. n. ?t. polo?aj konzula monopolizirala patricijska elita. ^[4]

V vojnih ?asih so od konzulov pri?akovali predvsem voja?ke ve??ine in sloves, vendar je njihova izbira v vsakem primeru imela politi?ni naboj. Polo?aj konzula je postopoma postal normalna zaklju?na stopnja niza politi?nih polo?ajev cursus honorum , za katerimi so se gnali ambiciozni Rimljani. Ko je cesar Lucij Kornelij Sula cursus honorum uredil z zakonom, je bila najni?ja mo?na starost za izvolitev za konzula 41 let.

V pozni Republiki se je uveljavila praksa, da so konzuli po zaklju?ku svojega enoletnega mandata obi?ajno zasedli donosne polo?aje prokonzulov , se pravi guvernerjev senatskih provinc . Najbolj priljubljena provinca je bila Cisalpska Galija .

Nadomestni konzuli [ uredi | uredi kodo ]

?e je konzul med svojim slu?bovanjem umrl, pogosto tudi v bitki, ali je bil odstavljen, je comitia centuriata na njegovo mesto do konca mandata imenovala drugega oziroma nadomestnega konzula ( consul suffectus ).

Ko je cesar Avgust ustanovil principat , je spremenil politi?no vsebino konzulskega polo?aja. Odvzel mu je ve?ino voja?kih pooblastil, obdr?al pa je predsedovanje v senatu z dvema konzuloma, ki sta se vsak mesec menjavala. Zaradi potreb po drugih dr?avnih funkcionarjih, na primer provincijskih guvernerjih, je mnogo konzulov ostopilo ?e pred iztekom svojega mandata in s tem omogo?ilo, da jih je do konca mandata zamenjal nadomestni konzul. Zaradi tak?ne ureditve je pribli?no polovica pretorjev dosegla tudi polo?aj konzula. Pogosto so zavestno odstopili tudi nadomestni konzuli, da je na njihovo mesto pri?el nov nadomestni konzul. Tak?na praksa je dosegla svojo skrajnost v ?asu cesarja Komoda , ko je bilo leta 190 imenovanih kar konzulov. ^[5]

Imenovanje nadomestnih konzulov, ki je bilo do 4. stoletja v pristojnosti cesarja, sta Konstantin I. ali Konstancij II. skupaj z volitvami prenesla na senat in jim obenem priklju?ila tudi druge ni?je magistratske polo?aje ( kvestorje in pretorje ). ^[6] Po delitvi cesarstva na dva cesarska dvora in dva lo?ena senata leta 395 je zahodno cesarstvo ?e naprej imenovalo vedno bolj razvrednotene nadomestne konzule, na vzhodu pa so tak?no prakso o?itno opustili. ^[7]

Cesarstvo [ uredi | uredi kodo ]

V zgodnjih letih principata je konzule uradno ?e vedno volila comitia centuriata , v resnici pa jih je imenoval princeps. ^[5] Z leti se je razlika med comitio centuriato in comitio tributo , ki je volila ni?je magistrske funkcionarje, povsem izgubila. Spremenili sta se v nepomembno "ljudsko zborovanje", na katerem so volili dr?avne magistrate , medtem ko je imenovanje konzulov ostalo v princepsovi domeni. ^[8]

V obdobju visokega cesarstva (do 3. stoletja) je bil polo?aj konzula ?e vedno zelo pomemben, ker je rimska aristokracija samo preko njega lahko napredovala do visokih in donosnih dr?avnih polo?ajev konzulskega legata, prokonzula Afrike in Azije in mestnega prefekta Rima. Omenjeni polo?aji so bili rezervirani izklju?no za biv?e konzule. ^[9] In ne nazadnje so mo?je lahko dosegli polo?aj konzula ?e na sredini svoje kariere, patriciji v zgodnjih tridesetih, ve?ina drugih pa v ?tiridesetih letih ?ivljenja. ^[5] Cesarji so na konzulske polo?aje pogosto imenovali kar sebe in svoje varovance in sorodnike ne glede na njihovo starost. Cesar Honorij na primer je bil na polo?aj konzula imenovan ?e ob rojstvu, Kasij Dion pa trdi, da je Kaligula na ta polo?aj nameraval imenovati svojega konja Incitata, vendar so ga pred tem umorili. ^[10]

Potreba po ?ir?em krogu ljudi, s katerimi bi zapolnili konzulske polo?aje, je cesarja Avgusta prisilila, da je ponovno uvedel nadomestne konzule in dovolil, da sta bila naenkrat izvoljena ve? kot dva redna konzula. ^[5] Med vladanjem Julijsko-klavdijske dinastije so konzuli, ki so bili na polo?aju na za?etku leta, svoj polo?aj sredi leta pogosto prepustili nadomestnim konzulom, katere so za?eli voliti isto?asno z rednimi konzuli. Kasneje so konzuli za?eli odstopati ?e po ?tirih mesecih slu?bovanja, zato so volitve prestavili na 12. januar tistega leta, ko so ?e bili na polo?aju. V tem ?asu so volitve konzulov prenesli v senat, vendar so ?e vedno sklicevali skup??ine, ki so potrjevale izbiro senata. ^[11]

Bujna rast ?tevila nadomestnih konzulov, ki jo je povzro?il omenjeni postopek, in dodeljevanje teh polo?ajev homines novi , novim ljudem, je njihov polo?aj s?asoma povsem razvrednotil. ^[9] Polo?aj rednega konzula je bil ?e vedno zelo cenjen, ker je omogo?al nadaljnje napredovanje in so ga zato zasedali ve?inoma patriciji ali osebe s konzulskimi predniki. ^[5] Posebno izku?eni ali slavni posamezniki so lahko dosegli tudi dva ali celo tri konzulske mandate.

Do konca 3. stoletja se je veliko spremenilo. Izguba mnogih nekdanjih konzulskih pristojnosti in postopno vklju?evanje vitezov ( equites ) na tradicionalno konzulske upravne in voja?ke polo?aje so povzro?ili, da je senatorska kariera pred imenovanjem za konzula prakti?no izginila. ^[6] Polo?aje nadomestnih konzulov so za?eli dodeljevali tudi mlaj?im in v 4. stoletju so konzuli postajali ?e mo?ki v zgodnjih dvajsetih letih ali celo mlaj?i. ^[6] V primerjavi s prvima stoletjema so postopoma postajalili mnogo bolj pogosti tudi drugi mandati, ki so bili obi?ajno redni, medtem ko so bili prvi mandati obi?ajno nadomestni. V tem obdobju konzulstvo tudi ni bilo ve? samo domena senatorjev. Nadomestno konzulstvo so avtomatsko dodeljevali konjeni?kim pretorijanskim prefektom, ki so po prihodu na polo?aj prejeli tudi ornamenta consularia in mo?nost, da jih cesar kasneje imenuje za redne konzule. ^[6] Vse to je polo?aj konzula razvrednotilo do te mere, da so ga v zadnjih letih 3. stoletja v?asih izpustili iz cursusa honorum , nadomestnega konzula pa so v prvih desetletjih 4. stoletja redkokdaj sploh omenili. ^[6]

Ena od reform Konstantina I. (vladal 306?337) je bila imenovanje enega izmed konzulov za mesto Rimu in drugega Konstantinopel. Ko se je Rimsko cesarstvo po smrti Teodozija I. (vladal 379-395) razdelil na dve polovici, sta cesarja obeh polovic dobila pravico imenovanja enega od konzulov, ?eprav se je dogajalo, da je eden od njiju zaradi razli?nih razlogov imenoval tudi oba. Konzulski polo?aj, prikraj?an za vsa pooblastila, je ?e vedno pomenil veliko ?ast, obenem pa tudi velike stro?ke, ki jih je samo delno pokrivala dr?ava, zato so si ga lahko privo??ili samo najbogatej?i. ^[12] Podeljevanje konzulskih polo?ajev je v 6. stoletju je postalo vedno bolj redko in bilo med vladavino Justinijana I. ukinjeno: na zahodu leta 534 (zadnji konzul je bil Decij Pavlin) in na vzhdu leta 541 (zadnji konzul je bil Anicij Favst Albin Bazilij). Konzularno datiranje je bilo ukinjeno ?e leta 537, ko je Justinijan uvedel cesarsko datiranje. ^[13] Na vzhodnem dvoru je od cesarja Justina II. dalje (vladal 565?578) imenovaje konzulov postalo del slavnostne razglastve novega cesarja. Zadnja tak?na razglasitev je bila leta 632, ko so za konzula razglasili bodo?ega cesarja Konstansa II. (vladal 641?668). ^[14] Ko je cesar Leon Modri (vladal 886-912) na za?etku 9. stoletja z Novelo 94 dokon?no odpravil konzularno datiranje, so se gr?ki nazivi konzulov ( hypatos ) in biv?ih konzulov ( apo hypaton ) pretvorili v razmeroma skromne ?astne nazive. ^[15] V ?asu Nikefora II. Fokasa se je hypastos v dvorni hierarhiji uvrstil na 7. mesto, v ?asu Konstantina IX. Monomaha na 8., v ?asu Izaka I. Komnena na 10., v ?asu Mihaela VII. Dukasa na 11., v ?asu Nikefora III. na 13. in v ?asu Alekseja I. Komnena na 26. mesto, potem pa so vse polo?aje od 20. navzdol odpravili.

Na zahodu je polo?aj konzula posameznikom ob?asno podeljeval pape? . Leta 719 je naziv rimskega konzula ponudil Karlu Martelu , ki je ponudbo zavrnil. ^[16] Okoli leta 853 je pape? za rimskega konzula imenoval Alfreda Velikega , ki je bil star samo ?tiri ali pet let.

Pooblastila in odgovornosti [ uredi | uredi kodo ]

Dol?nosti v republiki [ uredi | uredi kodo ]

Po izgonu kraljev in ustanovitvi Rimske republike so se vsa pooblastila kraljev prenesla na dve dr?avni funkciji: konzula in rexa sacrourum . Rex sacrorum je nasledil kraljev polo?aj visokega dr?avnega duhovnika, konzuli pa so prevzeli njegove civilne in voja?ke obveznosti ( imperium ). Da bi prepre?ili zlorabo pooblastil, sta si imperium delila dva konzula, ki sta se vsak mesec mejnavala in imela pravico do veta na delovanje drugega.

Konzulom so podelili izvr?ilna dr?avna pooblastila in predsedovanje v vladi Republike. Na za?etku so imeli tudi ob?irna pooblastila v sodstvu. S postopnim razvojem rimskega pravnega sistema so se nekatere pomembne funkcije konzulov prenesle na druge dr?avne funkcionarje. Leta 443 pr. n. ?t. se je izvajanje cenzusa preneslo na cenzorje , kasneje pa se je preneslo tudi sodstvo. Njihovo funkcijo vrhovnega sodnika so leta 366 pr. n. ?t. prevzeli pretorji in po tem letu so konzuli lahko sodili samo ?e za izjemna kriminalna dejanja in samo po odloku senata.

Civilno podro?je [ uredi | uredi kodo ]

Ve?ina konzulskih pooblastil je bila razdeljena na civilno in voja?ko podro?je. Kadar so bili konzuli v mestu Rimu ( pomerium ), so bili predsedniki vlade in vseh drugih magistratov. Izjema so bili ljudski tribuni, ki so ohranili neodvisnost svojega polo?aja. Konzuli so nadzirali tudi ves notranji ustroj Republike. Da bi imeli ve?jo veljavo pri izvajanju zakonov, so dobili pravico do poziva na sodi??e in aretacije, katero je omejevala samo pravica do ugovora na njihovo razsodbo. Pravica do kaznovanja je veljala celo za njim podrejene magistrate.

Konzuli so bili v okviru svoje izvr?ilne funkcije odgovorni za izvajanje odlokov senata in zakonov, ki so jih sprejele skup??ine. V kriznih obdobjih so lahko delovali po lastni presoji in na lastno odgovornost. Bili tudi najvi?ji diplomati rimske dr?ave in vsak odposlanec tuje dr?ave se je moral pred obiskom senata najprej sestati s konzulom. Konzul je nato ambasadorje predstavil v senatu, potem pa so se lahko pogajali brez njegove prisotnosti.

Konzuli so lahko sklicali senat in predsedovali njegovim sejam, vendar samo en mesec. Sklicali so lahko tudi katero koli od treh rimskih skup??in ( comitia curiata , comitia centuriata in comitia tributa ) in jim predsedovali. Kadar v mestu ni bilo nobenega od obeh konzulov, je njune posle prevzel pretor mesta Rima ( praetor urbanus ).

Konzula je na vsakem javnem nastopu spremljalo dvanajst liktorjev , ki so poudarjali mogo?nost njegovega polo?aja in bili isto?asno njegova telesni stra?arji. Vsak liktor je nosil fasces , snop palic, v katerem je bila zataknjena sekira. Palice so simbolizirale mo?, sekira pa mo? izrekanja smrtne kazni. Znotraj pomerija so liktorji iz fascesa odstranili sekiro, kar je pomenilo, da smrtne kazni ne morejo izre?i brez sojenja. Sekire so odstranili tudi pred vstopom v comitio centuriato , da bi pokazali, da pooblastila konzulov izhajajo iz ljudstva ( populus romanus ).

Voja?ko podro?je [ uredi | uredi kodo ]

Izven mestnega obzidja so bila pooblastila konzulov mnogo bolj ob?irna kot v mestu samem, ker so bili poveljniki vseh rimskih legij . Ko so legije dobile ukaz senata, so konzuli organizirali nabor na Marsovem polju ( Campus martius ). Vsi vojaki so morali ob vstopu v vojsko konzulom prise?i zvestobo. Konzuli so nadzirali tudi zbiranje vojakov rimskih zaveznikov. ^[17]

V mestu je lahko konzul kaznoval in aretiral dr?avljana, vendar mu ni mogel izre?i smrtne kazni. V vojnem stanju je lahko izrekel kakr?no koli kazen vojaku, ?astniku, dr?avljanu ali zavezniku.

Vsak konzul je obi?ajno poveljeval vojski z mo?jo dveh legij. Pri tem so mu pomagali voja?ki tribuni in kvestor, ki je bil zadol?en tudi za finance. V redkih primerih sta bila na vojnem pohodu oba konzula hkrati. V tak?nih primerih sta se pri poveljevanju vsak dan menjavala. Tipi?na konzulska vojska je bila sestavljena iz dveh rimskih in dveh zavezni?kih legij in je ?tela pribli?no 20.000 mo?. V prvih letih Republike so bili nasprotniki Rima blizu, zato so pohodi trajali samo nekaj mesecev, s ?irjenjem dr?ave v 2. stoletju pr. n. ?t. pa so postajali vedno dalj?i. Rim je bil bojevita dru?ba, zato so bila obdobja miru bolj redka. ^[18] Senat in rimski dr?avljani so od konzula ?e ob imenovanju pri?akovali, da se bo vojskoval proti nasprotnikom Rima in raz?iril meje rimske dr?ave, njegovi vojaki pa so pri?akovali, da se bodo s pohoda vrnili z bogatim plenom. ?e je konzul izvojeval odmevno zmago, so ga njegovi vojaki slavili kot imperatorja in od senata pogosto zahtevali, da mu priredi triumfalen sprejem.

Konzul je vojni pohod vodil po lastni presoji in je imel pri tem neomejena pooblastila. Za morebitne zlorabe, pretirano zapravljanje dr?avnega denarja ali kak?na druga hudodelstva ga je senat lahko obto?il ?ele po vojnem pohodu. Eden od obto?enih senatorjev je bil na primer Scipij Afri?an , katerega je obto?il Kato starej?i leta 205 pr. n. ?t..

Prepre?evanje zlorab [ uredi | uredi kodo ]

Zlorabo pooblastil konzula je prepre?evala pravica drugega konzula do veta, s katerim je lahko prepre?il sprejem ali izpolnitev katerega koli odloka prvega. Konzula sta morala zato delovati usklajeno ali vsaj ne drug proti drugemu, poleg tega pa sta se na mestu predsedujo?ega vsak mesec zamenjala. To seveda ni pomenilo, da je bil drugi konzul v tem ?asu brez pooblastil, ampak je prvemu konzulu omogo?alo, da je deloval brez neposrednega vme?avanja drugega. Mese?ne menjave so trajale do konca njunega mandata.

Drugi vzvod za nadzor delovanja konzulov je bilo dolo?ilo, da bosta morala po preteku mandata pred senatom odgovarjati za svoja dejanja na konzulskem polo?aju.

Pooblastila konzulov so imela ?e naslednje tri omejitve: mandat je bil kratek, saj je trajal samo eno leto, o njunih nalogah je predhodno odlo?al senat in po prenehanju mandata nista mogla takoj ponovno kandidirati na konzulski polo?aj. Pri?akovano obdobje med dvema mandatoma je bilo deset let.

Guvernerstvo [ uredi | uredi kodo ]

Po izteku mandata je senat konzule imenoval za guvernerje provinc. Province so se podeljevale z ?rebanjem ?e pred iztekom konzulskega mandata. S prenosom konzulskega imperija na prokonzulski imperij je konzul lahko postal prokonzul in guverner ene ali ve? rimskih provinc. Prokonzulski imperij je bil omejen samo na dolo?eno provinco in ne na celo Republiko. Izvajanje prokonzulskega imperija v kateri koli drugi provinci je bilo nezakonito. Prokonzul pred iztekom mandata in prihodom svojega naslednika province ni smel zapustiti. Izjeme je dovoljeval samo senat s posebnim odlokom. Mandat guvernerja je trajal od enega do pet let.

Imenovanje diktatorja [ uredi | uredi kodo ]

V kriznih obdobjih, v katerih je bila neposredno ogro?ena rimska dr?ava, sta lahko konzula na predlog senata in za najve? ?est mesecev imenovala diktatorja. ^[19] V tem odobju je bil imperij konzulov podrejen diktatorju.

Dol?nosti v cesarstvu [ uredi | uredi kodo ]

Ko je Gaj Avgust Oktavijan z ustanovitvijo principata leta 27 pr. n. ?t. postal prvi rimski cesar, so konzuli izgubili ve?ino svojih pooblastil in odgovornosti. Uradno so bili ?e vedno najvi?ji dr?avni funkcionarji, v resnici pa so bili samo simbol rimske republikanske dedi??ine. Enega od dveh konzulskih polo?ajev je pogosto zasedel sam cesar, kasneje pa je bil rezerviran izklju?no zanj. Konzuli so obdr?ali pravico do predsedovanja na sre?anjih senata, v izrednih primerih so lahko delovali v sodstvu, prirejali igre na hipodromu ( Circus Maximus ) in druge javne prireditve v ?ast cesarju, vendar na lastne stro?ke. Po izteku mandata so kot biv?i konzuli ali prokonzuli upravljali eno od senatskih provinc . Njihovo slu?bovanje je po navadi trajalo tri do pet let.

Konzulsko datiranje [ uredi | uredi kodo ]

Najvi?ja magistrata sta bila eponimna : po njiju se je imenovalo leto, v katerem sta bila izvoljena, ?eprav je bilo bolj prakti?no datiranje ab urbe condita , se pravi od mitske ustanovitve mesta Rima. Leto 59 pr. n. ?t. na primer so Rimljani imenovali "konzulstvo Cezarja in Bibula", ker sta bila v tem letu na konzulskih polo?ajih Gaj Julij Cezar in Mark Kalpurnij Bibul . Ker je celo leto prevladoval Cezar, so ga v ?ali imenovali "konzulstvo Julija in Cezarja". ^[20]

Sklici [ uredi | uredi kodo ]

Viri [ uredi | uredi kodo ]

• J.B. Bury (1893), A History of the Roman Empire from its Foundation to the Death of Marcus Aurelius .
• G. Forsythe (2005), A Critical History of Early Rome: From Prehistory to the First Punic War .
• M. Gagarin, E. Fantham (2010), The Oxford Encyclopedia of Ancient Greece and Rome , 1 . del.
• Kazhdan, Alexander, ur. (1991). Oxford Dictionary of Byzantium . New York ; Oxford : Oxford University Press. ISBN   978-0-19-504652-6 .